Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani ste si lahko do 1. marca ogledali razstavo grafik Salvadorja Dalija, enega najbolj kontroverznih genialnih umetnikov 20. stoletja. Razstavljene so bile njegove ilustracije Božanske komedije Danteja Alighierija in Biblie Sacre, Svetega pisma. Ko nastaja ta zapis, mineva šestindvajset let od Dalijeve smrti (23. januarja 1989).

Španski, pravzaprav katalonski umetnik in eden najpomembnejših slikarjev 20. stoletja, je bil poseben v številnih pogledih, v ustvarjanju in kot oseba. Bil je odličen risar, znan po udarnih, bizarnih, simbolnih, čudovitih slikah in drugih umetniških delih nadrealistične usmeritve. Njegovo najbolj znano delo, Vztrajnost spomina, je bilo dokončano leta 1931, njegov umetniški opus pa zajema tudi film, kiparstvo, fotografijo, napisal je celo nekaj knjig. Med drugim je sodeloval tudi z Waltom Disneyjem pri risanki Destino (Usoda). Projekt je bil skrivnost, risanka je izšla po smrti obeh glavnih ustvarjalcev. Filmska Akademija je risanko nagradila z oskarjem, ogledate pa si jo lahko na spletu.

Ime Salvador (Odrešenik op. p.) je umetnik dobil po bratu, ki je umrl kot dojenček. Ko mu je bilo pet let, so ga starši odpeljali na bratov grob in mu povedali, da je reinkarnacija svojega brata. V to je začel kmalu tudi sam verjeti. O bratu je pozneje povedal: »Drug drugemu sva podobna kakor kapljici vode, vendar imava različen odsev. On je bil najbrž moja prva različica, toda bil je preveč prepričan v absolutno.« Salvador je pozneje dobil tudi sestro Ana Marijo. Trdil je, da ima arabske korenine, da so bili njegovi predniki Mavri, ki so naselili Španijo leta 711, zato od tam izvirajo njegove značilnosti: »Moja ljubezen do vsega, kar je privlačno in ekscesno, moja strast po razkošju in moja ljubezen do orientalskih oblek.«

Bil je težaven otrok, ni se hotel prilagajati družini in pravilom skupnosti. Risati je začel zelo mlad, za druge predmete je imel zasebne učitelje. Kot študent je v Madridu bival v študentskem domu in študiral na šoli lepih umetnosti. Že takrat je pozornost pritegoval njegov videz ekscentričnega dandyja, nosil je staromodno obleko s »pumparicami«, imel je dolge lase in brke. Še večjo pozornost pa so zbujale njegove slike, v katerih je eksperimentiral s kubizmom. Iz akademije so ga izključili, nato pa spet sprejeli, tik pred zaključnimi izpiti pa je sam izstopil, saj je ugotovil, da »nihče od učiteljev ni toliko usposobljen, da bi me presegal, in da bi me kot takšen na izpitih lahko izprašal.« Oče ga je razdedinil, in tako se je Salvador preselil na ribiško barako, v majhno vas nedaleč od meje s Francijo.

Nedolgo potem je prvič obiskal Pariz. Biti umetnik v tistem času, je bilo vznemirljivo. V Parizu je srečal Pabla Picassa, ki so ga navduševala dela francoskih impresionistov in Joana Miroja. Pod njunim vplivom je Dali naslednjih nekaj let naslikal veliko del, preden je razvil lasten slog – nadrealizem (surrealizem).

Najpomembnejša oseba v njegovem življenju je bila ruska emigrantka, ki je živela v Parizu in bila poročena s francoskim pesnikom Paulom Eluardom, Elena Diakonova, znana kot Gala. Po moževi smrti se je poročila z Dalijem in prevzela skrb za vsa področja njegovega življenja: finančno, umetniško in ljubezensko. Številni so prepričani, da ga je rešila resne duševne zmedenosti, veliko pa jih meni, da ji je to uspelo samo deloma. Dali, ki je bil, kot kažejo zapisi v njegovem dnevniku, izredno studiozen in razgledan, je zelo cenil, in baje tudi osebno poznal, Sigmunda Freuda. V svoja dela je naravno včlenjeval vplive Freudove nove znanosti, psihoanalize.

Z Galino pomočjo se je Dali v Parizu, pa tudi v New Yorku in drugje, uveljavil kot pomemben slikar. Njegova dela so se spreminjala, od akademsko klasičnih do najbolj avantgardnih, z neverjetnimi simbolnimi pa tudi bizarnimi sanjskimi podobami, s čimer je sprožal številne kritične razprave. Enako pozornost so zbujala tudi njegova druga dela, na primer slavna rdeča satenasta zofa v podobi ustnic ameriške filmske dive Mae West, ali nadrealistični telefon, z rdečim jastogom kot slušalko. Še večjo pozornost pa je zbujal s svojim ekscentričnim videzom in nenavadnim, za mnoge norim, vedenjem. Njegovi dolgi, navzgor zavihani brki, so postali njegov zaščitni znak. »Edina razlika med mano in norcem je, da jaz nisem nor,« je v svojem slogu zapisal v dnevnik.

Ko je postal znan in finančno uspešen, je kupil več ribiških barak blizu svoje, in jih preuredil v prostrano bivališče. Zdaj so ta poslopja z okolico last španske vlade in razglašena za ljudsko dediščino. Dalijevo življenje se je zanimivo prepletlo z drugim izjemnim umetnikom, ki je živel dobrih šest stoletij pred njim, in s katerim ga je po njegovem prepričanju vezala skupna usoda.

Dante Alighieri (1265 – 1321)

Dante Alighieri se je rodil v srednjeveških Firencah kot sin notarja iz nižjega plemstva, že v zgodnji mladosti mu je umrla mama. Kot devetletni deček se je zagledal v Beatrice, hčerko florentinskega bankirja. Znova jo je videl devet let pozneje kot nevesto drugega bankirja in ji napisal svoj prvi sonet. Kot mladenič se je veliko družil s pesniško in umetniško smetano v Firencah in Bologni, študiral je pri florentinskem enciklopediku ter se seznanil z aristotelovsko filozofijo Tomaža Akvinskega. Devetindvajsetletni se je poročil, imel je vsaj tri otroke, to pa ga ni oviralo, da ne bi še naprej po trubadursko opeval svoje dame in pesniške muze Beatrice, ki je umrla stara komaj petindvajset let.

Po njeni smrti je začel sistematično pisati nekakšno pesniško avtobiografijo Novo življenje (Vita nuova), kjer je zapisal, da ji bo zapel, kot še nihče ni zapel nobeni ženski. Pri tridesetih se je pridružil cehu zdravnikov in lekarnarjev, da bi lahko sodeloval pri vodenju mesta. To je tudi leto vojne v Firencah, med cesarjevimi in papeževimi pristaši (gvelfi in gibelini). Dante, ki je bil na strani monarhije in gvelfov, si je po sedmih letih političnega delovanja, ko je dosegel vrh politične oblasti v rodnem mestu, z begom za las rešil življenje. Končal je v izgnanstvu, iz katerega se ni več vrnil. Bival je v različnih italijanskih mestih in delal kot dvorni svetovalec, tajnik ali politični posrednik, z leti pa se je vse bolj umikal v svet poezije in filozofije. Verjetno je konec prvega desetletja 14. stoletja že začel pisati Božansko komedijo. Ne ve se, ali je odšel tudi v Pariz, saj se je moral za tako veliki literarni, znanstveno filozofski podvig vsekakor temeljito izšolati.

Okoli leta 1320 so se na političnem prizorišču začeli nizati dogodki, ki so ga zbudili iz odmaknjenosti. Tedanji papež je odšel v »avignonsko sužnost« in kazalo je, da bo novi cesar Henrik VII. Luksemburžan na prestolu nemško-rimskega cesarstva v razdrobljeni in anarhični Italiji napravil red. Dante se je že videl, kako častno vstopa v rojstno mesto. A Henrik VII. je nenadoma umrl, Firence pa so politične begunce sprejemale pod skrajno poniževalnimi pogoji kot zločince, v kar Dante ni hotel privoliti, saj se je čutil nedolžnega.

Zadnja leta je preživel skrajno odmaknjeno v Veroni in nato v Ravenni. V tem spokojnem mestu ob Jadranskem morju naj bi nastal Raj, zadnja kantika Božanske komedije, verjetno pa tudi popravki prvih dveh kantik. Po zaslugi čudovitih naključij se je rokopis v celoti ohranil do danes. Skrivnost je povezana tudi z Dantejevimi posmrtnimi ostanki, ki so jih sto let po njegovi smrti Firenčani želeli z vsemi častmi slavnostno prenesti v firenško baziliko Santa Croce, pa je bil Dantejev grob prazen. »Kaj hočete,« se je namuznil predstojnik samostana, kjer naj bi bil Dante pokopan, »verjetno se potika kje po onstranstvu, saj je bil tudi za živega večji del tam.«

Božanska komedija

Božanska komedija je veličastna Dantejeva pesnitev in sodi med največje literarne umetnine človeštva. Pesnik ji je dal preprost naslov Komedija, pridevnik božanska je dobila šele v 15. stoletju, dal ga ji je njen prvi razlagalec Giovanni Boccaccio.

To je vizionarsko simbolno potovanje po treh onstranskih kraljestvih, od pekla prek vic do raja, kot si jih je takrat predstavljala in razlagala katoliška teologija ter bujna domišljija srednjeveškega človeka. Delo je zelo kompleksno in hkrati matematično urejeno. Obsega 14 233 verzov, italijanskih enajstercev, razporejenih v trivrstične kitice (tercine), v strogem sosledju in izmenjavi treh rim. Vseh spevov je natanko sto in razdeljeni so na tri enake dele − tri kantike. Po uvodnem spevu je Peklu, Vicam in Raju, namenjenih po triintrideset spevov. Vsaka kantika se sklene z besedo zvezde (stelle).

Skozi prvi dve stopnji »katarze duše« − pekel in vice, vodi Danteja rimski pesnik Vergil – zastopnik antičnih vrednot in poezije, skozi raj pa ga usmerja Beatrice, pesnikova muza, prispodoba duhovne milosti.

Na celotni poti se pred bralcem zvrstijo najrazličnejše osebe iz antične mitologije, pomešane s fantastičnimi prikaznimi, alegoričnimi osebami in živalmi, krščanskimi svetniki, cerkvenimi učitelji, angeli in demoni … Apolon, Lucifer, Kristus, Meduza, Kerberos … Na stotine oseb in obrazov. Pesnik je zbral v celoto neverjeten mozaik vsega, kar je srednji vek vedel, občutil in občudoval: od kozmoloških plati vesolja, zgodovinsko-političnih konotacij, posnemanja stvarnosti, prispodob odrešitve človeka in človeštva. Kot da to ne bi bilo dovolj, pesnik neverjetno smelo in spretno preskakuje iz alegorično-simbolne govorice na komentarje svojega časa, ki ga kaže s politično strastjo kot izgnanec iz rojstnih Firenc, ter vnaša v zamisli onstran kraljestev pekla, vic in raja tudi človeška čustva in izkušnje. Takšen subjektivni prijem ohrani vse do vstopa v zadnje, »najvišje nebo raja«. Dovolj, da zaposli generacije razlagalcev, ki izrisujejo kompleksne sheme »plasti, ravni ali krogov« ali stopenj od pekla do raja, ter jih komentirajo. Dantejeva razporeditev, »kdo kam sodi«, ni zmeraj »človeško logična« ali črno bela. V peklu se znajdejo tudi tedanji papež in drugi člani Cerkve, v raju pa prostitutka …

Vpliv tega Dantejevega dela je bil velikanski. »Terza rimo«, ki naj bi jo uporabil prvi, so za njim uporabili še drugi veliki pesniki, od Petrarke do Goetheja, Shellyja in Byrona, Božanska komedija pa je vplivala tudi na likovno umetnost, saj je s svojimi nazornimi opisi onstranstva burila ustvarjalno domišljijo umetnikov vse do današnjega dne. Med najbolj znanimi so Sandro Botticelli, William Blake, Gustav Dore in seveda Salvador Dali.

Nastanek ilustracij za Božansko komedijo

Zdi se, da se je Dali zlahka poistil z Dantejem. Pravzaprav se je s tem srednjeveškim literarnim genijem ukvarjal več desetletij, saj sta z ženo, ljubico in muzo Galo, našla odseve svoje zgodbe v življenju in zgodbi Danteja in Beatrice. Sam je izjavil, da je hotel s svojo paranoično-kritično metodo vstopiti v svet čistosti in angelske duhovnosti (kakršna je v Božanski komediji).

Znano je, da je ilustracije za posebno izdajo Božanske komedije Daliju ob sedemstoti obletnici Dantejevega rojstva naročila italijanska vlada. Dali jih je napovedal že skoraj petnajst let pred tem, ko je »s strastnim zanimanjem bral delo«, ki naj bi zrcalilo njegov lastni duhovni razvoj. Pozneje je sicer izjavil, da Komedije nikoli ni bral.

Za ilustracije je Dali od leta 1950 do 1952 ustvaril 101 akvarel, po katerih naj bi naredili grafične odtise. Vsaka od ilustracij ustreza natančno določenemu odlomku v Božanski komediji, in to je bil tudi umetnikov namen, čeprav sam ni dokumentiral verzov, ki so ga spodbudili k stvaritvi ilustracije.

Ko je bilo delo opravljeno, in ko naj bi bile ilustracije objavljene, je zaradi visokih stroškov ostro protestirala italijanska Komunistična stranka, češ da je to »potrata denarja«. Nazadnje je vlada izdala le serijo spominskih znamk … Po posredovanju je projekt prevzela in financirala francoska družba s številnimi izkušnjami z izdajanjem ilustrirane klasične literature, delo pa opravila dva visoko usposobljena graverja. Pod Dalijevim nadzorom je delo potekalo od leta 1959 do 1963. Nastalo je 3500 plošč za 101 odtis (o neverjetnem tiskarskem in tehničnem podvigu, saj je bilo potrebnih približno 35 barv za eno grafiko, priča kot zgled tudi nastajanje grafike, ki je na ogled na razstavi). Delo je izšlo v Parizu v šestih knjigah, vsaka kantika v dveh. Leta 1960 je izšel Raj, dve leti zatem so izšle Vice in nazadnje leta 1964 še Pekel, za katerega je bilo največ zanimanja. Istega leta je Komedija z Dalijevimi ilustracijami izšla tudi v Italiji, leta 1974 pa je izšla še nemška izdaja.

Poleg Dalijevih izvirnih grafičnih del Božanske komedije so na razstavi v Ljubljani na ogled tudi grafična dela Biblije Sacre (Svetega pisma), skupaj več kot 200 del. Vredno ogleda za strokovnjake in ljubitelje brezčasne umetnosti in modrosti. Razstava bi še pridobila, če bi bilo na voljo občasno strokovno vodstvo po razstavi.

Avtorica članka: Sara O. Berden, objavljeno v reviji AURA, marec 2015, št. 306