Pater Pij velja za največjega krščanskega mistika 20. stoletja in enega največjih krščanskih mistikov sploh. Ne glede na to, da je tako zelo cenjen in čaščen, se zanj nisem kaj prida zanimala – niti o njem kaj prida vedela – vse do nekega avgustovskega dne leta 2001. Takrat sem dopustovala na slovenski obali in se za en dan odpravila na raziskovalni izlet v hrvaško Istro. Želela sem si ogledati mesto Vodnjan z znamenitimi relikvijami svetnikov, obiskati cerkvico svete Foške in si ogledati odsev, ki ga je naredila svetloba, ko je padala skozi cerkveno okno manjše cerkve v bližini Vodnjana. Slednje me je takrat najbolj zanimalo, saj sem že dobro desetletje zasledovala nenavadne svetlobne pojave, najpogosteje v obliki križa ali kroga, ki so se pojavljali v Sloveniji in drugih državah, zato me je zanimalo, ali je tudi v tem primeru tako. Dogajanje tistega dne v Istri je vredno posebne pozornosti, saj je, ko gledam nazaj, bila nekakšna »uvertura v srečanje« s patrom Pijem, ki je sledilo dobro desetletje potem.

Devetnajstega avgusta 2001 je že jutro nakazovalo, da bo vroč dan, na pot iz Portoroža proti Vodnjanu pa sem se odpravila šele po deveti uri. Prometa na Hrvaški strani je bilo razmeroma malo, kar me je presenetilo, navsezadnje je bil vrhunec poletne turistične sezone. Vozil čez čas sploh ni bilo več, levo in desno ob cesti je bila značilna istrska skalnata pokrajina, nad asfaltno cesto je trepetal vroč zrak. Bilo je blizu poldneva, ko sem »sredi ničesar« − bilo ni nobenega cestnega priključka ali kaj podobnega – zagledala avtoštoparja: mlad par v kopalni opravi, težko bi imela manj na sebi. Fant je bil pod žgočim soncem brez pokrivala ali očal, imel je široke hlače, spuščene na boke, zgoraj je bil gol. Dekle je imelo okoli bokov čez kopalke zavezano rutico in še eno, da si je zavarovala glavo, imela je sončna očala. Mislim, da je imela eno manjšo torbo in to je bilo to. Ustavila sem in vprašala, kam gresta. Rekla sta, da v Pulj. Ker sta šla v mojo smer, sem rekla, da ju lahko peljem do Vodnjana in z veseljem sta prisedla.

Dekle je zadremalo na zadnjem sedežu, fant je sedel spredaj in malo sva klepetala. Če se prav spomnim je rekel, da sta iz Prekmurja, da sta si zaželela morja in se okoli polnoči tisti dan odpravila na pot, zdaj sta bila tukaj, blizu svojega cilja. Taka sta šla na pot? sem vprašala in namignila na njuno opravo, fant pa je rekel, »da seveda, saj je poletje in vroče in človek rabi čim manj prtljage«. Z nasmehom sem pomislila, da smo v mojih časih za tako pot vzeli s sabo vsaj še nahrbtnik. Po drugi strani sem takrat slišala za toliko nenavadnih navdihujočih srečanj, da me je spreletelo, kaj če je to eno izmed njih. Res je bilo nenavadno, kako sta se znašla ob razbeljeni cesti in vendar sta bila tudi tako »konkretna«, vsakdanja. Opazila sem, da postajam ob neobveznem klepetu razbremenjena skrbi in čedalje boljše volje.

Odločila sem se, da ju zapeljem do Pulja. Po dobri uri vožnje smo se ustavili na črpalki za kratek postanek, da smo si pretegnili noge in kupili plastenke z vodo. Na cilju mi je dekle podarilo eno svojih zapestnic. Bila je preprosta, iz prosojnih plastičnih kroglic, in vendar se mi je zdela nekaj posebnega. Tako kot onadva.

Sv. Foška in Vodnjan

Bilo je zgodaj popoldne, ko sem zapeljala iz Pulja proti srednjeveški cerkvici svete Foške v bližini Vodnjana. Bila je malo pozabljeni romarski kraj, dokler je niso ljudje spet našli zaradi posebnih sevanj, ki so jih občutili. Ves kraj naj bi bil energijsko nekaj posebnega, v cerkvici in okoli nje naj bi se obiskovalci zelo dobro počutili, veliko jih je tudi samodejno ozdravilo.

Potrebovala sem nekaj časa, da sem našla pravi odcep, saj je bila takrat pokrajina še precej zaraščena in pot slabo označena. Makadamska cestica je pripeljala do male čistine, kjer je stala očarljiva kamnita cerkvica z obokanim predprostorom. V daljavi se je lesketalo morje, slišati je bilo brenčanje žuželk in čričkov, petje ptic – in čutil se je poseben mir. Poleg mene je bilo tistega dne tam še nekaj ljudi, ki očitno niso bili novinci. Eden ali dva sta zaprtih oči sedela na kamnitem obzidju ob cerkvici, neka gospa se je naslanjala na cerkveni zid. Začutila sem energijsko živost in utripanje prostora ter posebno vrtinčenje energij. Občutek je bil, da se fizične meje razblinjajo in da se tla zibajo pod stopali.

Lesena cerkvena vrata so bila odprta. Notranjost s kamnitimi oboki je zaradi bizantinskega pridiha dajala vtis pravljičnosti, masivne klopi iz temnega lesa so bile videti zelo stare. Nekaj ljudi je molilo in meditiralo. Prisedla sem. Mir je bil še bolj izrazit kot zunaj, prijeten, prodiral je globoko v telo in duševnost in naravno vabil v meditacijo.

Ko sem se pozneje pogovarjala z enim od obiskovalcev sem razumela, zakaj so prihajali tja po pomoč ljudje s telesnimi boleznimi in v čustveni stiski. Kar nekaj naj bi jih odložilo bergle in shodilo, mnogi tam odložijo psihična bremena in se napolnijo z mirom. Večinoma odhajajo olajšani in se radi znova vračajo, res pa je, da so tudi takšni, ki ne občutijo ničesar. Zanimivo pa je, da se domači ljubljenčki, kadar jih ljudje pripeljejo s sabo, vsi po vrsti odzovejo z nenavadnim vedenjem.

Zadnja leta sveto Foško obiskuje čedalje več ljudi, romarjev in tudi radovednežev. Posebno znana je postala, ko so v njej »neznane sile« zagrebškega zdravilca Željka Vragovića spontano dvignile od tal, da je levitiral; čudežno si je ozdravil tudi hudo bolezen. Medijsko odmeven je bil tudi primer hrome ženske, ki je po obisku cerkvice in molitvi k sveti Foški nenadoma shodila. Radiestezisti so v cerkvici in okolici izmerili sevanje močnih zdravilnih energij.

Cerkvica je dobila ime po eni najmlajših, če ne najmlajši mučenici Katoliške cerkve, petnajstletni Foški. Legenda pravi, da se je deklica rodila bogatim poganom v Raveni in se že v zgodnjih najstniških letih začela spraševati o bistvu življenja. Vse odgovore je našla v krščanski veri, s katero naj bi jo seznanila njena maroška sužnja Maura. Krstila se je, njeni starši pa so temu ostro nasprotovali. Ker je niso mogli odvrniti od vere in so se bali za svoje premoženje, so jo prijavili oblastem. Obglavili so jo, po smrti pa so jo razglasili za svetnico. Foška je tudi sinonim za človeško dostojanstvo.

Mumije in relikvije svetnikov

Energijsko osvežena in spočita sem se odpeljala v šest kilometrov oddaljeni Vodnjan, največje naselje v istoimenski občini, ki v svetu prednjači po številu cerkva na tako majhnem območju. Če bi šteli še ruševine najstarejših cerkva je vseh v občini skoraj sto.

Najmogočnejša vodnjanska cerkev je župnijska cerkev svetega Blaža, ki je tudi največja v vsej Istri. V njej je svetovno znana zbirka relikvij in mumificiranih svetnikov – skupaj je v njej shranjenih in dokumentiranih tristo sedemdeset relikvij dvesto petdesetih krščanskih svetnikov. Poleg trna iz Kristusove krone, delčka naglavne rute Matere božje, trske lesa iz Kristusovega križa in mnogih drugih, so poseben pojav njihova nerazpadla telesa, ali deli teles, ki niso bili nikoli balzamirani in so na ogled v steklenih krstah. Ljudsko izročilo pravi, da imajo nerazpadla telesa svetnikov čudežno moč ozdravljenja.

Ne vem zakaj, a zbirka name ni naredila kakšnega globljega vtisa. Pogled na mumificirane dele človeških teles – četudi svetniških – me ni prepričal, začelo mi je primanjkovati zraka in kmalu sem zapustila posvečeni prostor.

Svetlobni odsev

Večerilo se je že, ko sem se odpravila k manjši cerkvi v bližini Vodnjana, kjer naj bi se pojavljal posebni svetlobni odsev. Cerkev je bila zaklenjena. Mimoidočega domačina sem prosila za pomoč in usmeril me je v župnišče čez cesto. Tam sem našla starejšega župnika, ki je potrdil, da se v cerkvi zvečer pojavlja poseben odsev in dodal, da cerkvene oblasti nad tem niso preveč navdušene. Dogajanje so želele utišati in so se odločile župnika premestiti v drugo župnijo; pravzaprav je bil zanj tisti večer zadnji pred selitvijo drugam. Nadomestil naj bi ga mlajši, bolj ortodoksen duhovnik. Čutila sem sočutje do starega moža, ki mi je prijazno zaupal ključ od cerkve, da vidim in doživim, zaradi česar sem prišla. Sam je šel pakirat še zadnje stvari.

Zunaj je bilo že temno in temno je bilo tudi v cerkvi. Edina svetloba je prihajala skozi visoko cerkveno okno, metala jo je svetilka na cesti ob cerkvi. Še nikoli nisem bila sama v prazni temni cerkvi, zato mi je bilo sprva kar malce strašljivo. Potem pa sem uzrla odsev, ki ga je ulična svetilka ustvarila na steni, levo od glavne oltarne slike: bil je negativ moškega obraza z brado. Sedla sem v cerkveno klop in ga opazovala. Poskušala sem se domisliti, ali me na koga spominja, a neuspešno. Nedvomno je bil moški obraz, a čigav?

Čez približno pol ure so se odprla vrata, prišel je stari župnik. Vidite? je vprašal, ko je prišel bližje. – Vidim, sem rekla. – Ga prepoznate? – Nisem prepričana. Jezus ni, kajne? – Ne, ni. – Kdo pa je potem? – Pater Pij. – Pater Pij? – Da. – Povedal mi je o njegovih Kristusovih ranah, kako velik karizmatik je bil in kako zelo je cenjen med kristjani. Kramljala sva še nekaj časa, preveč ga nisem želela zadrževati pa tudi mene je čakala še vožnja proti domu.

Nobenega otipljivega dokaza nimam o tistem večeru. Poskušala sem narediti nekaj fotografij svetlobnega odseva, a zaradi slabe osvetlitve nobena ni uspela. Fotografijo je dal narediti tudi župnik in jo razmnožil, na njej je bil baje obraz dobro viden. Z veseljem bi mi jo dal, a so bile zaradi selitve slike kdo ve kje med drugimi stvarmi. Nisem vedela, kam so ga premestili, da bi ga kdaj pozneje poiskala, njegov naslednik pa takšnim pojavom ni bil naklonjen. Počasi je vse skupaj utonilo v pozabo, do letošnjega povabila v južno Italijo, kjer je živel in deloval pater Pij.

 

Pater Pij, njegovo življenje in karizme

Pater Pij se je rodil 25. maja leta 1887 kot drugi sin od osmih otrok (trije so umrli že majhni) in dobil ime po svetem Frančišku Asiškem, ki mu je bil pozneje v življenju velik vzornik. Živeli so v revščini, mali Francesco se je igral sam zase, risal po tleh križe in molil. Neki bistrovidec, ki je stanoval v bližini, je materi napovedal, da bo dečka spoštoval ves svet, da bo šlo skozi njegove roke veliko denarja, čeprav sam ne bo imel ničesar in da bo umrl zelo star. Vse troje se je uresničilo.

Velik vtis je na malega Francesca napravil prvi čudež, ki ga je doživel, ko sta šla z očetom na romarsko pot v svetišče svetega Pelegrina. Tam je obupana mati prosila za zdravje svojega hudo bolnega otroka. Glasno in goreče je molila in v obupu položila otroka na svetnikov oltar: »Če ga ne ozdraviš, ga imej ti, jaz ga nočem,« je rekla. Takrat se je otrok zdrav postavil na noge, župnik pa je začel zvoniti z velikim zvonom v znamenje uslišanja. Francesco ni nikoli pozabil, kaj zmore pristna molitev.

Oče in mati sta želela, da bi postal duhovnik, pa tudi sam si je tega želel. Odločil se je, da »želi postati redovnik z brado, kapucin« in pri petnajstih letih je bil sprejet v kapucinski samostan. Z veliko gorečnostjo je delal potrebne vaje, pri postu je pretiraval in izjemno shujšal, pa tudi sicer je bil krhkega zdravja. Kar naprej se mu je ponavljala nenavadno visoka temperatura – namerili so mu 48 stopinj! – zaradi katere so ga njegovi predstojniki večkrat poslali domov, da bi si ob materini negi in domači repi, ki jo je najraje jedel, opomogel. Zanimivo pa je, da niti takrat niti pozneje, ko so se napadi hude vročine ponavljali, ni kazal nobenih znamenj zmedenosti zaradi vročine.

Ko je bil posvečen v duhovnika mu je njegov profesor teologije rekel, da zaradi šibkega zdravja ne bo mogel pridigati, da pa mu želi, da bi postal velik spovednik. Njegove besede so se izkazale za preroške. Najprej je pater Pij sedem let služboval v domačem kraju, čeprav je moral zaradi slabega zdravja službovanje večkrat pretrgati in okrevati doma. Že takrat je imel, kot pozneje v življenju, hude notranje pa tudi zunanje boje, ko ga je, kot je rekel, skušal hudi duh in ga mučil. Le z veliko redovno disciplino in gorečo predanostjo Bogu ga je premagal. Leta 1910, ko je bil star 23 let, je prvič dobil nevidne, hudo boleče rane sredi dlani in na nogah. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, so ga vpoklicali k vojakom, vendar je bil večino vojaščine zaradi bolezni doma.

Kristusove rane

Leta 1917 so patra Pija predstojniki poslali v kapucinski samostan v malo naselje z blago klimo San Giovanni Rotondo, v upanju, da bo tam morda ozdravil ali vsaj v miru umrl. Kljub bolehnosti ni popuščal v kapucinski strogosti, visoka vročina ga je še vedno napadala, na rokah in nogah je čutil bolečine. Tako je zorel za dva velika redka mistična darova, ki so ju izpričali le največji krščanski mistiki in ki ju je prejel, ko je bil star enaintrideset let. Prvi je bil mistično religiozni pojav »prebodenega srca«, pri katerem skrivnostno kopje nebeškega angelskega bitja zaznavno prebode mistikovo srce. Dogajanje spremljajo skrajne bolečine, pa tudi mistična ekstaza, ko ostaja ranjeno srce notranje odprto od žareče ljubezni. Ta simbolni, skriti »pečat ljubezni« je pater Pij nosil vse življenje.

Mesec dni pozneje pa je dobil še stigme – vidna znamenja ran, kakršne je Kristus utrpel na križu. Pred tem je pater po maši začutil neverjeten mir in tihoto v sebi in okoli sebe, kot da bi vse izginilo. Nato se je pred njim pojavilo skrivnostno angelsko bitje podobno tistemu, ki mu je prebodlo srce, le da je temu tekla kri iz rok, nog in iz strani trupa. Iz petero ran je izhajajo pet žarkov, kakor »snopi luči s puščicami in plameni«, ki so ranili patra na rokah, nogah in na prsni strani. »Čutil sem, da umiram. In bi dejansko umrl, če ne bi bil Gospod s svojim posegom podpiral mojega srca, ki je hotelo kar skočiti iz prsi,« je zapisal v pismu svojemu duhovnemu predstojniku.

Rane so ostale sveže in so krvavele celih petdeset let, do smrti patra Pija, ko so na smrtni postelji izginile. Zaradi njih je vse življenje trpel hude bolečine, vendar je trpljenje vdano prenašal.

Znamenja Kristusovih ran so se v krščanskem svetu po Jezusovi smrti prvič pojavila v 13. stoletju pri svetem Frančišku Asiškemu, dve leti pred njegovo smrtjo. Ko so se pojavile pri patru Piju, so predstojniki želeli izločiti vsako prevaro, zato so naročili zdravnikom specialistom, naj ga pregledajo. Zdravniki, ki so bili prepričani, da si je rane pater povzročil sam, so delali na njem zelo boleče fizične preiskave. Nekateri so poskušali rane tudi zaceliti, a jim ni uspelo. Pregledi so trajali dve leti, našli niso »nobene klinične formule, da bi rane klasificirali«. Zaznali pa so, da se je včasih iz ran širil prijeten vonj po vrtnicah, vijolicah in nageljnih, ki so ga pozneje zaznali tudi drugi ljudje, in je izhajal iz krpic, na katerih je bilo nekaj krvi iz ran.

 

Glas o ranah se širi

Dokler so potekale preiskave so kapucini o ranah molčali, pater Pij pa je vedno nosil rokavice, da se niso videle. Ko so bile preiskave končane, pa so ljudje nekako izvedeli za stigme in začeli v čedalje večjem številu prihajati v samostan, da bi videli patra Pija.

Bili pa so tudi posamezniki, ki so patru Piju nasprotovali, tudi v cerkvenih krogih. Neki nadškof ga je imel za goljufa in je na svojo stran pridobil tedanjega papeža, ki je bil, ironija usode, patrov soimenjak, papež Pij XI. Tako so z odločbo patru Piju prepovedali, da bi komur koli kazal rane, pisal pisma ali zapuščal samostan. Naslednji papež je patra Pija zelo cenil in preklical omenjene prepovedi, odvezal pa ga je tudi zaobljube uboštva, ker je želel, da bi pater postal lastnik bolnišnice Hiša lajšanja trpljenja, ki jo je pater Pij medtem zgradil za uboge. Lastništvo je bilo zgolj formalno, leta 1964 ga je prenesel na Sveti sedež. Cerkvena oblast mu je kar naprej prepovedovala razne stvari, čeprav so mu bili vsi naslednji papeži izredno naklonjeni in so preprečili, da bi ga premestili v kakšen drugi bolj skriti samostan ali celo v tujino, za kar so si nekateri zelo prizadevali.

Pijevo mistično življenje in karizma bilokacije

Križani Jezus in pater Pij z ranami sta si bila pretresljivo podobna, zato so številni prihajali, da bi doživeli njegove maše. Kako živo je sodeloval pri njih, pove njegov odgovor neki vernici, ki ga je vprašala, kako more vso mašo stati na ranjenih nogah. »Draga hčerka, jaz med mašo na nogah ne stojim, ampak visim,« ji je odgovoril. Ko ga je nekdo vprašal, ali ga rane bolijo, pa je odgovoril: »Mar mislite, da mi je Bog dal rane kar tako, zaradi lepšega?«

Pater Pij spada tudi med velike spovednike. Spovedal je več kot sto oseb na dan, včasih je spovedoval tudi po devetnajst ur na dan. Večkrat je dokazal, da je imel jasnoviden vpogled v življenje spovedovanca in je vedel za stvari, ki jih ta ni povedal, zato so ljudje prihajali k njemu kot k božjemu človeku, ki jih je poznal »od zunaj in znotraj«. Pri njem odveza ni bila nekaj samoumevnega, včasih je bil tudi strog in oster, ko je čutil, da je to potrebno.

Poleg »prebodenja srca« in Kristusovih ran je prejel pater Pij tudi druge karizme (darove), ki označujejo svetnike in čudodelnike: bil je sposoben hkrati biti na dveh krajih (t.i. bilokacija). Primeri bilokacije so bili največkrat povezani z ozdravljenjem in obiski pri ljudeh v stiski, ki so potrebovali njegovo pomoč. Dogajali so se celo v času, ko mu je cerkvena oblast prepovedala izhod iz samostana. Ozdravljal je slepe, neme in druge hudo bolne; imel je tudi dar videnja preteklosti in napovedovanja dogodkov v prihodnosti. Namen teh karizem je bil vedno delati dobro, pritegniti ljudi, da se spreobrnejo in pomagati ubogim.

Velika Pijeva zapuščina

Pater Pij si je dolgo želel zgraditi bolnišnico za revne bolnike, ki bi bila seveda brezplačna. Z nekaj somišljeniki in z božjo pomočjo so več let zbirali denar, prispevki so prihajali z vsega sveta, zlasti iz Združenih držav Amerike in tudi od UNRRE (zavezniška pomoč). Leta 1956 so tako v San Giovanni Rotondo dočakali odprtje sodobno opremljene bolnišnice, ki sprejme in oskrbi več deset tisoč bolnikov na leto.

Pater Pij je umrl 23. septembra 1968, star enainosemdeset let. Presenečal je tudi po smrti, več o tem pa v prihodnji številki.

Barbara Škoberne, objavljeno v reviji AURA, avgust 2014, št. 299