Nedvomno je človek, ki se ne pusti zapreti v škatlico, ne fizično ne mentalno. Od nekdaj hodi po ostrini britve. Naslov njegove prve knjige je O iskanju ljubezni – z biciklom okoli sveta. Naslov knjige, ki jo, v prispodobi, s svojimi humanitarnimi dejanji in nesebičnim delovanjem piše zadnjih petintrideset let, bi lahko bil O dajanju ljubezni. To namreč dela in tega nas uči. Skromen kot je, se verjetno ne bi strinjal. Biti všečen in egotrip, to dvoje ga ne zanima.

Popoldansko sonce poznega poletja greje zrak, sedimo na balkonu njegove hiše v Naklem, pijemo sok iz domačih jabolk, ki ga je naredil sam, in se pogovarjamo. Na vrtu z melosom circusa fantasticusa v vetriču trepetajo tibetantske molilne zastavice, pod njimi se ziblje viseča mreža, ki je po videzu sodeč marsikaj doživela, a še rabi svojemu namenu, z dreves in drugih višav visijo zavozlane vrvice, v velikem napihnjenem bazenu plavajo velike žoge, kup dračja je skrivališče in domek za zajčka, belega in črnega, ki neobremenjeno skakljata naokoli. Pes Jakob, skoraj bolj človeški kakor pasji, ju ne preganja, so prijatelji. Ograje do sosedov in do ulice ni.

Za steklenimi vrati in okni hiše je akcija: štirje ljudje že dneve stikajo glave, zrejo v računalniške zaslone in iz ur in ur videoposnetkov zbirajo najprimernejše za dokumentarni film. Slika pove več kakor tisoč besed. Sodobna tehnologija in internet omogočata, da pride resnica o največjem genocidu današnjega časa v pisarne in domove ljudi po vsem planetu. Projekt vodi in usmerja Tomo Križnar.

Borec za človekove pravice v Sudanu, mirovnik, neutrudni svetovni popotnik, humanitarni aktivist, gorenjski rojak iz Naklega. Slovenec, Avstralec, Zemljan, zgubljeni vesoljec. Imena, s katerimi se je kdaj predstavljal sam ali so jih zanj uporabili drugi.

Ogorčen nad brezbrižnostjo svetovne politike in javnosti, besen zaradi samozaverovanih birokratskih farizejev, prestrašen in v grozi zaradi nepotrebne vojne katastrofe, ki se prav zdaj dogaja v Darfurju njegovim ljubljenim Nubam, se je julija vrnil iz Sudana v Slovenijo, da odlomke posnetkov, ki so jih v zadnjih treh letih z več kot dvesto videokamerami posneli južnosudanski domorodci, Nuba, poveže v film.

Pogovor je bil strasten, živahen, globok, topel, neposreden – tak, kot je Tomo. Človek, ki je ne samo zelo veliko videl in doživel (navsezadnje je svet prekolesaril in prepotoval podolgem in počez), ampak ki tudi zelo veliko ve, in ko je potrebno, razmišljanje utemelji s podatki iz politike, zgodovine, antropologije, politične ekonomije, kulture.

Mnenja tistih, ki obiskujejo njegovo spletno stran, so angažirana, tako kot je angažiran sam. Veliko jih je, ki menijo, da bi si za svoje delovanje zaslužil Nobelovo nagrado za mir. So tudi takšni, ki mu očitajo, da ne pozna mere. Zapis nekoga pa pravi: »Lahko napišete o njem to ali ono, a človek ima srce kot Triglav.«

Govori jedrnato, asociativno, angažirano. Večina tega, kar pove, zaskeli kot žerjavica in je grenko kot pelin. A je vse res. Čutim, da je utrujen, posnetke gledajo in izbirajo dan in noč. Želi si, da bi film čim prej začel dobivati prve obrise in da bi se lahko vrnil v Afriko, preden se bo začela globalna vojaška invazija. Kljub utrujenosti ni nič manj angažiran v razpravljanju. Čeprav se nisva dobro poznala, je bilo naravno, da se od začetka tikava.

Brez odvečnih besed sva pri Afriki, Sudanu in položaju v svetu, ki je eno samo krizno žarišče.

Tako hudo kot v Sudanu ni nikjer, odločno pravi Tomo. Sudan je najbolj staroselska populacija na svetu, primerljiva samo še z Bolivijo, kjer je 60, 70 odstotkov Indijancev Kičua in Aimara. Sudan je največja afriška dežela in je bil nekoč najbogatejša afriška država, žitnica Afrike in Arabije. Pa poglejmo zdaj …

Kaj se pravzaprav dogaja v Sudanu?

V Nubijskih gorah, na meji med Severnim in Južnim Sudanom − pravkar rojeno državo na afriški celini, se je 6. januarja začela vojna, ki še traja in je v mesecu dni terjala najmanj šest tisoč civilnih žrtev in pol milijona beguncev, ki se skrivajo v gorskih votlinah. Sudanska oblast tam sistematično z ruskimi antonovi in kitajskimi migi bombardira približno 55 afriških plemen. Mednarodna skupnost se žal ni odzvala. Najhujše je, da sta zdaj obe vojski, arabska in afriška, zelo dobro pripravljeni in da bo v tem spopadu umrlo še in še nedolžnih ljudi, predvsem žensk in otrok.

Kdo so Nuba? V naslovu svoje knjige si jih imenoval ‘čisti ljudje’.

To so najbolj izolirani, najteže dostopni in najmanj vidni ljudje na planetu. Vsi, ki so kdaj pisali o Nubah, so pisali samo, kako močni in žilavi so, da hodijo na dolge razdalje, vidijo ponoči in slišijo, vohajo in slutijo. Nihče pa še ni opisal, da so Nuba naravni, mili, mehki in žametni. Nuba so nekakšen zaklet, začaran svet …

Delamo si skrbi zaradi iztrebljenih Indijancev, avstralskih aboriginov, Eskimov, Nube pa umirajo tukaj in zdaj, na našem pragu. In tega svet ne ve. Ali pa ve in se ne odziva. Darfur so OZN razglasili za največjo humanitarno katastrofo na Zemlji v tem trenutku. Zato vse, znanje, energijo, čas vlagam v film, ki bo pokazal svet skozi oči tistih, ki so žrtvovani na žrtveniku, zato da mi, na Zahodu, lahko “afne guncamo”.

Kako se na nasilje v Sudanu odziva Zahod?

Zahod se ne odziva. Temu trendu pasivnosti in potiskanja glave v pesek se mi upiramo z očmi boga, kakor smo imenovali naš projekt, oči boga in ušesa boga. Bog je slep in gluh, mi mu pa s tehnologijo, ki deluje namesto njega, in je vsemogočna, ker manipulira z množicami po svetu, pomagamo, da bi svet videl. Zato smo si izmislili projekt s kamerami, modemi, računalniki. Fantje in dekleta na vsej meji na Južnem Sudanu so se naučili, kako posnetke z minikamer pošiljati naprej, v svet.

Kamere odganjajo mrhovinarje, da je manj pokolov in posilstev, saj se storilci bojijo, da se bodo njihovi posnetki znašli v Haagu. Pomagajte tem ljudem z moderno komunikacijsko opremo, da bo svet videl, kaj se dogaja v Nubijskih gorah, kjer je 6 000 ljudi umrlo, pol milijona je razseljenih, skrivajo se v votlinah s kačami. Kače so njihove najboljše prijateljice. Dajte jim satelitski krožnik, ki se danes uporablja za neposredno povezavo. Dajte jim glas, da bodo lahko kričali. Žrtvam je treba pogledati v oči.

Kakšen je bil odziv na kamere v Sudanu – na eni in drugi strani? Kamer sem se domislil v Darfurju leta 2006 v tistih šestih mesecih, ko sem ostal med uporniki ter so me žene in otroci prosili, naj ostanem z njimi: “Tam, kjer si ti, ni napadov, ker ti džandžavidi, jezdeci na konjih, verjamejo, da imaš tako tehnologijo, da se to še danes vidi na televiziji! Bodi z nami!”

Domačini se bojijo, da se bodo oblasti v Kartumu po koncu deževne dobe, to je čez slab meseci, lotile »čiščenja« območja in začele uveljavljati strogo šeriatsko pravo ne glede na etnično raznolikost in tradicijo (žal se je Tomova napoved izkazala za pravilno, dobiva poročila o nepopisnih pokolih, posilstvih … op. a.). Čim več kamer je zato zdaj izredno pomembno.

Pomagate tudi kopati vodnjake, da lahko ljudje pridejo do vode.

Vojna se je začela predvsem zato, ker je tam največje podzemno jezero vode na planetu. To je v resnici vojna za vodo. Sodelujemo s Sudanci prek Sahare in jim skušamo omogočiti iskanje vode z vrtalnimi napravami, ki jih Zahod ima, ena stane 10 000 evrov. Sahara se širi proti jugu s hitrostjo 7 kilometrov na leto. Ljudje morajo bežati. Ogroženih je 50 milijonov ljudi v ozkem pasu med največjo puščavo na planetu in tropskim pragozdom v osrčju Afrike. To so klimatski begunci. Sprememba podnebja ruši socialno tkivo, ki je prej obstajalo in omogočalo ljudem, da so živeli veliko bolj plemenito kakor v Evropi kdaj koli. Mi tega nočemo vedeti, ker smo dosegli največjo stopnjo odtujitve od narave.

Do narave si imel od malega poseben odnos.

Na Zahodu smo žrtvovali vez z naravo, na ta račun pridobili nekaj drugega, zmagali v vseh naših vojnah in navlekli od vsepovsod toliko robe, da nam stoji in se kopiči, sveti ponoči, vozimo se skozi tunele, frčimo po zraku, se vozimo pod morjem, hkrati pa smo izgubili srce in dušo.

Zakaj se na Zahodu bolj ne odzovemo na to kruto in nasilno iztrebljanje nedolžnih domorodnih ljudstev?

Ker smo bili do ramen udeleženi v trgovini s sužnji. To sem proučeval. Gre za močne naveze med Arabci, Romani, Germani, Frankofoni, vse do Anglosasov po Evropi, ki ne pustijo, da bi ljudje videli resnico. Za nakradeni kavčuk iz Konga, na katerem je zgrajen Bruselj, se ne sme vedeti. V zadnjih desetih letih je umrlo od 5 do 10 milijonov ljudi zato, da imamo mi te napravice (pokaže na diktafon in fotoaparat na mizi), zaradi surovine, ki se ji pravi kobalt tantalium, ki jo potrebujemo za kondenzatorje in vso digitalno tehnologijo. To bi moral vsak otrok v šoli danes vedeti. Ne vem, kje vse nisem tega povedal, a se takoj pozabi.

Do Zahoda si neprizanesljiv, tvoji odzivi in kritika se zdijo marsikomu preveč siloviti.

Popolnoma naravno se odzivam na to, kar vidim. Mislim, da bi morali vsi tako ravnati. Ne skrivati glave v pesek, se sprenevedati in bivati v nekem Krasnem novem svetu Aldousa Huxleyja ali na Živalski farmi Georgea Orwella. Saj so predniki že vse to napisali, popisali vsa ta stanja in psihologijo človeka, da bi se kaj spremenilo. Ampak se ni! Je še hujše! Samo pozneje se dogaja. Ne leta 1985, kot je predvidel Orwell, ampak 2011. Nihče ni zdaj bolj izgubljen, kot smo ljudje na Zahodu zdaj. Rodili so se nam ljudje duha, kot so Erich Fromm, Gustav Jung, Albert Schweitzer, taki misleci, zdaj pa takole … kako je to mogoče?

Ljudje v Sloveniji še vedno radi pomagajo, izkažemo se v humanitarnih akcijah, pri pomoči v naravnih nesrečah, medsebojni pomoči v stiski. Zakaj je tako težko narediti korak od besed k dejanjem, od tega, da gledaš, do tega, da zares vidiš in nekaj narediš za nekoga, ki je drugačen po barvi kože, jeziku, kulturi in ki ima precej manj kot na primer brezdomci pri nas?

Zaradi lenobe, prepuščanja udobju, ker je najtežje narediti prvi korak, zaradi psihologije.

Ko beremo, poslušamo in na tvoji spletni strani gledamo, kaj vse si doživel, se zdi, da je neustrašnost ena tvojih vrlin.

Zdaj sem verjetno eden najbolj prestrašenih ljudi na svetu. Tak se zbujam. Ne vem, ali je še kdo bolj paranoičen na svetu kakor jaz, to leto, zdaj, 30. avgusta 2011.

Videl in doživel si toliko hudega, vse to se te je zelo dotaknilo. Kaj ti pomaga, da preživiš?

Tečem, povsod sem tekel. Razen tam, kjer so minska polja. To je prva stvar, ki jo naredim zjutraj. Grem teč skupaj z našim psom. Deset, petnajst kilometrov. Zdaj ko so jezera topla, tudi plavam. Skozi telo dobim nazaj mir. Od groze tega, kar sem doživel pred mesecem in pol – vsak dan so nas bombardirali! Ampak tam to še nekako gre, vsi to doživljajo in ti se čutiš kot celica enega plemena, ki je na žrtveniku izpostavljeno iztrebljanju. Hujše je, ko prideš nazaj, takrat te zgrabi groza. Ko vidiš to omamljenost, zasvojenost ljudi tukaj. Ki sami po sebi niso krivi, a so tako naučeni doživljati svet, indoktrinirani, poneumljeni, hipnotizirani.

Za potrebe filma, ki ga pripravljaš, si snemal tudi v ljubljanskem BTC.

BTC, to je fantastično, tega kar ne morem verjeti! Celo med dopusti, ob enajsti uri dopoldne, od 10. do 20. avgusta sem hodil to gledat, s kamero, kako so se ljudje sprehajali tam … Rad bi to vključil v film. To je kot Potemkinova vas. Naredili so kulise in ljudje so se stepli, ko so hodili to gledat. Bojim se, da sem bil rojen v kulturi, ki smo jo poklicani spremeniti. Ni treba, da gre v to smer še naprej, v katero gre zdaj, in to množično.

V svojih knjigah poudarjaš, da ne poslušaš samo svoje pameti, temveč tudi svoje srce.

Pamet je odvisna od kulture, v kateri si odraščal. Vse kulture so kakor prisilni jopič ali deviški pas. Vsaka kultura je ostanek nekdanjega znanja, izkušenj, prejšnjih rodov. Odložiti moraš deviški pas, se znebiti plašnic, iti moraš na Olimp, ki je povsod tam, kjer so strahovi. Tako kot je šel Aleksander Makedonski pogledat, ali so na Olimpu res grozljivi, strašljivi bogovi, ki se jih moraš bati. Če boš poslušal samo svojo pamet, ne boš prišel daleč. Poslušati moraš še kaj drugega, in to je v nas. Še vsaka družba je spoznala, da je poleg tistega: »Mislim, dvomim, torej sem,« še nekaj, kar imenujejo v različnih kulturah duša.

Praviš, da si trenutno eden najbolj prestrašenih ljudi na svetu, a hkrati vidiš povsod tudi lepoto – to se mi je zdelo tako zanimivo vedno znova odkrivati v tvojih knjigah.

Če si dovoliš čutiti od jeze do groze, boš čutil tudi kaj lepega. Če si ne dovoliš čutiti takih naravnih, manj zaželenih občutkov, si tudi kaj bolj žlahtnega ne boš dovolil čutiti. Če si ne dovoliš čutiti jeze, groze, strahu, če bežiš pred vsemi temi čustvi, se boš zaprl tudi pred najlepšimi stvarmi, tudi pred ljubeznijo. To so ugotovili že mnogi iz moje generacije. Konec pubertete, ko smo bežali sami pred sabo, smo si obljubili, da ne bomo odrasli. Nismo hoteli odrasti, ko smo to prebrali v Piki Nogavički. Veš, koliko ljudi je menilo, da je odraslost, to, kar smo videli pri starših, togost, zadrtost, nič spraševanja, nič samospraševanja? Moj oče je rekel, ko sem ga vprašal, »Ata, ali ti veš, kdo si?« »Jaz se nisem imel nikol cajta spraševat. Mi smo mogli devat.« (smeh)

Na Zahodu se, posebno zadnjih dvajset let, vedemo kot potniki na Titaniku, ko se je, ves bahav, krasen in, kot je bila prepričana večina, nepotopljiv, zaletel v ledeno goro in se začel potapljati. Tudi vodilno ladijsko osebje tega dolgo ni in ni moglo dojeti – saj to ni mogoče, saj se ne dogaja zares! Kje, v prispodobi s Titanikom, smo zdaj mi?

Tam, kjer je začasno ravnotežje. Nehali smo že zelo na veliko zapravljati, zdaj je neka tišina, ki je nastala, preden se ladja postavi na nos … Enako kot se počutim zdaj, sem se počutil, preden je začela razpadati Jugoslavija. Sodelovati pri ubijanju nisem hotel, zato sem šel, tja, nekam, kjer bi lahko delal dobro. V tem vidim smisel. Takrat sem se usedel na kolo in se odpeljal okoli sveta. Sedem let sem hodil. Delal sem v begunskih taboriščih, zastonj. Zastonj sem se ponudil in še sam sem jih ustanovil, v Pakistanu, na meji z Afganistanom.

Vsa pot, od takrat do danes, ki jo vidim zdaj, je bila logična. Zdaj je podobno. Ne morem čakati in gledati, da se samo očisti, ker se ne bo. Žrtve bodo. Torej tam, kjer se da kaj narediti, je treba pripravljati možnosti za nek drug svet. V Afriki.

Kaj konkretno lahko naredimo, kako konkretno lahko pomagamo?

Klemen (Mihelič op.a.) je ustanovil humanitarno organizacijo H.O.P.E. Jaz nočem imeti nič z denarjem. Vsi tam delajo zastonj, nobeden ne dobi za potne stroške, nobeden pri H.O.P.E. ne dobi plače, vse stroške krije vsak sam. Vsi kurimo jezo, frustracijo, žalost, depresijo, apatijo, od tega živimo.

Naredili smo sistem, ki deluje. Danes smo s pošto DHL poslali v Džubo 165 kamer in računalnik. Iz Modrega Nila jih bodo prišli iskat z letalom. Še vedno je zveza, ne vemo, koliko časa bo. V Džubi imamo zaupne ljudi, s katerimi smo navezali stike januarja. Poskrbeli bodo, da bodo prišle te stvari v prave roke.

Barbara Škoberne, objavljeno v reviji AURA, oktober 2011, št. 266

Fotografija: Iz zasebnega arhiva: Tomo Križnar v Sudanu.