Oči so zeleno rjavkaste, lasje barve sivke in deško kratki, gležnarji sijoče roza barve, vetrovka rdeča, lak na nohtih bleščeče karminast – »Od snemanja včeraj,« pojasni. Nekaj na njej me spominja na zame eno najbolj fascinantnih literarnih junakinj, ki je imela kot deklica korenčkaste kitke in pegice po obrazu. Bila je neverjetno močna in se ni nikogar in ničesar bala. »V tako žensko bi odrasla Pika,« si mislim, ko jo gledam in poslušam.

Je neskončno zgovorna – čeprav je lahko tudi neskončno tiha. Prijetno družabna – čeprav je lahko in rada tudi veliko sama. Radovedna. Ljubi naravo, živali, rastline, svoje najdražje in ljudi nasploh, etno glasbo in folkloro – v poljubnem vrstnem redu. Ne prenaša nepridipravov. Je iskrena in poštena. Idealistka. In neustrašna. Če in ko se strahovi pojavijo, jim pogleda v oči in jih gleda toliko časa, da stisnejo rep med noge in se odplazijo proč, ali še boljše – razblinejo! Pogovarjali sva se na dan polne lune v biku, v kavarnici na bregu Ljubljanice, majsko sonce se je prebijalo skozi oblake. Ko je spregovorila, je bilo, kakor bi zažuborel potoček, kot za šalo preskočil nekaj kamenčkov, se poigral z zavojem na levo in na desno, se razlival in spreminjal v pahljačasto delto veletoka.

Kako ste kaj danes?

Prejšnje dni sem imela veliko dela in sem malo utrujena. Snemam poetični film režiserja Vlada Škafarja z naslovom Mama. Včeraj sem po daljšem času za televizijo spet snemala Ano Lizo. So me pregovorili. Pri snemanju je veliko priprav, čakanja. To so zame kar vaje v potrpežljivosti. No, konec tedna sem delala na vrtu, kmetujem biodinamično. V soboto je bil plod in cvet, naslednji dan je bila korenina, in sem poskušala čim več narediti, ko je bil čas za to – prekopala sem cel vrt z bakreno motiko in si skoraj zlomila hrbet (se hudomušno nasmeje). Pa še starejši sin je imel rojstni dan in je povabil prijateljčke. Še dobro, da sem imela toliko dela, da se nisem imela časa vmešavati v njihove zadeve. Prav zanimivo jih je bilo poslušati, kako so se dogovarjali. Zakurili so ogenj in pekli.

Kako vam gre vrtnarjenje?

Se učim, poskušam, stvari me zanimajo in sem kar uspešna. Nisem povsem dosledna, saj imam vrt v bližini Pivke in do njega petinštirideset minut vožnje. Ampak prav s tem si pomagam. Če uporabiš naravne sile, ki so zastonj na voljo in sodeluješ z njimi, se ti to izplača, saj če pleveš ali prekopavaš, ko je čas za to, se ti obrestuje, da lahko to delaš manjkrat.

Narava je tukaj in je na voljo. Smo del nje. A ker nismo toliko odprti, si moramo za začetek pomagati z raznimi knjigami in šolami. Ko se začneš tega zavedati, je, kakor bi zazvončkljal zvonček, najprej zelo na tiho. Potem začneš osmišljevati svoje bivanje na tem svetu in postajaš odgovoren. Kar ni prav prijetno, odgovornosti nimamo ravno radi. Lažje je, če je kdo drug kriv. Ko pa začneš dobivati malo distance, postane tudi odgovornost užitek.

Do odločitve za lasten vrt, spremembo prehrane (je veganka op.) in ozaveščanje glede načina življenja nasploh je pri vas prišlo po hudi bolezni, o čemer ste že odkrito govorili.

Največ sem se naučila po rojstvu mlajšega sina, ko sem zbolela za tuberkulozo. Bilo je zelo hudo, mislili so, in tudi sama sem mislila, da bom umrla. A nisem. Po ozdravitvi nekaj časa nisem hotela govoriti o tem, potem pa sem se odločila in spregovorila. Pa ne zaradi sebe, temveč zaradi bolnih ljudi, saj se mi zdi, da potrebujejo tuje zgodbe s srečnim koncem. Smrti me je bilo takrat, ob dveh majhnih otrocih, ki sta me potrebovala, na smrt strah. Tudi po ozdravitvi me je bilo še strah. Zdi se mi, da sem ga dokončno premagala šele čez več let na mojem vrtu, ki mi je pri tem pomagal in posrkal vonj po smrti in krvi vase. Pa tudi mogoče sem v takih letih, da sem hvaležna za vse, kar je bilo slabega, da mi je pomagalo naprej.

Ko si potisnjen ob zid, ni več druge možnosti, kot da začneš uporabljati stvari, ki jih do tedaj nisi. Moraš postati kot David Copperfield (iluzionist op.) in znati iti skozi zid: spremeniti moraš celoten način razmišljanja. Je pa hudo, saj je težko spustiti iz rok vse, česar si navajen – saj kaj ti bo potem ostalo, če boš to naredil? Varnost je zavajajoča. Škoda, ker nam večina to isto varnost še vedno ponuja. Bolečina je prijateljica, ne pa sovražnik, saj ti pomaga iti pravo pot naprej. Mislimo, da nas tepe, v resnici pa nas uči.

Kje na tej poti ste zdaj?

Včasih, res da vedno redkeje, imam še občutek, da sem se znašla na točki »nekje vmes«: obstaja svet od prej, v katerem sem odrasla in v katerega so me naučili verjeti. In obstaja svet prihodnosti, ki ga prej nisem poznala, v katerega vstopam in ga spoznavam. V takih trenutkih se mi zdi, kot bi me kdo v bloku v desetem nadstropju povabil, naj stopim čez balkon, ker da je tam zelo lepo. Odgovorila bi, da ne bom stopila v nič. Zato, ker še nisem sposobna videti nekih stvari, ampak jih šele počasi osvetljujem. Začenjam razumeti, da ne bom spremenila sveta, ker smo polni strahov in ves čas padamo v zanko istih prevar in zvijač. Edino, kar lahko spremenim, je moj pogled na ta svet: se pravi, da bom bolj razumela, zakaj je takšen, kakor je; da ne bom nestrpna, temveč razumevajoča in potrpežljiva, in bom iste stvari gledala brez obsojanja in samo z ljubeznijo.

Vem, da je to zelo težko. Ne moreš gledati revščine in reči: svet je lep. Seveda ne boš podprl revščine, ampak če se da, jo poskušaš osvetliti. Tako, kot je lepo rekel duhovnik Pedro Opeka, ki deluje na Madagaskarju: ljudem moraš pokazati, kako se lovi ribe, ne boš jih lovil zanje. To se mi zdi prava stvar. Vsak, tudi jaz, rabim takšno pomoč, ne da mi nekdo da v roke laž ali resnico. Laž mi ne koristi, resnice pa ne razumem, ko nisem še pripravljena nanjo.

Mogoče ljudje včasih rabijo »bergle«, ne glede na to, da zbujajo lažni občutek varnosti, da čez čas spoznajo, da jih v bistvu ne potrebujejo in jih lahko odložijo?

Priznam, da imam bergle tudi sama. Zadnjič mi je neki prijatelj rekel, da sem tipični porabnik bioprehrane. In sem rekla, da, sem. Kupujem take izdelke, vem pa, da je to moj prehod, taka prehrana mi je v pomoč. Čeprav so nekateri ugotovili, da je to tržna niša in ne glede na to, da je vedno večje povpraševanje, ni še nič videti, da bi cene padale, kar je malo nepošteno.

Lahko pa veliko naredimo tudi sami. Na primer po bolezni, ko sem bila polna antibiotikov, sem šla k dr. Petru Papugi, ki me je zdravil s tradicionalno kitajsko medicino. Govoril mi je o bioprehrani in podobno, jaz pa nisem imela pojma, kje se kaj dobi, niti na primer suhe slive. Najrajši bi, da bi odprl predal in mi jih prodal. On pa je hotel, da se sama angažiram, in to je bil odličen nasvet. Ugotovila sem, da ti prihajajo naproti stvari same do sebe, ko se jim odpreš. Zdaj vem, da so kmetje, ki pridelujejo biodinamično zelenjavo, začela sem jo gojiti tudi sama. So tudi proizvajalci, ki pridelujejo in prodajajo ekološko neoporečne izdelke. Ljudje tudi ne oberejo vseh pridelkov ali sadja, lahko jih vprašaš, če smeš obrati, kar je ostalo na drevesu in si potem sadje sam posušiš. Ne manjka možnosti in dela za preživetje. Če pa misliš, da ti bo kdo delo prinesel na pladnju, se motiš.

Najti delo ali zaposlitev je danes čedalje večji problem za čedalje več ljudi, tudi pri nas.

Mislim, da dela ne zmanjka, samo ne bo prišlo tako kot včasih, ne bo prišel nekdo in rekel, da je iz tega in tega podjetja in išče delavce. Pa ne mislim v kapitalističnem smislu. Jaz na primer zaprosim, naj mi pride naproti tisto delo, ki ga rabim, in da naj bo za najvišje dobro. Ne samo, da bom imela za kruh in mleko za otroke. Želeti si moraš, da bi se premaknil dalje. Za to pa se moraš posloviti od lažne varnosti. Mislim, da je ena od stvari, ki nam manjka, zaupanje – zaradi strahu in ker še vedno mislimo, da bo nekaj prišlo lagodno za nas in da so drugi dolžni poskrbeti za nas. Pa ni res. Mi smo vsi odrasli ljudje, odgovorni za sebe, nihče drug ni odgovoren za nas. Država je samo lažno odgovorna za nas – zanima jo, kako nam bo kaj potegnila iz žepa. Ko imaš manjše otroke, si seveda odgovoren tudi za njih. Mislim, da ne bo več dolgo tako, kot je, ker ko enkrat otrokom nimaš več kaj dati za jesti, ko vidiš, da te goljufajo … Pri nas ljudje, ki imajo varnost, recimo v bankah, nimajo posluha za ljudi s praznimi hladilniki.

Veliko delate s seboj …

Do tega pride človek počasi. Ko sem pri Martinu Kojcu v Učbeniku življenja prvič prebrala, kako nas čustva zasužnjujejo, sem bila čisto užaljena. Kaj zdaj to pomeni, da so čustva nekaj slabega? Saj jaz kot igralka vendar delam s tem! Ko sem naslednje leto spet vzela Kojca v roko pa sem počasi začela razumevati, kaj je mislil s tem, da se čustva hranijo z mojimi odzivi.

Otroka sta me tudi spodbudila, da sem začela delati na tem, da ni vse samo zunanjost, telo. Začela sem se zavedati svojega »čustvenega repa«, svoje jeze, s katero sem znala porušiti stvari, ki sem jih prej zgradila, kar je bila velika škoda. Po svoje imam srečo, da gre pri meni za čustvo, ki se ga vidi navzven in ki je neprijetno tako za druge kot zame. Recimo, da je dobra stran slabega, da te je po izbruhu jeze malo sram, ker se ne obvladaš, in si potem prisiljen nekaj narediti glede tega. Seveda pa si lahko ravno tako lažeš, da so drugi krivi, da je to del tebe.

Je pa to zelo težko. Pozorna sem na besede, ki jih govorim, pozorna sem na misli in občutke, a mi vseeno kaj uhaja, ne morem biti ves čas na preži. Naučili so nas, da uživamo, če smo kot žrtve in tega ne moreš kar čez noč izbrisati, to gre počasi. Naučiti se moramo, da je vsak dan nov začetek in se vsak dan znova postaviti na štartno črto. Imamo vse možnosti za zmago tega dne. Naučiti se moramo tudi, da si oprostimo. Cele generacije so učili, da morajo imeti slabo vest. Jaz imam tak »gumb« (z rokami pokaže, kako ogromen je) in če se me nekdo dotakne, ga težko zgreši. Ves čas so mi pritiskali nanj, dokler nisem rekla, da se ne grem več.

Ne morem se znebiti vtisa, da radi brskate po sebi?

Očitno imam zelo veliko potrebo po miru in po tem, da rada raziskujem – ne toliko na zunaj kot na znotraj, in da moram stvari sčistiti. Kolegica je rekla, da iščem resnico. Resnica pa ni kar tako dosegljiva. Poleg tega je veliko »resnic«, verjetno pa samo ena prava. Do nje se ne bom dokopala, lahko pa mogoče pridem do malo večje resnice, kot jo imam zdaj. Smo namreč mojstri v tem, da varamo sami sebe in četudi to vemo, si lažemo.

Včeraj mi je prijatelj na pol v šali na pol zares rekel: ‘Glej, ti delaš na sebi, jaz delam na sebi. Tega dela verjetno ne bo zmanjkalo do zadnjega dne. Si predstavljaš ljudi, ki še niso začeli? Boljše, da ne začnejo!’ Če enkrat pogledaš v »klet« in vidiš, kaj vse je nastlano tam, potem se zdi boljše, da ta vrata zapreš in rečeš: saj na podstrešju je še veliko prostora, bom rajši odlagal stvari tja. Ampak kletna vrata je treba prej ali slej odpreti, ker je to edini smisel našega bivanja. Ko to razumeš, potem vidiš, da ob govnu obstaja tudi neverjetno veliko lepih stvari, ki jih prej nismo videli. Oziroma smo mislili, da je nekaj drugega lepo.

Ko enkrat začneš uživati v pravih stvareh, potem si prišel čez majavo brv, za katero nisi vedel, ali se bo utrgala ali ne. Ko greš čez, vidiš, da se je splačalo. Zato ne morem reči: ostani raje neveden, glavno, da imaš za piti, jesti in spati. Čez eno leto vidiš, da si prišel dlje v razumevanju, kakor si si mislil, vidiš pa tudi, koliko tega je še za naprej. Komu drugemu mogoče tak način ni všeč, meni pa je. Verjamem pa, da se da priti naprej tudi brez tega, poti so različne.

Pravite, da imate zelo veliko potrebo po miru. Kje ga najdete?

Mislim, da ga narava da največ. Ko sem bila bolna, sem na Golniku skozi okno vsak dan gledala smreko. Tista smreka, tako mirna in trdna, me je rešila, saj mi je dala moč za ozdravitev. Takrat sem si obljubila, da bom, ko bom ozdravela, vsak dan nekaj časa preživela v naravi. Ko delam na vrtu, mi je to tudi nekakšna meditacija.

Drugo meditacijo si sama izmišljujem. Včasih samo opazujem kaotični tok misli – mojo zmešano opico, ki bi naredila vse, samo da bi ostala in da ne bi po naključju umrla. Poslala mi bo vse mogoče: od dobrih misli in zamisli do groznih misli, samo zato, da ne bi nehala misliti. Tako je smešen ta pajac, tako skače, da mi gre včasih že na smeh.

Še ene stvari glede miru sem si domislila: mislim, da imamo v sebi nekakšen oltar. To je edini oltar, na katerega bi se moral po moje človek opreti. Ne na kamnite, ki so po ustanovah. Pri svojem oltarju veš, da glas od tam prihaja iz resnice. Če si iskren do sebe, ti pove, da si lažeš in se prinašaš okoli. Če tistemu glasu ne zaupaš več, se mi zdi, da spodbujaš laž samo zato, da ti ne bi bilo treba nič ukreniti.

Ivan Cankar ima zelo lepo črtico, naslov je Zaklenjena kamrica, v kateri v prispodobi govori o oltarju, ki ste ga omenili.

Zdaj potrebujem samo še ključ (se nasmeje). Lepo je videti v umetnosti, kako so umetniki videli onstran kulis. Tudi v pravljicah so predstavljene velike filozofije. To so taki bonbončki, ki te spodbudijo, da ti lučka zasveti in razumeš več kot prej. Jaz poskušam sama prodirati naprej, ampak lagala bi, če bi rekla, da sem se čisto sama pregrizla čez vse. Vse knjige, ki sem jih prebrala, vsi ljudje, ki sem jih srečala, vsi tečaji, na katere sem hodila, so mi nekaj dali. Moji največji učitelji pa so poleg staršev in sestre moj mož in otroka.

Kje dobite energijo, ko imate krizo?

Največkrat jo dobiš, ko prideš do stene – do konca. To sem videla, ko sem zbolela, to sva videla z Gašperjem, ko oblikuješ vlogo za gledališče. Delaš, delaš in potem v nekem trenutku ne gre več naprej. Lahko začneš obupavati, jokati ali preklinjati, bistvo pa je v tem, da spustiš okove in poklekneš. Kar nima nič s fizičnim poklekanjem. To je notranje prepoznanje in sprejemanje, da ne znaš in ne zmoreš več. Takrat se neka vrata odprejo: tisto, kar je odveč, gre, tisto, kar mora ostati in imaš postavljeno, ostane. Ti nisi imel nič pri tem. To je pomoč, ki je prišla, ko si zanjo zaprosil na pravi način. Drugače ne more priti.

Verjetno ga ni državljana Slovenije, ki vas ne bi poznal v vlogi Ane Lize, ki sta jo ustvarila skupaj z možem Gašperjem.

V hecu rečem, da sem se šparala zanjo. Danes je Ana Liza odrasla, ima družino, ni treba, da je seks v ospredju, ampak malo je še lahko. Lahko govori o ženskih problemih in tem, s čemer se zdaj srečujemo: voda, zemlja, družine …

Shakespeare je zapisal znamenito misel, da je ves svet oder, na katerem smo vsi samo igralci. Kako blizu je vam maska igralke, še posebno komedijantke?

Polni smo različnih mask in vlog. Zelo hudo se mi zdi, ko se jih zaveš, pa jih še vedno hočeš imeti. Jaz jih moram snemati vsaki dan. Puščam možnost, da bo to nekega dne odšlo, da ne bom več igralka, ker me nekako ne zadovoljuje več. Zato, ker sem sama pri sebi videla, da bi bila rada všečna. Ugotovila sem, da me ta stvar potem malo omeji, saj je nasprotna temu, kako si želim živeti. Zavedam se tudi, da je neka predstava boljša od druge in da ljudje raje gledajo predstave, kjer se bodo smejali kot predstave, kjer bi morali razmišljati. Gledališče ni nekaj svetega. Tudi gledališče je posel in je bolj ali manj zavedajoče se. Časi so taki, da bom morala mogoče postati še malo bolj zavedajoča se.

Res pa je, da še vedno živiš od tega, kaj bo nekdo rekel. Tudi jaz še vedno rabim povratno informacijo. Če je nimaš, si kot žalostni klovn. Sploh komedijanti smo žalostni klovni. Ko sem postala Ana Liza sem pomislila, zakaj si klovn nariše prevelika smejoča usta in solzo. Zato, ker poskuša iz svoje lastne bolečine tolažiti in nasmejati druge ljudi. Zato bo naredil tudi kakšno neumnost, samo, da bi mu nekdo zaploskal in rekel, ‘kako si ti fajn’. Vsi imamo v sebi to potrebo, da bi nas opazili in pohvalili. Tudi otrok je pripravljen narediti vse, da bi dobil pozornost staršev. In vsi skrivamo solze ali pa jočemo zato, da bi se nekomu zasmilili. Mislim, da so vse to naše igrice. Takšno vedenje prihaja z leti in tudi da lahko rečeš: hvalabogu, zdaj pa lahko pustim, da se mi tudi celulit malo razraste.

Baje hodite na dopust v nudistični kamp?

Ja. Mlajši verjetno mislijo, da bi jim morali plačati, da nas gledajo, da takšni hodimo okoli. Res je prvi dan še malo nenavadno, malček je zadrege, potem pa človek pozabi. Mislim, da bi se morali vsi sleči, saj smo vsi enaki. Toliko damo na zunanjost, toliko se nam zunanjost prodaja. Kot ko so prodajali hlače s pasom, spuščenim dosti pod popek, in puncam razkrili ledvica. Ne morem verjeti, kako smo lahko tako neumni! Da ni nihče pomislil, da bodo te punce morale roditi in kakšno škodo so naredili vsem, ki imajo šibka ledvica, mehur, spolovila … Zdaj so moderne hlače, ki so spuščene na pol riti. Če bi to kdo pred leti nosil, bi ga bilo sram, da so mu hlače padle dol. Zdaj pa dobiš ljudi na laž, da je to super.

Mladini in tudi starejšim, ki bi bili še radi videti mladi, so take stvari všeč. Ljudje hodijo v fitnes …

Glede fitnesa je kot pri vsaki drugi stvari odvisno, zakaj nekaj delaš. Misel je energija, ki poganja stvari. Če si v fitnesu samo zato, da boš suh in všečen drugim, boš všečen takim, ki so enako kot ti samo fasade. In potem seveda ne boš zadovoljen, ker te tisti, ki drugače gleda, sploh ne bo videl. Tisti, ki bo videl, pa ne bo cenil, ker je še tako neprebujen. Tukaj se zelo ulovimo. Ti lepo zapakirani paketki so še vedno, žal, neko merilo. V končni fazi je starost fina zato, da te začnejo zanimati tudi druge stvari, ne samo videz.

Ampak tudi vam je verjetno všeč, če vam kdo reče, kako super postavo imate in da ste lepi?

Hočem, da me imajo ljudje radi tako, kakršna sem, ne da bi si mi bilo za to treba natikati novo masko, barvati lase, na primer. In ne jem vegansko zato, da bi bila še vedno vitka, ampak ker je zelo povezano s tem, da če hočeš sebe bolj čutiti, moraš prilagoditi prehrano. Če hočeš svoja čustva spraviti iz njihovih »prostorčkov«, se moraš postiti, da organi niso obremenjeni s čustvi in da narediš prostor zanje. Ne želim se mučiti s postom, ampak bi rada malo očistila svoje mentalno, čustveno in fizično telo. Mislim, da si tako pomagaš pri duhovni rasti.

Se vam zdi, da se ljudje prebujajo, ozaveščajo, da se stvari spreminjajo na bolje?

Za prvomajske počitnice smo bili čudežno teden dni vsi prosti in smo rekli, da gremo nekam skupaj. Bila sva precej izčrpana, ker sva veliko delala in bi se bilo dobro nekje zlekniti, otroka pa ne bi bila zadovoljna samo s knjigo v roki štiriindvajset ur na dan. Nisem bila povsem prepričana, ampak odločili smo se v zadnjem trenutku in šli na križarjenje. Zamisel je bila, da bi bili skupaj, midva bi si lahko odpočila, na ladji so bazeni in cel kup stvari za otroke, vmes se menjavajo mesta, kjer lahko otroci vidijo in slišijo nove stvari.

Popolnoma smo zgrešili. Tri tisoč osemsto ljudi se je gnetlo na omejenem prostoru, na vsakem koraku so jih skušali opehariti za denar … Bilo je tudi veliko samopostrežnih restavracij – in kako so si ljudje jemali na krožnike hrano, kot da bodo zadnjič jedli! Kako so to isto hrano potem premetavali po krožnikih in je pol pustili! Z Gašperjem nisva mogla verjeti. Mene je bilo prav sram! Potem sem gledala ljudi iz tretjega sveta, ki so delali tam, vsi temnejše polti, in sem si mislila, bogve iz katere vasi je, kjer je videl lakoto, in kaj si zdaj misli. Če bi jaz tam delala, sploh ne bi mogla biti tiho, že tako sem se komaj zadrževala. Z dopusta smo prišli psihično čisto utrujeni. Upam, da bo to čim prej propadlo.

Taka potovanja so baje zelo priljubljena.

Zame so produkt človeške neumnosti. Smetili smo morje in zmetali stran na kupe hrane. Bilo me je neznansko sram. Gašper je rekel, saj jaz razumem, ljudje komaj čakajo, da pridejo med ljudi, da se lepo oblečejo, se pokažejo, da si privoščijo. To razumem tudi sama. Ampak vseeno moraš pogledati za to kuliso in videti, kaj je zadaj. Ta sistem mora propasti, ker ni pravi. Če ne gre drugače, bomo morali biti še bolj potisnjeni ob zid, da bomo spoznali, da ni rešitev v tem, da ga obdržimo, ampak, da ga moramo spremeniti v jedru.

***

Nataša Tič Ralijan je dramska igralka, ki je na gledaliških odrih, filmskem platnu in na radiu ustvarila več kot sto izjemnih vlog. Največjo medijsko prepoznavnost ji je prinesla vloga Ane Lize, ki sta jo ustvarila skupaj z možem, dramskim igralcem in scenaristom Gašperjem Tičem. Ana Liza je s svojo igrivo neposredno naivnostjo in temperamentom ter duhovitostjo primorske blondinke brez tabujev ljudi najprej osupila, potem pa očarala. Zanjo je prejela številne nagrade občinstva in gledaliških kolegov. Dvakrat je bila Slovenka leta po izboru bralcev Nedela, bila je med Janinimi nominirankami za Slovenko leta in bila je, kot edina ženska doslej, izbrana za vitezinjo dobre volje. Med drugimi je prejela tudi nagrado Franeta Milčinskega Ježka, ki jo podeljuje svet RTV Slovenija za izvirne dosežke in opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti. Je svobodna umetnica, z družino živi v Ljubljani.

 

Barbara Škoberne; objavljeno v reviji AURA julij 2014, št. 298