Ljubezen ne zahteva in ne prosjači, v njej ni odvisnosti in dokazovanja. Resnična ljubezen je brezpogojna, brezčasna in neuničljiva. Ima moč, da obstaja sama po sebi.

To so lepi stavki, a mnogi vemo, kako dolgo traja, preden začnemo izkušati njihovo resnico. Najprej moramo ugotoviti, kaj ni ljubezen. Šele ko se res naveličamo bolečine, zmede in bitk z osebami, s katerimi nismo dušno povezani, smo se pripravljeni odpreti resnični ljubezni. Takšen odnos nas pelje k bivanju, k duši.

Tudi odnos z dušnim partnerjem ni lahek

To pa še zdaleč ne pomeni, da je lahko biti v odnosu z dušnim partnerjem. Mnogi ljudje pričakujejo, da jim bo v večini stvari podoben in da bo življenje z njim kakor v pravljici. A ob nekom, ki deluje podobno kot mi, ne moremo rasti proti svojem jedru, saj nas ne sooča s senčnimi deli naše osebnosti. Naš dušni partner pa je naše nasprotje in kot tak večino stvari naredi povsem drugače, kot bi jih naredili sami. Tako naši osebnosti velikokrat trčita druga ob drugo in zadevata v občutljive dele, ki bi jih rajši skrili pred zunanjim svetom. Prisiljeni smo spoznati svoje ponavljajoče se vzorce in dele sebe, ki jih ne sprejemamo. To je pomembno, če nam je namenjeno iti do jedra našega bivanja. Res se moramo naveličati takšnega ponavljanja, saj ga bomo le tako opustili. A dolgo nam ni jasno, da imajo partnerske napetosti tovrsten namen in nanje se odzivamo s samoobsojanjem in negotovostjo, obtoževanjem in jezo.

Tudi vživljanje v partnerjeve misli in čustva nam povzroča vedno več bolečine, saj se partner le redko odzove tako, kot bi želeli. In potem se v mislih vrtimo v krogu kakor pes, ki skuša ujeti svoj rep. Postaja nam jasno, da moramo prenehati s tem. Res je, da ne moremo poznati misli in čustev drugih ljudi, in zato je vživljanje vanje ena od največjih iluzij človeštva. A ker smo ta mehanizem odzivanja uporabljali vse življenje in je močno vcepljen v nas, traja precej dolgo, preden začne izzvenevati.

Prebujanje v dušo

Ko se temeljno odločimo zase (to pomeni, da želimo sprejeti svojo osebnost takšno, kakršna je, hkrati pa damo prednost duši), pridemo v proces, v katerem začnemo sprejemati svoje nezmožnosti. Tako se učimo pogosteje ostati v stiku s seboj. Če nam to uspe ob našem partnerju, potem zmoremo ostati v stiku s seboj tudi ob večini drugih ljudi. Vedno bolj se zavedamo, kaj nas ohranja v iluziji − na primer zamisli o dobrem in slabem, ki so vzrok naših projekcij in sodb. Z opuščanjem morale počasi odpada primerjanje z drugimi. Tudi druge vse pogosteje sprejemamo z njihovimi nezmožnostmi, saj se bolj osredotočamo na njihove zmožnosti.

Na poti k bivanju pa nas najbolj omejuje naša potreba po nadzoru. Vedno hočemo obdržati možnost izbire, to je poglavitna značilnost osebnosti. A le če nadzor opustimo, lahko prevzame vajeti duša.

Notranja napetost nas pelje v nekakšno osamo, kajti nočemo in ne moremo več ponavljati starega, ne vemo pa še, kako naprej, novemu naproti. To stanje izkušamo kot umiranje. In resnično je to »umiranje« osebnosti in rojevanje v dušo, tisti del nas, ki je večen in spojen s celoto.

Na pot so nam postavljene razne izkušnje, ki nas vlečejo iz osebnosti k bivanju, k enosti z vsem, kar obstaja. Izkušati začnemo resnično spremembo. To pomeni, da se na položaje odzivamo drugače kakor prej, maska osebnosti se snema.

Celoten proces je dolgotrajen in zahteven, saj je veliko trenutkov, ko ne vemo, kaj se dogaja z nami. Poleg tega je osebnost zelo trmasta in nas zlahka spet potegne v samoprevaro. Dragoceno je, če nas med procesom lahko usmerja kdo, ki je že prehodil pot, po kateri gremo, in čigar dušna naloga je podpirati druge na njihovem potovanju k bivanju.

Mateja Hana Hočevar in Hai Ottenheim, objavljeno v reviji AURA, november 2011, št. 267

Fotografija: Bigstockphoto.com