Guru in njegov učenec sta bila že v letih in nekega dne sta sedela v svoji tesni, mračni sobici in čakala, da jim bo kdo prinesel večerjo.

»Zakaj bi bil ti drugačen kot jaz?« se je pritoževal učenec. »Sva le dva starca, ki sedita tukaj in nepotrpežljivo čakata na večerjo.«

»To je res,« je rekel guru.

»Gledava isto sobo,« je nadaljeval učenec. »Živiva v istem svetu. Nobene razlike ni med nama.«

Guru je zmajal z glavo. »Rekel si, da živiva v istem svetu, vendar to ni res. Tvoj svet je svet zase; nihče ne more stopiti vanj. Stkan je iz osebnih spominov, želja, občutkov in sanj. Toda moj svet ni nekaj zasebnega, temveč odprt za vse. Je večen in neomejen. Nič v njem ni takega, za kar bi lahko rekel, da je samo moje. Kamor koli pogledam, vidim ljubezen, zaupanje, resnico, večnost.«

Učenec se je še naprej pritoževal. »Če je tvoj svet toliko boljši od mojega, zakaj se potem dolgočasiš tukaj?«

»Ker je tvoj svet samo sen.« je guru tiho odgovoril. »In z veseljem opazujem, ko se kdo iz njega prebudi.«

Neznani avtor, objavljeno v reviji AURA, junij 2009, št. 238

Fotografija: Bigstockphoto.com