Zgodovina starega Egipta in arhitekturno kulturni spomeniki iz istega časa so že od nekdaj pritegovali zanimanje znanstvenikov. Največ pozornosti je bilo namenjeno piramidam, predvsem trem največjim na platoju Gize blizu Kaira, čeprav je manjših piramid, razvrščenih vzdolž Nila v medsebojni razdalji 50 kilometrov, več kot 80. Tri velike piramide Keopsovo, Kefrenovo in Mikerinovo so celo uvrstili med sedem čudes sveta. Največja med njimi je Keopsova, katere višina presega 140 metrov in je sestavljena iz več kot dveh milijonov kamnitih blokov, težkih od 2,5 do 15 ton.
Egiptologi so postavili vrsto domnev, kako naj bi se te piramide gradile in svoje domneve tudi poskušali praktično preveriti na manjših vzorcih. Najbolj znane pravijo, da naj bi kamnite bloke težke več ton po zapletenem sistemu lesenih konstrukcij pripeljali iz več kot sto kilometrov oddaljenih krajev in jih potem po enako zapletenih lesenih konstrukcijah spravljali na vrh. Že znamenita Sfinga je zgrajena iz blokov, ki tehtajo tudi 500 ton, in jih ni mogoče niti premakniti z mesta, kaj šele pripeljati od daleč. Po drugi strani, kaj bi preprečevalo starim Egipčanom, da teh ogromnih blokov ne bi raje razkosali v manjše in si tako olajšali transport in graditev, če bi že gradili z njimi? Tudi reže med kamnitimi bloki niso večje od milimetra, tako precizno so bili kamniti bloki klesani, večina jih je celo postavljena pod idealnim pravim kotom. Med spoje ne gre niti igla. Vsi poskusi znanstvenikov, da bi s sodobnimi pripomočki zgradili nekaj podobnega, čeprav zelo poenostavljenega in manjšega, so bili neuspešni. Ugledni znanstveniki so že začeli verjeti, da so morali imeti stari Egipčani posebne sposobnosti, in so s temi posebnimi močmi (na primer levitacijo) dvigovali in prenašali te silne bloke ali pa da so piramide z neznano tehniko zgradili graditelji iz neke druge, visoko razvite civilizacije – morda prebivalci legendarne Atlantide ali celo Nezemljani.
Koprena se dvigne
Francoski kemik, prof. dr. Joseph Davidovits z Bernske univerze je sredi dvajsetega stoletja iznašel tako imenovani geopolimerni beton. Njegova proizvodnja ne zahteva uporabe komplicirane sodobne tehnologije in kot surovina se lahko uporabi kateri koli kamen. Geopolimerni beton se hitro strdi na sobni temperaturi in spremeni v umetni kamen. Danes to tehnologijo uspešno uporabljajo številni ameriški in evropski proizvajalci. Davidovits je domneval, da je bila izdelava geopolimernega betona znana tudi starim Egipčanom in trdil, da so piramide in vse ostale stavbe iz starega Egipta v resnici iz gepolimernega betona in ne iz pravega kamna. Za proizvodnjo umetnega kamna ni potrebna niti visoka temperatura, niti visok tlak, niti sodobna tehnologija. Nujno je samo poznati natančno sestavo zmesi. In prav vse sestavine so bile na voljo tudi v bližini piramid. Natrijevega bikarbonata je bilo dovolj v puščavi in jezerih, usedlina iz reke Nil pa je vsebovala aluminijev oksid in druge sestavine, ki so odlično vezivo, nujno za izdelavo umetnega kamna. Vzeli so lahko katero koli kamnino, jo zdrobili in tako nastali mehki prah pomešati z navadno vodo ter dobili kamen, ki se ni razlikoval od pravega. V prid te trditve govori tudi poslikava na zidu Rihmerove grobnice, ki prikazuje postopek izdelave betonskih blokov – drobljenje kamnin, dolivanje vode, vlivanje v kalupe in nastanek betonskih blokov. Z zunanje strani so na piramidah geopolimerni beton naknadno prekrili z bolj kakovostnim gradivom, pravim granitom. Betonske bloke so vlivali sloj za slojem, tako kot je rasla piramida. Da piramide niso zgrajene iz pravega kamna kažejo tudi okrušena mesta, na katerih so bloki poškodovani, in se notranjost bloka zlahka kruši že pod prsti, kar ne bi bilo mogoče, če bi bil blok res iz pravega kamna.
Ugotovitve ruskih znanstvenikov
Da bi dokončno preverili iz česa so v resnici zgrajene piramide, je bilo treba opraviti še fizikalno-kemijsko analizo. To so naredili ruski znanstveniki. Novembra 2005 je raziskovalna skupina projekta Nova kronologija pod vodstvom dr. Gljeba Nosovskega obiskala Egipt in vzela vzorce gradiva z Mikerinove piramide. Ekspertizo so opravili na Inštitutu za fizikalno in elektro kemijo Ruske akademije znanosti. Pod elektronskim mikroskopom so dobili mikrofotografije vzorca na različnih ravneh in strukturah organizacije. Vsak izkušen geolog je lahko takoj videl, da to ni naravni kamen. Struktura kamna je povsem drugačna, v vzorcu pa so bila zrnca mineralov naključno razmetana in povezana z neznanim vezivom, kar nikakor ni značilnost naravnega kamna. Rentgenski spektri so omogočili določitev elementov, ki so sestavljali vzorec in njihovo količino. Izidi so pokazali, da je vsebnost titana, kalcija, natrija, fosfora, žvepla, klora in aluminija previsoka za naravni granit, vsebnost kalija in silicija pa prenizka. Sklep je bil, da je vzorec neka gradbena zmes, z osnovo iz krečnjaka in dopolnilnim gradivom iz feldspata ali granita. Poleg tega je bilo v vzorcu veliko organskega materiala, ovčje volne, saj so bile keratinske luske zelo dobro vidne, ki so verjetno zašle v umetni kamen pri njegovi izdelavi. Nesporno se je pokazalo, da je vzorec vzet z Mikerinove piramide umetno narejen kamen.
Leta 2006 so tudi ameriški znanstveniki ugotavljali iz česa so bloki Keopsove piramide. Spektralna in mineralna analiza je pokazala, da so bili odvzeti vzorci sestavljen iz zmesi krečnjaka, peska in gline in da dvoma, ali je to umetni kamen, sploh ni. O naravnem kamnu ni bilo sledu.
Kljub takšnim ugotovitvam pa so se klasični egiptologi zavili v molk in raje ohranjajo mit, ki so ga ustvarili njihovi kolegi v 19. stoletju, da so milijoni egipčanskih sužnjev desetletja in desetletja prenašali ogromne kamnite bloke in iz njih gradili piramide. Preveč je bilo že tega napisanega v učbenikih, posnetih veliko filmov, da bi se zdaj vse to izkazalo zgolj za pravljico. Zgodovinarji tega ne želijo. Morda tudi zaradi tega ne, ker bi se lahko podvomilo še o marsičem drugem, saj ruski znanstveniki že trdijo, da je vsa zgodovina in kronologija Egipta na majavih temeljih.
Piramide sodobnega časa
V Sibiriji gradijo velikanski piramidni kompleks – projekt Camelot − vreden dve milijardi dolarjev pod vodstvom Valerija Uvarova. V zadnjih petnajstih letih so se ruski znanstveniki različnih strok zelo poglobili v pradavne zapise, predvsem egipčanske, in se odločili, da začnejo graditi piramide kot varstvo pred katastrofami, ki jih zaradi okrepitvene dejavnosti sonca in sprememb v zemeljskem magnetnem polju pričakujejo v naslednjih letih in desetletjih.
Stara modrost pravi, da sta človek in Zemlja podobno zgrajena. Človek ima fizično telo in tudi Zemlja ga ima. Človek ima sedem energijskih teles in sistem energijskih kanalov, zemlja ima enak ustroj. Na svojem površju ima akupunkturne točke (mesta moči), ki so povezane z geološkimi prelomnicami (kanali, skozi katere poteka energija). Piramide delujejo kot akupunkturne igle, ki močno posegajo v Zemljin energijski sistem Zemlje, vplivajo na njegovo strukturo, sproščajo nakopičene napetosti in preprečujejo morebitne lokalne izbruhe. To je bil tudi v davnini eden od razlogov, da so gradili sistem piramid po vsej zemlji v pasu od Vzhoda proti Zahodu. Vse piramide in templji, ki so se ohranili še dandanes, so bili zgrajeni na območjih z najmočnejšimi energijami in tudi seizmičnih napetosti – na območjih velike nestabilnosti.
***
Piramide delujejo kot energijska leča in tudi kot resonator, kot lijak, ki priteguje kozmične energije in jih okrepi v posebni valovni dolžini. Zato nastane energijski steber (tok) vzdolž njene vertikalne osi. Radarske naprave, ki delujejo v 60, 32 in 30 kilometrski oddaljenosti od 22 metrov visoke piramide, ki so jo zgradili v vasi Kitino blizu Ostrahkova v Rusiji, nenehno skenirajo območje okoli piramide. Z njihovo pomočjo so odkrili navzočnost energijske formacije − stebra visokega 1200 metrov in 500 metrov širokega, usmerjenega na vertikalno os piramide.
Ob redkih priložnostih je ta energijski steber mogoče videti z golimi očmi. Fotografija jasno kaže energijski steber nad Kitinsko piramido v Rusiji. Čeprav so fotografijo posneli ponoči, kaže žarenje, ki poteka od piramide navzgor. Energijski tok piramide je usmerjen navzgor in navzdol. Tok, ki je usmerjen navzgor pulzira in dosega višino 1200 metrov. Enaka vrsta toka teče tudi navzdol po piramidi. Podoben je akupunkturni igli, ki se zadira v zemljino skorjo in tam vpliva na energijske procese, ki tam potekajo.
***
Piramide, ki so jih začeli graditi v Rusiji bodo zgrajene po posebnem vzorcu. Ker bo njihova gradnja zelo veliko stala jih bodo obdajali hotelski in trgovinski kompleksi. Rusi menijo, da bodo njihove piramide pritegnile turiste iz vsega sveta in poleg energijske koristi prinesle tudi denarni dobiček.
Daja Kiari; objavljeno v reviji AURA, september 2013, št 289
Fotografija: Bigstockphoto.com
.