V času, ko se vse bolj zavedamo pomena celostnega pogleda na človeka, se širi in veča tudi potreba po celostnem pogledu na nosečnost in porod. Ni dovolj vedeti, da smo večni in da je rojstvo novega življenja le nadgradnja ciklusa, ki se je nekoč nekje končal, to resnico je treba močno občutiti in doživeti kot neponovljivo darilo v neskončnost porajajočega se bivanja.

Stare civilizacije so imele izdelane načine sprejemanja novih duš. Naša civilizacija pa je na to pozabila. In že od nekdaj nosečnost štejemo le za fizični pojav, ki se načrtovano ali nenačrtovano zgodi kot posledica telesnega razmerja med moškim in žensko. S tem ko se vse bolj globoko zavedamo svoje celote, je prav, da začnemo globlje gledati tudi na tiste stopnje nastajanja nas samih in naših otrok, ki so nevidne, v resnici pa temeljne za vse življenje.

Pred fizično nosečnostjo potekajo še tri stopnje nosečnosti: duhovna, čustvena in energijska.

Duhovna nosečnost

To je trenutek, ko se srečata dve duši, ki sta si zadali kot del svoje inkarnacijske naloge srečanje v fizičnem življenju. Duhovna nosečnost ni videti tako kakor fizična. Ne gre za to, da bi duša, ki bo mati, nosila v sebi dušo, ki bo otrok. Gre za srečanje dveh enako odraslih duš, ki se odločata za odnos mati – otrok. Gre za izkušnjo, ki je nadaljevanje izkušenj prejšnjih življenj.

Čustvena nosečnost

Ta se začne, ko se mati odloči za otroka in ga tudi čustveno sprejme. Ta stopnja je že zaznavna in se čuti na materinem srčnem središču, energijsko in čustveno. Najlaže pa jo občuti mati sama. Ta korak je že veliko bolj podoben fizični nosečnosti, saj nosi mati v svojem čustvenem sistemu zametek čustvenega bistva, lahko tudi zavestno ali podzavestno sodeluje.

Energijska nosečnost

Mati svojemu otroku, ki se še ni utelesil, ustvari energijski prostor v svoji auri. To se izrazito občuti na prvem ali drugem energijskem središču (čakri) prihodnje nosečnice, ki postaneta podobna žarečemu ognjeniku. Energijska nosečnost je najbolj podobna fizični, le da otrokovo energijsko telo vse do rojstva ne obdaja otrokovega fizičnega telesa, temveč je od njega neodvisno in šele nastaja. Materino ravnotežje je pri tem bistveni pogoj, saj se otrokova energijska raven ustvarja po njenem zgledu oziroma po njenih vzorcih. Njene energijske napake lahko tako zelo negativno vplivajo na otrokovo stanje in tudi fizično zdravje v vsem življenju. Večina bolezni ni prirojena, pač pa otrok med bivanjem v materinem energijskem sistemu prevzame energijske napake, ki so pozneje vzrok, da bolezen ali hiba nastane.

Šele kot posledica ali izraz teh stopenj nosečnosti, ki so fizično nevidne in se jih večinoma razumsko ne zavedamo, se začne in nadaljuje sama fizična nosečnost.

Ajra Miška, iz knjige Šepet življenja, objavljeno v reviji AURA, marec 2010, št. 247

Fotografija: Bigstockphoto.com