NOČ IMA SVOJO MOČ

Hodim in hodim po ulicah in nikakor ne morem najti kraja, kjer sem pustila avto. Ko se mi zdi, da sem že na cilju, nenadoma ugotovim, da avta tam ni … Mudi se mi, saj že zamujam v službo, drugega prevoza nimam. Zasopla tekam po ulicah, spreminjajo se, vse je neznano. Hvala bogu, zbudim se, ležim varna v postelji in tudi avto je v garaži.

Že Heraklit je dejal, da imamo budni samo en skupni svet, v sanjah pa vsak svojega. Ko se pogovarjamo o sanjah, so naše izkušnje z njimi različne. Nekateri ljudje trdijo, da sploh ne sanjajo, drugi, da se spominjajo samo drobcev sanj, in še teh le kot utrinkov brez pomena, tretji se jih lahko spominjajo tako živo, kot da bi se bile zgodile v budnem stanju, in podobno.

Znanstveniki, ki proučujejo sanje v posebnih spalnih laboratorijih, trdijo, da prav vsi ljudje sanjamo. Da je nekdo začel sanjati, ugotovijo, ker speči pod zaprtimi vekami hitro premika očesna zrkla. Takšne gibe oči spremlja tudi sprostitev vseh mišic in ta faza spanja se imenuje REM. Zgodi se na vsakih 90 do 100 minut spanja, povprečno tri- do štirikrat na noč, ta čas pa je vsakokrat daljši. Zadnji čas sproščenega spanja REM traja skoraj 45 minut. Človek sanja tudi v drugih delih noči, vendar ne tako živo kakor v fazi REM.

Izsledki raziskav so pokazali, da sanja večina ljudi v barvah, vendar se barv morda niti ne spominjajo; manj ljudi ima črno-bele sanje, nekateri sanjajo deloma v barvah, deloma črno-belo. Nekaterim potekajo vse sanje večinoma na istem prizorišču, drugim se prizorišča spreminjajo. Nekateri lahko dogajanje v sanjah nadzorujejo ali pa v sanjah celo zaspijo in imajo neke druge sanje, večina ljudi pa sanj ne zmore nadzirati.

 

Ali sanje res kaj pomenijo?

Kakšne so sanje, je odvisno od tega, kaj smo doživeli čez dan, koliko smo čustveno in miselno obremenjeni z vsakdanjimi težavami, kakšne vsebine hrani naše nezavedno, kakšni zunanji dejavniki vplivajo na človeka med spanjem. Na kakovost sanj vplivajo tudi alkohol, zdravila in mamila. Če človek preneha uživati nekatera zdravila, se lahko pojavijo tudi hude sanje ali celo nočne more, zato se je o tem, kdaj naj bi takšno zdravilo prenehali uživati, treba posvetovati z zdravnikom.

Znanstveniki in večina ljudi, ki se ukvarja s svojimi sanjami ali razlago tujih sanj menijo, da so sanje zelo pomembne. Marsikaj razkrijejo o čustvih, mislih, vedenju, motivih in vrednotah sanjavca. Veliko znanstvenikov in umetnikov pa je potrdilo, da so prav v sanjah dobili vpogled v rešitev nekega problema ali pa se jim je porodila zamisel za novo umetnino.

Sanje skušajo vsakemu človeku pomagati čim bolj rešiti težave, ki ga mučijo, da bi se naslednji dan zbudil bistrejši in z jasnejšim pogledom na to, kar ga muči. Vsekakor spanje omogoči, da se telesno in duševno sprostimo. Če ne bi spali, bi zboleli ali pa bi zaradi dolgotrajnega odtegovanja spanca celo umrli. Če kdo slabo spi to prizadene številne fiziološke procese, zato so ljudje s kroničnimi težavami spanja nagnjeni k povečani telesni teži, nihanjem razpoloženja, bolj dovzetni so za okužbe in kronične bolezni. Novejši izsledki raziskav spanja kažejo, da je za možgane nujno, da so vsaj ponoči za nekaj ur varni pred siceršnjim miselnim kaosom, da se lahko spočijejo. Po ugotovitvah nevroznanstvenika Giulia Tononija iz univerze Winsconsin v Teksasu, se med spanjem sinaptične povezave v možganih znova zmanjšajo na razumno raven.

Le zelo malo ljudi si sanje dobro zapomni. Večina si zapomni le najizrazitejši prizor iz njih, in še to ne iz vsakih sanj, nekateri pa se sanj ne morejo spomniti in so prepričani, da sploh ne sanjajo. Res pa je, da vsak človek ob prebujanju vsebino sanj bolj ali manj pozabi, če si je takoj ne zapiše ali je ne narekuje v snemalno napravo, razen če so bile sanje tako izrazite, da si jih je kljub vsemu zapomnil. Včasih se nepričakovano še isti ali morda kateri drugi dan spomnimo prizora iz sanj. To kaže, da se spomin na sanjano ni izgubil, vendar ga skoraj ni mogoče priklicati.

Pri nekaterih ljudeh se iste sanje ponavljajo, lahko celo več let. To sicer ne pomeni, da človek, ki se mu to dogaja, sanja iste prizore vsak dan, temveč se mu ti od časa do časa ponovijo. To je lahko povezano s kako nerešeno zadevo, s prizori iz prejšnjih inkarnacij ali z nečim, kar mora sanjavec šele odkriti.

Veliko ljudi je potrdilo, da so se jim v sanjah dogodki napovedali, toda kljub temu je to povprečno prej izjema kakor pravilo. Večkrat se zgodi, da lahko človek na podlagi doživetega ozračja v sanjah sklepa, ali se mu bo v dnevu, v katerega se je prebudil, dogajalo večinoma dobro ali slabo. Le malo spalnih laboratorijev v svetu je proučevalo utemeljenost domneve o jasnovidnih sanjah, toda izidi niso bili prepričljivi. Raziskovalci menijo, da lahko sanjamo nekaj, kar napoveduje prihodnje dogodke, vendar se tega znanstveno ne da utemeljeno spremljati.

 

Na sanje se je treba pripraviti

Marsikdo se iz sanj zbudi, še preden bi »utegnil pasti na dno brezna« ali bi se mu zgodilo kaj slabega. Ljudski glas pravi, da je tako tudi prav, sicer bi umrl. Znanstveniki trdijo, da to ne drži, sicer osebe, ki so pripovedovale o takšnih dogodkih iz sanjskega sveta, ne bi bile več žive. Vendar se pokojni bolgarski modrec Omraam Mikhaёl Aїvanhov s tem ne bi strinjal. V svojih delih svari pred tem, da bi se v sanjah izpostavljali nevarnosti. Meni, da je najboljše, da se takoj vrnemo v varno zavetje svojega fizičnega telesa, saj brez njega nismo kos bitjem, s katerimi se srečujemo v sanjah. Nekateri drugi duhovni učitelji svetujejo prav nasprotno: v sanjah je treba izkazati pogum in se spoprijeti s tistim, kar nas ogroža. Verjetno je to odvisno od duhovne zrelosti in moči posameznika − pri nekaterih se obnese spopad, za večino pa je boljše, da se zbudijo.

Ko človek zaspi, njegov »jaz« skozi noge zapusti telo in se zjutraj ob prebujanju skozi zatilje znova vrne. Duša je med sanjanjem s fizičnim telesom povezana le z energijsko srebrnkasto vrvico, in vidi okoli sebe le duše drugih spečih ljudi. Okoli polnoči poteka posebno čiščenje človekovega finosnovnega astralnega telesa (telesa čustev), zato je tudi spanje pred polnočjo toliko koristnejše in bolj sproščujoče. Med globoko fazo spanja (spanje, ko nič ne sanjamo) pa pride to svojevrstnega preobračanja astralnega telesa in jaza v povezavi s fizičnim in eteričnim telesom. Toda to se ne zgodi pri ljudeh, ki zaužijejo tablete za spanje. Te človekovo zavest sicer utišajo, telesa pa ne sprostijo, pa tudi sicer je zavest ljudi, ki uživajo te tablete, tudi čez dan nekako omamljena, ni tako bistra in dejavna kot bi sicer morala biti.

Kot trdi Aїvanhov, se speča duša včasih poda na drugo stran planeta Zemlja, kjer je dan, ko je pri nas noč. Ne da bi ljudje tam kaj slutili, se začnejo duše spečih vmešavati v življenje tamkajšnjih budnih prebivalcev. Prišepetavajo jim svoje življenjske zgodbe, jim telepatsko vsiljujejo svoje poglede, svojo nesrečo. Enako se nato podnevi dogaja tudi nam.

In zakaj nas speče duše sploh obiščejo? Pritegnejo jih vibracije naših misli, tega kar počnemo, naših skrbi. Kamor koli gremo, nosimo s seboj svoje psihično okolje, izžarevamo svojo energijo in ta priteguje vse, kar vibrira enako kakor mi. Če vibriramo pozitivno, pritegujemo pozitivno, če negativno, pritegujemo negativno. Zato moramo biti nenehno pozorni, nenehno budni – kadar smo zbujeni ali kadar spimo.

Toda duša številnih ljudi, tistih, ki so zelo navezani na materialni svet in ne čutijo posebne potrebe po duhovnosti, ne potuje nikamor, temveč se večinoma zadržuje blizu njihovega spečega telesa.

Ko zaspimo, se energije našega spečega fizičnega telesa včasih skušajo polastiti tudi nečisti onstranski duhovi, ki iščejo dodaten vir energije, hkrati pa nam vsiliti svoje nečiste misli ali nagnjenja. Našo energijo potrebujejo, da bi lahko opravili tisto, kar nameravajo. Podnevi storijo to teže, ker smo ljudje zaposleni z marsičim, tekamo sem ter tja in sami porabljamo svojo energijo. Ponoči, med spanjem, jim je energija našega telesa bolj na voljo.

Marsikdo si ob tem lahko misli, da so to izmišljotine. Pravico ima tako misliti, vendar mora tisti, ki bi želel napredovati na duhovni poti, vedeti, da se to dogaja, že zato, da bi se lahko obranil.

 

Kako se zavarujemo pred nezaželenimi bitji

Zelo pomembne so človekove misli tik pred spanjem. Večina ljudi jim sicer ne namenja pozornosti, toda prav tisto, kar premišljujemo, tik preden zaspimo, močno deluje fizično, mentalno in moralno. Če zaspimo z mislimi, usmerjenimi na pozitivne, vzvišene stvari privlačimo pozitivne elementale (miselne oblike), ki so jih s prav takšnimi mislimi že ustvarili drugi ljudje. Sanje so umirjene, um sprejemljiv za višje vtise in zaprt za nižje, ker smo se že izhodiščno tako naravnali. Če pa se, nasprotno, predamo spanju z nečistimi zemeljskimi mislimi, pritegujemo slabe in grobe elementale, in sanje so polne divjih čustev, strasti in želja, ki sanjavca oslepijo in oglušijo za videno ali slišano z višjih ravni.

Zato se je dobro vsak večer na spanje pripraviti, se odmakniti od tega, kar nas je čez dan zaposlovalo ali skrbelo, premisliti o morebitnih napakah. Bitja svetlobe nam med spanjem svetujejo, kako naj popravimo, kar ni bilo prav.

Najboljše je pred spanjem zaprositi Boga, nebesa ali višjo silo (kakor koli pač kdo nagovarja presežno), naj pošlje na primer angela varuha, da bo našo spečo dušo popeljal v sanjsko šolo, kjer jo bodo poučevali o ljubezni in modrosti, in medtem pazil na naše speče telo, da ga ne bodo izrabila zlonamerna bitja.

S spanjem naj bi si človek povrnil energijo, ki jo je izgubil čez dan. Toda to se ne zgodi kar samodejno. Fizično telo se mora dobro spočiti in zato se mora trdno naspati, med tem pa se človekova finosnovna telesa lahko v območjih svetlobe marsičesa naučijo. Že pred spanjem si je dobro zaželeti, katera območja bi radi obiskali med spanjem in kaj naj bi nas naučili tamkajšnji prebivalci. Tako kot se šolamo na Zemlji, se je mogoče šolati tudi v sanjskih šolah in univerzah, če le izpolnjujemo pogoje za sprejem. Na to je treba misliti že čez dan. Ogibajmo se slabemu v dejanju, besedah, čustvih in mislih, jejmo predvsem zelenjavo in sadje, da pridobimo v telo čim več svetlobe, pomagajmo sočloveku, sprehajajmo se v naravi, gozdu, poslušajmo petje ptic in podobno.

Poznamo različne vrste spanja. Če bi nekateri ljudje vedeli, katera psihična območja obiskujejo med spanjem, bi bili pretreseni. Toda tja so jih pritegnile njihove slabe navade in grobe strasti. Duše nekaterih drugih ljudi pa potujejo naokoli, opazujejo neskončno, se sporazumevajo z nebeškimi bitji in krepijo s spoznavanjem ljubezni, modrosti in resnice. Ko se zbudijo, prinesejo s seboj številna razodetja kot spomine, jih skušajo ohraniti in uresničevati v budnem življenju.

Poznamo pa tudi tako imenovano lucidno sanjanje. To je stanje, v katerem se hkrati zavedamo, da spimo in smo budni. To stanje skusimo spontano, mogoče pa se je tudi naučiti, kako ga priklicati. Nekatere sanje je laže nadzorovati kakor druge, popolni nadzor nad sanjami pa verjetno ni mogoč. Raziskovalci sanj dvomijo, da bi večina ljudi zmogla sanje nadzirati, zato svetujejo, naj se raje svojim sanjam sproščeno prepustimo in skušamo razumeti njihova sporočila.

Hude sanje

Ko spimo, smo v sanjah trdno prepričani, da je vse, kar se nam tedaj dogaja, resnično. Vsak človek pa je imel vsaj enkrat v življenju hude sanje, iz katerih se je prebudil in z olajšanjem ugotovil, da je na varnem v postelji. Hude sanje so zelo stresno doživetje, vendar se iz njih tudi zbudimo.

Raziskovalci sanj so ugotovili, da imajo hude sanje pogosto otroci. Najpogosteje jih doživljajo v starosti med tretjim in četrtim letom ter med sedmim in osmim. So nekakšen normalen pojav odraščanja in niso znamenje duševnih ali zdravstvenih težav.

Manj pogoste pa so hude sanje pri odraslih. Približno od 5 do 10 odstotkov ljudi jih ima enkrat na mesec ali celo pogosteje. Povzročijo jih stres, travmatične izkušnje, težave v službi, eksistenčne skrbi, čustvene težave, bolezen, zdravila ali mamila. Nekateri ljudje pa jih doživljajo pogosto, čeprav v njihovem življenju ni nič takšnega, kar bi jih obremenjevalo. Izsledki novejših raziskav so pokazali, da so to bolj odprti ljudje, zaupljivi, občutljivi in zelo čustveni.

Med hudimi sanjami sanjavec izkuša močna čustva: jezo, krivdo, žalost ali depresijo, toda najpogosteje strah in grozo. Vsebina takšnih sanj se razlikuje od osebe do osebe in tudi pri isti je marsikdaj različna. Najpogosteje nas v takšnih sanjah kdo zasleduje: odrasle po navadi moški, otroke pa žival ali kakšno domišljijsko bitje. Kaj povzroča takšne sanje? Bolezen, visoka vročina, hude skrbi ali strah, nekatera zdravila ali mamila ali če to nenadoma prenehamo uživati.

Domnevajo, da hude sanje v zgodnjem otroštvu sprožajo težave pri učenju življenjskih vzorcev in trenutni strahovi. Številni odrasli doživijo hude sanje po travmatičnem doživetju, kot je na primer operacija, izguba ljubljene osebe, napad ali prometna nesreča. Tudi hude sanje vojnih veteranov sodijo mednje. Vsebina takšnih sanj je neposredno povezana z dogodkom, ki jih je povzročil.

 

Kako ukrepamo pri hudih sanjah

Ukrep je odvisen od vzroka, zaradi katerega so se hude sanje porodile. Če so posledica bolezni ali vročine, potonejo z vzrokom. Kadar se porodijo zaradi težav z zdravili ali mamili, se je treba o tem pogovoriti z zdravnikom. Pri otrocih je dobro, da se z njimi o sanjah pogovorijo starši ali drugi odrasli zaupniki, toda na splošno hude sanje pri otrocih ne potrebujejo posebne obravnave, saj z odraščanjem izginejo. Le tedaj, če otrok trpi zaradi pogostih hudih sanj, je treba poiskati strokovno psihološko pomoč .

Hude sanje, ki so posledica podoživljanja travm, pa so normalna posledica postopnega okrevanja. Sčasoma postanejo redkejše in tudi njihova moč se zmanjšuje. Če po več tednih ni izboljšanja, si je dobro pomagati s terapevtom.

Hude sanje odraslih so, tako kot druge vrste sanj, priložnost za samoproučevanje in spoznavanje samega sebe. S prakso se naučimo razvozlati vidni in simbolni jezik sanj ter ugotoviti povezavo med sanjami in budnim življenjem. Hude sanje so po svoji naravi stresne, vendar mora sanjavec stresnost nekoliko zanemariti in se poglobiti v pomen sanjanega. Nekomu pomaga, če si vse zapiše in se tako razbremeni, drugemu, da sanjano nariše ali naslika, se v domišljiji »pogovori« z osebami iz hudih sanj, si v domišljiji ustvari drugačen konec sanj in podobno. Lahko pa tudi zaprosi za terapevtsko pomoč, zlasti če so hude sanje povezane s hudim stresom ali čustveno travmo.

Morda je presenetljivo, da se številni ljudje zaradi hudih sanj – četudi so še tako močne − niti ne vznemirjajo preveč. Izsledki raziskav so pokazali, da hude sanje približno polovica ljudi označuje kot svojevrstne in ustvarjalne dosežke svojega uma in jih ne občuti niti kot nekaj posebno zanimivega niti jih ne omalovažuje. To kaže, da je za naš odziv na hude sanje pomembno tudi stališče, ki ga ima vsak posameznik do njih.

Nočne more

Nočne more se po svoji naravi razlikujejo od hudih sanj. Hude sanje se najpogosteje pojavijo nekaj ur po začetku spanja, sanjavec ne kriči in se ne dviga v postelji. Takšne sanje so sicer močne, vendar sanjavec takoj ko se zbudi, ve, da je samo sanjal. Nočne more pa se pojavijo v prvi ali drugi uri spanja, prizadeta oseba kriči in udarja okoli sebe. Težko jo je zbuditi, ko pa se prebudi, se po navadi ne spominja drugega kot prevladujočega tesnobnega občutja ali posameznega prizora, še najpogosteje pa ničesar. Nočne more sproža drugačno psihološko stanje kakor hude sanje. Otroci, ki imajo nočne more, so po navadi nagnjeni tudi k hoji v spanju in/ali močijo v posteljo. Zakaj nočne more nastanejo, še ni znanstveno pojasnjeno, po navadi prenehajo s puberteto. Pri odraslih jih povezujejo s hudim stresom. Kadar se pojavljajo pogosteje, se je dobro posvetovati s strokovnjakom.

 

Kako si sanje bolje zapomnimo

Že preden zaspimo, si zadamo nalogo, da si želimo sanje zapomniti. V ta namen pripravimo ob posteljo papir in pisalo ali snemalnik, da sanje takoj po prebujanju zapišemo ali narekujemo. Pazimo, da se čim manj premikamo in ne začnemo takoj premišljevati, kaj nam bo prinesel novi dan, ampak najprej pomislimo, da je treba zapisati vsebino sanj. Ne obremenjujmo se, če se je ne moremo natančno spomniti, zapišimo le, česar se spominjamo: na primer, katere osebe, živali ali bitja smo spoznali v sanjah, kaj so počela, kaj smo počeli mi, zapišemo čustva, občutke, prizorišče dogajanja, morebitne podrobnosti. Vsaka motnja zelo hitro izbriše spomin na sanje. Če se ne moremo spomniti nič drugega, zapišimo vsaj zadnje, kar se nam je ohranilo v spominu pred prebujanjem, čeprav se tega le slabo spominjamo, ali pa vsaj to, kakšno splošno občutje je prevladovalo v sanjah.

Pomembno je vedeti, da sanje zrcalijo naše misli in občutke in da je to, kar doživljamo v sanjah (ravnanje, čustva in drugo), nekaj, kar je značilno samo za nas. Nekateri raziskovalci sanj domnevajo, da obstajajo tudi značilne ali arhetipske sanje in sanjske prvine, ki so skupne vsem ljudem, kulturam in časom, toda kljub temu imajo iste podobe ali simboli za različne ljudi tudi različen pomen. Na primer, medved v sanjah lahko pomeni človeku, ki dela v živalskem vrtu, nekaj drugega, kakor otroku, ki mu je ta priljubljena igračka ali nastopa v njegovi priljubljeni risanki. Knjige, ki razlagajo sanje in ob vsaki podobi navajajo tudi njen pomen (slovarji sanj), navadno niso preveč uporabne. Koristnejše je, če si sanjski slovar ustvarimo sami, ko začnemo počasi spoznavati, kaj posamezna prvina iz sanj pomeni za nas, s čim jo povezujemo, na kaj nas spominja, in potem skušamo najti vzporednice s povezavami in dogajanjem v vsakdanjem budnem življenju. Če bomo potrpežljivi in vztrajni, se bomo sčasoma svoje sanje naučili razumeti. Dobro je pisati dnevnik sanj ter čez dlje časa prebrati svoje zapiske in ugotoviti, kaj so nam sanje sporočale. Tako dobimo natančnejši vpogled v enkratnost svojega življenja v sanjah in vase.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA marec 2012, št. 271

Fotografija: Bigstockphoto.com

Več ...