Že skoraj dva tisoč let duhovno službo v Katoliški cerkvi opravljajo zgolj moški. Ženske ne morejo v njej zasesti nobenih pomembnih položajev, ne morejo biti na primer izbrane za škofice ali kardinalke, čeprav bi lahko to službo uspešno opravljale. Toda danes se njihov glas čedalje bolj krepi, med njimi je zelo glasna dr. Terese Forcades i Villa (48) nuna iz benediktanskega samostana na legendarni španski gori Montserrat, uro vožnje iz Barcelone. Britanska televizijska hiša BBC jo je celo razglasila za najbolj kontroverzno nuno v Katoliški cerkvi. Sama pravi, da ne mara oznak. Namesto, da bi ji lepili oznake, naj se raje pogovarjajo o njej tisti, ki jo poznajo. Čeprav kot posvečena nuna živi v samostanu, je kljub temu zelo dejavna tudi v družbeno političnem življenju Katalonije (Španija). Je ena od voditeljev civilnega gibanja Proces Constituent, ki se prizadeva za svobodno Katalonijo in odpravo kapitalizma. Gibanje ima danes več kot 50 000 članov. Na spletu je celo krožila peticija, ki jo je podpisalo 4700 ljudi, naj Vatikan ukrepa in povrne mir v pokrajino, saj Teresa podpira splav in poroke istospolnih partnerjev. Takoj so se organizirali tudi njeni privrženci in zbrali trikrat več podpisov njej v podporo. Terese Forcades ima veliko nasprotnikov v cerkvi in v farmacevstki industriji, vendar še več privržencev.

Toda benediktinska nuna se ne da. Prepričana je, da prav evangelij zahteva, da se človek odločno bojuje proti socialnim krivicam, saj ne more služiti dvema gospodarjema − Bogu in denarju. Danes pa prevladuje ekonomski sistem, ki daje prednost denarju pred človekov. Terese Fokades pa ne želi voditi politične stranke niti postati poklicna političarka in opustiti svojega poslanstva kot nuna. Želi le po svojih močeh prispevati k okolju, kjer je odrasla, izraziti svoje mnenje in poskrbeti, da se zgodijo potrebne spremembe.

Kdo je Terese Fokades i Villa

Rodila se je v Barceloni v meščanski družini, kjer jim za vero ni bilo dosti mar, toda naključje je naneslo, da je obiskovala katoliško šolo. Kot petnajstletnici ji je prišlo v roke Sveto pismo, približno v istem času pa ji je neki jezuit posodil knjigo Jezus Kristus Odrešenik, ki jo je napisal Leonard Boff, brazilski teolog znan zagovornik revnih in navdušen privrženec tako imenovane teologije osvoboditve. Vse to se je je močno dotaknilo. Nato je na univerzi v Barceloni uspešno dokončala študij medicine, leta 1995 pa opravila še specializacijo iz interne medicine na newyorški državni univerzi. Po končani specializaciji se je odločila še za študij teologije na ameriški univerzi Harvard in ga končala leta 1997 z naslovom magistre teologije. Nato je leta 1997 odšla v benediktinski samostan v Španijo, leta 2004 pa še na univerzi v Barceloni pridobila doktorski naslov iz javnega zdravstva, leta 2005 pa na Teološki fakulteti v Kataloniji še naslov doktorice fundamentalne teologije in sicer je doktorirala s temo Sveto trojstvo. Od leta 2013 kot namestnica dr. Ulrike Auga predava na katedri za teologijo na Humboldtovi univerzi v Berlinu. Velja za predstavnico feministične teologije in je avtorica treh knjig: o grehih farmacevtske industrije, o svetem trojstvu (La Trinitat avui, 2005) in o zgodovini feministične teologije (La teologia feminista en la història, 2007).

Leta 2006 je izšla njena knjiga Grehi velikih farmacevtskih podjetij (Els crims de les grans companies farmacèutiques), v kateri je opisala, kako farmacevtska industrija zlorablja svojo gospodarsko moč in svoje poslovne interese postavlja pred človekovo zdravje. Še zlasti kritizira njihov odnos do bolnikov v tretjem svetu. Leta 2009 se je znova oglasila v zvezi s prevarami farmacevtske industrije glede svinjske gripe, ko so svinjsko gripo, katere umrljivost je manjša od umrljivosti, ki je posledica navadne sezonske gripe, iz nečednih namenov razglasili za pandemijo in ljudem prodajali nevarno nepreskušeno cepivo.

Občuduje Gandhija in nekatere politike, med njimi pokojnega Hugo Chaveza iz Venezuele in Evo Moralesa, predsednika Bolivije. Z ekonomistom Arcadi Oliveresom sta spisala program za izhod Španije iz krize. Program vsebuje 10 točk, med njimi:

• podržavljenje vseh banki in energijskih družb ter ukrepe proti finančnim špekulantom,
• konec zniževanja števila zaposlenih, pravične plače in pokojnine za vse, krajši delovni čas za zaposlene in plačilo staršem, ki zaradi nege otroka ostanejo doma,
• uvedba prave parcipativne demokracije in ukrepi za zajezitev korupcije,
• dostojna stanovanja za vse, ustavitev vseh izvršb nad najemniki stanovanj,
• konec rezov v javno porabo in vnovična nacionalizacija vseh javnih servisov,
• zeleno ekonomsko politiko, konec ksenofobije in preklic imigracijskih zakonov,
• demokratični nadzor nad javnimi mediji z internetom vred,
• internacionalno solidarnost, izstop iz Nata in abolicijo za oborožene sile ter v prihodnje svobodno Katalonijo.

Njena kritika neoliberalnega kapitalizma ni samo krščanska želja po zavarovanju šibkih, temveč je tudi napad na hipokrizijo sistema, ki omogoča, da dobrine in kapital neovirano prehajajo državne meje, delavcem pa to ni omogočeno. Pravi: “Sodobni kapitalizem je različica kapitalizma, ki povsem zanemarja pravice in potrebe ljudi, v katerem so davki na prodajo kruha višji od davkov na finančne špekulacije.” Za tako imenovano Evropsko “trojko” pravi, da njeni ukrepi v Španiji niso zgolj ostri, temveč kriminalni. Ukrepi prizadevajo državljane z zmernimi in nizkimi prihodki, ne prizadevajo pa bank in najbogatejših.

Kaj bi bilo treba spremeniti v Cerkvi

Terese Fokades i Villa meni, da je Rimskokatoliška cerkev zastarela partriarhalna ustanova, ki se mora temeljito posodobiti, da bi ustrezala 21. stoletju. Tudi ženske bi morale postati duhovnice in imeti v Cerkvi povsem enakopravno vlogo z moškimi, darovati tudi maše, saj evangelij temu ne nasprotuje. Preden je postala dejavna v katalonski civilni družbi je o tem svojem namenu govorila z nunami v svoji skupnosti, in te so ji − čeprav se vse z njenimi pogledi niso strinjale −, prepustile, naj se odloči tako, kot misli, da je prav. Ni je oviral niti pristojni škof, ki je, kot pravi Terese, človek miru, ki se ima bolj za služabnika kot za avtoriteto.

Za papeža Frančiška pravi, da je znamenje upanja, vendar se boji, da so v Cerkvi še zmeraj zelo močne strukture, ki nasprotujejo spremembam in pravičnosti, saj v Cerkvi ni demokracije. Cerkev je hierarhična ustanova, ki sicer združuje veliko ljudi, vendar jih v resnici odloča le nekaj. Misli, da bi papež lahko posodobil Cerkev, če bi se povezal z ljudmi, ki ne odločajo, vendar si spremembe želijo že leta. Terese pravi, da je bistvena intraeklizijska reforma. Danes je veliko ljudi, ki se jih je dotaknil evangelij in zelo spoštujejo Kristusa, toda prihajajo v nasprotje s Cerkvenimi strukturami, ki tega ne morejo sprejeti. Zato meni, da je prva dolžnost Cerkve, da ljudem ponuja Kristusovo sporočilo, ne da bi mu dodajala odvečne stvari. Na primer, liturgija se lahko opravlja le v posvečenih prostorih, lahko pa bi potekala tudi v gozdu ali na travniku, toda nekateri škofje tega ne dovolijo. Ali pa, zakaj Cerkev ločencem ne dovoli udeležbe pri obhajilu. Terese meni, da se obhajilo in zakramenti ne bi smeli odrekati nikomur. Morda bi se lahko odrekli množičnim zločincem, kot je bil Pinochet, vendar ne ljudem, ki zgolj mislijo drugače, kot so homoseksualci, ločenci ali ženske, ki so splavile. Glede splava meni, da je nujno pomagati materi sprejeti odločitev v korist življenja, vendar je treba spoštovati tudi njeno svobodno voljo. Tudi Terese ni privrženka splava, vendar bi morala obstajati možnost, da ga je mogoče opraviti iz medicinskih razlogov, ali kadar je žrtev posilstva tako prizadeta, da otroka odločno odklanja in ga ne bi bila sposobna ustrezno vzgajati. Pri vprašanju splava prihaja namreč do spora med dvema temeljnima pravicama: pravico do življenja in pravico do samodeterminiranosti. Človeško bitje se nikoli ne bi smelo spreminjati zgolj v inštrument, ki bi reševal življenja drugi osebi ali drugim osebam.

Prav tako ne nasprotuje porokam istospolnih partnerjev, ker meni, da je poroka zakrament, ki blagoslavlja iskreno ljubezen med dvema osebama. In če se osebi iskreno ljubita, potem jima mora biti dovoljeno, da slavita ljubezen tudi tako, da prejmeta zakrament. Ker če se kot razlog za zavračanje takšnih porok navaja, da se zakonska zveza sklepa zato, da bi se rojevali otroci, potem Cerkev, če bi želela biti dosledna temu, ne bi smela poročati žensk v menopavzi.

Po njenem mnenju morajo biti pravi verniki tudi politično dejavni. Vsak kristjan bi moral biti vključen v politiko, pripravljen nekaj dati od sebe, da se izboljša življenje v skupnosti. Po drugi strani pa nasprotuje vpletanju Cerkve v državne strukture. Meni, da Cerkev ne sme nadzorovati nobene ustanove niti ta ne sme biti pod njenim vplivom.

Sama si ne prizadeva za posvetno oblast, vendar se ne ogiba javne razprave, redno se pojavlja tudi na televiziji. V svojih govorih se sklicuje na teologijo osvoboditve, ugotovitve Karla Marxa o presežni vrednosti, misli Huga Chaveza iz Venezuele, sama pa se zgleduje po sveti Hildegardi, katoliški svetnici iz 12. stoletja in se drži pravil reda svetega Benedikta.

 

Daja Kiari; članek je bil objavljen v reviji AURA št. 299, avgust 2014