Ves materialni svet in človeška zavest sta po svoji naravi le vibracija. Iz vibracije, ki se je zgostila in znižala, je nastala materija, iz višje, manj zgoščene pa človeška zavest.

Že starodavni sumerski, egipčanski, tibetanski, kitajski, indijski modreci ter vrači in šamani številnih preprostih ljudstev so ugotovili, da lahko s posebnimi zvoki vplivajo na zavest in jo spreminjajo. In ne samo na zavest, tudi na okolje, zato so začeli te posebne zvoke ali besede tudi praktično uporabljati v različne namene.

Vedska tradicija

Beseda mantra izvira iz indijske duhovne tradicije, iz Ved, sestavljena pa je iz besed man in tro. Man pomeni um, tro pa tisto, kar um osvobaja.

Mantra so posebni zvoki, besede ali skupine besed, ki so zmožne predrugačiti zavest, ker združujejo v sebi fizični in duhovni vidik. Lahko se izgovarjajo, mrmrajo, pojejo, lahko pa tudi prepisujejo (kitajska in japonska duhovna tradicija). Naj bo mantra zvok, beseda ali skupina besed, je kanal, ki človeka počasi vodi vase, uravnoteža njegov živčni in telesni sistem, mu zvišuje zavest ter pelje k Izvoru, presežni zavesti, v stanje brez misli.

Indijski jogiji in tibetanske lame ob izgovarjanju manter opravljajo tudi posebne dihalne vaje in tako še okrepijo delovanje mantre. Um se umiri.

Po indijskem duhovnem izročilu imajo ljudje približno petdeset temeljnih nagnjenj uma in s temi povezanih občutkov, vsakemu od teh nagnjenj pa ustreza druga zvočna vibracija. V človeškem telesu je petdeset žlez, ki jih ti zvoki nagovarjajo, in zato obstaja tudi petdeset črk indijske abecede. Teh petdeset žlez nadzira sedem psihičnih središč (čaker).

Po indijskem duhovnem izročilu je temeljna mantra zvok om, ki pomeni boga stvarnika Bramo in stvarjenje. Iz te mantre izvirjajo vse druge.

Zvoki vidni v pesku

Da bi beseda delovala kot mantra, to pomeni, da bi zmogla preoblikovati človekovo zavest, mora najprej imeti ustrezno ritmično strukturo. Nato jo je treba pravilno izgovoriti ali zapisati (kitajska in japonska duhovna tradicija) ter se tudi ustrezno duhovno-miselno naravnati. Izpolniti je treba vse tri pogoje, sicer so zvok ali zvoki, ki naj bi bili mantra, le navadne besede.

Leta 1967 je švicarski zdravnik, naravnoslovec in umetnik Hans Jenny objavil knjigo o svojih raziskavah zvoka – o kinematiki, vedi, ki proučuje, kakšni vzorci in oblike nastajajo pod vplivom zvoka. V ta namen je iznašel posebno napravo, tonoskop, na katerem pod vplivom zvoka na posebni kovinski plošči ob posipanju peska nastanejo različni vzorci. Pokazalo pa se je še nekaj. Pri izgovarjanju samoglasnikov starodavnih jezikov, sanskrta ali stare hebrejščine, so se iz peska pod vplivom teh glasov izoblikovali simboli za te samoglasnike, pri izgovarjanju samoglasnikov sodobnih jezikov pa se to ni zgodilo. Zakaj? Vzrok je v tem, da so bili glasovi starodavnih jezikov tesno povezani s človekovim notranjim zvokom, pozneje pa se je ta povezava izgubila: to pomeni, da besede sodobnih jezikov nimajo transformacijske moči, kot so jo imeli stari jeziki. Morda je to tudi vzrok, da se v zadnjem času znova obujajo zahteve po maši v latinščini, vendar je ob tem treba tudi zagotoviti, da verniki v umu ohranjajo ustrezen pomen besed, ki jih izgovarjajo.

xxx

Tibetanski budisti so prepričani, da glasno ali neslišno izgovarjanje mantre Om Mani Padme Hum priklicuje blagoslov Alokitešvare, božanstva sočutja. Enako učinkuje tudi opazovanje njenega zapisa, zato jo pogosto klešejo v kamne in nastavljajo ob poti, kjer hodijo verniki, ali vrezujejo na molilne mlinčke. Prepričani so, da je v tej mantri zajet ves Budov nauk, zato je ni mogoče prevesti z enim stavkom.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA, marec 2011, št. 259

Fotografija: www.aliexpress.com