V švicarskem mestu Belinconi se je pred petimi leti Pipi Mila Dragica Rajič Racić (46) spoprijemala s hudo diagnozo – rakom dojke, ki je že razvil metastaze. Čeprav so zdravniki dali vse od sebe, da bi ji ohranili življenje, so jo že med kemoterapijo posvarili, da medicina ni vsemogočna, in da zanjo ne morejo storiti več, kot so. Takšno zdravniško napoved je doživela kot smrtno obsodbo, saj so ji hkrati tudi povedali, da ji je preostalo največ tri do štiri mesece življenja. »Bila sem povsem pretresena. Strahu pred boleznijo in smrtjo nisem mogla obvladovati, kmalu sem se povsem izgubila v njem. Vztrajala sem, naj me operirajo, toda zdravnik je rekel, da to ni več mogoče. Zapadla sem v hudo depresijo. Predstavljala sem si, kako mati, oče in sin jočejo nad mojo krsto. Samo na smrt sem še mislila. Toda hkrati sem se zavedala, da tako ne smem misliti, in kako zelo pomembna je pozitivna predstava o življenju,« je za revijo Bilje i zdravlje povedala Pipi Mila. Ko so ji zdravniki vzeli še upanje, zadnje, kar lahko človek izgubi v življenju, se je nekaj v njej prelomilo. Odločila se je, da se bo bojevala.

»Preobrat se je zgodil v delčku zavesti, medtem ko sem premišljevala o dedku, ki sem ga imela neizmerno rada, ki pa ni bil več živ. ‘Pojavil’ se je ob moji bolniški postelji in z njim sem se pogovarjala, kot da bi bil res tam. Danes vem, da sem ‘srečanje z dedkom’ sama sprožila, in da je bil moj ‘pogovor’ z njim, energija, ki me je rešila. Dedkove besede, ki sem jih ‘slišala:: ‘Ne, ne, ne vedo. Rešitev obstaja,’ so se ohranile nekje v moji zavesti, in začela sem iskati izhod. Vera in božja energija sta me pripeljali do ozdravitve,« pravi. »Začela sem se zavedati božje energije v sebi. Po dveh mesecih je rak izginil. Zdravniki so se samo čudili. Zanimalo jih je, kako mi je uspelo zgolj z umom premagati bolezen.

Da je res premagala hudo bolezen, je razumela šele tedaj, ko je postala bolj prepričana vase in se počutila varno. »Postala sem prepričana v svoje zdravje in močno energijo, a k temu je pripomoglo tudi potovanje moje duše, po katerem sem se znebila strahov. Postalo mi je jasno, kaj je življenje, zakaj obstajam in kakšna je moja naloga. V isti bolnišnici sem pripravila tudi razstavo svojih 500 slik, ki je naredila velik vtis. Že v bolnišnici je iz mene likovna ustvarjalnost kar izbruhnila. Vsakega človeka je treba usmeriti v zmago in zaupanje v božjo moč, da bi to prepoznal v sebi. To je edina pot, da človek premaga težave, bolezni in muke. Človek mora delati na sebi, da zmeraj lahko premaga občutek nemoči. Moja naloga je, da pomagam drugim, kakor sem sebi,« pravi Pipi.

V petih letih, ki so minila od tedaj, ko so ji napovedali le še nekaj mesecev življenja, je izdala dve knjigi in imela dve razstavi v Beogradu in Belinconeu. Vodi seminarje in predavanja v Srbiji, Makedoniji, Avstriji, Švici. Pravi, da vsak dan hodi po poti svetlobe in ljubezni. Njena energija jo spodbuja, da ustvarja, to pa zmore prav vsak. Opravila je tudi tečaj vnovične povezave pri dr. Eriku Pearlu. Ni nasprotnica medicine in farmacije, toda prepričana je, da bolezen prihaja iz zgrešenega pogleda na življenje.

»Človek vse uporablja kot izgovor, ko potencira svojo nemoč, čeprav to počne nezavedno, iz strahu. Stres, slaba prehrana, slabe navade ni nekaj od Boga danega. Od Boga prihaja samo zadovoljstvo, dobra prehrana, dobre navade, dobri geni in ljubezen. Zato pa je treba ozavestiti božjo resnico v sebi. Bog ni nasilje, Bog je ljubezen. Vsako bitje na zemlji je ljubezen,« je odločna. In dodaja: »Močni ljudje se ne bojijo, rak lahko deluje samo tam, kjer je strah.« Na vprašanje, kaj to pomeni, razloži: »Moč je v mislih, kot na primer: zmorem biti zdrava, zmorem se počutiti dobro, zmorem živeti lepo, bogato … Strahovi so posledica umetno ustvarjene nemoči, za katero človek misli, da je resnična. Moje sporočilo je, da poiščite ravnotežje v sebi, ker se tedaj ne morejo prižgati lučke nemoči, jeze, besa, ni energijskih vampirjev, ne drugega zla ali nemoči. Moja rdeča nič skozi življenje so besede: dobro, v dobrem, iz dobrega, samo dobro,« je sklenila Mila.

Članek je bil objavljen v reviji AURA, marec 2015, št. 307