Zdravljenje je velikokrat podobno čudežu, kadar pa k zdravju pripomorejo bitja iz onstranstva, je čudež toliko večji. Islandija je dežela, kjer večina prebivalcev verjame v nadnaravna bitja in marsikdo med njimi je tudi izkusil pomoč iz onstranstva.

Dr. Erlendur Haraldsson se je rodil leta 1930 na Islandiji in bil profesor psihologije na islandski univerzi. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je v svoji domovini opravil raziskavo. Devetstotim prebivalcem in prebivalkam Islandije je zastavil vprašanje: »Ali ste kdaj prišli v stik z duhom umrle osebe?« Kar 450 vprašanih je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno, in z njimi so potem opravili natančnejše pogovore. Izide te raziskave in pogovore s pričami, je dr. Haraldsson objavil v knjigi The Departed among the Living (Umrli med živimi). Zanimala ga je narava teh stikov in izkušnje prič. Velika večina oseb, ki je izkusila takšen stik, ga je izkusila vidno (67 odstotkov oseb), manjše število ga je izkusilo slušno (28 odstotkov), tipno (13 odstotkov), vonjalno (5 odstotkov), 11 odstotkov oseb pa je umrlo osebo zgolj zaznalo.

Pričevanja

V omenjeni knjigi je tudi poglavje, ki se nanaša na zdravljenje. Oglejmo si nekaj pričevanj iz njega:

»Bila sem v bolnišnici, nekega večera pa je k moji postelji pristopil visok moški v rjavi obleki. Imela sem občutek, da mi bo dal injekcijo ali neko zdravilo. Videla sem ga celo z zaprtimi očmi, vsekakor sem jasno zaznavala njegovo navzočnost. Zjutraj mi je bolnica na sosednji postelji dejala, da je ponoči ob moji postelji videla obrise nekega moškega.«

»Mož je imel hude bolečine in smo ob njegovi postelji molili zanj. Nekega večera sem videla, da je v sobo vstopila ženska, oblečena kot zdravnica, za njo pa sem nekako zabrisano, vendar povsem razpoznavno videla tudi moškega.«

»Kmalu potem, ko mi je umrl oče, nama je zbolel sin. Nenehno sem bila ob njegovi postelji in nekoč, ko sem bedela ob njem, se mi je razločno zazdelo, da ob meni stoji moj umrli oče. Zdelo se mi je, da vidim njegov obraz in nasmeh, ki mi sporoča, naj me sinovo zdravje ne skrbi, saj bo vse dobro. To me je osrečilo. Ko se je sin zbudil, je bila prva stvar, ki jo je rekel: ‘Dedek mi je dal ribo.’«

»Nenehno me je bolela hrbtenica. Šla sem k zdravilki Ragnheidur Gottskaldsdottir, zdaj je že umrla, ki mi je svetovala, naj počivam od 10 do 12 ur. Zaspala sem, kmalu pa sem čutila navzočnost nekaj ljudi. Imela sem občutek, da je v tej skupini tudi moja umrla mati. Dvignili so me in nekaj počeli s hrbtenico. Čutila sem dotike in premike. Mirno sem ležala, nič me ni bilo strah, počutila sem se zelo dobro in nato mirno zaspala. Potem je bilo z mojo hrbtenico veliko bolje.«

»Zgodilo se je med drugo svetovno vojno. Imela sem hude bolečine v hrbtenici, vendar se mi je stanje izboljšalo in sem lahko spet začela delati na tovorni ladji. Med delom na ladji, se mi je stanje spet poslabšalo. Zasidrali smo se na Škotskem in bala sem se, da ne bom mogla delati. Šla sem v posteljo in napol sem že spala, ko so v kabino vstopili zdravniki, oblečeni v zdravniško haljo, in mi rekli, da me morajo pregledati … Obrnili so me in ocenjevali mojo hrbtenico, potem pa rekli: ‘Operirati moramo.’ Začutila sem njihove roke na svoji hrbtenici, toda nič me ni bolelo. Sporočili so mi, da je operacija končana, mi zaželeli vse dobro in odšli. Ko sem vstala iz postelje, čeprav se prej nisem mogla niti ganiti, sem bila povsem zdrava in od tedaj nisem imela nobenih težav več, čeprav sem jih pred tem imela kar 15 let in sem pogosto zaradi bolečin obležala v postelji.«

»Bilo je pred desetimi leti. Imela sem astmatičen napad in po telefonu sem poklicala zdravilko Uno, ki je nikoli prej nisem videla, in je živela v drugem kraju. Ni bila posebno zgovorna, le to je rekla, da mi bo pomagala. Naslednje jutro sem se zbudila, mož je šel v službo, in zagledala sem, da so tri osebe vstopile v mojo sobo. Majhen, temnopolt moški star približno 40 let, mlada medicinska sestra in še neka oseba. Masirali so mi rebra in prsni koš. Njihove roke so bile zelo tople. Potem sem se spet zbudila in nad seboj zagledala obraz majhne debelušne ženske. Skozme je steklo nekaj podobnega električnemu toku in spontano sem rekla: ‘Una iz Gardurja si.’ Potem sem lažje dihala. Ko je ženska izginila, sem poklicala zdravilko Uno in jo povprašala po njenem videzu. Ustrezala je ženski ob moji postelji. Za druga bitja ob sebi sem imela občutek, da so bili duhovi umrlih.«

»Bil sem mornar, vendar sem moral zaradi bolečin v križu to zaposlitev opustiti. Šel sem k zdravniku, ki mi je dejal, da imam poškodovano hrbtenico. Neke noči so me zbudili trije ljudje, ki so stali v sobi. Vse sem dobro poznal. Bil je moj oče, stric in brat, vsi že umrli. Vprašali so me, ali mi je kaj bolje. Rekel sem, da. Potem so rekli, da se veselijo, da mi gre bolje, ker so poklicali zdravnika. Od tedaj s hrbtenico več nisem imel težav.«

»V bolnišnici so me večkrat operirali in pravkar sem tam čakal na novo operacijo. V sobi sem bil z dvema bolnikoma. Moja postelja je bila najbližja vratom. Tistega jutra se še nisem prav prebudil, ko sem videl, da je medicinska sestra nekaj položila na mizo. Nato sem okoli postelje zagledal nekaj ljudi, dve ali tri osebe so se mi približale in se nagnile nadme. V rokah so imele kovinske plošče in jih držale nad menoj. Dogajanje je usmerjal mlajši moški. Bil je visok in oblečen v rdeče bel pulover. To sem jasno videl, zmedel sem se, potem pa je prizor izginil. Pozneje so se spet pojavili, z njimi je bila nova oseba in ostali dlje. Nato so odšli in moja prva misel je bila: ‘Odslej mi bo bolje.’

»Pogosto sem zaznavala umrle, toda nikoli nikogar, ki bi ga poznala. Neke noči sem spala pri stari prijateljici, ki je dobila pomoč z one strani. Videla sem, kako sta vstopila moška, dokaj mlada zdravnika. Njihovih obrazov nisem mogla razpoznati. Sklonila sta se nad prijateljico in ji skušala pomagati. Nekoliko sem bila prestrašena, dotaknila sta se tudi mojega obraza, da bi me pomirila.«

»V bolnišnici sem bil operiran in ponoči sta me zbudila zdravnika, ki sta stala ob moji postelji. Bilo je, kot bi me stresla elektrika. Skočil sem iz postelje in zelo me je bilo strah. Pozneje sem zvedel, da so svojci zame organizirali pomoč nekega duhovnega zdravilca.«

»Z ženo sva sedela ob postelji bolnega otroka. Za pomoč sva prosila slovito zdravilko Margret iz Ownafella. Neke noči sem se zbudil in videl, da otroku pomaga znani umrli zdravnik, ki je delal z Margaret. Nič nisem vedel o njem, toda otroku je pomagal in nato nenadoma izginil.«

»Bila sem pri svakinji. Občasno je v hišo povabila bolnike, ki so potrebovali pomoč. Neke noči smo sedeli v somraku in svakinja se je pogovarjala z nami. Povedala nam je, da okoli nas vidi precej zdravilcev iz onstranstva. Naslednjo noč sta k meni prišla zdravnika, o katerih nisem vedela nič, le to, da sta že umrla. Videti je bilo, kot da me preiskujeta. Po njunem odhodu sem se počutila veliko bolje. Videla sem jih tako živo kot žive ljudi. Bili so povsem normalni in oblečeni v bele halje kakor zdravniki.«

Na Islandiji je življenje prepleteno s takšnimi zgodbami in ljudje se jim ne čudijo. Veliko tamkajšnjih prebivalcev vidi škrate in druga duhovna bitja, tudi njihova tradicija je polna takšnih zgodb. Morda so na območju Islandije takšne razmere, da so pregrade med svetovi tanjše in zato tamkajšnji prebivalci takšne pojave pogosteje izkušajo kot prebivalci drugih dežel.

Marko Vesel, objavljeno v reviji AURA št. 312, avgust 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com