Videti je tako … neoprijemljivo. Tako neresnično. Kot da se ne bi nič dogajalo. Zdravilec, ki se nas sploh ne dotika ali pa je celo tisoče kilometrov oddaljen od nas, nas zdravi. In takšno zdravljenje – kot so dognali ameriški znanstveniki – resnično deluje. Celo izjemno dobro.

 Raziskave, ki so dobro dokumentirane in objavljene v tamkajšnjih medicinskih revijah, so ameriški znanstveniki opravljali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Zanje so se odločili zato, ker so opazili, da vsako leto precej naraste število Američanov, ki pri reševanju svojih zdravstvenih težav uporabljajo različne vrste komplementarnih terapij. Izidi nacionalnih ekspertiz, anket in pregledov so bili presenetljivi, saj so prikazali, da že več kot osemdeset odstotkov državljanov uporablja vsaj eno izmed oblik komplementarnega zdravljenja, še posebno pa cenijo nekatere metode »nevidnega zdravljenja« ali zdravljenja na daljavo.

Nevidno zdravljenje

Zdravljenec leži na terapevtski mizi. Zdravilec, ki ga zdravi, pa nad njegovim telesom »maha«, premika roke po zraku, deset ali petnajst centimetrov nad njegovimi čakrami in organi. Bolnik sedi na stolu sredi skupine terapevtov. In zdravilci, ki sedijo okoli njega, ne delajo nič … Le nemo sedijo. Prestrašena gospa pokliče zdravilca. Prosi ga za pomoč – njen dojenček je zbolel. Zdravilec ji pravi, da bo naslednjo uro otroka zdravil. Le kako, ko pa ga sploh ne bo v bližini?! Rakava bolnica prosi vernike molilce, naj molijo za njeno ozdravitev in ti se, medtem ko ona leži v bolnišnici, zberejo v župnišču ter v solzah prosijo, naj jo Jezus ozdravi.

Zdravljenje na daljavo je za marsikoga res »neoprijemljiva« in zato povsem nesprejemljiva oblika komplementarne terapije. Ljudje namreč ne vidijo, da bi se med zdravljenjem sploh kaj dogajalo … Kljub temu pa je prav takšna oblika zdravljenja za Američane očitno zelo sprejemljiva, še več – čedalje bolj priljubljena. V zadnjih študijah, ki so jih opravili strokovnjaki, se je izkazalo, da je duhovno zdravljenje – pri njem se zdravilec zdravljenca ne dotika ali pa je celo zelo daleč od njega – kar peta najbolj priljubljena oblika komplementarnih terapij med Američani. Še bolj kot to obliko »nevidnega zdravljenja« pa ljudje uporabljajo molitev za ozdravitev (pri tej nista potrebni verska pripadnost in pobožnost). Pri zdravljenju na daljavo se ljudje pogosto zdravijo tudi z reikijem na daljavo, z zdravljenjem brez dotikanja, z zdravljenjem z vero (ta oblika vsebuje vero, pobožnost), z mentalnim in s psihičnim zdravljenjem ter z zunanjim či gongom. Manjkrat pa uporabljajo še nekatere druge »nevidne zdravilske metode«: paranormalno zdravljenje, psihokinetično vplivanje in še nekatere druge oblike zdravljenje na daljavo ali tako imenovanega oddaljenega zdravljenja.

Energija »višje sile« ali Boga

Zdravljenje brez dotikanja je terapevtska energijska metoda – namenjena je pospeševanju in podpiranju zdravljenja ter zmanjševanju bolečin. Terapevti, ki zdravijo tako, trdijo, da zmorejo zaznavati zdravljenčevo energijsko polje in nanj tudi vplivati – to storijo preprosto – le tako, da položijo roke v bližino zdravljenčevega telesa (navadno držijo roke nekaj centimetrov nad človekovim telesom ali pa ob njem). Omenjena oblika zdravljenja na daljavo se je pojavila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Združenih državah Amerike. Zamisel o zdravljenju brez dotikanja sta še posebno pospeševali in podpirali teozofinja Dora Kunz in dr. Dolores Krieger, ki je na newyorški univerzi poučevala nego bolnika. Dr. Dolores Krieger je trdila, da je zdravljenje brez dotikanja terapevtska metoda, ki so jo uporabljali že starodavni zdravilci in da ni povezana z nobenim religioznim verjetjem ali vero. Razložila je, da zdravilec, ki zdravi tako, med terapijo le podpira zdravljenčev energijski sistem. Podpira ga vse dotlej, dokler si bolnikov imunski sistem ne opomore; in ko se dovolj okrepi, je človek spet toliko krepak, da se lahko zdravi sam (samozdravljenje).

Duhovno zdravljenje je oblika zdravljenja na daljavo, ki pomeni prevajanje energije iz tako imenovanega »duhovnega izvora« v zdravljenca. To je terapija, pri kateri pritegnemo k delovanju Boga (pri tem izraz Bog ni povezan s katero koli religijo) ali tako imenovano »višjo silo«, »višjo inteligenco« (imenujemo jo tudi »najvišja kozmična zavest ali energija« ali »višji izvor« itn.). Pri duhovnem zdravljenju se zdravilec najprej poveže z »višjo silo«. Le takrat, ko duhovnemu zdravilcu uspe ustvariti takšen odnos, se lahko zdravljenje začne. Takšna terapija namreč ne poteka s terapevtovo močjo – ampak le z Božjo močjo ali z močjo »višje sile«. Pravzaprav je nekaj, česar si s sposobnostmi naše navadne človeške inteligence sploh ne moremo zamišljati. Pritegnitev Boga k zdravljenju namreč pomeni, da se lahko dogajajo velikanske čudežne ozdravitve – duha, duše in telesa.

Pri duhovnem zdravljenju se energija »višje sile« po zdravilcu prevaja v zdravljenca, tja, kjer jo ta potrebuje. Terapevti, ki zdravijo tako, obravnavajo človeka celostno – zato »zdravljenje iz duhovnega izvora« hkrati deluje na vse človekove ravni: telesno, mentalno in duhovno. Z njo si lahko pomagamo pri reševanju mentalnih in čustvenih težav ter tudi telesnih poškodb, na primer bolečin v ramenih, sklepih itn. Sicer pa duhovni zdravilec »energijo iz duhovnega izvira« v zdravljenca navadno prevaja po dlaneh (ki jih podrži nad človekovim telesom ali ob njem) ali s pomočjo misli. Zato ni potrebno, da je zdravilec, ki zdravi s pomočjo duhovnega zdravljenja, v naši bližini. Kadar koli prevaja energijo le z mislimi, je lahko zdravljenec od njega oddaljen tudi tisoče kilometrov.

 Molim za tvojo ozdravitev

Zdravljenje z molitvijo ali priprošnjiško molitvijo nikakor ni povezano le z verniki – ljudmi, ki pripadajo kakšni religiji. Molitev je lahko že preprosta prošnja za ozdravitev – človek, ki zdravi z molitvijo, to prošnjo naslavlja bodisi na »višjo silo« ali Boga. Izreče jo lahko le v mislih, če želi, pa jo izgovori tiho ali na glas. Pri zdravljenju z molitvijo je navadno pomemben dejavnik zdravilčeva vera – zdravilec trdno verjame, da Bog zmore odpraviti kakršne koli bolezni in težave. Velikokrat moli za ozdravitev cela skupina ljudi ali molivcev, posebno na romarskih srečanjih ali »svetih krajih«, kjer ljudje pričakujejo ozdravitve.

Ljudje, ki so verni in so pripadniki različnih religij, navadno zdravljenje z molitvijo imenujejo zdravljenje z vero. Pri tem se obračajo na »višjo osebo« – medtem ko molijo za ozdravitev, Boga kličejo po imenu, na primer Jezus. Za pomoč pri ozdravljanju velikokrat prosijo tudi kakšne svetnike, Marijo ali angele, na primer nadangela Rafaela.

Zdravljenje z molitvijo in vero sta – to je povsem presenetljivo za našo sodobno, tehnično usmerjeno družbo – med ljudmi zelo priljubljeni terapijski obliki. Navadno obrodita tudi izjemne sadove. Zakaj? Močno verovanje, verjetje v Boga ali »višje bitje« je tisto, kar pripomore, da se lahko dogajajo izjemne, čudežne ozdravitve. Zdravilec, ki zdravi s pomočjo molitve ali vere, celotno zdravljenje prepušča le »višji sili« ali »višji osebi« – zato postane izjemno čist, močan in dober energijski prevodnik. Pri zdravljenju »pozabi nase«, na svojo osebno moč in veruje le v moč »višje osebe« in »sile« – prav zato se lahko dogajajo čudeži. To potrjuje tudi rek: »Vera lahko gore premika!«

Ali sami povzročimo čudežno ozdravitev?

Čudežnih ozdravitev, povezanih z »božjim delom«, svetniki, zdravilci, šamani, vrači in tudi z zdravilnimi kraji, niso opisovali le sodobni raziskovalci. V številnih stoletjih so zgodbe o takšnih ozdravitvah ljudje prenašali od ust do ust ali pa so jih zapisali nekateri učeni posamezniki. Glede na okoliščine so jih opisovali z različnimi imeni: psihično ali duhovno zdravljenje, ozdravljanje z molitvijo ali vero, zdravljenje brez polaganja rok itn. Vsem različnim oblikam takšnega zdravljenja je skupno eno: bolni ozdravljajo (pri bolezni ali poškodbi) brez kakršne koli uporabe zdravilnih agensov, bodisi fizičnih ali psiholoških.

Znanstveniki se kljub dokazom o zdravilnem delovanju »nevidnega zdravljenja« na človekovo zdravje in počutje še vedno sprašujejo: Ali pri tem res deluje zgolj nekakšen paranormalni element, na primer »kozmična energija«, ali pa ozdravitve lahko pripišemo povsem mundanim, zemeljskim dejavnikom. Vprašanje je res celostno, saj se znanstveniki zavedajo, da so brez kakršne koli medicinske, psihološke in psihične pomoči okrevali številni ljudje, ki so imeli res hude bolezni in poškodbe. Poleg tega pa se zavedajo tudi tega, kar postopno spoznava sodobna medicinska znanost – da imamo ljudje velikansko samoozdravitveno moč in da bodisi telesno ali psihično bolezen in celo poškodbo lahko povzročimo le s svojimi slabimi mislimi. In zavedajo se, da potemtakem tudi čudežno ozdravitev lahko povzročimo le s svojimi dobrimi mislimi.

Klara Jakop, objavljeno v reviji AURA št. 254, oktober 2010

Fotografija: Buenos Dias