Ljudje so bili od nekdaj prepričani, da človek ni samo fizično telo. Že stari narodi so skušali prodreti za tančico nevidnega, izoblikovali so sisteme, v katere so skušali zajeti spoznano. Na Zahodu je bil takšen sistem alkimija, na Vzhodu pa jih je bilo več, najbolj znan je indijski sistem čaker in ajurvede.

Svetloba v celicah

Biofiziki so že leta 1975 odkrili nekaj, kar je spremenilo pogled na človeški organizem. V človekovih celicah so našli svetlobo. Čeprav to marsikomu še danes zveni čudno, pa je vendarle res: v človeku je merljiva »notranja svetloba, notranja luč«, ki jo znanstveniki imenujejo biofotonsko sevanje. Biofotoni so za celice nekakšna centrala, po kateri se sporočila bliskovito prenašajo po organizmu. Senzacionalno odkritje nemških fizikov pod vodstvom dr. Fritz-Albert Poppa z univerze Kaiserslautern so do danes potrdili že znanstveniki po vsem svetu. Ugotovili so, da ta »notranja luč« pravzaprav »režira« celotno presnovo. V vsaki celici steče od 30 000 do 100 000 kemičnih reakcij na sekundo. Biokemično uravnavanje bi bilo prepočasno, to zmorejo samo biofotoni. Ali je celica zdrava, bolna ali celo mrtva, se po zaslugi Poppovega merjenja biofotonov da celo videti. Če je biofotonov premalo, se presnova upočasni, vitalnost se zmanjša in imunski sistem oslabi.

Čakre in aura

Bolj nenavadno je, da so Indijci to vedeli že pred 5000 leti. Prav tako jim je bilo znano, da je telo obdano z energijskimi ovoji, na Zahodu jih imenujemo aura, dogajanje v energijskih telesih in posledično v fizičnem telesu pa uravnavajo energijska središča – indijsko čakre. Že pred približno dvajsetimi leti je japonskima znanstvenikoma dr. Hideu Uchidi in dr. Hiroshiju Motoyami s tokijske univerze uspelo dokazati, da so čakre merljive, in ne nekaj domišljijskega.

Uchidi je uspelo z vplivom na elektromagnetna polja ugotoviti obliko in velikost aure pri 4000 osebah. Spoznal je, da se človekovo energijsko polje spreminja večkrat na dan in glede na letne čase. Nanj vplivajo tudi razmere v okolju, podnebne spremembe in posameznikovo psihično počutje.

Zdravnik, parapsiholog in šintoistični menih Motoyama je z meritvami dokazal, da lahko čakre različno močno utripajo. Pri ljudeh, ki so gojili duhovnost, so bili ti valovi na splošno močnejši, nekateri pa so lahko te vibracije med meditacijo po želji tudi okrepili. S spremembami v čakrah so bile povezane tudi merljive spremembe biopotenciala v živčevju in akupunkturnih točkah.

Položaj čaker so raziskovali na Dunajskem inštitutu za biokibernetiko. Z merjenjem električnega potenciala vzdolž hrbtenice so ugotovili, da se natančno tam, kjer naj bi bila po indijski tradiciji energijska središča, potencial bliskovito spremeni.

Zaljubljenost spremeni vse

Znanstveniki inštituta za proučevanje srca, Institute of HeartMath, v Boulder Creeku v Kaliforniji, v Združenih državah Amerike, pa so namenili pozornost proučevanju vibracij srca, ki ustvarjajo najmočnejša elektromagnetna polja v telesu. Dokazali so, da vibracije, ki izhajajo iz srca, vplivajo na možganske valove in jih prisilijo k sonihanju, zlasti tedaj, ko je oseba zaljubljena. Takrat srce in možgani nihajo v sozvočju, zato se po ugotovitvah znanstvenikov spremeni zaznavanje in zveča senzibilnosti. In še nekaj: srce zaljubljencev, preplavljeno z ljubeznijo, vibrira v ritmu planeta Zemlje. Pri srčnih vibracijah poznamo namreč srčni utrip, to je število udarcev v časovni enoti, in tako imenovano srčnofrekvenčno variabilnost. Ta zadnja označuje časovne odmike, ki nastanejo med normalnim utripanjem srca. Tudi ti lahko kažejo pravilen ritem. In presenetljivo je prav to: ko srčnofrekvenčna variabilnost kaže vzorec zlatega reza 1,618 herca, bije srce v ritmu približno 8 hercev – to pa je glavna rezonančna frekvenca Zemlje, tako imenovana Schumannova resonanca. In kadar je delovanje srca in možganov usklajeno, je človek tudi najtesneje povezan s planetom Zemljo.

Kako močne so resonančne povezave, kažejo še nadaljnji poskusi na omenjenem inštitutu, ki so jih opravili skupaj s psihofiziologim Danom Winterjem. Celo na razdalji 1,30 metra vpliva posameznik s svojimi srčnimi nihaji na drugo osebo. Če nekdo obudi v sebi občutje ljubezni, lahko prenese te nihaje na drugo osebo, četudi ta ni cilj njegove ljubezni. Torej je ljubezen nalezljiva. Zato se tako dobro počutijo vsi, ki so v družbi zaljubljene osebe. Še presenetljivejše je, da harmonično ljubezensko nihanje nekoliko vpliva tudi na zemeljsko magnetno polje. V območju nekaj ducat metrov okoli zaljubljene osebe se da v Zemljinem magnetnem polju izmeriti »frekvenca ljubezni«. Torej, naj živi ljubezen!

Dejan Planinšek, objavljeno v reviji AURA, julij 2009, št. 239

Fotografija: Bigstockphoto.com