Ko pogledamo v nebo, jasnega neba brez oblačka, kot smo ga bili vajeni še pred desetletji, skoraj ni več. Ob vedrem dnevu se na nebu že navsezgodaj ali proti večeru pojavijo letala, ki priletijo iz različnih smeri in v nekaj urah ustvarijo belo sivo kopreno, ki prekrije nebo od obzorja do obzorja in seveda tudi sonce. Ta strupena koprena je posledica pršenja različnih kemičnih snovi iz letal, tako imenovanih cheimtrailsov – kemičnih sledi. Ob lepem vremenu kar stopite na prosto in se ozrite v nebo. Ob vedrem vremenu jih boste brez težav videli vsaj enkrat na teden.

Zgodba o kemičnih sledeh na nebu se je pojavila v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so ameriški državljani obdolžili pripadnike svojih letalskih sil, da iz letal razpršujejo skrivnostne kemične snovi, ki za seboj puščajo nenavadne vzorce in prekrijejo vse nebo. Letalstvo je resničnost teh navedb takoj zanikalo in trdilo, da ljudje ne vidijo prav in da so to navadne kondenzacijske sledi, ki jih za seboj pušča vsako letalo. Toda navadne kondenzacijske sledi se razkrojijo že po dvajsetih minutah in ne glede na število letal ne prekrijejo vsega neba, cheimtrailsi pa prekrijejo vse nebo in vztrajajo na nebu ves dan. Enake pojave na nebu so nato začeli opažati tudi v Kanadi in kmalu po vsej Evropi s Slovenijo vred. Toda doslej so vse slovenske vlade, kot večina vlad drugih prizadetih držav, na nebu videle zgolj oblačke in sonce.

Erik Meier, član Evropskega parlamenta je že 10. maja 2007 Evropski komisiji postavil vprašanje o kemičnih sledeh na nebu, ki ne vsebujejo zgolj kondenzirane vode kot prave letalske sledi, temveč ustvarjajo strupeno kopreno iz barija, aluminija in železa. Meier je vprašal Komisijo, ali se zaveda, da prebivalci Kanade in ZDA opozarjajo na te sledi že od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Opozoril je, da raziskovanje teh pojavov, opažanja drugih pilotov in odgovori državnih uslužbencev kažejo, da nekatera letala onesnažujejo ozračje s kemičnimi snovmi; zanimalo ga je tudi, kdo to počne in kakšne so posledice za prebivalce. V imenu Komisije mu je odgovoril Stavros Dimas in sicer, da je Komisija seznanjena s temi govoricami, vendar nima nobenih dokazov, ki bi potrjevali obstoj česa takega. Pred Eerikom Meierjem so enako vprašanje zastavili tudi Italo Sandi in Piero Ruzznate v italijanskem parlamentu, Asimina Xirotiri i Fotis Kouvelis u Grčiji, Mirela Holly v hrvaškem parlamentu, spraševali so tudi odgovorne na Švedskem, v Nemčiji, Srbiji ….

Daja Kiari; celoten članek si lahko preberete v reviji AURA, oktober 2014, št. 301