Ljudi je že od nekdaj zanimalo, kaj se dogaja po smrti. Ali morda na to vprašanje že lahko odgovori sodobna znanost? Ali je mogoče opazovati proces ločevanja nesmrtne duše in smrtnega telesa? Ali je ta ločitev takojšnja ali pa duša telo zapušča postopno? Ali pri počasnem umiranju in ob nenadni smrti potekajo isti procesi? Ali imajo zgodbe o duhovih in stik z mrtvimi kakšno podlago?

Znana švicarska zdravnica dr. Elisabeth Kübler-Ross (1926−2004), ki je kot zdravnica delala v različnih bolnišnicah v Evropi in Združenih državah Amerike, predavala na univerzah, napisala nekaj knjig (zaradi njenega dela z umirajočimi so ji podelili tudi več častnih doktoratov), je ob svojem dolgoletnem delu z umirajočimi ugotovila, da se umirajoči ljudje zavedajo, da se jim bliža smrt. Umiranje poteka podobno povsod po svetu, ni odvisno od tega, ali umira aboridžin, hindujec, musliman, kristjan ali ateist. Ta proces je tudi neodvisen od starosti ali premoženjskega stanja, v smrti smo torej vsi enaki.

 

Tri stopnje slovesa od tega sveta
Umiranje je podobno rojstvu po tem, da je tudi rojstvo prehod v drugačno vrsto obstoja, kot ga je zarodek živel prej. Kot je ugotovila dr. Elisabeth Kübler-Ross na podlagi svojih opazovanj in pričevanj ljudi z izkušnjami bližine smrti, se človek od tega sveta poslovi v treh stopnjah. Dogajanje na prvi stopnji je podobno izstopu metulja iz kokona. Kokon je v tem primeru človeško telo, metulj pa duša, ki je v telesu le začasno prebivala. Čeprav telo ne diha, ni srčnega utripa, tudi možganskega valovanja ni, pa je duša kljub temu še zmeraj povezana s fizično energijo telesa in z budno zavestjo zaznava vse, kar se dogaja okoli nje. Na drugi stopnji slovesa pa duša dogajanja okoli sebe več ne zaznava s prejšnjo zemeljsko zavestjo, temveč z novo vrsto zavesti. Ta ji omogoča, da še jasneje kot prej zaznava vse, kar se dogaja okoli nje in neprimerno širše.

Če smo ob postelji umirajočega, ta, čeprav je v globoki komi, lahko še zmeraj vse zaznava in sliši, zato ni prepozno, da mu rečemo: ‘Žal mi je.’ ‘Ljubim te.’ ali kar koli drugega. Za takšne izraze tudi sicer ni nikoli prepozno, celo po dokončni smrti ne, kajti umrli naj bi še zmeraj »slišali«, kaj govorimo ali mislimo. Na drugi stopnji slovesa je »umrli« spet cel in zdrav. Na primer: ljudje, ki so slepi, lahko tedaj vidijo, gluhi slišijo, hromi hodijo. Če se po takšni izkušnji vrnejo v telo, pa se spet znajdejo v starem in/ali bolnem telesu.

Iz izkušenj ljudi, ki so preživeli klinično smrt, in duhovnih naukov različnih ljudstev sklepamo, da meje med življenjem in smrtjo nihče ne prestopi sam. Ko duša umrlega izstopi iz telesa, se znajde v razsežnosti, kjer ni časa in ne prostora in tudi razdalj ni. Umrli lahko v trenutku obišče katero koli osebo želi. Na primer sin, ki umira zaradi prometne nesreče v Avstraliji in v trenutku smrti misli na mater v Sloveniji, z njo tudi takoj telepatsko naveže stik. Ob umirajočem so velikokrat tudi njemu dragi ljudje, ki so umrli pred njim.

Katoliški nauk uči, da ima vsak človek svojega angela varuha. Vsakega človeka od rojstva do smrti spremljajo duhovna bitja in to ne glede na to, ali vanje verjame ali ne. Majhni otroci jih pogosto celo vidijo in se igrajo z »nevidnimi prijatelji«. Ko pa nekoliko odrastejo ali najpozneje, ko začnejo hoditi v šolo, jih začnejo starši odvračati od nevidnih prijateljev. Te potem znova srečajo ob svojem odhodu s tega sveta. Na splošno velja, da naj bi umrlega najprej pričakala oseba, ki jo je umrli imel najraje. Pri novorojenčkih ali zelo malih otrocih pa je to večinoma njihov angel varuh ali kakšno drugo duhovno bitje, ki ustreza verski tradiciji umrlega.

Človek zapusti fizično telo, ko ga ne potrebuje več. Preden pa ga dokončno odloži in prevzame obliko, ki jo bo imel v večnosti, mora skozi prehod. To so lahko predor, vrata, most ali kaj podobnega. Vsak pride v onstranstvo, kakršno si predstavlja. Ko človek prestopi mejo med svetom živih in mrtvih, se pojavi tudi luč, ki je bolj bleščeča in bela od česar koli, kar poznamo. Čim bolj se človek približuje tej luči, tem bolj ga prežema brezpogojna ljubezen, ki si je ljudje ne zmoremo niti predstavljati. Če je človeku namenjeno, da se znova vrne v življenje, zre v omenjeno luč le kratek čas, kadar pa za naš svet resnično umre, ko se pretrga povezava med kokonom in metuljem, med telesom in dušo, ki sta povezana s tako imenovano srebrno vrvico, pa vrnitev v fizično telo več ni mogoča. Res pa je tudi, da se iz stanja brezpogojne ljubezni tudi nihče ne želi vrniti. V tej luči se nato opravi pregled preživetega življenja, in sicer od človekovega prvega do zadnjega dne. To je tretja stopnja. Na tej stopnji človek več ne razpolaga z isto vrsto zavesti, kot na prvi stopnji umiranja, niti ne zaznava več enako kot na drugi stopnji. Na tretji stopnji je predvsem v stanju védenja. Tako je stopnje slovesa od tega sveta razlagala Elisabeth Kübler-Ross.

Kaj pravi znanost

Zahodna znanost čedalje bolj prihaja do nove paradigme sveta, v kateri kot del fizičnega sveta upošteva tudi človeško zavest. Znanstvene raziskave o dogajanju po telesni smrti lahko na splošno razvrstimo v tri poglavitne skupine:

• proučevanje podatkov, ki jih posredujejo priče: razodetja, izkušnje, halucinacije, religijske, mistične, ezoterične predstave o življenju duše po smrti,
• proučevanje podatkov, ki jih o fizičnih in kemičnih spremembah v telesu po telesni smrti pridobijo ustrezne znanstvene vede (obdukcija, patologija),
• proučevanje podatkov o dogajanjih, povezanih z zavestjo po telesni smrti, ki jih zbirajo nove znanstvene smeri: parapsihologija, transpersonalna psihologija, izkušnje bližine smrti, tanatologija.

Podatki iz prve skupine (pričevanja) so subjektivni in niso ponovljivi, odvisni so od kulture in obdobja, vendar kažejo, da po smrti duša živi naprej, čeprav ni več povezana s telesom. Človeku lahko zamenjamo kri, vstavimo umetne ude ali ga priključimo na umetna pljuča, vendar se njegova individualnost še zmeraj ohrani. Vsi dokazi kažejo, da duša lahko zapusti telo, živi zunaj njega, ima lastne izkušnje, vidi druge svetove in se lahko tudi vrne v telo, ali nadaljuje svoj obstoj v drugih ljudeh ali v drugih razsežnostih.

Podatki iz druge skupine so materialne narave. To so podatki, dobljeni iz neposrednega proučevanja mrtvega telesa, ko se z znanstvenimi metodami proučujejo spremembe, ki se zgodijo v človeškem telesu, ko to neha delovati. Ko nastopi smrt, ko telo preide neko kritično točko, lahko proces teče samo v eni smeri in vrnitev v prejšnje stanje telesa več ni mogoča, mogoč je le še nadaljnji propad organizma.

V tretji skupini proučujejo, kaj se dogaja z dušo po smrti telesa. Vsa verstva sveta govorijo o krajši ali daljši povezavi duše s telesom celo več dni po smrti telesa. Toda kako eksperimentalno preveriti to povezavo? Katere parametre telesa naj bi raziskovali in kaj naj bi z njimi našli?

Poskusi dr. Konstantina G. Korotkova

Raziskave ruskega znanstvenika dr. Konstantina G. Korotkova so zgled, kako znanstveno proučevati tudi tisto, za kar velja, da je skoraj nemogoče proučevati. Ruski znanstveniki so pod njegovim vodstvom proučevali, kaj se dogaja s človekovo energijo po telesni smrti. Njihova zamisel je bila preprosta: Če s posebno kamero (GDV, Kirlianovo fotografijo) lahko opazujemo, kaj se dogaja z energijo v živem telesu, lahko spremljamo tudi spremembe v energiji, ki se dogajajo v človekovem telesu po smrti, na primer: ali energija slabi, ali se spreminja in kako, kako poteka prehod od žive snovi k neživi.

Raziskovalci so zagotovili standardizirane pogoje merjenja. Opremo so med raziskovanjem večkrat umerjali, zagotavljali so tudi konstantno temperaturo v sobi in nadzorovali vse druge dejavnike.

Truplo so takoj po smrti prinesli v sobo za poskuse, ga položili na za to prirejeno ležišče z glavo proti zahodu in nogami proti vzhodu. Leva roka umrlega je počivala na elektrodi in jo je v ustreznem položaju ohranjala posebna priprava, da je bil položaj roke in prstov umrlega med snemanjem s kamero GDV stabilen. Meritve so opravljale skupine dveh ali treh oseb, ki so se menjavale na vsakih osem do deset ur. Vsako uro so naredili dva posnetka. Po koncu poskusov so patologi opravili še obdukcijo trupel.

Poskusi so bili opravljeni na umrlih moških in ženskah starih od 19 do 70 let, poskusi z vsakim umrlim pa so trajali od 3 do 5 dni.

 Po smrti vsakomur svoje

Znanstveniki so več dni merili energijo umrlih oseb in ugotovili, da energija najprej zapusti območje popka in glave, nazadnje pa območje dimelj in srca. Z uporabo kamere GDV so odkrili, da se posnetki energije tistih, ki so umrli nepričakovane smrti, razlikujejo od posnetkov oseb, ki so umrle naravne smrti. Energija tistih, ki umrejo nenadoma, naj bi bila še nekaj dni »zmedena«, in se pogosto vrača k telesu, še zlasti ponoči. Korotkov je ta pojav pripisal neizrabljeni energiji, ki se je ohranila v duši.

Opazili so tudi, da se pojavljajo različne fluorescence, in da se sčasoma ena vrsta fluorescence spremeni v drugo. Splošna moč posnetega sija se je postopno zmanjševala, čeprav ni povsem izginila, ohranila se je na neki stalni vrednosti.

Dobljene krivulje spremljanja energije so se razlikovale glede na način smrti. Če je človek umrl naravne smrti in mirno, je bilo v krivulji le malo nihanj in ta so trajala od 16 do 55 ur. Pri nenadni smrti, na primer zaradi prometne nesreče, so meritve energije dale krivuljo z razmeroma malo nihanj, vendar z enim poudarjenim vrhom, ki je upadel v prvih osmih urah po smrti. Pri nepričakovani smrti zaradi usodnih razmer, ki bi se jim človek lahko ognil (samomora, pljučne tromboze, napačne prve pomoči in podobnega) pa je krivulja energije kazala velika nihanja, ki so trajala dlje časa.

Različne so bile tudi oblike posnetega energijskega sija. Pri večini trupel je bil energijski sij zmaličen, podoben tistemu, ki so ga opazili pri živih ljudeh z motenim energijskim pretokom, na primer pri rakavih bolnikih. Takoj po smrti je energijski sij najmočnejši, nato pa postopno slabi, kar je tudi razumljivo.

Dr. Korotkov je že pred temi poskusi z umrlimi s kamero GDV posnel zelo veliko živih in mrtvih objektov in opazil, da se pri živih snoveh jakost sija spreminja, sij mrtvih objektov pa je zmeraj stabilen. Dr. Korotkov meni, da so spremembe v siju po smrti posledica obstoja enegijskoinformacijske strukture, ki se loči od telesa. Namenoma ne uporablja izraza duša ali duh, da ne bi njegovih raziskav povezovali s kakšno religijo ali ezoteriko. Govori o energijskoinformacijski strukturi kot objektivni strukturi v prostoru, ki je povezana s človeškim telesom in obstaja neodvisno od njega tudi po smrti. Kot pravi, se ta struktura pojavi po rojstvu in se spremeni v procesu morfogenetske sinergizacije.

KIRLIANOVA FOTOGRAFIJA IN KAMERA GDV

Rus Semjon Davidovič Kirlian iz Krasnodara je bil električar in vzdrževalec naprav v bolnišnici. Ko je nekoč popravljal napravo za diatermijo, jo je pozno zvečer še preveril. Položil je roko na blazino, in opazil, da je na spodnjo elektrodo preskočila iskra. Prišlo mu je na misel, da bi preveril, ali je učinek iskre dovolj močan, da bi ga zaznal tudi fotografski papir. Med roko in elektrodo je položil fotografski papir in v popolni temi spet sprožil napravo. Ko je papir razvil, je opazil obris svoje roke. Pri tem je bila navzoča tudi njegova žena, ki mu je pomagala. Tako se je začel razvoj tako imenovane Kirlianove fotografije.

Zakonca Kirlian sta kamero za takšno fotografiranje razvijala še nadaljnje desetletje. Nastajali so fotogrami, posnetki, ki so naredili vidne značilne energijske razelektritve na konicah prstov in okoli različnih objektov. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so kamero izpopolnjevali in z njo tudi veliko raziskovali na Zahodu in v tedanji Sovjetski zvezi. Ugotovili so, da elektrofotonski sij okoli prstov vsebuje presenetljive in obsežne informacije o človekovem fiziološkem in psihološkem stanju. V poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja so tehniko snemanja energijskih razelektritev še dodatno izpopolnili in razvili kamero GDV (Gas Discharge Visualization Camera), ki je danes opremljena z računalniškimi programi in omogoča različno diagnostiko in merjenja. S to kamero je mogoče tudi uspešno ločiti ljudi s parapsihološkimi sposobnostmi od prevarantov. Zaradi takojšnjih izidov je ta metoda postala priljubljena pri proučevanju bioenergije, ugotavljali so na primer, kako se spreminja človekova avra, kako nanjo vplivajo razmere v okolju in čustva. Okoli objekta se s kamero GDV ustvari močno električno polje (10 kV, 1024 Hz, 0,5 sekunde), ki povzroči plinasto razelektritev svetlobe okoli njega, ta se posname in nastane Kirlianova fotografija. Prenese se v računalnik z ustrezno opremo in programi ter opravijo potrebne analize. Ker kamera GDV ne potrebuje fotografskega papirja, ni potrebno, da je temno v prostoru, posnetki pa se lahko shranijo tudi na računalniškem disku. Značilnosti sija okoli človeških rok so odvisne od posameznikovega psihološkega stanja in kar je najpomembnejše, od stanja posameznikove življenjske energije. Dejavna in zdrava oseba ima svetel, celo sijoči sij. Če življenjska energija ne teče, kot bi bilo treba, je sij zasenčen, spremeni obliko ali ima temne vrzeli. Tako je mogoče opaziti bolezen, ki se sicer še ni izrazila v telesu, se pa že kaže v energijskih telesih prizadete osebe.

VRNILA STA SE Z ONEGA SVETA

Dalibor Prochazka (39), hrvaški kantavtor, večkrat nagrajen na glasbenih festivalih, učitelj razrednega pouka in tekstopisec se je kot osemnajstletnik, dijak četrtega letnika gimnazije, srečal s smrtjo. Bilo je nekega decembrskega dne, ko se je sklenil oprhati. Ni vedel, da je plinski bojler pokvarjen in je uhajal plin, pa tudi kopalnica je bila sveže prebeljena, zato je vonj beleža prekril vonj plina. Zadnje, česa se spominja, preden je izgubil zavest, je bilo, da mu je v kopalnici uspelo odpreti okno. Po naključju ga je prav tedaj obiskal sošolec. Ker mu Dalibor ni odprl, je stopil do okna in ga zagledal nezavestnega na tleh. Splezal je skozi okno, poklical pomoč in začel Daliborja oživljati, čeprav ni bilo čutiti niti utripa več.

Naslednji dan se je Dalibor zbudil v bolnišnici in povedali so mu, da je bil klinično mrtev in da se mu je, ko so ga oživeli, telo tako močno treslo, kot da bi bil priključen na elektriko, in je kar naprej ponavljal: ‘Hvala Bogu, živ sem, živ!’, vendar se tega ne spominja. Spominja pa se, ko je začel umirati. “Čutil sem, da zelo hitro potujem nekam navzgor, kot da bi me vsesaval zelo močan sesalnik. Nisem videl bele svetlobe, ker morda niti nisem šel tako daleč. Tudi vrnitve se ne spominjam. Lahko pa rečem, da sem se ves čas zavedal, vse je bilo zelo logično in med seboj povezano, drugače kakor v sanjah, kjer se lahko pojavljajo različne nenavadne in nezdružljive prvine, v katerih človek ne vidi pravega smisla. Jaz pa sem natančno vedel, da odhajam, da umiram, in bilo me je strah, saj si nisem želel umreti. Zavedal sem se, da grem na kraj, kjer se bodo pred milijardami ljudi razkrile vse podrobnosti pravkar preživetega življenja in da ničesar ne bo mogoče prikriti, niti misli ne.”

Po tem doživetju in rešitvi, je njegovo življenje postalo prava zmeda, v kateri se je skušal znajdi. Čutil je, kaj drugi ljudje mislijo in začel slutiti, kaj se bo zgodilo, zlasti, če se je napovedovalo kaj slabega. “Prepoznavam človekove namene, vem, kdaj lažejo, intenzivno jih doživljam in vidim njihove misli. To je bil tudi eden od razlogov, da sem začel pisati pesmi.” Po mesec dni ni šel od doma, ko je šel, pa je stike z ljudmi doživljal tako intenzivno, da jih ni mogel prenesti, in se je moral vrniti domov, nato je tedne in tedne zapisoval svoja doživetja. Morda bo nekoč o tem izdal knjigo. Povsem je prepričan o zmagi dobrega, pravi pa, da bi nam bilo lahko že jutri vsem boljše, če bi bili hvaležni življenju in živeli pošteno. Čeprav je bil vernik že pred tem doživetjem, pa je zdaj povsem prepričan, da duhovni svet obstaja in da se življenje nadaljuje tudi po smrti.

Ljudje, ki so doživeli podobno izkušnjo kot Dalibor, se pogosto obrnejo k duhovni plati življenja in umetnosti, vendar se njihova doživetja med klinično smrtjo razlikujejo. Največ jih je ob koncu potovanja po mračnem predoru doživelo nepopisno srečo in zagledalo neopisljivo bleščečo svetlobo. Tako je tudi hrvaški igralec Duško Valentić, v oddaji na hrvaški televiziji, pripovedoval o svoji izkušnji klinične smrti, ki jo je doživel star 27 let med služenjem vojaščine, ko je zaradi injekcije penicilina padel v anafilaktični šok. Pravi, da je bila klinična smrt eno njegovih najbolj čudovitih doživetij in bi ga z veseljem ponovil. Vendar ni postal veren, čeprav vernike in vse vere spoštuje. Dalibor in Duško sta se po tem svojem doživetju uspela nekako sama znajti, nekateri ljudje pa so morali, zaradi zmede, ki se je v njih pojavila po takšnem doživetju, poiskati celo strokovno pomoč.

XXX

Klinična smrt je medicinski izraz za prekinitev krvnega obtoka in dihanja. Do nje pride, ko srce preneha biti v rednem ritmu. V tem stanju je oživitev še mogoča. Med klinično smrtjo običajna zavest izgine v nekaj sekundah, nadomesti je nova, ustavi pa se tudi možganska dejavnost. Večina tkiv in organov v telesu lahko preživi klinično smrt za daljše obdobje. Pri možganih pa se ishemične poškodbe kopičijo hitreje. Če so možgani brez krvnega obtoka več kot tri minute pri normalni telesni temperaturi, je popolno okrevanje, brez posebnega zdravljenja, zelo redko. Čeprav možgani prenehajo delovati, pa je težko določiti, po kolikšnem času klinične smrti možgani dokončno umrejo.

Wikipedija

Biocentrizem

Na vprašanje, ali življenje obstaja tudi po telesni smrti, skuša odgovoriti knjiga zdravnika dr. Roberta Lanze Biocentrism: How Life and Consciusness are the Keys Understanding the true Nature of the Universe (Biocentrizem: Življenje in zavest, ključi za razumevanje prave narave vesolja). V njej dr. Lanza trdi, da se življenje ne konča s smrtjo telesa in da lahko traja večno.

Dr. Robert Lanza je zdravnik, izkušen v regenerativni medicini in znanstveni direktor Advanced Cell Tehnology Comapany. Znan je predvsem po raziskovanju matičnih celic in nekaj uspešnih poskusih kloniranja ogroženih živalskih vrst. Je utemeljitelj biocentrizma, ki pravi, da sta življenje in zavest temelja vesolja. Zavest je tista, ki ustvarja materialno vesolje in ne nasprotno, inteligenca je obstajala pred materijo. Prav tako trdi, da prostor in čas nista nekaj stvarnega, temveč le pripomočka, ki nam omogočata, da se bolje znajdemo v življenju. Prostor in čas nosimo s seboj tako, kakor želva nosi oklep, ko oklep prostora in časa odpade, smo še zmeraj mi. Smrt zavesti ni mogoča. Smrt obstaja le kot misel, ker se ljudje istimo s telesom, zato smo prepričani, da bo naše telo nekoč umrlo in zavest z njim. Če bi telo ustvarjalo zavest, potem bi zavest res izginila s telesom. Toda telo sprejema zavest tako kot televizija sprejema signale, zato zavest seveda ne umre s telesom. V resnici zavest obstaja zunaj prostora in časa. Lahko je v človeškem telesu in tudi zunaj njega. Dr. Lanza je prav tako prepričan, da ob našem vesolju hkrati obstajajo še številna druga vesolja. V nekem od njih je lahko naše telo mrtvo, v drugem pa nadaljuje svoj obstoj. To pomeni, da zavest umrle osebe potuje skozi predor, vendar ne konča v raju ali peklu, temveč v nekem vzporednem vesolju, v podobnem svetu, v katerem je nekoč živela.

Dr. Stuart Hameroff pravi, da se izkušnje bližine smrti dogajajo zato, ker se kvantna informacija, ki je v živčevju in zapusti telo, razprši po vesolju. Kot pravita Stuart in britanski fizik sir Roger Penrose, zavest naseljuje mikrotubule možganskih celic, ki so primarni kraji kvantne obdelave. Po smrti se ta informacija sprosti iz telesa, kar pomeni, da odide z zavestjo vred. Dr. Hameroff pravi: “Ko srce preneha biti in kri preneha teči, mikrotubuli izgubijo svoje kvantno stanje. Vendar kvantna informacija v tubulih ni uničena, niti ne more biti, preprosto se razprši v vesolje.” Če bolnika ali poškodovanca oživijo, se te kvantne informacije vrnejo v mikrotubule in bolnik začne pripovedovati o doživetjih bližine smrti. Če pa zdravniki osebe ne uspejo oživiti in ta umre, pa njena kvantna informacija še naprej obstaja zunaj nje nekje v “prostoru” in je večna.

XXX

1. Smrti ni mogoče ubežati

Po številnih verskih naukih in ljudskem verovanju nam je čas smrti določen že v trenutku rojstva in se mu ni mogoče ogniti. To ponazarja tudi slovenski rek: Prišla je njegova ali njena ura. Raziskovalci paranormalnega so prepričani, da če se nekdo trenutno ogne smrti, se bo ta zagotovo zgodila, če ne drugače, pa v prav nenavadnih okoliščinah. Kot dokaz navajajo dokumentirane primere spontanega samosežiga, ko se je osebam iz nepojasnjenega vzroka vnelo telo brez zunanjega vidnega vzroka. Tako se je spontani samosežig, ki je že sam po sebi dovolj nenavaden pojav, zgodil osebi, ki se je pred tem komaj rešila smrti pred dirjajočim avtom. Telo se pri spontanem samovžigu spremeni v pepel, pri tem pa se ne vname nobena stvar v bližini.

2. Usoda zapisana v srcu

»Darovanje« organov naj bi reševalo življenja, vendar samo tedaj, ko se posledic takšnega postopka zavedata oba – tisti, ki želi svoje organe darovati, in tisti, ki takšen organ prejme. Vedeti je treba, da se človeku organi ne odvzemajo, ko je mrtev v klasičnem pomenu besede, ko je telo zapustila tudi duša in se je pretrgala nevidna vrvica, ki povezuje telo s finosnovnimi telesi, temveč v medicinsko določenem stanju možganske smrti. V takšnem stanju pa je duša še zmeraj v telesu, in človek je z nevidno vrvico še zmeraj povezan z vsemi svojimi finosnovnimi telesi in tako telo ni mrtvo.

Tisti, ki takšen organ prejme, prejme tudi energijske zapise umrlega, zato ne presenečajo osebnostne spremembe in spremembe usode pod vplivom takšnih zapisov. Zlasti je to izrazito, če so bili organi (predvsem srce) vzeti samomorilcu, kriminalcu, umorjenemu ali pa mu je bil organ nasilno odvzet proti njegovi volji ali zaradi nevednosti, kaj takšen poseg pomeni, in je potem »darovalec« v času odvzema organa doživel strahovit šok. Znan je resnični primer iz naše soseščine, ko so Nemcu Johannu Wagnerju v Nemčiji presadili srce. Pozneje se je izkazalo, da je bilo to srce srbskega mladeniča, ki naj bi mu ga nasilno odvzeli Albanci v razvpiti »rumeni hiši«. Nemca so tlačile nočne more, v sanjah je stalno videl neznanega mladeniča, njegovo hišo, svojce in tudi njegovo nasilno smrt. Po sledi sporočil svojih sanj se je odpravil v Srbijo, kjer mu je po vrsti zapletov uspelo najti ljudi, o katerih je vztrajno sanjal. O njegovi zgodbi namerava Emir Kusturica posneti celo film.

3. Živali slutijo smrtKaj živali mislijo, kako razglabljajo, kako deluje njihov šesti čut, nam je še zmeraj velika neznanka. Kot jasnovidne živali najpogosteje omenjajo pse in mačke, toda raziskovalci paranormalnega menijo, da je to zato, ker imamo ljudje z njimi tudi največ stika in ne vidimo podobnega vedenja pri drugih živalih. Tako je po vsem svetu zaslovel maček Oskar, v domu ostarelih v ameriškem Providenceu, ki je natančno predvideval smrt varovancev. Maček, ki sicer po svoji naravi ni bil preveč družaben, je spremenil svoje vedenje, ko bi moral kdo umreti. Odpravil se je k tisti osebi in se dobrikal okoli nje. V manj kot štirih urah je ta oseba umrla. V nekaterih primerih, ko so bili ostareli varovanci v komi in so jih zdravniki že odpisali, pa mačka ni bilo, in tisti varovanci so se znova opomogli.
4. Smrt bližnjih se lahko začuti
   Veliko ljudi je že omenjalo, da so občutili, da jih je zapustil bližnji ali jih bo zapustil. To se je zgodilo tudi neki Britanki, ki je sedela za mizo v službi in je nenadoma začutila ostro bolečino v prsih in jo je napadel hud kašelj. Začela je hlastati za zrakom, zdelo se ji je, da ne more vdihniti. V tistem trenutku je začutila, da mora poklicati bolnišnico, v kateri je bila njena mati. Poklicala je tja in oglasila se je medicinska sestra. Rekla ji je, da ima njena mati že pol ure hude težave z dihanjem, zato so jo hoteli poklicati že sami, saj se bojijo, da bo mati umrla. Telefon so nesli k materi, ki je še imela toliko moči, da je hčeri v telefon zašepetala, da jo ima rada, nato pa je umrla. Britanka je prepričana, da je začutila materino umiranje zato, ker se je mati hotela posloviti od nje in ji še enkrat izpovedati ljubezen.
5. Človek se dan ali dva pred smrtjo začne bolj zavedati in nenadoma »oživi«

Umiranje od starosti je redkokdaj hitro, saj se telo navadno nekaj časa pripravlja na smrt, še zlasti ob hudi in dolgotrajni bolezni. Pojavijo se lahko temni in vijoličasti madeži, oseba ima suha usta, izgubi tek, toda strokovnjaki so pri številnih hudih kroničnih bolnikih opazili še nekaj nenavadnega. Kljub zelo slabemu zdravstvenemu stanju se umirajočim dan ali dva pred smrtjo stanje nenadoma zelo izboljša: um se jim zbistri, bolečine se jim zmanjšajo ali izginejo, postanejo dobro razpoloženi, in svojci že mislijo, da bo njihov sorodnik ozdravil. Zakaj se to dogaja, strokovnjaki ne vedo, morda je to blagoslov višjih sil, da umirajoči in svojci dobijo še eno priložnost, da se poslovijo drug od drugega.

6. Smrt je nalezljiva?
   Zanimiv je še neki pojav, ki so ga opazili v bolnišnicah. Te namreč vodijo statistiko o številu smrti, ta pa kaže, da bolniki pogosteje umirajo ob koncu tedna in praznikih. Ta podatek niti ne preseneča, saj bi si ga lahko razlagali tako, da je tedaj v bolnišnicah manj izkušenih zdravnikov, ki bi lahko priskočili na pomoč. Zanimivo je nekaj drugega, namreč da po oddelkih redko kdaj umre samo ena oseba, pogosteje se dogaja, da jih umre več. Tako se dnevi delijo na tiste, v katerih je nekaj smrtnih primerov in na tiste, v katerih ni umrl nihče, in to ne glede na velikost bolnišnice.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA št. 314, november 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com