Veliko časa preživim na pokopališčih, zato nimam časa za prijatelje in znance. Pomanjkanje časa zanje opravičujem z nakupi ali obiski pri sorodnikih in s skrbjo za negovanje cvetličnih gred na grobovih, češ, da jih ne smem opustiti in prepustiti uničevalnim vremenskim razmeram. V resnici pa sem odsoten, ker s svojo svetlobo lajšam nevšečnosti, ki se lahko zgodijo nekaterim sencam, dušam na drugi strani bivanja. Navsezadnje bi lahko tako deloval tudi doma ali kjer koli na svetu, a sem prepričan, da sem v bližini njihovih zemeljskih ostankov učinkovitejši.

Kar nekaj časa je trajalo, da sem ugotovil svojo zmoto. Ugodnih duhovnih nihanj nisem širil in ne širim le na sence, temveč so se jih polaščale in si jih polaščajo tudi njihove opuščene, odvržene, živemu človeku nevidne in na videz telesne, lupine (te sem podrobneje opisal v svojih knjigah Prehod duš in Svetlobe duš ter v prejšnji številki Aure, in tudi pojasnil kako delujejo). Ne glede na to, da sem res zavzet za delovanje na drugi strani vidnega, pa na pokopališču tudi v resnici zalivam rože, saj je tudi to nadvse koristno opravilo. Ob moji skrbnosti se nobeno cvetje ne posuši. To me spodbuja, da kar naprej obiskujem pokopališče.

Nekega dne se je ob vročinskemu valu, ki je pred leti neusmiljeno žgal, zgodilo tudi to, kar bom opisal v nadaljevanju.

Svoje delo na pokopališču sem hitro končal in se odpravil proti parkirišču. Tu in tam sem se pred vročimi žarki za nekaj trenutkov ustavil v senci kake vitke ciprese in iskal kakšno košato drevo, ki sem ga nazadnje zagledal šele tik pred parkiriščem. Pod njim je bila klopca. Na njej je sedela neka ženska in brala knjigo, ki jo je tu in tam uporabljala tudi kot pahljačo.

»Se lahko v vaši senci ohladim tudi jaz?«, sem jo vprašal, ko sem obstal ob njej. Ne da bi me pogledala ali črhnila kako vljudnostno besedo, je z levo roko malomarno zamahnila proti praznemu delu klopi, kar naj bi pomenilo, da lahko prisedem. Zdelo se mi je, da me ima za pokopališkega vsiljivca, ki lovi užaloščene vdove. Obrnila mi je hrbet. Na kolena je položila knjigo in z branjem nadaljevala tam, kjer je bila prekinjena. Očitno je bilo, da hoče skriti pred menoj, kaj bere. Barva, naslovnica in črke so se mi zdele znane, a ker je opazila moje skrito radovedno pogledovanje, kaj bere, je ob neprijetnem molku knjigo postavila tako, da zares nisem mogel videti naslova in celo besedilo zakrila z dlanjo. Nekaj časa sva se tako šla radovednostno igrico, da se je zaradi tega morala nenehno presedati. Nenadoma pa ji je knjiga zdrsela s kolen in ji padla na tla.

Skupni brazgotini

Obrnila se je tako, da sem takoj ugotovil, da gre za Prehod duš, ki jo je napisal Pavel Matej Rak. Torej jaz. Če temu ne bi bil sam priča, ne bi verjel, da se to lahko zgodi. Kavalirsko sem se sklonil, knjigo pobral, z dlanjo odstranil nekaj peska in ji jo izročil. Vzela je knjigo in mi spet obrnila hrbet.

Nenadoma pa je vstala in rekla: »Dovolite, da se predstavim!« Podal sem ji roko in ji povedal izmišljeno ime in priimek. Zaradi okoliščin sem ji zamolčal, da sem prav jaz pisec knjige, ki jo je brala. Kar dolgo sem bil za njo Janez, ona pa se mi je predstavila kot Marija. »Ali se lahko zdaj tikava,« mi je rekla. Nič nisem imel proti.

»A ne poznaš Pavla Mateja Raka?« je spregovorila potem, ko je ugotovila, da me več ne zanima, kaj bere. »Ne, prvič slišim zanj.« »Če obiskuješ pokopališče, potem v tej knjigi izveš marsikaj o posmrtnem življenju. To pa že moraš prebrati. Če si tukaj kar pogosto, bi moral vedeti kaj več o prehajanju duš na ono stran.« »Res je, trenutno le zalivam rože, vendar ni veliko manjkalo, da bi tudi jaz že ležal tukaj.«

»Ali si imel kako nesrečo?«, je vendarle pokazala nekaj več zanimanja. »Ne, ker mi je močno zastajalo krčenje in širjenje srca, so mi vgradili srčni spodbujevalnik. Na ramenu imam še vedno brazgotino, ki me ob prihajanju slabega vremena kar pošteno boli. Kaj pa počneš tukaj ti?«, sem jo vprašal. »Tudi jaz hodim redno zalivati rože na grob moža, ki je umrl v prometni nesreči.« Obrnil sem se proti novi znanki, nekoliko odmaknil srajco, da je videla zašito kožo na desnem ramenu. Kar samodejno je iztegnila roko proti meni in z blazinicami prstov zdrsela po še dokaj sveži brazgotini.

»Prav tako zašito kožo imam po posegu v srce tudi jaz,« je rekla, »ko se pripravlja slabo vreme me tudi moti. Kar nekaj srčnih obvodov so mi vgradili.« Tako kot je ona to storila ne da bi me vprašala, ali lahko, sem tudi jaz potipal njeno vidno brazgotino in zdrsel s prsti po njeni zašiti koži, ne da bi imela kaj proti. Nisem pa drsel samo po nekdanji rani, ampak sem svoje raziskovanje razširil še precej na levo in desno okoli prerezane prsne kosti. Kot moški sem seveda vedel kaj delam in sem pričakoval, da me bo odrinila, pa tudi klofute ji ne bi zameril. Sem ji pa iz oči in obraza razbral, da ji ugaja, če se nekdo, čeprav popoln neznanec, tako zelo zanima za njeno pooperativno stanje.

»Ali slišiš tam za cipresami otroško vpitje?« me je vprašala med mojim skrbnim otipavanjem. »Ali so starši nori, da vodijo na pokopališče otroke,« se je razburila. V kočljivem položaju sem kot tat izvlekel roko iz njene bluze, ona pa je kar pripovedovala. »V tej knjigi, ki jo berem, pisec nedvoumno opozarja, naj starši ne vodijo otrok na pokopališče, saj so v stalni nevarnosti pred energijskimi napadi lupin. Kot berem je bližina duhnatih entitet, ki so jih polna vsa pokopališča, nevarna celo za odrasle. Kar napadajo jih in jim izsesavajo energijo. To knjigo pa moraš res prebrati, je prava enciklopedija piščevih zasmrtnih spoznanj in nasvetov, kako pristopiti k dušam, pravzaprav njihovim lupinam in se jih otresti.« Ob taki prijaznosti sem ji rekel, da bom v naslednjih dneh šel v knjižnico in si knjigo sposodil. »Ne, je rekla, jaz ti jo posodim. Na notranji strani knjige je moj naslov in ko jo boš prebral, mi jo boš vrnil.« »Ni potrebno,« sem odvrnil, in si mislil, da bi bila pot do njenega stanovanja zame le dodatna obveznost. Pa je silila in silila, da sem knjigo nazadnje vzel v roke. Oba naenkrat sva vstala in se odpravila vsak proti svojemu avtomobilu.

Tik preden sva se pri izhodu poslovila, mi je priporočila naj omenjeno knjigo čimprej preberem, da mi bo posodila še druge Rakove knjige Za sedmim pečatom in Svetlobe duš.

Vibhuti

Medtem, ko sem tako navidezno bral svojo knjigo, me je na domu obiskal znanec, sicer znan slikar, ki se je pred nekaj dnevi vrnil iz Indije. Že takoj, ko sva si segla v roke in izmenjala nekaj vljudnostnih besed, je prišel na dan s tistim, kar mi je hotel povedati. »Veš, da sem bil v Indiji. Tam sem kar nekaj tednov preživel v ašramu, svetišču indijskega velikega duhovnega mojstra Sai Babe. Saj si že slišal o čudežih, ki jih dela pred desettisočglavimi množicami, ki so ga prišle občudovat iz vsega sveta. Najbolj znan čudež je tisti, ko je iz ust potegnil zlato jajce, nekoč pa občudovalcu in sebi v zabavo iz dlani pričaral celo steklenico viskija.

Potem ko ga je minilo prvo navdušenje in opisovanje tistega, kar se mu je tam dogajalo, je iz žepa potegnil malo rjavo papirnato vrečko. »Ob vrnitvi domov sem v tamkajšnji prodajalnici kupil zate in za druge prijatelje nekaj spominčkov. Poglej, odpri!« Darilo sem vzel v roke, nekaj vsebine stresel na dlan in ugotovil, da je drobno zmlet siv prah. Slikar je kar nadaljeval: »To je vibhuti, sveti pepel, ki ga je blagoslovil sam veliki učitelj Baba. Ima čudežne lastnosti. Ta pepel kar sam od sebe z energijo, ki mu jo je vdihnil Sai Baba in brez miselnih ukazov navadnih ljudi, odpravi vse telesne ali duševne težave. Ugodno deluje na vso okolico. Kar sam od sebe vse premešane energije spravi v naravno energijsko stanje. Njegov učinek sem preskusil tudi sam. Ko sem slikal, sem prah zamešal v barve, ki jih uporabljam pri delu. Na razstavi, ki sem jo pripravil najprej za zaprti krog znancev, mi jih je kar nekaj reklo, da slike delujejo nanje, kot bi oddajale toploto, zdi se jim, kot bi stali pred prižgano infra lučjo. Eden od njih pa je imel kar mistično doživetje, o katerem pa ni hotel prav nič povedati.« To bo pa nekaj uporabnega, sem pomislil, in spravil vrečko v predal.

Ko je minilo dovolj časa, da sem lahko vzbudil vtis, kot da sem izposojeno knjigo pazljivo prebral, sem se odločil, da jo svoji znanki s pokopališča vrnem. Na srečo njeno stanovanje ni bilo daleč od moje hiše. Namenil sem se, da ji knjigo izročim kar na vhodnih vratih njenega stanovanja in nato takoj nadaljujem pot proti Žalam. Takoj ko je odprla, sem ji potisnil knjigo v roke, se zahvalil in se hotel kar posloviti. »Na pokopališče se pravkar odpravljam tudi jaz, počakaj, greva skupaj. Saj si z avtom?« Vso pot sva klepetala o nepomembnih stvareh, ko pa sva se znašla pred parkirno zapornico, je prišla na dan z besedo, ki jo je tiščala.« »Veš,« je rekla, pravzaprav mi je mučno hoditi na pokopališče. Vsakič ko vstopim vanj,« je rekla, »se vame zakadijo entitete, kakršne je opisoval Rak, in se mi prilepijo na prsi. Na tisti del kože, ki se mi je po vstavitvi srčnih obvodov komaj dobro zacelil. Zaradi njih sem se že skoraj odločila, da ne bi več hodila sem, ampak moža ne morem kar tako zapustiti.« Takoj mi je bilo jasno, da jo napadajo lupine. Take kot so se dolgo prisesavale tudi name. Pri Mariji so se odločile, da se kar najbolj približajo njeni srčni čakri.

»Kot sem ti že pravil v avtu,« sem ji rekel, »me je v dneh, ko se nisva videla, obiskal neki prijatelj, akademski slikar, ki mi je prinesel nenavadno darilo. Nekakšen pepel, prah, ki ga je blagoslovil neki duhovni mojster Sai Baba. Vem, da zavaruje ljudi, ki ga imajo ob ali na sebi in jim odpravi sleherne težave. Imam ga s seboj, tu v žepu. Morda bo zavaroval pred lupinami tudi tebe.« »Poskusiva,« je odgovorila. Zdelo se mi je najprimerneje, da ga potresem po njeni brazgotini. Tako kot že pred časom, sem segel z roko proti njenemu vratu in ji odpel nekaj gumbov na bluzi. No, z njenimi gumbi sem imel že na klopci pred krematorijem nekaj izkušenj in sem zdaj samo ponavljal vajo. Ko se je spet v celoti prikazala njena brazgotino, sem s palcem in kazalcem iz vrečke vzel nekaj vibhutija in ga, kot bi solil neslano juho, po malem potrosil po zašiti koži. Prah sem potresal toliko časa, da je bila brazgotina povsem prekrita z njim. Da bi delo čim bolj opravil, sem s prahom posul tudi kar naširoko okoli zašite rane. Potem sva se z rahlo zadržanim korakom odpravila skozi vhod in pričakovala napad lupin nanjo. A zgodilo se ni nič. Lupine so se sicer zapodile proti njej, a so se meter pred njo odbile kot žogice pri namiznem tenisu.

Ko sem se na svoje oči prepričal, kako deluje vibhuti, sem povsem verjel slikarjevemu pripovedovanju. Po številnih boleznih in medicinskih posegih utegne vibhuti tudi meni povrniti nekaj življenjske energije, ki je med enim in drugim posegom nisem mogel nadomestiti niti z dodatnim počitkom, niti s termalnimi toplicami, niti z izbrano hrano.

Pavel Matej Rak; objavljeno v reviji AURA, julij 2014, št. 298