Mačke sodijo med najbolj priljubljene domače živali, čeprav se s to trditvijo najbrž ne bi strinjali lastniki psov. Kakor koli, tako psi kakor mačke sodijo med živali s posebnimi sposobnostmi, saj so to že večkrat dokazali.

Že v preteklosti so bili ljudje prepričani o paranormalnih sposobnostih mačk. Poveličevali in oboževali so jih zlasti v starem Egiptu, kjer so veljale za nekakšne »angele varuhe« z nenavadnimi darovi. Stari Egipčani so verjeli, da mačke varujejo domove pred uroki zlih vračev in preusmerjajo slabe vibracije, ne da bi jih te prizadele. Žal se paranormalnih sposobnosti mačk ne da proučevati s klasičnimi sredstvi eksperimentalne znanosti, toda ni dvoma, da mačke takšne sposobnosti imajo.

 

Napovedovalke nesreč

Ena od mačjih posebnih sposobnosti je slutnja o prihajajoči katastrofi. Zato so jih že pred stoletji uporabljali za žive seizmografe. Ko so v 16. stoletju Portugalci zavzeli Moluške otoke, so poslali mačke na občutljiva območja, da bi jih posvarile pred morebitnim vulkanskim izbruhom. In res so bile mačke dva dni pred izbruhom ognjenika Gammanacare tako zelo nemirne in panične, da so se ljudi odpravili na varno.

Tudi sicer so že vsepovsod po svetu opazili, da živali nekako zaslutijo prihajajočo nesrečo, če grozi potres, poplava, vihar ali izbruh ognjenika. Morda to začutijo po komaj zaznavnih znamenjih (šibkih zračnih vibracijah, tresenju tal, ki ga občutijo samo živali, posebnem vonju vetra in podobnem), vendar so mačke zmožne še nekaj več: predvideti nesreče, ki niso naravnega izvora.

Leta 1927 so Dunajčani nenadoma opazili, da so se tedaj, ko so odleteli s sodne palače golobi, vznemirile tudi mačke iz sosednjih hiš. Vzrok se je razkril čez nekaj dni, ko je sodno palačo opustošil požar.

Med drugo svetovno vojno so postale mačke (pa tudi psi, podgane in živali v živalskem vrtu) zelo nemirne še veliko prej, preden so sirene napovedale bombni napad.

V takšnih primerih ne moremo govoriti o naravnih signalih, komaj zaznavnih znamenjih: živali zares slutijo nesreče, ki jih utegne povzročiti človek, vendar tedaj, ko to zaznajo mačke in druge živali, ni nobenega materialnega znamenja.

 

Skrivnosten odnos do sveta nevidnega

Brali smo lahko in tudi videli po televiziji prispevek o mačku, ki je v domu ostarelih vedel, kdaj bo kdo umrl. Ob zgodnjih znamenjih, razumljivih samo njemu, je legel pred vrata tistega oskrbovanca, ki je nato kmalu umrl.

Neka gospa je pripovedovala o mački, ki je bila zelo navezana na njenega hudo bolnega brata, zapustila ga je samo tedaj, ko je nujno morala na vrt. Da bi kaj zaužila, so jo morali skoraj prisiliti, pogosto se je zadovoljila le z nekaj vode, da bi se čim hitreje spet vrnila na posteljo svojega bolnega prijatelja. Po dolgih tednih je brat te gospe med spanjem umrl, in še preden so to opazili, je mačka dvignila glavo in očitno opazovala nekaj, kar naj bi plavalo nad telesom umrlega. Čez nekaj trenutkov je skočila s postelje, odšla na vrt in izginila. Po treh dneh neuspešnega iskanja jo je gospa našla mrtvo pod nekim grmom. Če bi bila človek, bi dejali, da je »umrla od žalosti«.

Gospa Alika Lindbergh je pripovedovala, kaj se ji je zgodilo, ko je leta 1964 stanovala pri prijateljici Jean Cocteau, ki je pred več kot desetimi leti imela perzijskega mačka Korouna, tedaj, ko je bila pri njej omenjena gospa, pa mačko Oktavijo.

Gospa Lindberght se je zvečer odpravila spat, da bi v miru objokovala smrt svoje mačke Minnie, ki je tistega dne umrla na veterinarjevem stolu.

Zakopala je obraz v blazino, nenadoma pa je zaslišala, da so se odprla vrata in potem mačje stopinje, ki so se približevale postelji. Mislila je, da prihaja Oktavija, zato jo je v mraku poklicala, naj pride k njej. Začutila je blag pritisk na prešiti odeji, ko je mačka skočila na posteljo, njeni brki so jo pobožali po ušesu, mokri smrček jo je ovohaval. Gospo pa je prevzel nenavaden občutek, zato je prižgala luč in pogledala. Ampak v sobi ni bilo nikogar in tudi vrata so bila zaprta.

Ko je naslednjega dne o nenavadnem dogodku pripovedovala prijateljici, ta ni bila presenečena, temveč je takoj rekla: »To je bil Koroun! Pogosto je tukaj. Poglej tja na parket! Tam je bil njegov najljubši prostor za spanje. Oktavija se tistega mesta ogiba in videti je, kot da bi opazovala nekaj nevidnega. Prepričana sem, da tam sedi Koroun!«

V naslednjih mesecih je gospa Lindbergh pogosto opazovala Oktavijo. Vedno se je ustavila pred Korounovim prostorom in strmela v nekaj nevidnega, potem pa se čez čas pomirjena odpravila drugam.

 

Dečka pred smrtjo rešile mačke

Mačke so se še posebno izkazale v Argentini. Mediji so poročali, da so lani v Argentini v uličnem kanalu policisti našli enoletnega dečka. Deček se je bil izgubil pred dnevi, ko je njegov oče brezdomec nabiral karton in ni opazil, da je otrok izginil. Vendar je otrok preživel; za to so poskrbele potepuške mačke, ki so mu prinašale hrano in ga grele. Strokovnjaki za živalsko vedenje so pojasnili, da so ga verjetno imele za svojega mladiča in se ob njem grele tudi same.

Mačke so skrivnostna bitja, naše sopotnice. Kaže, da nam lahko kdaj tudi kaj sporočijo, le njihovo govorico moramo prav razbirati. Znana ameriška raziskovalka živalske komunikacije Penelope Smith, ki že trideset let pionirsko raziskuje to področje, pravi: “Živali se sporazumevajo z nami; pogosto nas razumejo bolje kakor mi njih. Z nami se sporazumevajo s čustvi, z mislimi in s slikovnimi sporočili, ki nam jih prinašajo. Da bi jih razumeli, se moramo naučiti biti tihi, na široko odpreti srce, se ljubeče povezati z njimi in sprejeti, kar nam sporočajo. Takšno sporazumevanje je telepatsko.”

1.  D.K., objavljeno v reviji AURA št. 233, januar 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com