NEKOČ SMO BILI ODETI V SVETLOBO

Izsledki sodobne znanosti kažejo, da se staranje začne v nekem trenutku našega življenja, a da se nanj lahko tudi vpliva. Starodavni zapis prvotne zgodovine sveta, ki ga je pred približno 3500 leti napisal Mojzes, priča, da so bili ljudje nekdaj veliko večji kakor zdaj in da so tudi živeli veliko dlje. Tudi fosili organizmov potrjujejo, da je bilo življenje na našem planetu nekoč bujno, da so vladale ugodne podnebne razmere in da so bili živi organizmi veliko večji kakor danes.

Med najbolj znanimi zapisi na svetu, ki že omenjajo nadnaravne pojave, so Mojzesove knjige. Njegove knjige, pa tudi sporočila drugih ljudi, so objavljeni v Svetem pismu. Mojzesove knjige govorijo o vprašanjih človeškega življenja in smrti. Tema teh knjig je med drugim tudi največja težava, s katero se človek sooča – smrt. Ko beremo Mojzesovo pisanje o prvih dogodkih na našem planetu, vidimo, da so bil prvi ljudje ustvarjeni z zmožnostjo, da živijo večno. Življenjske razmere so bile popolne, prav tako ugodno je bilo podnebje, snega ni bilo, obilo je bilo živali in rastlin. Pogoj, ki ga je moral človek izpolniti, je bil, da živi po naravnih zakonih. Ker so ljudje zavestno prenehali spoštovati naravne zakone, je doletela smrt ne le človeka, temveč tudi vse organizme na planetu Zemlja. A to se ni zgodilo isti trenutek, temveč z delovanjem genskih in drugih mehanizmov, ki povzročijo staranje in to odkriva tudi sodobna znanost.

Sodobnim znanstvenikom je že uspelo malce bolj prodreti v misterij smrti, saj so odkrili gene za staranje in pri rastlinah že odstranili njihov vpliv. Tudi pri poskusih na živalih so ugotovili, da je mogoče življenjsko dobo živali podaljšati kar za polovico.

Pred leti je pet znanstvenikov objavilo zelo zanimive izsledke raziskav opravljenih na paradižniku. Pri tej rastlini so odkrili gene za dozorevanje, nato so odstranili njihov vpliv in tako ta proces zaustavili. Paradižnik je ostal zelen, ker so odstranili vpliv genov za nastajanje snovi (etilena), ki sproži njegovo dozorevanje. Ko paradižniku umetno dodajo snov, ki v njem sproži dozorevanje, se ta proces začne znova, lahko pa se celo pospeši. Ali to pomeni, da bi bilo človekovo staranje mogoče zaustaviti podobno kot dozorevanje paradižnika?

V neki drugi raziskavi so znanstveniki skušali vplivati na staranje živih organizmov. V poskusih na živalih jim je uspelo podaljšati življenjsko dobo za polovico.

Zelo zanimivo je, da se pri rakavih celicah sprožijo nekateri procesi, ki preprečujejo njihovo staranje in umiranje. Tako celice še naprej živijo in se razmnožujejo, vse dokler organizem ne umre. Znanstveniki poskušajo zdaj spodbuditi ta proces pri normalnih celicah in tako ustaviti njihovo staranje. Domnevajo, da bi z odstranitvijo procesov, za katere je danes znano, da povzročajo staranje, lahko človekovo povprečno življenjsko dobo podaljšali tudi na tisoč let. Človek bi tako lahko umrl le zaradi nesreče ali uboja.

 Gigantski organizmi nekoč

Prvotno zgodovino sveta v Mojzesovih knjigah potrjuje tudi govorica fosilov. Veliki odtisi stopal niso edine najdbe, ki kažejo, da so bili ljudje, ki so nekdaj živeli na našem planetu, precej višji. V Peruju in Mehiki so našli fosilizirane človeške lobanje, ki so po prostornini celo do dvakrat večje od lobanj sodobnega človeka; imajo prostornino od 2600 do 3200 kubičnih centimetrov, lobanja sodobnega človeka pa doseže povprečno prostornino 1450 kubičnih centimetrov.

Veliki ljudje in velike živali, kot so dinozavri, niso za znanstvenike torej nič novega. Do zdaj je bilo odkritih še veliko drugih organizmov, ki kažejo, da so bili nekdaj tudi drugi organizmi veliki. Tako so bile, denimo, svinje velike kot zdajšnje govedo, po gozdovih pa so hodili jeleni, katerih rogovje je merilo v premeru več kakor tri metre. Praprot je bila tolikšna kot so dandanes drevesa, drevo pa je bilo visoko lahko tudi več kot 30 metrov. Našli so tudi ostanke pingvina, velikega kot človek. Velikanske ptice, katerih ostanke so našli v osrednji Avstraliji, so bile visoke najmanj 3 metre, tehtale pa so več kot 500 kilogramov. Fosili velikanskih školjk, najdenih v Peruju, kažejo, da so v premeru merile kar 3,5 metra, tehtale pa so 320 kilogramov. Leta 1991 so na obrežju Amazonke našli kosti starodavnega krokodila, čigar lobanja je bila dolga skoraj 1,5 metra. Ta krokodil je bil visok kar 2,4 metra, dolg 12 metrov in težak okrog 12 ton.

Vprašanje je, zakaj so bila nekdaj živa bitja veliko večja kakor danes. Odgovor dajejo fosilne najdbe, ki kažejo na povsem drugačne podnebne razmere v preteklosti .

Tako so znanstveniki v ledu polarnih območij našli fosile tropskih školjk. To kaže, da je bilo tam nekdaj tropsko morje. Znanstveniki so tudi nedaleč od severnega pola, kjer je večni sneg in led, odkrili fosilne ostanke kač, krokodilov in drugih organizmov, ki lahko živijo samo v toplem podnebju. Na polarnih območjih so našli tudi velike sklade premoga, to pa pomeni, da je bilo nekdaj na teh območjih bujno rastlinje. Po Mojzesovem zgodovinskem pričevanju so bile podnebne razmere po vsem planetu enake, življenje je cvetelo na vseh meridijanih planeta. Fosilni ostanki rastlin in živali kažejo na to, da živi danes samo še odstotek organizmov, kakršni so nekoč živeli na našem planetu.

 Lahko koža sveti?

Mojzesovo poročilo o prvotni zgodovini našega sveta poudarja, da so bili ljudje v začetku »goli, a se tega niso sramovali«. Ker niso hoteli živeti po naravnih zakonih, so se začeli nekateri procesi; takrat so ljudje spoznali, da so goli in si prvič nadeli obleko. Morda se zdi ta opis naiven, a glede na genetiko in jezik opisa lahko spoznamo marsikaj osupljivega.

V naravi so organizmi, ki oddajajo svetlobo, takšna je na primer žuželka, znana kot kresnica. Ta organizem ima gen, ki mu omogoča svetenje. Ko so znanstveniki ta gen vstavili v rastline, so tudi te začele svetiti. To pomeni, da v ustreznih razmerah tudi drugi organizmi lahko oddajajo svetlobo.

Mojzes je napisal poročilo v hebrejščini. V tem jeziku beseda svetloba pomeni tudi koža. Torej je koža povezana s svetlobo. V hebrejščini beseda ‘obleka’, pomeni tudi ‘uprl se je’. Z obleko so torej povezovali upor.

Znano je, da človek danes uporablja samo 20 odstotkov svojih genov. Iz tega, kar je napisal Mojzes, bi lahko tudi sklepali, da ima človekova koža zmožnost, da sveti, a da procesi, ki to omogočajo, trenutno ne delujejo. To lahko kaže, da so bili ljudje v začetku »odeti v svetlobo«, po uporu pa so začeli delovati procesi, ki so sprožili staranje in umiranje. Takrat so bili tudi ustavljeni procesi, ki so omogočali človekovi koži oddajanje svetlobe. Ko so ti procesi prenehali, je človek opazil, da je gol in se je prvič oblekel.

Najpomembnejše, kar razberemo iz Mojzesovega pisanja je, da je človek ustvarjeno bitje, da mu je Stvarnik omogočil, da bi živel večno, in da je po človekovem uporu sprožil procese staranja in umiranja. Mojzes govori tudi o tem, da Stvarnik omogoča človeku vrnitev zmožnosti za večno življenje pod pogojem, da človek sprejme naravne zakone, kakršne je Stvarnik utemeljil. Zapisal je, da je človek ustvarjen iz »zemeljskega prahu« in da je Stvarnik v ta prah vdihnil duhovno komponento, ki človeku vdihuje življenje. Znanost odkriva, da več kot 99 odstotkov človeškega telesa sestavljajo štirje kemične prvine − vodik, kisik, ogljik in dušik, to pa je res »zemeljski prah«. Ta prah je porazdeljen po natančnem načrtu, zapisanem v genih. Na drugi strani je duhovnost tista sestavina človeka, ki se vpisuje v njegov značaj, v spomin in v njegove duhovne lastnosti. Po človekovi smrti se duhovna sestavina vrne k Stvarniku, prah pa v zemljo.

 Zakon biogeneze

Mnogi znanstveniki danes verjamejo, da so živi organizmi nastali po veliki eksploziji, ki je nastala v vesolju pred približno 15 milijardami let. Drugi menijo, da izjemno zapletena informacija v živih sistemih in tudi njihova izjemno zapletena zgradba niso mogli nastati tako. Trdijo, da biva v vesolju superiorna inteligenca, ki je ustvarila te izjemno zapletene sisteme in informacijo v njih. Med znanstveniki, ki so utemeljili sodobno znanost, so tako menili tudi Isaac Newton, Gregor Johann Mendel, Louis Pasteur …

Znano je, da je eden temeljnih zakonov biologije zakon biogeneze, ki govori o tem, kako nastajajo živi organizmi. Po tem zakonu nastajajo živi organizmi samo iz živih organizmov, in to lahko vidimo povsod okoli sebe. Psi nastanejo iz psov, mačke iz mačk, žuželke iz žuželk, ljudje pa iz ljudi. Nikoli se ne bo zgodilo, da bi živi organizmi nastali iz nežive materije. Iz tega lahko sklepamo, da v vesolju mora obstajati superiorna inteligenca, ki ni le živa, temveč tudi večna. Imenujemo jo tudi Stvarnik. Zagovorniki koncepta naključnega nastanka pa verjamejo, da obstaja mrtva materija od vekomaj. Če bi bilo to res, potem v vesolju ne bi bilo življenja, saj živo nastaja samo iz živega. Edina možnost je, da je življenje v vesolju večno. In prav Stvarnik je vsadil v človeka zamisel o večnosti in da človek, ustvarjen po Stvarnikovi podobi, razmišlja tudi o večnih stvareh.

 Vodni in ognjeni potop

Ko beremo tiste dele Mojzesovih knjig in druge dele Svetega pisma, ki se nanašajo na prihodnje dogodke, vidimo, da vsi govorijo o istem dogodku na koncu zgodovine tega planeta. Problem nastanka prvih ljudi, ki je ostal vse do danes, je moralne narave. V ozadju izprijene politike, zgrešene ekonomije in slabega zdravja je človekov moralni padec. Moralno se stanje v svetu vse bolj slabša. Ko je bilo v davnini p Noetu ljudem sporočeno, da bi morali spremeniti svoj uničevalni način življenja in se pripraviti na veliko vodno ujmo, niso verjeli, da se kaj takega lahko zgodi, ter še nadalje razvratno in nekoristno živeli. Številni fosili dokazujejo, da je na Zemlji res nastala kataklizma. Tako so na najvišjem vrhu sveta, na Mount Everestu, našli fosile tropskih školjk. Ta gora in tudi številne druge so iz kamnin, ki jih je naplavila voda. Očitno je, da so bili nekoč ti tropski organizmi zasuti na oceanskem dnu, a so se potem zaradi potresov in premikov zemeljske skorje dvignili na vrh na novo nastale gore.

Znanstveniki so po vsem svetu odkrili tudi množico fosiliziranih sledi raznih živali. To kaže, da so bili sledovi zatrpani kmalu po nastanku. Leta pozneje je bila zgornja plast usedlin izpodjedena in nastale so sledi, okamnele v steni.

Zelo zanimivi so tudi odtisi dinozavrov, najdeni na navpični steni v Argentini. Očitno je bila ta stena mehka in vodoravna, čeznjo so tekli dinozavri in pustili odtise stopal. Kmalu zatem je voda naplavila drugo usedlino, ta je odtise prekrila in ohranila. Potem se je zaradi premikov Zemljine skorje vse obrnilo za 90 stopinj in nastala je navpična stena. Pozneje je površinski del stene izginil in pokazali so se odtisi dinozavrovih stopal. Najdenih je bilo tudi veliko fosiliziranih rib, ki goltajo manjše ribe. Očitno je, da so bile te ribe zasute žive, in to med neko hudo ujmo. Zelo zanimivi so tudi fosili ptic, zlasti tistih, ki so zatrpane na oceanskem dnu skupaj z globokomorskimi organizmi. Težko si je zamisliti, da bi jata ptic prispela na oceansko dno in ostala tu zasuta skupaj z morskimi organizmi.

Velikanski skladi premoga po vsem svetu tudi kažejo na katastrofalne okoliščine, v katerih je bil zatrpan rastlinski svet. Da bi nastal meter premoga, je potrebnih od 2 do 20 metrov rastlinskega materiala, marsikje pa so našli plasti premoga, debele nekaj deset metrov. Ponekod v svetu skladi premoga zajemajo območje več sto kvadratnih kilometrov, denimo v Združenih državah Amerike, kar kaže, da so bile poplavljene velikanske gozdne površine.

Mnogi znanstveniki so prav na temelju številnih primerkov fosilov, ki jih najdemo po vsem svetu, začeli sprejemati Mojzesovo pripoved kot resnično. In ko beremo Mojzesovo knjigo O stvarjenju, spoznamo, da je bil ta svet v začetku ustvarjen kot raj, v katerem naj bi človek večno živel. Čeprav človeku na tem planetu še ni uspelo narediti raja, Stvarnik v Svetem pismu sporoča, da se bo po uničenju z ognjem naš planet kmalu obnovil in povrnil v prvobitno stanje, in potem bodo ljudje spet lahko živeli mirno in srečno.

Andreja Paljevec, objavljeno v reviji AURA, avgust 2011, št. 264

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Več ...