Pred nekaj dnevi se je vrnila iz Belgije, kjer se je s prijateljicami udeležila festivala kirtana. »Gre za posebno meditacijo in petje neverjetno močnih duhovnih zvokov – manter,« je povedala malce utrujena, a v sebi duhovno izpolnjena in sijočih oči. »Ob teh mantrah pozabiš na vse in izkusiš posebno notranje zadovoljstvo.« Je urednica elektronskega časnika Skupnosti za zavest Krišne in tudi pripadnica istoimenskega gibanja. Obožuje glasbo in ples, ukvarjala se je s tradicionalnim indijskim plesom. V službi kot sociologinja pomaga in svetuje invalidom v zvezi z njihovimi pravicami. Pred nekaj leti je skupaj z Bojano Mandelj prevedla zanimivo knjigo Pot domov, avtobiografija ameriškega svamija. O tem je tekel tudi najin pogovor.

Kako bi se predstavili nekomu, ki še ni slišal za vas?

Zase bi rekla, da sem zelo vedoželjna in se pogosto lotim marsičesa, včasih tudi česa, kar se na prvi pogled zdi nemogoče. Že od nekdaj sem si želela videti in doživeti več kot ljudje na splošno. Rada sem v družbi podobno mislečih, s katerimi skupaj izpeljemo kakšne zanimive projekte. Poskušam živeti polno in se spoprijemati z vsem, kar mi je namenjeno. Sicer pa se že kar lep čas ukvarjam z bhakti jogo. To je joga, s katero skušamo razviti ljubezen do Boga in živeti v skladu z naravnimi zakoni. Med drugim to pomeni, da sem vegetarijanka, saj je eno temeljnih načel, po katerih živim, načelo usmiljenja. Ker mi znanje veliko pomeni, se ves čas udeležujem raznih seminarjev in predavanj ter tudi sama proučujem vedske spise.

Videti je, da vas priteguje tudi delo z ljudmi. Lahko poveste malo več o tem?

Vedno sem se spraševala, kaj je tisto, kar lahko zares osreči ljudi. To je verjetno tudi pripomoglo k temu, da sem se odločila za študij sociologije, saj se mi je zdelo pomembno razumeti dinamiko v družbi ter odnose med družbo in posameznikom. Zato mogoče ne gre toliko za delo z ljudmi, kot za to, da si prizadevam za pristne odnose z drugimi. Prav vsak si zasluži, da je srečen in izpolnjen, za nas, duhovna bitja, pa je takšno stanje tudi naravno. Če lahko komurkoli pri tem pomagam, sem seveda zelo vesela. Kot otroku mi je bila lep zgled nesebične skrbi mama, ki je zmeraj pomagala zapostavljenim. Veličina človeka se kaže v tem, kako se vede do tistih, ki mu ne morejo nič dati. Vse bolj se zavedam, da največ dobimo takrat, ko dajemo.

S kolegico ste prevedli v slovenščino avtobiografijo ameriškega svamija Radhanath Svamija Pot domov. Je kar zajetna knjiga. Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za prevajanje tako obsežnega dela?

Knjiga Pot domov je ena tistih, ki je ne moreš spustiti iz rok, ko jo začneš brati. Avtor nas s svojo zgodbo duhovnega iskanja spodbuja k razmišljanju, hkrati pa se lahko potopimo v njegovo doživljanje. Ker mi je knjiga tako veliko dala, se mi je zdelo, da lahko v njej prav vsak najde kaj zase: spodbudo, da sledi svojemu klicu, da se bolj poglobi vase, da najde odgovore na marsikatera življenjska vprašanja …

Odkrito povedano, ko sem se prevoda lotila, nisem imela izkušenj s prevajanjem tako obsežnih besedil. Brez spodbude in strokovnosti drage prijateljice Bojane Mandelj, ki mi je bila ves čas nekakšna prevajalska mentorica, mi verjetno ne bi nikoli uspelo. Skupaj sva pretičali številne popoldneve in predelovali stavek za stavkom. Ob tem je bila velikokrat na preizkušnji moja potrpežljivost in mislim, da sem ob tem skupinskem delu tudi sama vsaj malo zrasla. Dandanes je težavno sodelovati, tako da smo se občasno vsi spoprijemali z različnimi izzivi, vendar smo jih na srečo uspešno prebrodili. Če si prizadevamo za pravi cilj, nas vesolje in Bog podpreta in nazadnje nam uspe. To je bila moja izkušnja. Kar se je sprva zdelo nemogoče, se je na koncu uresničilo.

Koliko časa ste prevajali knjigo?               

Projekt je bil precej obsežen, saj je v knjigi veliko tujih izrazov in smo morali veliko raziskovati. Sodelovala sta tudi dr. Eva Cesar, strokovnjakinja za sanskrt, in Blaž Mihelič, ki je preveril, ali je besedilo zvesto izvirniku. Poleg tega to ni bil naš edini projekt, vsak je hkrati počel še druge stvari, zato nam je vzelo malo več časa – na koncu so bila za to potrebna dobra tri leta. Seveda tudi zato, ker smo hoteli nalogo opraviti čim bolje. Pri izdaji knjige je nesebično sodelovalo kar nekaj ljudi, med njimi naj omenim Marka Mandlja, ki je izvrstno vodil projekt, in oblikovalca Dejana Cirkvenčiča Kralja.

Ali ste avtorja osebno srečali?

Srečo imam, da Radhanatha Svamija poznam osebno. Že po prvem srečanju mi je bilo jasno, da je posebna duša, ki je tu s posebnim namenom. Je človek, ki živi v skladu s tem, kar govori. Zato je res močna in karizmatična osebnost, ki iz nas izvleče najboljše. Ob njem sem izkusila, kaj pomeni nesebičnost, sočutje, brezpogojna ljubezen in sprejemanje vseh, ne glede na barvo kože, spol, narodnost … Ob vsakem novem srečanju se ta izkušnja še bolj potrjuje in štejem si v čast, da sem lahko pripomogla k temu, da se njegova zgodba bere tudi v Sloveniji.

Zanimivo se mi zdi, koliko znanih Slovencev je knjigo prebralo še pred izidom in kot uvod vanjo prispevalo mnenje o njej: publicistka dr. Manca Košir, novinarka in televizijska voditeljica Mojca Mavec, glasbenik Adi Smolar, pisatelj in dramaturg Tone Partljič, mladinski pisatelj Žiga X Gombač, oblikovalec in umetnik prof. Oskar Kogoj. Kako ste jih spodbudili k temu?

Povsem sem prepričana, da je to knjiga, v kateri lahko prav vsak najde nekaj čudovitega zase, zato sem stopila v stik z njimi in vsi so se prijazno odzvali. Ker cenim prav vsakega od njih in vsak na svojem področju počne nekaj dobrega za druge, se mi je zdelo, da je zgodba vredna njihovega dragocenega časa in da jim bo gotovo všeč. In očitno je bilo res tako. Prireditev ob izdaji knjige, na kateri je bil navzoč tudi avtor (oktobra 2013 v hotelu Mons v Ljubljani, op. p.), je povezovala Jadranka Juras, ki si tudi sama prizadeva za lepši svet. Sicer pa še vedno dobivamo spodbudna mnenja bralcev. Kot vem, knjiga še nikogar ni pustila ravnodušnega. Prav nasprotno večini se zdi izjemna in jo priporočajo tudi drugim.

Knjigo sem »na dušek« prebrala tudi sama. Avtorjevo iskanje in potovanje sem doživljala kot arhetipsko zgodbo duhovnega iskalca, ki mu sledi od otroštva do cilja, ko kot mlad človek najde, kar je iskal. Ste kaj podobnega izkušali tudi sami?

Avtorjev notranji klic je bil res močan, zato se je bil zaradi njegove uresničitve pripravljen spoprijeti z marsičim. V velik navdih mi je njegova neverjetna odločnost in potrpežljivost. Sama nisem doživela česa podobnega, sem pa izkusila prelomni trenutek, ki mi je spremenil pogled na svet. Čutila sem, da moram zaživeti v skladu s svojo duhovno naravo. Mislim, da veliko ljudi doživi nekakšen prelomni trenutek, po katerem nisi več isti človek. Trenutek, ko veš, da se moraš zazreti vase in nekaj korenito spremeniti. Ni lahko pustiti nečesa, kar ti je domače, in pogosto se oklepamo stvari, ki nam ne pomagajo duhovno rasti. Ampak ko naredimo prvi korak, je vsak naslednji lažji.

Številni si zastavljajo vprašanja o smislu življenja in iščejo odgovore nanje v viharnem obdobju najstništva. So bila najstniška leta v tem smislu prelomna tudi za vas?

Odgovore na ta vprašanja sem začela iskati še pred najstniškimi leti. Ko sem bila v prvem razredu, je svet zapustila moja draga stara mama, s katero sva si bili zelo blizu. Nisem mogla doumeti, da nenadoma ni več z nami. Tako sem se vsak večer pred spanjem še dolgo spraševala, kaj se je zgodilo z njo, kam je šla in zakaj, kaj je smisel vsega, če enkrat vse mine … Nisem mogla sprejeti, da je nekoč vsega konec. Preprosto ni imelo smisla. Pozneje sem kot najstnica poskušala najti zadovoljstvo v medsebojnih odnosih, zabavi in še marsičem, vendar sem v srcu čutila, da mi nekaj manjka. Sčasoma sem razumela, kaj oziroma kdo je to …

Sledite poti bhakti joge, ki ji pravijo tudi pot predanosti. Zakaj ste jo izbrali?

Tako kot je kapljica vode čista, preden pade na tla, smo tudi mi čisti, preden se rodimo v ta svet. Ko pa smo v stiku z materijo, se naša zavest spremeni. Lastnost vode je, da je tekoča, lastnost duše pa, da je večna, srečna in polna zavedanja. Bhakti nam pomaga prebuditi to, kar v resnici smo. Materialno življenje pomeni, da vidimo z očmi, gjana pomeni, da vidimo z razumom, bhakti pa pomeni, da vidimo z očmi ljubezni. Pri bhakti jogi je privlačno tudi to, da je namenjena vsem, da nikogar ne izključuje, prav vsak se lahko najde na tej poti. Ničesar v življenju nam ni treba spreminjati, ob vsem, kar počnemo, se poskušajmo spominjati Boga in mu posvetimo vse. Meni je predvsem zelo blizu petje Krišnovih svetih imen, ki ti popolnoma izpolni srce. To pot sem izbrala, ker se mi zdi najbolj smiselna, vedno znova dobivam potrditve in globoka spoznanja, da je prava. Dala mi je najboljšo družbo, najboljšo hrano, najboljšo glasbo, najboljše odgovore … in predvsem način, kako poglobiti svoj odnos z drugimi in Bogom, Krišno.

Na poti iskanja globljega smisla verjetno ne gre brez notranjih bitk, preizkušenj …

Lahko bi rekla, da ni zmage brez bitke. Sama notranjo bitko doživljam kot bitko s sovražniki, s katerimi se spopada vsako živo bitje – jezo, pohlepom, zavistjo, ponosom … Včasih se sploh ne zavedamo, kako globoko so zakoreninjeni v nas in kakšna ovira so v našem odnosu s seboj, z drugimi in nazadnje tudi z Bogom. Vse to navadno izvira iz lažnega jaza – ko razmišljamo, da smo na primer ženska ali moški, Slovenec ali Američan, učitelj, zdravnik, glasbenik itn., in delujemo v skladu s tem. V resnici pa smo duhovna bitja, ki nimamo prav nič skupnega s prej naštetim. Te bitke so lahko zelo težke, vendar se sama z božanskim vodstvom in pomočjo, ki sta mi vedno na voljo, vztrajno prebijam skozi vse to z upanjem, da bom na koncu dosegla cilj.

Kakšno vlogo na tej poti iskanja imajo ideali? Avtor knjige pravi: »Če nimamo ideala, za katerega bi bili pripravljeni umreti, nimamo ničesar smiselnega, za kar bi bilo vredno živeti.« Morda bi kdo rekel, da je čas idealov minil …

Čas idealov nikakor ni minil in tudi ne sme miniti. Prav v tem je človeška moč, da lahko izbiramo, kaj bodo naši ideali in za kaj si bomo prizadevali. To je pravzaprav čar našega življenja, da si prizadevamo uresničiti to, v kar verjamemo. V duhovnem smislu smo popolna bitja in globoko v sebi nosimo željo po najvišjem idealu – božanski ljubezni.

Avtor se za to, da bi bil vreden zakladov, ki jih išče, podvrže postu, meditira in moli ter sprejme nemalo zaobljub odpovedi, med drugim celibat, kar je nenavadno za tako mladega človeka. Pot odpovedi in samodiscipline je veljala za način hoje po duhovni poti v preteklosti, kako, se vam zdi, je s tem danes?

Prav vsak, ki želi uspeti na nekem področju, se mora nečemu odreči in si odločno prizadevati za dosego cilja. Če pomislimo, koliko časa in truda posvečajo vadbi balerine, kaj vse žrtvujejo vrhunski športniki, čemu vse se odpoveduje mlada mamica … V nekem smislu se vsi odrekamo marsičemu, da bi dosegli tisto, kar se nam v življenju zdi pomembno. Menim, da je odpovedovanje na duhovni poti povsem naravno in nam prinese neizmerno več, kot tisto, čemur smo se odpovedali. Obenem je to priložnost, da obvladujemo misli in tako postanemo vztrajnejši ter čustveno in umsko močnejši.

Zanimiva je avtorjeva globoka srčna vera, saj se v trenutkih stisk zmeraj obrača neposredno k Bogu. Sicer se tudi sprašuje, kdo Bog je, a ga to ne ovira, da ga ne bi v hudi življenjski ogroženosti prosil za pomoč; pod pogojem, če ima zanj v svetu še kakšno poslanstvo. Višja sila je zmeraj priskočila na pomoč in to na najbolj neverjetne načine. Kakšno je vaše mnenje o Bogu? Ali obstaja, in če, kam se je skril?

Tudi sama sem že od malega verjela, da obstaja neka višja sila. Razumela sem, da mora za vsem nekdo stati, pa naj bo to navadna knjiga, robot, letalo, ideološka zasnova … Še toliko bolj mi je bilo logično, da se tudi za čudovito naravo skriva višja inteligenca. Obstaja nekdo, ki je sprogramiral vse v vesolju in tudi naše telo, tako da se še znanstveniki ne morejo načuditi vsem zapletenim procesom. Bog se nam lahko razkrije različno. Z njim pa se zbližamo toliko, koliko si želimo oziroma si za to prizadevamo. Kje ga vidimo? Dobro vprašanje. (Se nasmehne.) Vede pravijo, da je Bog navzoč na različne načine – kot vseprežemajoča energija, kot priča v našem srcu in kot osebnost. Če se tega zavedam, je vedno ob meni. Seveda so trenutki, ko bolj občutim njegovo navzočnost, in tudi trenutki, ko se ne počutim toliko povezana z njim. Včasih se kakšni dogodki odvrtijo tako čarobno, da sem prepričana, da za vsem tem stoji Krišna. Ker je naš najboljši prijatelji in dobrotnik, se počutim varno in zavarovano.

Hrepenenje srca avtor dopolnjuje z neverjetno vedoželjnostjo: bere in s sabo po Indiji »tovori« svoje edino premoženje, knjige, klasiko svetovne duhovne literature: Bhagavadgito, Sveto pismo, Upanišade, Avtobiografijo jogija, budistične in taoistične knjige, Šankarovo knjigo, knjigo o Krišni. Katera je vaša najljubša knjiga in zakaj?

Ko me kdo vpraša, katera je moja najljubša knjiga, vedno pomislim, da je to tako, kot če bi mamo vprašali, kateri je njen najljubši otrok. V najstniških letih sem prebirala tudi Sveto pismo in budistične knjige, zdaj pa se posvečam predvsem proučevanju vedske književnosti. Zelo mi je pri srcu Bhagavad-gita, kakršna je, ki je kot nekakšen življenjski priročnik s praktičnimi napotki za delovanje v tem svetu, da bi čim manj trpeli in bili čim bolj srečni. V drugih duhovnih knjigah nisem našla odgovorov, kako zares živeti v skladu z duhovnim znanjem. Šrila Prabhupada, duhovni učitelj Radhanatha Svamija, v komentarju Bhagavad-gite, kakršna je med drugim govori tudi o samospoznavanju, obširno razlaga reinkarnacijo in karmo, pojasnjuje različna stanja zavesti, ki vplivajo na to, kako vidimo svet in kako delujemo v njem …

Rdeča nit potovanja je iskanje duhovnega učitelja, guruja. Sreča se z raznimi jogiji, nekateri mu razkažejo svoje neverjetne moči. Ob tem spozna, da mistične moči niso nujno duhovne moči …

Navadni smrtniki dvomijo o mističnih močeh, za jogije pa je obvladovanje materije nekaj vsakdanjega. Um je močno orodje, česar se včasih sploh ne zavedamo. Jogiji so se izurili v obvladovanju misli in z njimi lahko obvladujejo materijo, saj je um močnejši od materije. Mogoče poznate zgodbo o človeku, ki so ga po pomoti zaprli v hladilnico na tovornem vagonu. Zjutraj so ga našli mrtvega, čeprav temperatura sploh ni bila nizka. Njegovo prepričanje, da bo zaradi mraza umrl, ga je pokončalo. To je moč misli. Mistične moči lahko zlorabiš za sebične namene – za obvladovanje ljudi, za zaslužek, slavo in to gotovo nima nič skupnega z duhovnostjo. Pravzaprav je prava mistična moč to, da se sami spremenimo, očistimo srce in zaživimo v sožitju z drugimi živimi bitji.

Vi radi potujete? Ste že bili v Indiji?

Po Evropi potujem kar naprej, kaj dlje pa le vsake toliko. Indijo sem do zdaj obiskala trikrat in se že veselim vnovičnega obiska. Vtisov iz te svete dežele je zelo veliko in bi jih težko strnila v nekaj povedi. Opažam, da je tudi Indija podlegla globalizaciji in v marsičem posnema Zahod, kar je res žalostno. So pa deli Indije, ki so manj okrnjeni, kjer ljudje živijo po načelu ‘preprosto življenje, plemenito razmišljanje’. Še posebno duhovno močne izkušnje doživim ob obisku svetih krajev, kot sta Majapur in Vrindavan, kjer je ozračje prežeto z bhakti (predanostjo op. p.).

Kaj menite, je med duhovnimi iskalci v 21. stoletju še vedno priljubljeno imeti guruja?

V življenju potrebujemo učitelja za vsako stvar: da nas nauči pisati, brati, voziti avto, igrati glasbilo, kako uspeti v poslu … Ker smo duhovna bitja, še toliko bolj potrebujemo duhovnega učitelja, ki nas bo znal pravilno usmeriti na razpotjih. Pri tem pa je dobro upoštevati nekatere smernice. Duhovni učitelj se nikoli ne izdaja za velikega guruja, temveč kljub znanju in veličini ostaja ponižen in skromen. Živi po načelih, ki jih uči, je samoobvladan, ima brezhiben značaj. Deluje v najvišje dobro drugih.

Kateri odlomek oziroma dogodek v knjigi se vas je najbolj dotaknil?

Velik vtis je name pustila prigoda, ko je Radhanath Svami zašel v kolonijo gobavcev, ki so ga napadli in zahtevali miloščino. Ko so ugotovili, da nima ničesar, so ga izpustili. Potem pa je zagledal trpečo starko z izmaličenim obrazom, ki ga je blagoslovila. Čutil je njeno materinsko ljubezen in zdela se mu je čudovita. Čeprav je bila okužena z gobavostjo, se je pod njeno zunanjostjo skrivala čudovita duša, ki je samo hotela ljubiti in biti ljubljena. S tem nas avtor uči, kako pomembno je videti pod površje, in kako smo nagnjeni k temu, da druge sodimo po videzu in vidimo samo njihove slabosti. Če pa pogledamo globlje, ugotovimo, da se v posamezniku prepletajo neštete značajske lastnosti. Napake, ki jih opažamo, so pogosto posledica okoliščin, duševnega odziva na travmo, zlorabo, zavrnitev, strto srce, negotovost, bolečino, zbeganost ali bolezen. Naši odnosi so žal dostikrat površinski in ne razumemo, da smo v resnici vsi Božji otroci.

Kako s svojega zornega kota vidite današnji svet in dogajanje v njem?

​V Vedah je opisano, da bodo ljudje v današnji dobi vse bolj sebični, prepirljivi in materialistični. Kljub velikemu tehnološko-znanstvenemu napredku smo pozabili na temeljne duhovne resnice, zato nas ogrožajo ekološke katastrofe, družbeni nemiri, politične napetosti, zdravstvene težave in tako naprej. Vse to izvira iz nevednosti in iz tega, da v srcu nismo povezani z drugimi in z Bogom.

Bi imeli za konec kakšno sporočilo za bralce revije Aura?

Vsem želim, da bi stopili na svojo pot domov in da bi bili v svojih duhovnih prizadevanjih uspešni. Življenje je dragoceno in kratko, zato ga izkoristimo za prave stvari. Za tiste, ki nam bodo prinesle večno srečo.

xxx

Pot domov, avtobiografija ameriškega svamija so spomini nekdanjega Richarda Slavina na poti od chicaškega predmestja do himalajskih votlin, na kateri se iz mladega iskalca prelevi v svetovno znanega duhovnega vodnika. Knjiga je neverjetna osebna izpoved o korakih do samozavedanja in pogled v srce mističnih izročil ter izzivov, s katerimi se morajo na poti k notranji ubranosti in združitvi z božanskim spoprijeti vsi duhovni popotniki. Richard se večkrat znajde v smrtno nevarnih okoliščinah, se uči pri naprednih jogijih in po več letih romanja končno odkrije ljubezen, ki jo je iskal. Iskrena pripoved, ki bralca v hipu zvabi na mikavno, zabavno in ganljivo potovanje.

Pogovarjala se je Barbara Škoberne; objavljeno v reviji AURA št. 306, februar 2015

Fotografija: Iz zasebnega arhiva