NEBESNI DISK IZ NEBRE
Disk, ki so ga našli v Nemčiji, velja za najstarejši prikaz neba v zgodovini. Strokovnjaki menijo, da je star okoli 3 600 let in njegova najdba velja za eno izmed najbolj senzacionalnih arheoloških odkritij v zadnjih desetletjih.
Bronasti disk so odkrili leta 1999 v kraju Nebra v Nemčiji. Trije lovci na zaklade so z detektorjem kovin odkrili nekaj, o čemer evropski arheologi niso niti sanjali. Skupaj z dvema bronastima mečema, dvema sekirama, dletom in ostanki spiralne zapestnice so našli 32 centimetrov velik disk na vrhu 252 metrov visokega hriba imenovanega Mittelberg (»srednji hrib«), ki leži približno 60 kilometrov zahodno od Leipziga. Disk naj bi bil dve leti krožil po črnem trgu, nato je arheolog dr. Harald Meller s pomočjo policije nastavil trgovcem past in disk je tako končno prišel v roke strokovnjaka. Ko je dr. Mellerju v muzeju, kjer je zaposlen kot vodilni arheolog, uspelo disk podrobneje pogledati, je bil, kot pravi sam, osupel.
Ti kraji so bili poseljeni že od neolitika, mlajše kamene dobe, vendar si ni nikomur niti sanjalo, da bi lahko skrivali tako pomemben in dragocen arheološki zaklad. Še več, če so teorije o disku pravilne, to pomeni, da bo treba v zgodovinskih učbenikih marsikaj spremeniti. Če pomislimo na Egipt ali na primer Mezopotamijo, vidimo, da so že zdavnaj imeli resnično veličastno in zavidanja vredno arhitekturo, torej je bila urbana civilizacija že dodobra uveljavljena; to pomeni, da so imeli razvito tudi drugo sofisticirano znanje, kot sta na primer filozofija in astronomija. Prav zato toliko bolj bode v oči odkritje diska iz Nebre, saj naj ne bi imeli »necivilizirani Evropejci« niti sence tega sredozemskega znanja. Znano je, da v srcu današnje Evrope in njeni bližnji okolici res ni bilo veličastnih mest in sofisticiranega znanja, vendar pa lahko v nekaterih skrivnostnih monumentalnih stvaritvah, kot je na primer Stonehenge, najdemo več namigov o naprednem znanju naših »geografskih« prednikov.
Odkritje nebesnega diska iz Nebre, na katerem so neznani umetniki upodobili zvezde, kar za dvesto let prekaša prvo egipčansko upodobitev zvezd; tako je to odkritje dodobra zamajalo temelje evropske zgodovine in postalo svetovna senzacija.
Upodobitve in pristnost
Kot pravi dr. Meller, je nebesni disk iz Nebre nastal v več fazah ali časovnih obdobjih; sprva naj bi imel 32 majhnih zlatih krogcev, ki naj bi predstavljali zvezde (skupina sedmih zelo tesno skupaj postavljenih zvezd predstavlja Plejade) in en veliko večji krog, ki predstavlja bodisi Sonce bodisi polno Luno in približno enako veliko različico »Luninega krajca«. V drugi fazi so neznani umetniki na skrajni rob diska dodali še dva zlata loka, ki stojita drug nasproti drugemu in sta postavljena tako, da objemata Sonce in Lunin krajec. V naslednji fazi je bil nebesni disk obogaten še s spodnjim zlatim lokom, ki naj bi predstavljal tako imenovano »sončno ladjo«.
Tako kot že marsikdaj so nekateri strokovnjaki tudi tokrat s svojimi izjavami kmalu javno oznanili dvom o pristnosti nebesnega diska. In ker je pri odkritju takšnega predmeta zelo pomembno, da ni dvoma o njegovi pristnosti, so na disku opravili več znanstvenih testov. Nazadnje se je potrdilo, da je disk izviren.
Plejade
Dr. Wolfhard Schlosser je pregledal najstarejše slikovne prikaze Plejad, do katerih se mu je uspelo dokopati, in med svojo izčrpno raziskavo odkril prikaz sedmih zvezd, ki je bil popolnoma identičen prikazu zvezd na disku. Plejade so po svetu zelo dobro znana skupina zvezd (s prostim očesom je vidnih 7 zvezd, glavnih pa je 11), ki se pojavlja v mnogih svetovnih folklorah. Zvezde nasploh so prvi upodobili Egipčani, in sicer okoli 1400 let pred našim štetjem. In ker je na disku moč videti Plejade, se je pojavilo vprašanje, koliko je disk v resnici star? Po proučevanjih so raziskovalci ocenili, da je nastal leta 1600 pred naši štetjem ali, kakor je odkritje ubesedil dr. Meller: »Gre za prvi prikaz vesolja v zgodovini človeštva.«
Zanimivo interpretacijo določenega dela diska, ki zajema Plejade, Sonce in tri zvezde pod Plejadami, je predstavil dr. Andis Kaulins s Stanfordske univerze v Združenih državah Amerike; dognal je, da se omenjeni prikaz zelo lepo ujema s konstelacijo neba ob Sončnem mrku, in sicer na dan 16. aprila leta 1699 pred našim štetjem.
Sončna ladja
Dr. Flemming Kaul iz Danskega narodnega muzeja, ki je znan po svoji izjemni zbirki starodavnih prikazov ladij, vklesanih po severni Evropi, je kmalu uvidel podobnost z zlatim lokom na spodnjem robu diska iz Nebre. Ladja skupaj s Soncem ima verski pomen, saj predstavlja ladjo, ki pomaga Soncu prek hribov ali skozi noč, skozi podzemlje. In ker kaže izvor tako imenovanih »sončnih ladij« iskati v starodavnem Egiptu, kjer so verjeli, da njihovo največje božanstvo, bog sonca Ra, potuje po nočnem nebu na ladji in se tako lahko zjutraj znova rodi, se je upravičeno porodilo vprašanje, ali izvira disk iz Evrope ali je morda po kakšni trgovski poti prišel iz Egipta.
Nato je profesorju Schlosserju uspel še en veliki met: zlata stranska loka mu nista dala miru in po skrbnem proučevanju je ugotovil, da znaša kot med njima 82 stopinj; to ga je spomnilo na nekaj, kar je Evropejcem znano že zelo dolgo. Med poletnim in zimskim solsticijem je videti, kot da potuje Sonce po nebu pod kotom okoli 80 stopinj glede na horizont, natančneje, kot potovanja Sonca je odvisen od kraja opazovanja, proti severu do 90 stopinj in proti jugu samo okoli 70 stopinj. In le v majhnem delu Evrope je kot 82 stopinj. Starodavni spomeniki po Evropi so bili velikokrat naravnani tako, da so označevali te solsticije. Tako se je dr. Schlosser nemudoma odpravil na kraj, kjer so našli disk. Ugotovil je, da Sonce v Nebri »potuje« natanko pod kotom 82 stopinj in tako potrdil svoja sklepanja.
Zdaj je bil na potezi še profesor Ernst Pernicka, ki je opravil teste kovine, da je ugotovil, od kod izvira ruda iz katere je disk. Po skrbnih testiranjih je lahko zanesljivo zatrdil, da izvira kovina prav iz osrčja Evrope.
Koledar
Profesorica Miranda Aldhouse Green, strokovnjakinja za verstva bronaste dobe, pravi, da v tistih časih večina slik ni imela le dekoracijskega namena. Po večini so imele tudi sveti pomen. Sonce je v močni povezavi z življenjem samim, saj brez Sonca ni življenja. Lunin krajec so častili tako rekoč vse od Nemčije do Škotske, bil je simbol, ki je označeval minevanje časa. Če lahko nadziramo čas, če ga le razumemo, smo lahko zelo vplivni. Profesorici Green se zdi še posebno pomembno, da na disku najdemo kar pet tako pomembnih religijskih simbolov, saj le redko vidimo skupaj že dva. Poleg drugih pomembnih prikazov nam zelo veliko lahko pove prikaz Plejad, ki so igrale zelo pomembno vlogo v času Mezopotamije in antične Grčije. Pojavijo se marca in izginejo septembra, torej v času, ki je bil za kmetovalce v bronasti dobi zelo pomemben. Če se spomnimo še poletnega in zimskega solsticija, ki ju lahko razberemo z uporabo diska, vidimo, da imamo štiri zelo pomembne datume, ki dejansko označujejo štiri letne čase: pomlad, poletje, jesen in zimo. Tako nekateri namigujejo, da disk v bistvu ponazarja neke vrste starodavni koledar.
Do zanimive ugotovitve se je dokopal tudi dr. Ralph Hansen z Univerze v Hamburgu, ki pravi, da moramo po starodavnem babilonskem kalkulacijskem pravilu, če vidimo Luno v taki razporeditvi kakor na disku iz Nebre, dodati Luninem koledarju trinajsti mesec. Če 32 zvezdam dodamo še Luno, dobimo nenavadno povezavo, namreč, število 33 bi lahko predstavljalo 33 Luninih let, kar pa je enako 32 sončnim letom.
Nemški Stonehenge
Zelo zanimivo in pomembno je, da je bil nebesni disk najden le okoli 20 kilometrov od Goseckovega kroga, tako imenovanega nemškega Stonehengea, ki velja za prvi sončni observatorij na svetu. Goseck so izvirno sestavljali štirje koncentrični krogi, jarek, nasip in koničasta lesena ograja. Narejen je bil približno 4 900 let pred našim štetjem. Kot so pokazale raziskave, je mogoče iz sredine kroga na dan zimskega solsticija videti sončni vzhod in zahod skozi jugovzhodna in jugozahodna vrata. Po Nemčiji najdemo še kar nekaj podobnih krogov, pa tudi v Avstriji in celo na Hrvaškem.
Se Evropa in Balkan zbujata?
Glede na vse napisano lahko sklepamo, da je na naših tleh še veliko zgodovinsko zanimivega. Kot je že povedano, v pradavnini res nismo imeli mest, ki bi se po »blišču« lahko primerjala z grškimi ali egipčanskimi, vendar pa ne moremo zanikati, da znanje ni bilo na visoki stopnji. Če se spomnimo bosanskih piramid in omrežja podzemnih predorov, ki jih je na območju visoške občine, trideset kilometrov od Sarajeva, odkril neodvisni raziskovalec Semir Osmanagić in katerih pristnost so potrdili nekateri svetovno priznani strokovnjaki, je morda le še vprašanje časa, kdaj bomo tudi prebivalci Srednje Evrope dobili svoje starodavno veličastno mesto. Največja izmed vseh devetih odkritih piramid v Bosni, piramida Sonca, namreč po svoji višini za kar 70 metrov prekaša slovito Keopsovo piramido. Ali prihaja čas, ko se Evropa počasi prebuja?
Aleksej Metelko, objavljeno v revije AURA, november 2009, št. 243
Fotografija: