»Sreča pride, ko živimo to, kar smo!« pravi Fani Križaj, ki prepeva po vsej Sloveniji. Že v zgodnjem otroštvu so zdravniki v njeno zdravstveno kartoteko zapisali, da ima cerebralno paralizo, ona pa se je vedno počutila zdravo in si je želela le peti in plesati. Čeprav je dobro pela, so ji rekli, da ne more postati pevka … Kljub vsemu je začela »slediti sebi«, ne pa prepričanjem o omejenosti zaradi bolezni, zato ji je uspelo uresničiti sanje in navdihovati številne ljudi. »Niso pomembne oznake in diagnoze, temveč samo tisto, kar smo. V bistvu smo – ljubezen. Vprašanje pa je, koliko si jo dopustimo izražati. Koliko si dovolimo uživati in izžarevati svoje pravo bistvo. Več let sem živela v zmoti – mislila sem, da sem res bolna in da si mogoče od življenja želim preveč … Mislila sem, da mi morda le ni namenjeno peti pred občinstvom in da bom varnejša, če bom delala v pisarni. To pa je ena največjih zmot, ki jo imajo številni ljudje – da nečesa ne zmorejo in da niso dovolj dobri.«

Pevske nastope imate vsepovsod po Sloveniji, na številnih srečanjih pa ljudem tudi pripovedujete, kako ste začeli slediti svoji viziji – in tako uspeli. Zakaj je pomembno, da ljudi spodbujamo, naj slede sebi in uresničujejo svoje sanje?

Ne zdi se mi pomembno, da ljudi spodbujam, naj slede sebi, kajti to delam zgolj zato, ker se veselim življenja in vsega, kar mi je prineslo in mi še prinaša. Nobena stvar v življenju nam ne sme biti pomembna, saj ji to potem odvzame ves čar. Vse, kar počnem, počnem igrivo in lahkotno. Ob tem se moram zabavati. Samo tako lahko energijo podarim tudi drugim. Svoje izkušnje delim z drugimi iz čistega veselja, ker živim in ker lahko to počnem. Takoj ko bi temu pripisala pomembnost, to ne bi bilo več »tisto pravo«, vsaj zame ne. Vse, kar potrebujemo, je namreč smeh, zabava, lahkotnost. Toliko boljše je, če se kdo v moji zgodbi »najde« in ga moja pripoved spodbudi, da v svojem življenju nekaj spremeni, ni pa moj namen ljudi prepričevati o tem, da lahko uresničijo svoje sanje.

Kdaj ste se zavedeli, da je pomembno, živeti svoje sanje in jih uresničevati?

Spet sva pri pomembnosti. Zame ni nič pomembno … Je pa res, da se lahko odločimo zase ali proti sebi. Odločila sem se zase, torej za svojo srečo. Dolgo sem poslušala mnenja drugih o tem, kako bi morala živeti, nazadnje pa sem ugotovila, da sem živela po scenariju, ki so mi ga napisali drugi. Doživela sem nekaj življenjskih udarcev in ti so me streznili. Ko sem si za božič leta 2008 zlomila stegnenico, sem se zavedela, da sem resnično zašla s »svoje poti«, da sem nekaj storila napak in da je čas, da se vrnem »nazaj k sebi«. V meni je veliko moči, toliko glasbe, ki jo želim izpeti. Dokler bom čutila tako, bom prav gotovo nastopala pred občinstvom in se zabavala skupaj s poslušalci.

Ali menite, da je kakšna povezava med bolnimi, depresivnimi in nezadovoljnimi ljudmi in tem, da ne živimo tega, kar smo?

Besedno zvezo, »biti in živeti to, kar smo«, mnogi enačijo z opravljanjem dela, ki jih osrečuje, s tem da »živijo svoje sanje« tako v poklicu kot v zasebnem življenju. V resnici pa pomeni besedna zveza »biti in živeti to, kar smo« veliko več. Biti to, kar sem, zame ne pomeni le tega, da živim svoje sanje. Naše sanje so samo del tega, kar v resnici smo. Smo namreč še veliko več, kot povedo naše želje in hrepenenja. Si upate biti vse tisto, kar ste, in to vsak trenutek? Če ste jezni, to izrazite, če ste veseli, prav tako. Ni se vam treba skrivati za maskami. Dovolite si napake, ki pravzaprav to niso. So samo izkušnje in vi samo ste. Različno razpoloženje nas torej ne določa. Tega se je treba zavedati. V svojem bistvu smo – ljubezen. Vprašanje pa je, koliko si to dopustimo izražati, koliko si dovolimo uživati in izžarevati svoje pravo bistvo. To, da smo ljubezen, ne pomeni, da se ne smemo jeziti. Še vedno se prevečkrat prilagajamo, a le zato, da bi bili drugi (predvsem bližnji) zadovoljni. Pogosto igramo, se prenarejamo in ne povemo, kaj čutimo v resnici. To so naša varovala, ki so lažna. Nenehno skrivanje in beg pred samim seboj nas peljeta v nenehno žalost, jezo, nezadovoljstvo in to posledično tudi do bolezni.

Kdo vam je pomagal, da ste premagali svoje omejitve in kako? Se je bilo težko sprijazniti s svojim resničnim položajem – ali pa ste spoznali, da ni vse tako hudo, kot je videti?

Tako kot številni drugi ljudje, sem tudi jaz sprejela napačna prepričanja o sebi in ta so me potem vodila v »napačno« smer, ali pa tudi ne … Očitno sem to potrebovala zato, da sem se »prebudila«. Na moji poti mi je z nasveti pomagalo veliko ljudi, prebrala sem tudi številne knjige in obiskala kar nekaj delavnic za osebnostno rast. Začetki mojega prebujanja so bili dokaj zanimivi. Začela sem jasno opažati, kaj je tisto, kar je »moje«, in katere stvari sem prevzela od drugih. Ne bi rekla, da sem položaje, v katerih sem se znašla, videla kot nekaj hudega. Že od nekdaj si govorim, da je vse lahko za nekaj dobro. Nisem sicer bila navdušena nad bolečimi izkušnjami – to je normalno. Včasih se mi je nekaj zdelo prav nepotrebno, pa vendar … Kadar se oziram v preteklost, mi je jasno, da je bilo vse del življenjskega načrta. Dokler tega ne dojamemo, se vrtimo v krogu. Dramatiziramo in si povzročamo nepotrebno trpljenje. Le zakaj? Verjetno zato, ker nenehno živimo v prepričanju, da bi moralo biti drugače, vendar ni. Precej lažje je, ko se sprijaznimo, da je vse tako, kot mora biti. Vsak življenjski položaj, četudi nam ne ugaja, nam nekaj sporoča. Vprašanje je le, ali smo sporočilo pripravljeni videti.

Odkrili ste, da vas v resnici ni omejevala cerebralna paraliza … Kaj človeka v resnici omejuje?

Res, nikakor me ni omejevala omenjena diagnoza. Cerebralna paraliza je bil zame samo zapis v zdravstveni kartoteki, ki me ne določa. Že kot majhna deklica sem vsem govorila, da nisem uboga, da nisem bolna. Sama se nikoli nisem dojemala kot bolno. Sanjala sem o tem, da bom plesala, pela in igrala na klavir. Res pa je, da sem velikokrat le poslušala, česa vsega ne zmorem. In da je zame veliko varnejše, da končam šolo in se zaposlim v pisarni. Tako sem ubogala nasvet in diplomirala na fakulteti za organizacijske vede. Kmalu zatem pa sem spoznala, da mi ta poklic ne bo prinesel tega, kar si želim – sreče in notranjega miru. Več let sem se slepila – mislila, da sem res bolna in da si mogoče od življenja res želim preveč …, da mi morda le ni namenjeno peti pred občinstvom in da bo varneje delati v pisarni. In to je ena največjih iluzij pri številnih ljudeh – da nečesa ne zmoremo in da nismo dovolj dobri.

Kaj je smisel življenja in vaš osebni smisel?

Vsak izmed nas živi zato, da najde svoj smisel. Drugim ne morem povedati, kaj je zanje pravi smisel, tisto, kar bi jih izpolnilo. A življenje dobi smisel, ko postanemo do sebe iskreni in ko si priznamo, kaj si želimo, in posežemo po tem. Pri tem ne sprejemamo kompromisov, temveč uresničimo prav to, kar si želimo in kar v bistvu že smo. Že od nekdaj smo vse tisto, po čemer hrepenimo, pa če se tega zavedamo ali ne. Vprašanje je le, ali si to dovolimo biti …

Vas petje le razveseljuje, vam daje smisel, ali se s tem lahko tudi preživljate?

Petje me razveseljuje in je zame hkrati vir zaslužka. Ni pa to moj edini vir prihodkov. Lepo je, ker lahko petje in svoja spoznanja združim ter potem s poslušalci ustvarimo prav posebne dogodke, ki nas povežejo in napolnijo z mirom in radostjo. Zelo me veseli, da delim svoje izkušnje tudi z mnogimi starši otrok s posebnimi potrebami in mladostniki, ki se soočajo s podobnimi izzivi, s kakršnimi se jaz.

Ali menite, da si veliko ljudi želi, da bi lahko delali, kar si resnično želijo, in živeli svoje sanje?

Mislim, da je tako, saj je to nekaj najlepšega. Čudovito je, če se pri svojem delu lahko tudi zabavaš. Ali povedano drugače: potem sploh nimaš občutka, da delaš, ampak samo daješ to, kar si. To osrečuje tebe in tudi vse, ki so ti blizu.

Zakaj si ljudje ne upajo uresničiti svojih sanj?

Ne bi rekla, da si ljudje ne upajo uresničiti svojih sanj … Navadno se bojijo le tega, da ne bi bili dovolj dobri. V tem je namreč največja zanka in izziv za vse nas. Odvisno je tudi, v kakšnem okolju so posamezniki odraščali, kje živijo. Ali so dobili potrebno podporo in ljubezen. Zdi se mi, da nas pri uresničevanju sanj najpogosteje ovira prav to, da dvomimo o sebi. Seveda potrebujemo tudi denar, ampak ta nam bo vedno zagotovljen takoj, ko bomo sprejeli odločitev in stopili na pot samouresničitve.

Ali je mogoče, da bi se lahko vsi ljudje preživljali z delom, ki jih osrečuje?

Kaj pa naj storijo, če to ni mogoče? Kako naj potem najdejo srečo, in življenjsko izpolnjenost? Prav vsak od nas se rodi s številnimi talenti, ni pa nujno, da te tudi odkrije. A verjamem, da se bomo ljudje vedno bolj odločali za delo, ki nas osrečuje. »Prebujamo se« in vidimo, da ni vse tako, kot je bilo videti še pred nekaj dnevi. Življenjske izpolnjenosti pa nam ne prinaša le delo. Če želimo biti srečni, moramo biti najprej iskreni do sebe. Naučiti se moramo izražati vse, kar čutimo. Zlahka izražamo veselje, težje pa žalost in jezo. Skušamo biti prijazni do drugih, pozabimo pa nase. Mar ne bi morali biti najprej prijazni do sebe?! Kadar smo nezadovoljni, prav gotovo nismo takšni zaradi dela, ki ga opravljamo, temveč zaradi odnosa, ki ga imamo do sebe. Če imamo radi sebe, lahko v vsakem delu vidimo tudi darilo, ki nam ga prinaša.

Kaj se zgodi, ko življenjskih sanj ni mogoče uresničiti?

O tem nisem nikoli razmišljala. Menim, da lahko uresničimo precej tistega, kar si iz srca želimo. Zato smo se namreč utelesili. Vprašanje pa je, od kod prihajajo naše želje. Ali so to želje našega ega ali srca … Želje ega namreč ne bodo nikoli zadovoljene, in četudi bodo, nam ne bodo prinesle trajnega zadovoljstva in miru po katerem hrepenimo. Če pa izvirajo iz srca, je zelo mogoče, da se bodo uresničile, še posebno, če bomo za to nekaj storili.

In kaj naj storimo – če se sanje »sesujejo v prah«?

Želje, ki se »sesujejo v prah«, navadno niso tiste, ki izvirajo iz srca. Poleg tega je res še nekaj drugega – tukaj smo tudi zato, da rastemo, se razvijamo. A velikokrat dobimo tudi kaj takšnega, česar si ne želimo. Vendar le zato, da se nečesa naučimo. Včasih se tudi sama vprašam: Le zakaj se mi je nekaj zgodilo … Vendar pozneje tisto prepoznam tudi kot darilo.

Kaj svetujete vsem, ki bi radi sledili svojim resničnim željam, sanjam, vizijam in jih živeli?

Poslušajte sebe! Vprašajte se, kaj si želite. Kajti nihče drug ne ve bolje kot vi, kaj je dobro za vas. Ko ugotovite, kaj je tisto, kar vam zbudi nasmeh, temu sledite. Delajte korake v želeno smer. Samo prvi korak je treba narediti in ohranjati močno vero tudi takrat, kadar uspehi niso takoj vidni.

Ne želite več govoriti o tem, da imate cerebralno paralizo niti o svojih težkih življenjskih preskušnjah …

Nikoli več se ne predstavljam kot oseba s cerebralno paralizo, saj niso pomembne oznake in diagnoze, temveč le tisto, kar smo. O preteklosti zadnje čase ne govorim veliko, ker se mi ne zdi več pomembna. Le zaradi poslušalcev in bralcev omenim nekaj bistvenih življenjskih dogodkov. Vse, kar je zame pomembno, je namreč ta trenutek, zdaj, kar pa se je dogajalo v preteklosti, je za mano. Pozornost namenjam le novim izzivom, ki mi jih prinaša vsak dan posebej.

xxx

Fani Križaj, enaintridesetletno dekle, ki nastopa, govori in poje po vsej Sloveniji, je uspela uresničiti svoje sanje le zato, ker kljub številnim oviram ni namenjala pozornosti le cerebralni paralizi, bolezni, ki jo je doletela v otroštvu. Prepričana je namreč, da je ta tudi pri njej zgolj slepilo, iluzija. Iluzije pa niso sanjske slike, ki si jih včasih kot »gradove v oblakih« ustvarjamo v umu, temveč so to stvari, v katere verjamemo, vendar pa v naši najgloblji biti niso resnične. Žal tem slabim, neresničnim iluzijam, ki nas spremljajo navadno že od otroštva, zelo radi verjamemo, saj tako delajo vsi: osrednjo pozornost namenjamo bolezni, poškodbi, neznanju, nemoči itn., svoje resnične zmožnosti pa zanemarimo in življenje zapravljamo s porabo moči za delo, medsebojna razmerja in drugo, kar nas ne veseli. Zato v resnici velikokrat tudi zbolimo, se ponesrečimo ali postanemo nesrečni. To se je zgodilo tudi Fani, in takrat se je zavedela, da mora uresničevati svojo resnično življenjsko poklicanost – peti pred občinstvom. Opustila je iluzije o tem, česa vsega ne zmore, ker v njeni zdravniški kartoteki piše, da ima cerebralno paralizo. Ona tega ne verjame. Ne verjame, da ne more plesati, peti in igrati klavirja. Ne verjame, da ne zmore živeti od petja, od tega, kar počne z vsem srcem. Zato ji je tudi uspelo. Vendar se to ni zgodilo »čez noč«. Za uspeh se je bilo treba potruditi in vanj verjeti – in to je bilo najpomembnejše. Ker poje in govori iz srca, »iz sebe«, ljudi zelo navdihuje in navdušuje. Tega ne počne zato, da bi jim pripovedovala, da morajo biti to, kar so, marveč zato, ker se tako izraža in je resnična. Ljudje to opazijo, zaznajo. Morda se »prebudijo« tudi oni …

Elena Danel; objavljeno v reviji AURA, september 2012, št. 277

Fotografija: Iz osebnega arhiva.