IZKUŠNJE, KI SO SPREMENILE ŽIVLJENJE ZNANIH LJUDI

Svami Vivekananda sodi med najpomembnejše osebe, ki so Zahodu predstavile filozofijo vedante in joge, in hinduizmu pridobile položaj med poglavitnimi svetovnimi verami. Je tudi občudovan indijski duhovni voditelj in domoljubni svetnik. Med Indijci je zasejal in uresničeval napredne zamisli: spodbujal je nacionalno misel in prerod hinduizma, oporekal kastnemu sistemu, se zavzemal za izobraženost in denarno samostojnost žensk ter pridigal o popolni enakosti žensk in moških.

Izprosili so ga z molitvijo in postom

Svami Vivekananda (1863–1902) je bil rojen v tradicionalni aristokratski družini v Kalkuti. Poimenovali so ga Narendranath ali Narendra. Njegov oče je bil tožilec na sodišču in zelo razumski človek, mati pa izredno pobožna. Starši naj bi se namenoma več let postili zato, da bi se jim rodil božanski otrok. Vivekananda je o tem dejal: »Vem, da je mati zavedno storila vse, da bi se rodil takšen, kakršen sem. Njena ljubezen je iz mene ustvarila to, kar sem. Kolikokrat sem videl, kako se je mati, šele ob dveh, pripravljala, da bi pojedla svoj prvi obrok … Takrat pa je na vrata potrkal berač in jo prosil za hrano … Dala mu je vse, kar je imela zase, čeprav ni bilo v hiši nobene hrane več. To je bilo njeno življenje in to je ljubila.«

Bil je eden od devetih otrok. Duhovnost ga je pritegovala že v najrosnejših letih. Kot dveletnik se je pretvarjal, da je vairagi – oseba, ki pripada strogemu meniškemu redu. Kadar je na vrata potrka sadhu, so ga zaklenili v zgornjo sobo, in preprečili, da prosilcu ne bi razdal prav vsega … Večkrat se je igral tako, da je meditiral pred podobami Šive, Rame in Site.

Pridobil je univerzitetno izobrazbo. Študiral je zahodno logiko in filozofijo, evropsko zgodovino ter filozofe Kanta, Huma, Spinozo itn. Leta 1884 je dplomiral iz umetnosti. Predstojnik je o njem dejal, da še ni videl študenta, ki bi imel toliko darov in zmožnosti kot on. Sošolci pa so menili, da ima izreden spomin. Igral je tudi indijsko klasično glasbo in se redno udeleževal športa. Izredno rad je bral: o filozofiji, veri, zgodovini, družbenih vedah, umetnosti in književnosti, pa tudi Vede in druga sveta sanskrtska besedila ter bengalsko književnost.

Ste videli Boga?

V študentskih letih je verjel v brezličnega Boga in odklanjal čaščenje božjih podob. Nekoč je verskega prenovitelja in filozofa Debendranatha Tagoreja povprašal: Ali ste videli Boga? Tagore mu je odvrnil: Moj fant, ti imaš oči jogija … Vivekananda je bil nezadovoljen z odgovorom, saj ga je zanimalo, ali se Bog in vera lahko globlje ponotranjita ter pripomoreta k osebnostni rasti. Enako vprašanje je zastavil še številnim pomembnim ljudem, vendar ni dobil odgovora.

Med neko uro angleške književnosti pa je njegov profesor razlagal Wordsworthovo pesem, ki je vsebovala besedo »trans«. Študentom je dejal, naj obiščejo guruja Ramakrišno, pa bodo razumeli, kaj v resnici pomeni »trans«. Vivekananda je z sošolci res obiskal Ramakrišno in ga vprašal: Ste videli Boga? Ta mu je odvrnil: Da, bolj jasno kot zdaj vidim tebe. Tudi tebi bom pomagal, da ga boš videl …

Drugi obisk svetnika je bil njegova življenjska prelomnica – čeprav se je upiral njegovim idejam, ga je začel občudovati in redno obiskovati. Sprva je menil, da so svetnikova zamaknjenost in videnja le domišljija … Ko pa je odklanjal njegovo čaščenje boginje Kali, mu je Ramakrišna potrpežljivo odvrnil: Poskušaj videti resnico z različnih vidikov.

Revni menih

Potem ko mu je nenadoma umrl oče, je postal eden najrevnejših študentov. Oče je družini zapustil dolgove, sorodniki so jim grozili, da jih bodo odstranili iz družinske hiše. Vivekananda si je vsak dan zaman iskal službo … Včasih je več dni stradal, pogosto pa je bila brez hrane tudi družina. Ker je zgodaj vstajal in molil, mu je mati dejala, da ga služba ne zanima … V tem času je našel edino uteho pri guruju. Ramakrišna pa je bil tudi edini, ki mu je pomagal denarno – ko je izvedel, kaj se dogaja, je slednike zaprosil, naj za Vivekanando zberejo denar.

Ko je Vivekananda poskusil moliti h Kali za denarno blaginjo, je spoznal da ne zmore prositi za posvetne stvari … Uspel pa je moliti za resnično znanje in predanost. Prišel je čas, da bi spoznal Boga in se odrekel vsega. Še pred gurujevo smrtjo je postal svami in kmalu dosegel stanje čiste blaženosti. Ramakrišna ga je imenoval za voditelja učencev – menihov. Potem se je Vivekananda z nekaj učenci – menihi odločil živeti kot Kristus. Naselili so se v razrušeni hiši – prvem samostanu Ramakrišnovega meniškega reda. Denar so naprosili s t. i. svetim beračenjem. Fantje so v hiši veliko meditirali in opravljali stroge duhovne vaje. Vstajali so ob treh zjutraj, pogosto so jedli samo neslan riž, včasih so bili lačni tudi več dni. Tako močno so bili »odvezani od vsega«, da so se komaj zavedali sveta.

Ko je Vivekanando poklicala Ramakrišnova vdova Sarada Devi – sveta mati Ramakrišnovega reda, je menihe formalno inicirala, opravili pa so tudi zaobljube. Vivekananda je potem postal popotni menih. Pet let je, peš ali z vlakom, potoval po Indiji, in se hranil z naprošeno hrano. S seboj je imel le posodo za vodo, najljubši knjigi in palico. Seznanil se je z različnimi verniki, družbo, učenjaki, radžami itn. Srečaval je najrevnejše in do njih razvil posebno sočutje. Vsepovsod je pridigal, ljudje so mu zastavljali številna vprašanja. Nekoč je v neki vasi ljudem odgovarjal kar tri dni zapored. Ko je odšel zadnji človek, je k njemu prišel revež iz najnižje kaste, in mu prinesel hrano. Svamija, ki mu tri dni ni nihče dal hrane, je njegovo dejanje zelo ganilo.

Ne želim vas spreobrniti

Ljudje, ki jih je spoznal, so ga vabili tudi domov, nekateri pa so postali njegovi učenci. Med sledniki je bil tudi radža Ramnad Bhašara Setupati, ki ga je priganjal, naj se udeleži Parlamenta religij v Chicagu. Vivekananda je potem, ko so učenci zbrali denar za pot, res odplul v Ameriko. V Chicago je prišel maja 1893. S seboj je imel malo denarja, zato je sprva pogosto stradal pa tudi zeblo ga je, ker je prenočeval na ulici. Ljudje so se mu posmehovali zaradi njegovega oblačila.

Septembra 1893 je imel govor v Parlamentu religij in požel izredno odobravanje. Odprla so se mu vrata najbogatejših hiš, vabili so ga na predavanja po vsej državi. Končno je s svojim delom zaslužil za preživetje! V Ameriki, Angliji in Evropi si je pridobil veliko učencev, tudi znanih oseb. Vendar ni želel spreobračati nikogar, saj je dejal: Nisem vas prišel spreobrniti. Želim, da ohranite svojo vero. Želim le, da metodisti postanete še boljši metodisti /…/ Želim, da živite resnico, da razkrijete luč v svoji duši.

Z Zahoda si je dopisoval z menihi iz Indije in jim pomagal z nasveti in denarjem. V Indijo se je vrnil precej bolan in ustanovil karitativno organizacijo Ramakrishna Mission (njeno delo je temeljilo na brezpogojnem služenju) in več samostanov. Predaval je po vsej Indiji in od učencev želel, naj služijo ljudem, ne glede na vero, kasto, spol ali barvo kože: »Ne verjamem v Boga ali religijo, ki ne more potešiti vdovinega joka in priskrbeti koščka kruha za siroto.« Umrl je še preden je dopolnil štirideset let.

***

Služenje ljudem – najučinkovitejše služenje Bogu

Ko je Vivekananda spoznal razmere, v katerih živi indijsko prebivalstvo, je zapisal: Toliko sanjasijev in sadhujev potuje po Indiji in ljudi poučuje o metafiziki … To je norost! Moj guru je vedno rekel: ‘Prazen želodec ni primeren za religijo …’ Revni ljudje zaradi neznanja živijo živalsko življenje! Guru ga je namreč poučil, da vsa bitja utelešajo božanskost, služenje Bogu pa se izraža s služenjem človeštvu. Na Zahodu je spoznal: Tukajšnji ljudje spijo na najboljših posteljah, v moji deželi pa umirajo od lakote. Ali ni res nobene rešitve zanje?!

Ko se je vrnil domov, je z govori navdihoval ljudstvo in se zavzemal za prenovo družbe in človekove pravice. Bil je izreden reformator (tudi M. Gandhi je zapisal, kako zelo ga je navdihoval), saj je dejal: Svetu prinašam sporočilo. Predal ga bom brez strahu in skrbi za prihodnost. Reformatorjem bom pokazal, da sem večji reformator kot kateri koli izmed njih. Oni si želijo spremeniti le drobnarije … Jaz želim iztrebiti in izkoreniniti stvari in jih popolnoma preoblikovati.

Vivekananda je verjel v samospoštovanje in dostojanstvo žensk. Neutrudno si je prizadeval za njihovo enakost. Dejal, da je v vedskem času vladala enakost med spoloma, zdaj pa deklice vzgajajo samo za to, da postanejo žene, ne morejo pa se v celoti razviti v ustvarjalne državljanke. Spodbujal jih je, naj se izobrazijo, da si lahko priskrbijo svoj kruh. Dejal je, naj ženske, tudi vdove (ki so po moževi smrti pogosto brez prihodkov), same poskrbijo za svojo blaginjo in srečo. Od moških pa zahteval, naj se prenehajo – pod pretvezo, da ženske varujejo in jim skušajo priskrbeti boljše življenje – vmešavati v ženske odločitve.

O kastah je dejal: Ali verjamem v kaste? Kaste so družbene šega in navade, religija nima z njimi nič skupnega. Temeljna ideja o neenakopravnem kastnem sistemu, o posebnih pravicah in sistemu nedotakljivosti je vraževerni dodatek.

 

Tara Novak, objavljeno v reviji AURA, julij 2014, št. 298