Med množico živih bitij, s katerimi si delimo prostor, poznamo tudi živali, ki jih veliko ljudi sovraži. Že sama misel na te živali jim je neprijetna, marsikoga lahko prestrašijo celo njihovi posnetki. Te živali so postale simbol zla in jim pripisujemo slabe lastnosti, kot so hinavščina, zahrbtnost in brezkompromisna zloba. Že v otroških pravljicah nastopajo kot skrajno negativni liki, pa tudi v zgodbah za odrasle niso deležne kančka milosti, saj se jih njihov klavrn sloves drži še iz naših otroških del. Pa si strupene vrste kač to zares zaslužijo?

Naša največja strupenjača

Modras (Vipera ammodytes) je ena od treh pri nas živečih strupenih kač. Prebiva skoraj po vsej Sloveniji razen v Prekmurju. Toploljuben je, zato si izbira takšna življenjska okolja, v katerih ne manjka sonca. Živi na gozdnem robu in posekah, v opuščenih kamnolomih in na sončnih ledinah, kjer je tudi skalovje. Odlično pleza po drevju in grmovju, plava, premika pa se počasi. Modras je dejaven predvsem ponoči, manj podnevi. Čez dan se zadržuje v varnih jamah in luknjah, med večjimi kamni in skalami, kjer si nabira energijo za nočni čas, ko se odpravi na lov. Na njegovem jedilniku so predvsem glodavci, manj majhne ptice, kuščarice in druge kače. Zraste do enega metra. Telo modrasa je čokato. Srčasto oblikovana glava izstopa iz krepkega in zavaljenega telesa, prav tako očitno je očiten kratek in tanek rep. Ta je na spodnji strani rdeč. Za modrasa je značilen z drobnimi luskami pokrit rožiček na nosu, s prav takimi luskami je pokrita tudi njegova glava. Vzdolž vsega telesa poteka po hrbtu cikcakasta temna proga. Telo je lahko sivo obarvano ali rjavo, najdemo pa lahko tudi rumene osebke oziroma modrase v drap odtenkih. Modrasa skoraj ne moremo zamenjati z nobeno drugo vrsto strupenih ali nestrupenih kač pri nas. Za to vrsto je značilna tudi živorodnost. Samica namreč ne leže jajc, temveč koti mladiče.

Izjemen pomen v okolju

Modras je med najpomembnejši regulatorji malih glodavcev. Ponekod na Balkanu, kamor sega njegova domovina, ga ponekod ljudje še danes prenašajo celo na svojih vrtovih, dobro vedo zanj in ga pustijo pri miru, saj polovi vse miši, voluharja pa preseneti kar v njegovem rovu. Seveda ne nameravam nagovarjati bralcev k takšnemu nevarnemu prijateljevanju. Skušam jih ozavestiti, naj strupenjač ne preganjajo ali celo ubijajo, niti naj jih ne gojijo kot hišne ljubljenčke, to bi bilo za naše vrste celo nezakonito. Kača sama po sebi niti ni ljubka, da bi jo kot stanovalko terarija imeli v stanovanju. S svojim načinom življenja nas pošteno svari, da ji ni do družbe z nami in naj jo pustimo pri miru.

Število modrasov še zdaleč ni primerljivo s tistim v starih časih, ko so ga z drugimi vrstami kač celo načrtno iztrebljali. Posledice so očitne še danes. Postal je redek, lahko ga opazujejo le posamezni srečneži, kajti človek ga je pregnal z veliko območij, kjer je bil prej. S strupom modras omrtviči svoj plen, rabi pa mu tudi kot obramba. Nikdar ne bo napadel človeka, temveč se bo vedno umaknil pred njim. Brani se samo v brezihodnem položaju, ko je ogrožen, ko smo morda stopili nanj. Izbira obutve in oblačil je za potepanje v naravi zelo pomembna in potrebna tudi previdnost pri hoji skozi podrast. S svojim svarilnim barvnim vzorcem in s pretečimi gibi modras opozarja nase, naj ga pustimo pri miru, v nasprotnem se bo branil. To je pošteno opozorilo, ki spodbija človekovo prepričanje, da je to zahrbtno zvijajoče se bitje, ki komaj čaka, da useka … Modras nima nič od tega, če nas ugrizne, saj naša vrsta zagotovo ne sodi na njegov jedilnik … Če ga srečamo, ga pustimo pri miru, naj gre svojo pot. Nikdar nas ne bo napadel sam od sebe. Ne dražimo ga, kajti statistika pravi, da je bilo največ ugrizov povzročenih prav s tem.

Kaj storimo, če nas vendarle ugrizne?

Modrasov ugriz je nevaren predvsem za otroke in ostarele ljudi, in takrat, ko je mesto ugriza na glavi ali vratu. Za zdravega odraslega človeka ugriz ni smrtno nevaren. Predel med mestom ugriza in srcem prevežemo, vendar ne pretesno. Poznavanje kač je zaželeno, da lahko povemo zdravniku, ki ga moramo obiskati čimprej, katera kača nas je pičila. To je pomembno predvsem pri določanju protistrupa. Bolečina in hematom, ki se bosta pojavila na mestu ugriza, bosta izginila že v nekaj dneh. Ugriz je zelo boleč, vendar skušajmo ohraniti mirno kri in se tudi ne naprezajmo, temveč bodimo čimbolj umirjeni in zbrani. Tudi takrat, ko nas med nabiranjem gozdnih sadežev nekaj ugrizne ali piči, se ne vedimo, kot da nas je ugriznila strupenjača. Ko nabiramo borovnice, ne segajmo na slepo z roko v grmičke, kajti v gozdu nikoli ne vemo, kje se skriva nevarnost. V gozdu smo gostje mi, nismo njegovi prebivalci …

Pred leti mi je svojo izkušnjo s strupeno kačo opisal možakar, ki ga je ugriznil gad, skrit med drvmi v skladovnici. Zanimalo me je, kaj je ob tem neljubem dogodku storil s kačo. “Pustil sem gada, saj sem vendar jaz dregal vanj, da bi se pokazal pogumnega med prijatelji, s katerimi smo takrat drvarili,” je povedal. Naj bo njegov odgovor v poduk vsem, ki imajo kaj proti strupenim vrstam kač.

Ivan Esenko, objavljeno v reviji AURA, julij 2014, št. 298