Andrej je šofer, ima svoje prevozno podjetje, in živi v vasi pri Vranskem. Njegova družina je verna. Leta 2012 se jim je za veliko noč zgodilo nekaj na prvi pogled vsakdanjega, a njega je globoko vznemirilo. Bilo je v soboto okoli pol petih popoldne, potem ko so prišli od maše, kamor so nesli žegnati velikonočne dobrote. Komaj so dobro prišli domov, že je potrkalo na vratih. Pred vrati je stal neznani moški z nahrbtnikom, Andrej ga je prvič videl, čeprav se v kraju in bližnjih vaseh vsi poznajo med seboj. Moški je prosil, če lahko dobi kos kruha. Andrej ga je vprašal, od kod je, in moški je rekel, da gre v Celje in da je prišel peš iz Ljubljane. Tisto, kar je Andreja pri obiskovalcu najbolj presunilo, so bile njegove »posebne modre oči«. Obiskovalec ni bil tujec, govoril je slovensko, tudi oblečen je bil normalno, »kot za sprehod – v kavbojke«, le nahrbtnik je bil starejši. Andreju se je zdelo vse skupaj nekako čudno, a vseeno je tujca povabil, naj prisede k drugim družinskim članom, ki so sedeli zunaj. Spomni se, da je mož pobožal po glavi njegovega malega sinka. Dali so mu kruh, dva blagoslovljena pirha ter kos potice, pomaranče in jabolka, Andrej mu je tudi natočil vodo. Mož se je zahvalil in odšel. Andrej je še dolgo gledal za njim, kako je pešačil po cesti in si mislil, »da je zdaj pa res prišla kriza, če je nekaterim tako hudo.«

 

Vsevedni taksist

I.B.M. že vrsto let živi v kraju blizu Cerknice, čeprav prihaja s Hrvaške. Ko sva se pred dvema letoma pogovarjali o nenavadnih srečanjih, mi je povedala, kaj je doživela, ko je bila stara trinajst let. Bilo je konec sedemdesetih let in sama se je z avtobusom vračala s počitnic pri sorodnikih na Dunaju v Avstriji. Namenjena je bila v Zagreb, k teti in stricu. Avtobus je imel zamudo in tako je prišla v Zagreb namesto ob polnoči, kot bi bilo po voznem redu, okoli dveh zjutraj. Na postaji je ni nihče čakal, tam ni bilo razen nekaj taksijev nikogar. Pojma ni imela, kako naj pride do tete in strica. Moški, taksist, ki je pospravljal svoj avto, je prišel do nje in jo vprašal, ali gre na ta in ta naslov – ulica in hišna številka sta bili pravi! Rekla je, da nima denarja, moški pa je odgovoril, da jo bo vseeno peljal, da ni pomembno, če nima denarja. Res jo je odpeljal na pravi naslov, odnesel kovček in torbo v tretje nadstropje pred vrata stričevega stanovanja, se poslovil in odšel.

Takrat se ji je zdelo povsem normalno, da se je zgodilo, kar se je, moški je bil videti povsem »navaden«. Ko pa zdaj razmišlja, ugotavlja, da vse skupaj sploh ni bilo tako »navadno«, saj mu ni povedala naslova niti tega, da stric in teta stanujeta v tretjem nadstropju … Zalotila se je tudi, da se večkrat spomni na ta dogodek.

 

Novoletna napoved, ki se je uresničila

Za Chrisa, mladega Angleža, ki je pred nekaj leti živel in delal v Ljubljani, mi je povedal kolega, ki je v hodil k njemu na inštrukcije angleške konverzacije. Chris je bil doma iz Brightona, v Slovenijo pa je prišel po neverjetnem spletu dogodkov. Ko sva se srečala, je bil sprva zadržan, potem pa se je sprostil in povedal, kaj se mu je zgodilo okoli nekega novega leta, malo pred letom dva tisoč, natančne letnice se ni spomnil. Če je bil najprej v zadregi on, sem bila po koncu pogovora v zadregi jaz. Ko boste prebrali zakaj, boste mogoče tudi vi.

V tistem času je Chris preživljal težko obdobje, mučila ga je depresija, pogosto ga je zelo bolel želodec, včasih se je počutil tako slabo, da je mislil, da umira. Postajalo je tako hudo, da je razmišljal samo še o tem, da bi bilo vsega skupaj čim prej konec. Zato je enkrat naredil »nekaj zares neumnega« − kot je obotavljaje pojasnil, skušal si je vzeti življenje. Na srečo, je dodal, mu to ni uspelo. Kljub temu se stvari niso izboljšale, prav nasprotno: ni mogel več gledati ljudi, ni hotel vstati iz postelje, zaklenil se je v sobo in odklanjal vse stike. Ker ni ne jedel ne pil je izredno shujšal, bila sta ga sama kost in koža.

Potem je prišlo novo leto in kolegi so mu telefonirali, ali bi šel z njimi ven. »Ne, pustite me pri miru!« jim je odgovoril. Ob treh zjutraj je tako še vedno buden ležal v postelji, in ker so ga spet začele obhajati »neumne misli«, se je odločil, da bo šel malo ven. Oblekel se je in šel dol, v dnevni sobi je na kavču spal oče. Zbudil se je in ga vprašal, kam gre. Odkar je naredil »tisto neumnost« je družino zelo skrbelo zanj. »Grem malo na sprehod, ne skrbi,« mu je odgovoril. V skladu s svojim temačnim počutjem je šel na pokopališče. Tam je kratek čas sedel in se malo sprostil, potem pa se odločil, da se bo vrnil domov. Ob tisti uri ni bilo na ulicah nikogar več.

Takrat je na drugi strani ceste zagledal moškega, ki je prečkal cesto in začel hoditi proti njemu. Kljub temu, da je bilo hladno, je imel odpeto srajco in zdel se mu je napadalen. Pomislil je: Tudi prav. Če iščeš težave, ne bom prava oseba. Ko je moški prišel bližje in ko ga je pogledal v oči, pa je videl, da se ne namerava tepsti.

Chris je nadaljeval: »Moški me je prijel za roko, jo stresel in rekel: ‘Srečno novo leto!’ Pa kaj še, sem si mislil, moški pa je nadaljeval: ‘Verjemi, leto, ki prihaja, bo povsem drugačno od minulega. Vse bo v redu, tvojih težav bo konec, imel boš dobro leto.’ Bilo mi je vseeno, mislil sem si, da je to pač neki pijanec, ki je srečen z vsem in vsemi. Vendar sem kljub temu odgovoril: ‘V redu, srečno novo leto!’ Moški je spustil mojo roko in šel naprej, vendar me je še kar gledal v oči. Gledal me je, kot bi me poznal. Bilo je podobno, kot kadar me gleda oče, ko mi daje kakšne »moške« nasvete in ko sem jaz še vedno »fant«. Čez nekaj časa se je neznanec končno obrnil in šel svojo pot, jaz pa tudi.

Čez manj kot minuto pa sem začutil, da je imel prav in si sam pri sebi rekel: Vse bo še dobro! Šel sem domov, v hipu zaspal, se zbudil ob devetih zjutraj in šel dol na zajtrk. Pred tem nisem jedel več tednov. Zdaj pa sem spet začel jesti in telovaditi, našel sem si službo in se preselil v Slovenijo. Nikoli več se nisem ozrl nazaj.«

Tudi ko je bil že nekaj časa v Sloveniji, je Chris doživel nekaj nenavadnega. »Zmanjkalo mi je denarja, celo za hrano ga nisem imel več. Bal sem se, da bom spet zdrsnil v depresijo. Šel sem nekam, kjer lahko za določen čas zastonj uporabljaš internet. Mami sem napisal elektronsko pismo in jo prosil, če mi lahko poišče poceni let nazaj domov. Po drugi strani nisem hotel oditi, saj sem imel tukaj dekle, Slovenko.

V Angliji sem tako kot večina Angležev pogosto stavil na stavnicah. Ker sem bil ravno na internetu, sem šel pogledat, koliko denarja imam na stavniškem računu – imel sem natančno en funt – dober evro. In sem pomislil: Če sem že tukaj, zakaj ne bi poskusil staviti in bo, kar bo. Na slepo sem izbral tri konje in stavil na vse tri naenkrat. Če kateri koli od njih ne bi zmagal, bi izgubil. Potem je prišel prvi izid: konj je zmagal. Nato je prišel drugi izid: konj je zmagal. In tretji izid: tudi ta konj je zmagal! Najprej sem pomislil, da je prišlo do pomote, saj še nikoli nisem imel toliko sreče pri stavah. Nisem vedel niti, za kakšen znesek je šlo. Vseeno sem poklical dekle in ji povedal, da sem dobil mogoče petsto funtov in bil čisto zadovoljen z zneskom. Potem pa sem preveril svoj stavniški račun in videl, da je na njem tri tisoč funtov! Krasno!, sem si mislil, torej bom ostal v Sloveniji še nekaj časa. Dva dni po tistem so me poklicali iz jezikovne šole Berlitz in mi ponudili službo. Po tistem se je vse spremenilo.«

Chrisu se je čez nekaj časa vseeno vrnil v Anglijo. Ko sva si pred leti zadnjič dopisovala po elektronski pošti, mu je šlo zelo dobro, imel je delo, dekle in bil je zdrav.

Barbara Škoberne

OBJAVLJAMO TRI PISMA, KI SMO JIH PREJELI KOT ODZIV NA ČLANEK ALI BI PREPOZNALI NEKOGA, ČE BI GA SREČALI? v reviji AURA št. 297.

Zgodbi o dveh nenavadnih srečanjih je poslala Tjaša iz Kopra.

Rdeča vrtnica

Bilo je po tistem, ko sem preživela nekaj let v bolnišnici, kamor me je poslala mama. Bila je stroga ateistka, delala je na Upravi za javno varnost, jaz pa sem od nekdaj čutila posebno vez z Bogom, ki se ga pri nas ni niti omenjalo. V cerkvi, kamor sem občasno na skrivaj vstopila, sem kupila molitvenik in se na pamet naučila zelo veliko molitev. Izjemno so me osrečevale in me napolnjevale z radostjo, zaupanjem v življenje in z vero v Boga, ki sem ga prepoznavala v vsaki stvari.

V bolnišnici sem skušala najti edinega zaupnika v glavnem psihiatru in sem mu povedala o svojih hrepenenjih, neizpolnjenosti in občutku praznine. Vendar me ni razumel in je samo zvišal število tablet, da bi utišale hrepeneči glas iskanja v meni.

Ko sem prišla iz bolnišnice, sem dobila delo, za katerega sem se usposabljala − kot vzgojiteljica v vrtcu. Dodelili so mi urnik zgodnjega jutranjega odpiranja vrtca. Ker še nisem imela avta, sem do vrtca morala peš, kake pol ure daleč. V tistih zgodnjih urah nisem srečevala ne ljudi ne avtov, še toliko manj, ker se je pot vila po ozkih uličicah in enosmernih cestah, vse do vrha grička, kjer se je naselje končalo, in se spustila navzdol med grmičevje in drevesa. Hodila sem skoraj v temi, vendar se nisem niti malo bala, nasprotno. Zelo sem se veselila te svoje poti! Mesto je še spalo, okoli mene je bila tišina, nad mano zvezde. Ta jutranja pot je bila zame ena sama meditacija: uživala sem v spokojnosti, se pogovarjala s prvimi pticami, z drevesi, ki sem jim celo nadela imena in jih vsako jutro pozdravljala …

Nekega jutra pa sem v temi noči zagledala, da se na osvetljenem križišču daleč pred menoj nekdo sprehaja. Nisem se prestrašila in sem se križišču mirno bližala. Moški je hodil po sredini gor in dol, roke je imel sklenjene na hrbtu, pogled ves čas uperjen v tla. Niti ko je že moral slišati moje korake, ni dvignil pogleda in je nadaljeval s hojo. Ko pa sem prišla na rob križišča in ga nameravala prečkati, se je hipoma preusmeril in se namenil proti meni. Roke je imel še vedno na hrbtu in pogled uperjen v konice svojih stopal. Prišel je do mene, dvignil glavo, me pogledal, se nasmehnil in mi podaril rdečo vrtnico. Brez besed.

Ne spomnim se, ali sem se mu zahvalila, bila pa sem srečna. Ko sem se kmalu ozrla nazaj, je še vedno postopal po križišču in ko sem še enkrat pogledala naslednji trenutek, ga ni bilo več. Jaz pa sem se z vrha grička spustila v temno dolino, radostna kot ptica.

 

Klatež modrih oči

Bilo je nekaj let po tistem, ko mi je umrla mama. Nikoli me ni zares razumela in potrebovala sem veliko let, da sem sama pri sebi razčistila veliko stvari glede tega odnosa, pa tudi svoje občutke bolečine, zamere in odpuščanja.

Zgodilo se je kmalu potem, ko sem se priključila transmisijski skupini. Vračala sem se z obiska maminega groba na Krasu. S parkirišča pred pokopališčem sem zavila na regionalno cesto in v vzvratnem ogledalu preverjala promet za sabo, ko sem v ogledalu zagledala, kako nekdo stoji sredi ceste v širokem razkoraku in se čudno, zelo vpadljivo pozibava z noge na nogo kakor gong v zvonu, ves čas na istem mestu: ko je telo prevesil na levo nogo, je desno nogo togo izravnano privzdignil od tal in nasprotno. Preblisnilo me je, da to ni navaden človek. Zmedla sem se in nekoliko tudi prestrašila ter z avtom odbrzela dalje. Že kmalu sem obžalovala, da se nisem ustavila in se soočila z njim, a v prometni reki poti nazaj ni bilo več.

Na dogodek sem hitro pozabila. Ko sem se naslednjič prav tako vračala s pokopališča, sem zagledala že znano pojavo, kako drobi po pločniku ob cesti. Takoj sem ustavila in stekla za njim. Oblečen je bil kot berač. Imel je dolg ponošen plašč, scefrane rokavice brez konic za prste, ponošene čevlje, sive, goste in daljše valovite lase. Stopical je z neobičajno majhnimi koraki, znatno manjšimi od otroškega koraka. V strahospoštovanju in z intuicijo, da ne gre za navadnega človeka, sem izbirala besede, kako naj pristopim. »Vam smem ponuditi kakšen dinarček?« sem se opogumila, ko sem ga dohitela. »Seveda, saj sem vendar lačen,« me je pobožal mehki glas z razgibano melodijo in vame so se zazrle prodorne sinje modre oči, ki so žarele, kot žarijo samo oči srečnega otroka. Ves obraz mu je bil žareče nasmejan, da sem tudi sama ob tem začutila veliko srečo. Bil je zelo dobrovoljno zgovoren. Povedal mi je, da je sicer doma s Štajerske (ob tem sem pomislila, da je bil tudi moj oče »Štajerc«, »naključno« pa sem mu dala prav toliko denarja, kot sem ga pred časom darovala na maši za svojega pokojnega očeta). Na obrazu pri nosu je imel ozeblino, ki me je spomnila na mamo, pri kateri so mi podobne stvari vzbujale odpor.

Rekel je, da se vsako zimo preseli k nam, ker so zime tu milejše. Povedal je še nekaj stvari o sebi, med drugim, da je bil rojen 1. januarja in da je bil namenjen k nekemu mesarju. Vprašal me je, ali poznam dotičnega mesarja in se je zelo začudil mojemu negativnemu odgovoru: »Kako da ga ne poznate?! Mesar (ta pa ta) mi vedno prihrani kakšen košček mesa.« Naj pripomnim, da na kraju, kjer sva bila, povsem zunaj naselja, še danes daleč naokoli ni nobenega mesarja – mene pa je preblisnilo, da so moji občutki krivde, ker zelo poredko pojem tudi kaj mesnega, v bistvu nesmiselni.

Žal si nisem zapomnila vsega, kar mi je povedal dobrovoljni, žareče nasmejani berač z mehko božajočim in igrivim glasom, ki ni imel povsem takšne tonalitete, kot jo imajo glasovi ljudi. Ko danes razmišljam o tem srečanju, se mi dozdeva, da me je želel opozoriti prav na to, da sem za veliko pomembnih informacij v svojem okolju gluha in slepa. Vem, da ga ne bi opazila, če se mi ne bi prikazal na tako izrazito vpadljivi način (pozibavanje sredi ceste v središču vzvratnega ogledala).

Ko sem se vrnila v avto, sem bila ganjena, zmedena in hvaležna. Nikoli več ga nisem videla. Drugi ljudje, ki sem jih povprašala o njem, so rekli, da tega človeka niso nikoli videli niti niso o njem ničesar vedeli.

 

Ob pravem času na pravem kraju

Irena iz Ilirske Bistrice je poslala naslednjo zgodbo.

Bilo je pred leti, ko sem bila še s tremi prijateljicami na potovanju po Italiji. Nekega dne smo z avtobusom prispele v novi kraj in nobena ni vedela, v katero smer moramo iti, da bi prišle do hotela, kjer smo imele rezervirano prenočišče. Tudi v bližnji kavarni ni nihče vedel, kje naj bi to bilo. Z drugimi besedami: izgubile smo se v tujem mestu, jezika pa nobena ni prav dobro obvladala. Stale smo na manjšem trgu in preudarjale, kam naj gremo in kaj naj naredimo. Nenadoma se je med nami pojavil neznan moški, nobena ni vedela, s katere strani je prišel, čeprav smo se ozirale na vse strani, da bi ugotovile, kam naj gremo. Moški (zelo prijazen gospod) nas je ogovoril in vprašal, če nam lahko pomaga. Prijazno nam je pokazal ulico in opisal stavbo, v katero smo bile namenjene. Ulica je bila samo za vogalom, stavba pa tudi ne daleč. Ko smo se mu zahvalile, nam je zaželel prijetno bivanje in nas prijazno pozdravil.

Čez dva dni smo se odpravljale naprej, proti naslednjemu kraju na našem zemljevidu. Kupile smo vozovnice in čakale na avtobusni postaji. Ko je avtobus zamujal že petnajst minut, smo postajale malce nestrpne. Po premisleku smo šle v čakalnico, da bi uslužbence vprašale, kaj se dogaja. Na postaji je bila zelo velika gneča, komaj smo se prebijale naprej. Nenadoma se je pred nami pojavil gospod, ki smo ga srečale ob prihodu. Še zdaj ga vidim, kako si je z rokami utiral pot. Zdelo se je kot, da se mu zelo mudi. Prišel je prav pred naju s prijateljico. Po kratkem pogovoru je vzel naše karte in obljubil, da gre vprašat, kaj se dogaja. Vrnil se je in povedal, da ima avtobus polurno zamudo. Z nami je ostal in se pogovarjal do prihoda avtobusa, nas pospremil in počakal, da je avtobus odpeljal.

Če prav pomislim, je bilo malce nenavadno, da smo ga v tem velikem mestu spet srečale in to na povsem drugem koncu mesta kot prvič, in kako zelo mu je bilo mar, da najdemo bivališče in da nas ne bi skrbelo glede poti. Bilo je skoraj, kot da se je pojavil, da bi nam pomagal in nam zaželel srečo ob prihodu in odhodu.

Objavljeno v reviji AURA, julij 2014, št. 298