Zgodba iz življenja

Skoraj petdesetletni, še zmeraj brezposelni »sinček«, je bil že tretjič povabljen na nedeljsko kosilo k očetu. Prvič ni mogel priti, ker se je baje že zmenil s kolesarskim prijateljem, ki pa naj bi ga bil pozneje pustil na cedilu, drugič je bilo za izgovor krivo vreme, pri tretjem povabilu pa se je za nedeljo obetalo dobro vreme, tudi prevoz v drug kraj je bil zagotovljen, vse se je vedelo že teden vnaprej, ko je le dan pred kosilom sin spet poklical očeta: »Veš, žal je spet prišlo nekaj vmes − z neko žensko grem na predavanje o neznanih letečih predmetih na Brdo pri Kranju«.

»Prav,« je odgovoril oče, ki mu je bilo že dobro znano sinovo zamujanje in obotavljanje, »saj ženska je gotovo tudi zanimiva, poleg tega pa boš na Brdu morda spoznal še kakšnega pomembnega politika, ki ti bo pomagal do službe. Pri nas so sicer za jutri že pripravljene različne dobrote in tokrat smo res računali nate, toda vesel bom vsake odločitve, ki bo zares tvoja.«

»No, če bo še kaj ostalo, bom pa morda prišel v nedeljo,« je odgovoril sinko, »čeprav je za v nedeljo spet napovedan dež. Saj pravzaprav ne vem še natančno, kako bi se odločil. Zmeraj poslušam nekoga, ki mi kaj svetuje, potem pa mi je žal. Res bi se rad izkopal iz vsega in tudi našel kakšno delo, če ne, bom šel v tujino«.

»Seveda, če boš druge spraševal, ti bo zmeraj kdo kaj povedal – zakaj pa se preprosto ne odločiš sam, namesto da neodločno sprašuješ druge in si potem očitaš, zakaj si jih poslušal? Če želiš, lahko prideš na kosilo tudi s tisto žensko, obeh bomo zelo veseli!«

»Da, ampak tema o neznanih letečih predmetih je tudi zelo zanimiva, s tisto žensko pa še ni nič konkretnega. Še zmeraj sem s staro prijateljico.«

»Pa pridi s staro prijateljico, sta tudi dobrodošla, saj je prijetno dekle.«

»S tisto pa me je sram, da bi se kazal naokrog, samo za v posteljo jo imam, pa še tam se bojim, da ji ne bi naredil otroka. Raje bi sam prišel na kosilo, a pravzaprav se nisem še odločil.«

»Torej me kličeš zato, da bi mi sporočil, da se še nisi odločil, če bi rad prišel na kosilo, ali pa bi šel raje na predavanje o neznanih letečih predmetih? Meni je prav oboje, le sam se odloči.«

Sinček je že zdavnaj prejel očetovo iniciacijo in bi lahko postal bolj samozavesten in odločen možak. Že zdavnaj bi si lahko našel pravo žensko, saj je postaven, zanimiv, nadarjen in rahločuten – le odločiti se nikoli ne more. Že zdavnaj bi bil lahko zaposlen, saj je vešč svojega poklica in tudi ima zanj vse potrebne kvalifikacije, le odločiti se ne more. V sebi nosi globoko rano, ki jo prej ali slej starši zadajo svojim otrokom, le da se ti na to različno odzovejo. Omenjeni sin pa se je odločil, ne da bi se tega zavedal, da bo to rano raje pestoval vse življenje tako, da se bo obupan obotavljal, jadikoval in ostajal izgubljen. Ne more najti stika s svojim notranjim, odločnim moškim. Brez omejitev se je dosti laže odločati, če si prenehaš domišljati, da si odvisen od nekih zunanjih okoliščin, navideznih dobrin in postaneš sam svoj gospodar. Le kaj pa naj naredi? Meni, da so krivi oče, mati, družba − le on sam se ne more za nič odločiti, ker so pač takšnega neodločneža iz njega naredili drugi. »O joj, prejoj, le kaj bo z menoj, ko nisem sam svoj!?«

Joša Medved; objavljeno v reviji AURA, december 2014, št. 304