Brez vode, pa če teče iz vodovoda ali če jo zajemamo pri izviru ali iz umazane reke, ni življenja. Do zdaj je zmeraj veljalo, da je voda sestavljena iz dveh atomov vodika in kisika in je zato njena strukturna formula H₂O.

Ameriški raziskovalec, profesor na oddelku za bioinženiring na univerzi v Washingtonu, dobitnik prestižne nagrade Ameriškega nacionalnega inštituta za zdravje, dr. Gerald Pollak pa pravi, da poleg treh faz (tekoče, trdne − led in plinaste − para), v katerih obstaja voda kot H₂O, lahko obstaja tudi v četrti fazi kot H₃O₂ − živa voda. To vodo je poimenoval voda EZ. EZ je kratica za ‘exclusion zone’, ‘izključujoča, izločujoča cona’, ker odbija razkrojene, raztopljene snovi. Da voda EZ izloči celo najmanjše druge molekule, je bila ena izmed prvih ugotovitev skupine dr. Pollaka. Vode EZ je v telesu tudi največ.

 

Od krčenja mišic do presenetljivih ugotovitev

Dr. Gerald Pollak je najprej proučeval krčenje mišic, saj še zmeraj ni znan celoten mehanizem, kako se mišice krčijo. Zmeraj se mu je zdelo nenavadno, zakaj znanstveniki pri proučevanju krčenja mišic ne upoštevajo in proučujejo vode, saj je človekovo telo sestavljeno iz približno 70 odstotkov vode, na ravni molekul pa celo iz 99 odstotkov, zato je vodo v celicah začel proučevati kar sam. S sodelavci eksperimentalno proučuje vodo v človeškem telesu že več kot deset let. Pozornost namenjajo predvsem strukturi vode, njeni organiziranosti in njenim povezavam s proteini, nukleinskimi kislinami, solmi in celičnimi strukturami. Osrednje vprašanje je bilo, kaj se dogaja v stiku celičnih struktur in njihovih sestavin z vodo. Se spremenijo, ostanejo enake? Pri iskanju odgovora na to vprašanje so ugotovili nekaj pomembnega, na primer, da voda pri stiku s celičnimi sestavinami ni sestavljena zgolj iz dveh ali treh molekulskih plasti, temveč kar iz nekaj milijonov. In takšne vode je v telesu največ, njene lastnosti pa so drugačne od lastnosti vode v naravi.

Ugotovitev, da je voda v celicah drugačna, pravzaprav ni nekaj novega, to so trdili raziskovalci že več kot petdeset let pred njimi, vendar je bilo to spoznanje sčasoma pozabljeno. Pionir tega spoznanja je bil amerikanizirani Kitajec dr. Gilbert Ling, ki je s še z dvema Kitajcema prišel v Združene države Amerike po koncu 2. svetovne vojne v sklopu tako imenovanega Boxer Indemnity Fellowshipa, programa, ki so ga financirale Združene države Amerike, in je nadarjenim Kitajcem omogočal, da so študirali v Združenih državah Amerike. Dr. Gibert Ling je največji del svoje kariere proučeval vodo v človeškem telesu, napisal številne knjige o vodi in celici ter navdihnil tudi dr. Geralda Pollaka.

Druga pomembna razlika med navadno vodo in vodo EZ, ki jo je ugotovila raziskovalna skupina dr. Geralda Pollaka, je struktura. Struktura vode EZ je podobna pravilnim šestkotnikom, takšnim kot v čebeljem satju, in zgrajena kot H₃O₂ in ne kot H₂O. Zaradi svoje strukture ima tudi drugačne lastnosti kakor navadna voda. Je bolj viskozna, bolj urejena in bolj alkalna kot običajna voda in ima tudi drugačne optične lastnosti. Refraktilni indeks in gostota vode EZ sta za 10 odstotkov višja kakor pri navadni vodi. Najpomembnejše pa je, da je voda EZ negativno nabita, ima negativni električni potencial. Navadna voda, bodisi v tekočem, plinastem ali trdnem stanju, je brez elekričnega naboja. Voda EZ lahko hrani energijo podobno kakor baterija, in jo seveda lahko tudi oddaja. Morda je prav električna nabitost vode EZ vzrok, da so človeške celice negativno nabite, čeprav uradni priročniki navajajo, da naj bi bila njihova negativna nabitost posledica ionske izmenjave v njihovi membrani. Vendar merjenje električnega potenciala v gelih, ki nimajo membrane, kaže skoraj enak negativni potencial, kot je v človeški celici, in to 100 ali 150 milivoltov. Notranjost celic pa je zelo podobna gelom. Zato je nenavadno, da ima nekaj, kar je brez membrane, enak negativni potencial kakor celica z membrano. Dr. Pollak meni, da je pravi razlog za negativno nabitost celic prav voda EZ.

Kaj omogoča nastanek vode EZ

Dr. Gerald Pollak meni, da je za nastanek vode EZ odločilna svetloba: vidna, ultravijolična in infrardeča. Ugotovil je, da naj bi bila najučinkovitejša prav infrardeča svetloba, ki je povsod okoli nas, tudi tedaj, ko vidne svetlobe ni (na primer v stavbah), in sicer tista z valovno dolžino okoli treh mikrometrov (ali mikronov po starem poimenovanju). Zelo učinkovita je tudi ultravijolična sveloba valovne dolžine 270 nanometrov. Čim več te svetlobe navadna voda vsrka, tem več vode EZ nastane. Voda EZ pa lahko zelo dolgo ohranja svojo strukturo, čeprav stoji.

Dr. Pollak in sodelavci so proučevali tudi vzorce voda, ki veljajo za svete, kot na primer vodo iz Gangesa in iz Lurda. Ugotovili so, da vsebujejo takšne vode večinoma vodo EZ. Zanimivo je, da po ugotovitvah dr. Pollaka tudi led ne nastane neposredno iz navadne vode, temveč tako, da se navadna voda najprej spremeni v vodo EZ in šele nato v led. In če se ta topi, spet najprej nastane voda EZ in šele nato navadna voda. Morda je prav v tem tudi razlog, da velja voda iz ledenikov za tako zdravo.

Vpliv vode EZ na zdravje

 

Voda v celicah je odločilna za človekovo zdravje. Če kateri organ ne deluje pravilno, pomeni, da tudi voda v njem ni tako strukturirana, kot bi morala biti, predvsem kar zadeva odnos do beljakovin. Če voda nima pravilne strukture, prizadene predvsem večje beljakovinske molekule, saj jih obdaja, zato je treba strukturo vode popraviti. Ljudje že zelo dolgo vemo, da pomaga, če obolelo mišico segrevamo, saj to poveča pretok krvi, hkrati pa izboljšuje strukturo celične vode. Znana je tudi uspešnost svetlobne terapije, zlasti pri zdravljenju depresije in zlatenice ali ultravijoličnega sevanja pri nastanku vitamina D. Morda je ključ uspešnosti takšnega zdravljenja prav v tem, da svetloba omogoča nastanek vode EZ.

Vprašanje je, ali je mogoče izboljšati strukuro vode v telesu tako, da bi pili že strukturirano vodo. Izkušnje kažejo, da pitje takšne vode pripomore k zdravju, če upoštevamo zdravilne učinke svetih voda ali pitje ledeniške vode (ljudstvo v dolini reke Hunze v severnem Pakistanu). Vprašanje pa je, ali so enako zdravilne tudi vode, ki so jim strukturo umetno izboljšali z infrardečo ali utravijolično svetlobo ali z elektrodami. Znanstvenega odgovora na to vprašanje še ni, vendar so posamezne laične izkušnje pozitivne.

V novejšem času uporabljajo za zdravljenje bolečih poškodb tudi zelo zmogljive laserje. K-laser ima frekvence v območju infrardeče svetlobe – z njimi ta svetloba prodira globoko v človeško tkivo in pripomore k hitrejšemu celjenju in zmanjšanju bolečine celo v nekaj minutah po posegu. Menijo, da je to posledica delovanja infrardeče svetlobe na mitohondrije v celicah, ko se celice znova »nabijejo« z vodo EZ in se zato poveča tudi kapilarni pretok.

Uspešna je tudi hiperbarična medicina, pri kateri poškodovano tkivo izpostavijo visokemu tlaku kisika. Skupina dr. Pollaka je ugotovila, da če se navadna voda izpostavi visokemu tlaku, nastaja voda EZ, izboljšana strukura vode v telesu po hiberbarični terapiji zato pripomore k okrevanju.

Naravno lahko izboljšamo strukture pitne vode ali z znižanjem njene temperature na okoli 10 stopinj Celzija ali tako, da jo vrtinčimo ali stresamo (homeopatija). Pri vrtinčenju je pomembna tudi temperatura, ta naj bi bila okoli 10 stopinj Celzija. Ni pa še znano, kako na strukturo vode vpliva dolžina vrtinčenja.

Raziskovalna skupina dr. Pollaka je proučevala tudi dovajanje elektrike v vodo. Če so dali v vodo negativno elektrodo, se je strukturiranost vode povečala, s pozitivno elektrodo pa izničila. Uporabljali so tok s petimi ali desetimi volti, vpliva električne napetosti na strukturiranost vode niso posebej proučevali.

Vodo lahko strukturiramo tudi sami, tako da na primer kozarec ali steklenico držimo med dlanmi. Čeprav se informacija hitro prenese, je treba vodo med dlanmi držati od dvajset do trideset minut, saj voda potrebuje toliko časa, da se strukturira.

Po mnenju dr. Pollaka je pravilna struktura vode odločilna za človekovo zdravje. Ker na njen nastanek vpliva svetloba, je zaželeno, da smo čim več na zmernem soncu. Ko umremo, vsa struktura razpade. Vsa živa bitja, tudi geli in koloidi vsebujejo strukturirano vodo. Da bi živeli, potrebujemo prav to vrsto vode, ker je urejena tako, da omogoča nastanek in shranjevanje energije. Ker je nabita, deluje v bistvu kot baterija in takšne številne baterije nosimo v sebi.

Strukturirana voda je podobna izvirski vodi in vodi iz velikih globin (zelo zvišan tlak omogoča nastanek vode EZ), takšno vodo vsebujeta tudi sadje in zelenjava. Rus Vladimir Voeikov je proučeval vpliv vode na človekovo zdravje. Proučil je številne vode okoli Moskve, nato se je posvetil strukturirani vodi. Z njo je zalival rastline in te so zrasle za tretjino više od sosednjih. Njegov cilj je ugotoviti, kako nastajajo visoko energijski elektroni. Kako ustvari strukturirano vodo, ni znano.

Veliko jih prisega na alkalno vodo ali celo destilirano, vendar dr. Pollak meni, da ni toliko pomembno, ali je voda bolj alkalna ali bolj kisla, odločilna je zgolj pravilna struktura.

 

Značilnosti žive vode

Živa voda naj bi bila neonesnažena, uravnotežena in zdravilna, ne preveč alkalna in ne prekisla. Idealni pH vode naj bi bil med 6 in 8.

Vode, ki v naravi veljajo za najbolj zdrave, so vode iz globokih gorskih izvirov. Te so rahlo kisle in njihov pH je 6,5. Ta voda je tudi ustrezno strukturirana. Voda, ki je že po naravi ustrezno strukturirana pa je v svežem sadju in zelenjavi. Sveže sadje in zelenjava vsebujejo tudi veliko biofotonov. Biofotoni so najmanjše enote svetlobe, shranjene v bioloških organizmih in so vir življanja. Živa energija najde pot v človeške celice iz biodinamične hrane, ki jo človek uživa ali s pitjem žive vode. Živa voda je podobna presni hrani. Če želimo alkalizirati svoje telo uživajmo čim več zelenih zelenjavnih sokov in pijmo čim kakovostnejšo vodo.

Marja Vedran Novak; objavljeno v reviji AURA št. 294, februar 2014

Fotografija: Bigstockphoto.com