Mentalno in čustveno dobro počutje je vselej začetek duhovnega življenja, saj psiha izvira iz duha. Resnično srečo in dobro počutje lahko dosežemo le v svoji notranji zavesti in nesmrtni duši, ne pa v negotovem in spremenljivem zunanjem svetu, zato nas ajurveda vodi k jogi in meditacijskim praksam. Duhovnost v jogijskem pomenu besede je prizadevanje po združitvi z bogom in višjim jazom ter nas vodi onkraj običajnih človeških težav in trpljenja. Vsi psihološki problemi izvirajo konec koncev iz napačne uporabe energije zavesti. Namesto da bi se združili z večno notranjo resničnostjo, v kateri sta trajna radost in sreča, smo navezani na prehodne, začasne zunanje objekte, katerih fluktuacija prinaša bolečino. Ko um spojimo v nespremenljiv vir čiste zavesti, v kateri prebiva popoln mir, izginejo tudi psihološke težave.

Veliko psiholoških težav težav izvira iz pomanjkanja ljubezni v življenju. Ljubezen je sila, ki naredi življenje dragoceno, mu vlije barve, globino in toplino in nam dovoli intenzivna občutja. Ljubezen je odvisna od odnosa. Ljudje običajno iščemo ljubezen prek odnosov. Osamljenost in ločenost povzročata bolečino. Ko smo povezani in združeni z drugimi, nas to navda s srečo. A ko omejimo ali poosebimo naše odnose, ti povzročajo izolacijo in prinašajo trpljenje. Povežemo se z eno osebo ali skupino in se ločimo od drugih, ki postanejo naš sovražnik.

Želja je stanje hotenja, potrebe po biti ljubljen. To je prazno stanje potrebe, ki išče izpolnjenost od zunaj. Ljubezen je stanje polnosti, zmožnosti dajanja. Je polno in obilno stanje , ki črpa moč od znotraj in transcendentira naš stik s katerimkoli človeškim bitjem. Pravo vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, je ne kje najti ljubezen, ampak kako dati ljubezen. Če si prizadevamo dajati ljubezen, potem ljubezen pride k nam, ker gledamo na ljubezen kot nekaj, kar nam je prirojeno. Če iščemo ljubezen zunaj, potem se ljubezen izmuzne, ker ne gledamo nanjo kot na nekaj, kar nam že pripada oziroma, kar že smo.

Večina išče ljubezen zunaj: od partnerjev, družine in prijateljev. Pričakujemo , da smo ljubljeni na oseben način raje, kot da bi bili ljubljeni na univerzalen način. To postavlja ljubezen v daljavo, v nek objekt ali osebo, drugačno od nas, ki jo moramo osvojiti, da nas ljubi. Tako vedno zasledujemo ljubezen, a jo ne uspemo zadržati. Takšna ljubezen nas zavede, se nam izmuzne, ker ni resnično naša, temveč je odvisna od okoliščin naših odnosov, ki se vedno spreminjajo.

Vzrok zakaj so človeški odnosi tako težavni je pogosto pomanjkanje devocije. Iščemo izpolnitev v odnosih s soljudmi, ki je pravzaprav možna samo v odnosu z božanskim. Naš resničen odnos, ki je večen, je z Božanskim. Naši človeški odnosi so samo začasne tvorbe teh globljih odnosov. Dokler nimamo pravega odnosa z božanskim, z univerzalno zavestjo ali resnico, ne bomo mogli zavzeti pravilen odnos do življenja, drugih in nas samih. V resnici je naša prava narava samo del božanske duhovne narave in naše fizično telo je samo nadaljevanje našega izvornega duhovnega telesa. Odnosi, ki jih gojimo, so dobra priložnost, da globlje spoznamo svojo lastno duhovno identiteto in vzpostavimo odnose na globlji duhovni ravni. Dober pokazatelj osebnega duhovnega razvoja je kakovost našega odnosa in vedenja. Kolikor skrbimo za dobrobit duše nekoga, se vidi v tem, koliko mu pomagamo, da pospeši svoj duhovni razvoj. Ljubezen do boga se kaže v nesebičnem služenju njemu in njegovim delcem v obliki živih bitij na tem planetu.

Dandanes je razširjeno iskanje trajnih odnosov. A vsi naši človeški odnosi so sekundarni, zato ker so omejeni s časom in minljivi. Postanejo lahko primarni odnosi samo, če vidimo Boga v drugih. Brez prepoznanja večnega Bitja za vsemi odnosi, ne more priti do izpolnitve v nobenem odnosu. Rodimo se sami in umremo sami in nikoli ne moremo biti za vselej fizično ali mentalno drug z drugim, razen za časovno odmerjene trenutke.

Vendarle nismo nikoli sami. Čeprav se rodimo in umremo v posameznem telesu, je v nas zavest celotnega vesolja, katerega moramo izbrati , da pogledamo vanj. Lahko najdemo vse svetove in vsa bitja v nas samih. Resničen odnos je, da vidimo božansko v drugih in v vsem življenju. To zahteva, da se povežemo z našim resničnim izvorom, našimi resničnimi starši, božanskim očetom in materjo stvarstva, in ne samo z zunanjimi telesi in oblikami. Pomanjkanje devocije je vzrok številnih psiholoških težav. Po drugi strani, oseba, ki ima devocijo, ne more imeti večjih, težjih psiholoških težav, ker Božansko ni nikoli odsotno ali manjkajoče, ni nikoli ločeno. Resnična sreča in dobre počutje lahko dosežemo le v notranji zavesti in nesmrtni duši, ne pa v zunanjem negotovem in spremenljivem svetu.

Svetloba onstran uma

Pri doseganju sreče in dobrega počutja je um lahko naš največji prijatelj ali pa sovražnik, če ga ne znamo pravilno uporabljati. Dobro se je zavedati, da je um entiteta, narejena iz naših misli. Če odstranimo misli, bo tudi um izginil. Takšne kot so naše misli, tako se giblje naš um, in takšni postanemo. Miselne oblike so tudi snovne in vplivajo na nas kot majhni, skoraj nezaznavni, ostri električni šoki. Naši umi nenehno oddajajo in prejemajo miselne oblike, ki jih dvignejo na površje ali potlačijo. Ko postanemo bolj zavestni, se učimo zavestno projicirati pozitivne miselne oblike in se ogibati negativnim. Zdravljenje nastopi, ko spremenimo prevladujoče miselne oblike v naših življenjih. Učiti se moramo projicirati misli miru, ljubezni in harmonije, da odvrnemo misli spora, nesreče in motnje, nemira, ki slabijo našo fizično in mentalno vitalnost.

Za nenehno spreminjajočo mentalno fluktuacijo je nehno zavedanje, občutek za jaz ali bitje, sposobnost opazovanja, pričanja in zaznavanja. Čeprav se vsebina uma nenehno spreminja, kot oblaki na nebu, je nenehno trajajoča stalnost naše zavesti, kot čistost prostora, skozi katerega lahko opazujemo to nenavezano. Torej um sam ni zavest. Je instrument, skozi katerega deluje zavest, kot računalnik, na katerem delamo. Zavest v nasprotju z umom nima oblike, funkcije ali gibanja. Ni locirana, nameščena v času in prostoru, ampak je njuna priča. Ne prizadene jo akcija in je prosta dobrih in slabih plodov. Da spoznamo to zavest, se moramo učiti iti onstran uma, kar pomeni, da se osvobodimo njegove vpletenosti. To naj bi bilo naše resnično delo kot človeških bitij in esenca duhovne poti, kakršnokoli obliko že izberemo, da ji sledimo. Resnična zavest je čista zavest onstran mentalnega polja. Naša običajna zavest je pogojena z mentalnim poljem. Samo ker svetloba, luč čiste zavesti odseva v mentalnem polju, se um pojavlja kot zavest. A um sam po sebi ni zavesten, inteligenten, samorazsvetljen. Deluje skozi refleksijo večje luči, večje zavesti, v kateri samo sta razumevanje in svoboda. Učiti se moramo iskati čisto svetlobo onstran uma.

Vendar pa je misli mnogo oblik in se pojavijo v številnih plasteh. Samo če spremenimo naše najgloblje misli, lahko res spremenimo sebe in presežemo omejitev uma. To je veliko več kot samo to, da spremenimo svoje zamisli o stvareh; pomeni spremeniti naša najgloblja čustva in instinkte. To zahteva globoko molitev in meditacijo, nadvse energizirane in koncentrirane višje miselne oblike, da se rešimo globoko zakoreninjenih navad in zasvojenosti. Ko se naučimo opazovati svoj um, ne bomo več žrtve tega, kar se dogaja v naših umih. Lahko bomo to, kar resnično smo in ustvarili kar je v sozvočju z aspiracijami našega srca.

Motnje v pranah

Po jogi so psihološke motnje povezane z motnjami v pranah ali energijah, ki vodijo um. Prana nas energizira, njene motnje povzročimo z napačnimi vtisi, čustvi in mislimi. Med nadzorom notranjih pran, dihanjem in živčnimi tokovi obstaja tesna povezanost. Medtem ko globoko, počasno dihanje umirja um, nepravilno in neenakomerno dihanje vodi v psihične blokade. Glede na gibanje in funkcije se prana deli v pet vrst: prana, apana, samana, udana in vyana. Prana vayu je naša sposobnost, da absorbiramo pozitivne vtise in misli, kot tudi sposobnost življenjske moči, da nadzira naše ravnovesje. Ta vodilna prana je povezana z agnijem ali ognjenim načelom in skupaj z njim vitalizira um in občutke. Apana jer odgovorna za izločanje in kopičenje odpadnega materiala v umu. Je naša sposobnost, da se ubranimo negativnosti, sile gravitacije v umu. Ko je njena funkcija porušena, postanemo depresivni ali nas prevzamejo energije stagnacije in razpadanja. Samana vayu, uravnovešena življenjska energija, je oslabljena, ko sta mentalni mir in harmonija motena. Psihično to poruši delovanje prebavnega sistema in oslabi absorpcijo, zaradi česar se v telesu kopičijo toksini in škodljive snovi. To povzroča psihičen zastoj in navezanost, skupaj z nezmožnostjo biti sam. Ravnovesje Samane, ki je povezana z mentalno prebavo, porušimo z napačnimi vnosi in slabim razlikovanjem. Vyana vayu je ekspanziven del življenjske energije, odgovoren za našo navzven usmerjeno gibanje in dejavnost. Naredi nas srečne, neodvisne in ekspanzivne. Vyana, ki je povezana s cirkulacijo vseh hranil v vsa tkiva, prinaša stagnacijo v naši globlji zavesti. Če je motena, povzroči tremor, drgetanje v telesu ali vznemirjenost v umu. V umu povzroča odtujenost in izolacijo ter preprečuje razumevanje z drugimi ljudmi. Udana Vayu je naše navdušenje, volja in motivacija. Zaradi nje, se počutimo vzneseni, ponosni in navdušeni. Oslabi z depresijo. Ko smo malodušni, se naša energija ne more gibati navzgor in spuščati navzdol. Nesposobnost da govorimo ali izražamo sebe kaže, da je udana vayu oslabljena. Udana ali naša pozitivna volja je oslabljena in nismo sposobni spremeniti ali izboljšati svojih življenjskih pogojev. Če pa je v presežku, je oseba dominantna, nečimrna, domišljava in nestrpna.

Devocija – zdravilni nektar

Z vidika joge in ajurvede je duhovnost prizadevanje združitve z Bogom ali z višjim jazom. Devocija je temeljno vedenje duše, naše spontane ljubezni do Božanskega očeta in Matere vesolja. Praksa devocije je nektar, ki lahko pozdravi vse težave in bolezni. Ajurveda poudarja pomen Boga (Ishvara), stvarnika , iz katerga izvira vesolje kot temeljni vir zdravljenja. Bog je manifestiran vidik Božanskega ali Brahmana, ki vodi kontinuum prostora in časa (vesolja). Z vidika Ved je Bog notranja resničnost, naš notranji vodnik. Biti v stiku z njim je ključ do tega, da navežemo stik z našim notranjim jazom in virom dobrega počutja in sreče. Bog je vrhovno bitje, ki očitno ni omejen na nobeno posebno obliko – Bog ni samo on. On (Ishvara) je tudi ona (Ishvari). Njegov ženski dvojnik je njegova ustvarjalna moč, božanska milost ali Šakti. Bog ni samo žensko in moško, je tudi živ in neživ, biva v vsej naravi, skupaj z živalmi, rastlinami, kamni, planeti in zvezdami. Je oseben in neoseben, brezobličen in vsebuje vse oblike. Bog je bitje, ki deluje prek kozmične inteligence, ki je njegov um. Stik z njim vzpostavimo z odprtim umom in srcem prek meditacije. Ko se uglasimo z njegovo voljo, nas to dvigne v sam vrh naravnega sveta, od koder nam je lahko dostopna transcendentalna zavest.

Psiholoških težav se ne da vselej rešiti z našo osebno voljo. Naš trud, da z voljo nadziramo življenje in upravljamo z našo usodo, nas privede v stanje stresa in vznemirjenja, ki se ga želimo rešiti. Sebičnost, ki je pomanjkanje devocije, in iskanje ljubezni zunaj, nas znotraj pušča nezadovoljne in suhe, prazne. Naučiti se moramo tudi predajati naše osebne težave, da se ne morejo prilepiti na nas. Naše osebne težave so večinoma manifestacije osebnega jaza. In za njih ni rešitev znotraj sfere osebnega jaza. Samo če predamo ta jaz, težave, ki jih je povzročil, izginejo. Predaja je ključ do tega. Predaja je najhitrejša pot, da preidemo vse naše težave. To ni predaja osebi ali veri. Je predaja naši notranji dobrotljivosti in zavesti življenja, da vse doumemo, ko se osvobodimo sebičnih motivov. Konec koncev nismo odgovorni za to, kako naša telesa delujejo, za gibanje časa ali za čudovit red vesolja. Če ne bi bilo višje vodilne moči, ne bi mogli niti dihati. Torej se ne delajmo, da upravljamo stvari, temveč se predajmo moči, ki vedno vodi vse stvari in ki je ljubezen, ki leži v naših globinah srca.

Andreja Paljevec; objavljeno v reviji AURA, maj 2012, št. 273

Fotografija: Bigstockphoto.com