Še pred nedavnim sem znova zatavala v slabo počutje in moje misli so to razčlenjevale. V otroštvu sem bila precej prepuščena sama sebi, zato nisem nikoli imela občutka, da me imajo starši res radi. To občutje se je seveda podzavestno vleklo v prihodnost in mi med odraščanjem povzročilo marsikatero čustveno breme in telesne težave.

Ker verjamem, da vse življenje rastemo in se notranje razvijamo, me ne preseneča, da se podobna občutja še vračajo, čeprav v milejši, razločnejši obliki. Moje misli so se nadaljevale in ugotavljala sem, da je najtežje prav ljudem, ki jim v otroštvu ni uspelo dobiti potrditve za obstoj, niti spodbud ob občutenju strahov, s katerimi bi si lahko okrepili samozavest. Nato pa se mi je posvetilo: takšne misli so bile misli žrtve. Prepoznala sem subtilno energijo svojega premišljevanja − podlaga počutja in misli je bila energija prepričanja »da sem žrtev«. Ko sem to prepoznala in stopila iz te energije, je vsakršna sled o slabem počutju izginila! Počutila sem se ne le bolje, temveč čudovito. Izredno pozitivno presenečena nad nenadno spremenjenim počutjem sem spoznala: z zavedanjem sem si povrnila moč.

 

Kdaj smo v vlogi žrtve

Spoznanje je bilo zame prava mala hevreka. Čeprav sem vlogo žrtve že znala prepoznati in se iz nje že kar rešiti, sem zdaj v telesu, energiji, čustvih in mislih doživela, kolikšna je razlika, ko v trenutku preklopiš iz nemoči v moč. Premik v zavedanju te popelje v preskok v bivanju. Ko sprevidiš, kako v vlogi žrtve predajaš svojo moč in odgovornost zase svoji okolici, nisi več prepuščen naključjem življenja, temveč si zavesten ustvarjalec. Poudarjam – zavesten saj smo (so)ustvarjalci vsak trenutek, le da večinoma ustvarjamo nezavedno (in se naš ego teh stvaritev veseli ali pa jih obžaluje).

 

Ko dolžimo svojo preteklost

»Kriva je moja preteklost …«, »Če se ne bi rodil v tej družini, bi …«, »Če ne bi z menoj ravnali tako, bi …« in podobni stavki so lahko zelo pogosto izrečeni na glas ali v mislih. Vse, kar zajema občutja obžalovanja, žalosti, jeze glede preteklosti, glede dogodkov, ki so se ali se niso zgodili, vse to nam jemlje moč. Ob takšnem premišljevanju smo v vlogi velike žrtve, saj svoje preteklosti ne moramo spremeniti. Vse, kar imamo ta trenutek, je spomin na preteklost, ki pa se spreminja v skladu z našim trenutnim počutjem (kolikor bolj smo slabe volje, toliko bolj črna je preteklost). Svojo preteklost bi morali sprejeti, biti hvaležni za vse dogodke in se iz nje učiti. Naša odločitev v tem trenutku, ali bomo na preteklost gledali s stališča žrtve ali močne osebe, je tista, ki nam bo obarvala naše spomine na dogodke in ljudi naše preteklosti.

 

Ko iščemo razloge zunaj sebe

»Kriva je kriza …«, »Kriv je sistem …«, »Krivi so oni …«, »Če bi bil moj šef drugačen, bi …«, »Če bi moj partner le kdaj …« skoraj teatralno kriči iz igranja žrtve. Ne glede na to, kako nedelujoč ali nepošten je sistem, ne glede na to, kako nesramen je šef ali kako nepozoren partner v resnici, je za nas pomembno le, kako vse to doživljamo mi. Če prelagamo krivdo na druge, prelagamo nanje tudi odgovornost zase in svojo moč. Okolje in ljudje v njem se ne bodo spremenili, dokler se ne bomo spremenili sami. Ko predajamo svojo moč za svoj obstoj drugim, nas nosi kakor listje v vetru: pristanemo lahko na varni mehki podlagi ali pa na prometni cesti, in tam nas hitro kaj povozi. Če sledimo le trenutnemu počutju, ko nas morda čustva slepo premetavajo sem ter tja in ta čustva tiho ali zelo glasno zrcalimo na druge, s tem soustvarjamo okolje, ki je lahko tako nestabilno, kot smo mi sami. Če je na primer v nas globoko zakopana jeza, ki tiho deluje iz podzavesti, potem vlaganje energije v notranjo rast, urjenje uma in pridobivanje večjega zavedanja o sebi to jezo odpravi in ni več vzvod za odziv okolja nanjo.

Področja, na katerih imamo največ težav, so nam najbolj nejasna, zato v njih ne znamo zavestno uporabljati svoje moči. Takoj ko to prepoznamo, naredimo neznansko velik korak zase, saj imamo živeči v zdajšnjem trenutku v sebi neizmerno moč za ustvarjanja vsega želenega.

 

Ko se preživljamo, namesto da bi živeli

»Če bi le imel več denarja …« pogosto razmišljajo tisti, ki jim ga zelo primanjkuje. Če bi ga imeli več, bi ga v svoji trenutni vibraciji (pomanjkanja) le porabili več. Naše denarno stanje ni povezano le s tem, koliko zaslužimo, temveč tudi, koliko zapravimo – na prihodke in odhodke pa vpliva naše notranje stanje: kako o denarju razmišljamo, čutimo, govorimo in navsezadnje, kako z njim ravnamo. In seveda tudi to lahko počnemo s svojo notranjo močjo − ali sprejemamo in se žrtvujemo ali izžarevamo notranjo moč. Ne glede na to, kako smo živeli v preteklosti, lahko v zdajšnjem trenutku vplivamo na prihodnost. Svojo vlogo žrtve ohranjamo, če mislimo, da ničesar ne moremo storiti, saj to preprosto ni res. Vsakršno izobraževanje, notranja rast in urjenje uma nas lahko popelje k blaginji, a ne dokler ostajamo žrtev.

 

Ko se ne ljubimo, spoštujemo in cenimo

»Če bi le bil zdrav, bi …«, »Če le ne bi imel teh kroničnih težav, bi …« Da lahko v svojem telesu ustvarimo bolezenska stanja, potrebujemo zelo veliko energije, da ta nasprotuje našemu naravnemu stanju, ki je pretočno. Kolikor večje težave si ustvarimo, toliko večjo moč lahko vidimo v njih. Seveda večina ljudi bolezni ne ustvari zavestno, vse to poteka na energijski in nezavedni ravni, zato tako veliko ljudi zelo hitro ozdravi, ko se loti energijskega zdravljenja in spreminjanja miselnih vzorcev. Kdaj smo tihe žrtve, ko smo bolni? Ko na primer svoje zdravje povsem prepustimo zdravnikom. Poudarjam – povsem, saj so zdravniki lahko čudovita podpora na poti k zdravju, vse dokler se ne začnemo nanje zanašati kot na edini vir našega zdravja – takrat jim sami predamo svojo moč. Namesto tega raje vzemimo moč v svoje roke, ne ubogajmo drugih ljudi na slepo, temveč prisluhnimo njihovemu mnenju in se na koncu sami odločimo, kaj bomo s prejetimi informacijami naredili. Eden od primerov, kdaj slepo sledimo ponudbi iz okolja, je tudi, če zavestno ne spremljamo, s čim se hranimo (če naša hrana ni živa, domača, nepredelana in ekološka). A o tem kdaj drugič.

 

Kadar dvomimo o sebi

»Če se le ne bi tako bal …«, »Če bi imel več časa …«, »Če le ne bi bil tako utrujen …«, verjetno lahko tako naštevamo v neskončnost, saj smo pri izgovorih ali razlogih zelo ustvarjalni. Takšno razmišljanje je lahko zelo prikrito. Tudi ko se ujezimo, da »žrtev pa že nismo« in ob tem naštevamo številne razumske razloge, zakaj nam na primer, česa ni uspelo uresničiti, sprejemamo svojo vlogo žrtve – zakaj? Ker se izgovarjamo. Ko se izgovarjamo, opravičujemo svoja dejanja. Kaj pa ko rečemo »ni mi bilo namenjeno«? Samo globoko v naši notranjosti je odgovor, ali ta stavek pomeni vdajo ali je resnično znamenje, da nismo na pravi poti. In ko se nam zalomi na poti k želenemu cilju − ali obupamo že ob prvi oviri?

 

Smo neizmerno močni ustvarjalci!

Naj vas moje besede spodbudijo, da bi v sebi našli ogenj, ki tli in le čaka, da ga »razpihate«. Nihče v resnici ni žrtev – o tem nas prepričujejo le naše misli, zavestne ali nezavedne. Z malo domišljije si lahko predstavljate, kako vsaka nova negativna misel pripelje novo in tako naprej, dokler v sebi ne ustvarite pravega snežnega meteža, ki tudi fizično ustvari pravo ledeno dobo slabega počutja. Namesto da bi si dopustili nenehno kopičenje negativnosti, lahko tok tega kaj hitro ustavite; raje si ustvarite notranje sonce, ki presvetli vsako celico vašega telesa. Bodite ustvarjalci, to, kar ste v bistvu že.

Katerina Jazbec, objavljeno v reviji AURA, november 2011, št. 267

Fotografija: Bigstockphoto.com