Danes sem gledala fotografije samostana Huasan, ki je na vrhu visoke prepadne pečine ob Kitajskem zidu. Ob samostanu rastejo borovci, na vse strani pa se spuščajo gladke prepadne stene. Menihi so morali preplezati steno, da so prišli do samostana. Videti je divje in čudovito, za koga tudi malce srhljivo in lahko si predstavljam občutek svetosti v tistem odmaknjenem miru, ko si moral premagati strah in se potruditi, da si prišel tja. Toda danes se tam valijo kolone turistov, pot do samostana je namreč vklesana v skalo, opremljena z lestvami in zavarovana z jeklenicami.

 

Ali je to še vedno svet kraj?

 Dobro vprašanje. Mislim, da je povsod sveto in vsak človek je svet. Ljudje se nagibamo k temu, da gremo na visoke ali posebne kraje, ker nam zrcalijo našo notranjo lepoto. Zunanja lepota namreč zrcali notranjo. Kolikor lepši je kraj, toliko bolj začutimo svojo notranjo lepoto, zato se tam tako dobro počutimo. Velja tudi nasprotno: če ste veliko naredili za svojo osebno in duhovno rast in izražate svojo notranjo lepoto, boste naredili kraj, kjer ste, lepši. Če pride takšen lep človek med nesrečne ljudi, bodo ti ljudje njegovo notranjo lepoto začutili tudi v sebi in začeli izražati ta vidik samih sebe. Postali bodo lepota. Če pride na neki kraj veliko ljudi, ki nosijo s seboj travme in njihove posledice, zagrenjenost in jezo, bodo ta stanja nekoliko prekrila lepoto prostora, vendar bo kraj pod njimi še vedno ostal lep. Če pridete v stik s takimi ljudmi in začnete čutiti tako kot oni, pomeni, da zrcalijo nekaj, kar je v vas, in to prihaja na plan. Podobno je z ljubeznijo. Ko pridete v stik z ljubečo osebo, se v vas zbudi vaša ljubezen. Oba skupaj s tem človekom sta v stanju ljubezni. Enako je z občutenjem svetega.

 

Ali to pomeni, da nič, kar občutimo – nobeno čustvo, nič svetega, ne prihaja od zunaj, da je vse v nas?

Da, popolnoma. Nič ni zunaj nas – vse že imamo. To, kar iščemo so zrcala za tisti del sebe, ki ga moramo začutiti. Nihče nam ne more dati ničesar, česar nimamo že v sebi. V sebi imate vsak vidik človeštva in duhovnosti. Včlenjeni smo v inteligenco stvarstva, smo del celotnega polja zavesti in bivanja. Ker smo del tega polja, v resnici nismo nikoli ločeni od ničesar in imamo dostop do vseh informacij, ki jih potrebujemo. Vse to je v našem širšem umu. Težave izvirajo iz tega, ker se počutimo ločene.

 

Toda zakaj se počutimo ločene?

Občutek ločenosti je privid, navidezna resničnost. Pod tem prividom je povezanost z vsem. Občutek ločenosti nastane ob travmatičnih dogodkih, ko smo ranjeni in občutimo močno bolečino. Včasih je tudi posledica prenašanja tega prepričanja s prednikov na naslednje rodove. Prepričani smo, na primer, da je Bog zunaj nas. Ljudje si ustvarimo občutek ločenosti na zelo veliko načinov, ločimo se lahko od kogar koli in česar koli. Na primer: ločimo se od partnerja, ker smo z njim doživeli neprijetne izkušnje. Rečemo si, da tega človeka ne ljubimo več in nočemo imeti z njim nič več opraviti. Jezni smo nanj, mogoče ga celo sovražimo, hočemo ga odriniti iz svojih mislih, iz svoje resničnosti. Toda dobro se je zavedati, da bomo s tem človekom za vedno v odnosu – tako ali drugače. Sami izbiramo, ali bomo imeli ljubeč ali jezen, maščevalen odnos. Fizične razdalje tu niso pomembne.

 

Ali to pomeni, da se sama energija nekega odnosa v resnici sploh ne spremeni, spremeni se lahko le oblika te energije?

Natančno tako. Ko se z nekom povežete, bo ta povezava ostala za vedno. Zato je odpuščanje tako zelo pomembno. Za vse večne čase smo povezani. Ali ne bi zato raje izbrali ljubeče povezave? Pobegniti iz sebe namreč ne moremo! (Smeh)

 

To je pomembno spoznanje, kajti veliko ljudi, ki so vpleteni v težke partnerske odnose išče rešitev v tem, da skušajo odnos pretrgati in si dopovedati, da ga ni več. Tudi nekateri psihoterapevtski prijemi delujejo tako, da naj bi človek popolnoma pretrgal težaven odnos in začel znova. Ljudje, če so iskreni, po mnogih letih prizadevanj ugotovijo, da so še vedno zapleteni v odnos ali pa se počutijo neprijetno prazne.

Rad bi poudaril, da s tem ne mislim, da bi moral človek vztrajati v razdiralnem odnosu, kjer se dogajajo zlorabe. Pomembno je zavedanje, da bomo tako ali drugače, na tej ali drugi ravni vedno v odnosu. Zdravljenje in rešitev sta v tem, da iščemo čim bolj ljubeče oblike tega odnosa. Nesmiselno je ostajati pri težkih, jeznih in maščevalnih čustvih – in če tako čutimo, se, uničujemo. Vredno se je torej ukvarjati s svojimi občutki in si prizadevati odpustiti, ne glede na to, kako dolgo lahko traja, preden resnično odpustimo.

 

Kaj je pravzaprav odpuščanje?

Nekaj zelo preprostega. Prvi korak je, da se nam ta oseba ne zdi prav nič drugačna od nas samih: niti boljša niti slabša, nič bolj ali manj uspešna od nas. Vidimo jo kot posebno človeško bitje, ki ima zato tudi svojo neuničljivo povezavo s Stvarnikom, prav tako kot vi ali jaz ali vsako drugo bitje. Vsi smo ljudje in človeško je delati napake. Tu pridemo do zelo stare molitve iz Jezusovih časov: Odpusti nam naše grehe, tako kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Kaj to v bistvu pomeni? Ko se nam zdi težko nekomu odpustiti, pomislimo na vse tiste, ki smo jih prizadeli mi, pomislimo, kako je bilo takrat – v kakšnih okoliščinah, s kakšno zavestjo smo to storili in kako bi si mi želeli, da nam oni odpustijo. Pri tem gre, nasprotno, za isto stvar. Tu je začetek. Rečemo: »To ni bil moj namen in s tem bom živel vse svoje življenje. Prosim, odpusti mi.« Potem si predstavljamo osebo, ki ji odpuščamo, na istem kraju. Resnično, globoko odpuščanje včasih vzame veliko časa, zelo hitro lahko zamahnemo z roko in dogodek odrinemo, za odpuščanje pa si moramo vzeti čas in si zavestno prizadevati za to – in na neki točki bo odpuščanje postalo zelo preprosto in naravno. Nič hudega, četudi traja desetletja – pri tem ne moremo prehitevati.

 

Zdi se, da Cerkev z grehi in krivdo deluje v nasprotju z Jezusovim naukom.

Zelo pomembna je ugotovitev je, da Jezus ni bil kristjan, temveč jud, od trenutka njegovega rojstva do smrti je v njegovih žilah tekla judovska kri. Svojega judovstva ni nikoli preklical. Krščanstvo je prišlo šele pozneje z drugimi ljudmi. Jezus ni napisal niti besede evangelija ali Biblije. Duh je govoril skozenj, ko so besede njegovega nauka prihajale kot odgovor z višje ravni na določen položaj v tistem času, da bi se vrnili ljubezen in resnica in bi se pretreslo, kar se je moralo spremeniti. Če vzamemo njegov nauk iz povezave s prostorom in časom in ga prestavimo drugam, da bi rabil nečemu drugemu, storimo napako. To je napaka vsake organizirane religije. Tako postane nauk dogma s pravili in normami, s strahom in krivdo in vsem, kar pride zraven. Tako postane religija umsko-institucionalizirani pekel. Ustvari se mentalna duhovnost namesto spontanega izraza Svetega duha, o čemer je govoril Jezus. Pridiganje Cerkve, resnično življenje in Jezusov nauk so zelo različne stvari. Njegov nauk je spontan izraz resnice in ljubezni tukaj in zdaj, nekaj popolnoma drugega pa so cerkvena pravila in dogme, ki jih Cerkev vsiljuje z obsojanjem, strahom, krivdo in polarizacijo dobro–slabo. Cerkev je v svojih okoliščinah naredila toliko dobrega, kolikor je zmogla, naredila pa je tudi zelo veliko napak.

 

Zdi se, da smo Slovenci še posebno obremenjeni s krivdo in sramom.

Nekaj zanimivega in posebnega vam moram povedati. Kadar koli pridem v Slovenijo, začutim lepoto, dejavnost, odprtost, Slovenija je tako živa, tu se dogaja vse! Vse, kar se dogaja kjer koli po svetu, lahko vidite tu. Slovenija je kot mikrokozmos. V tem je nekaj arhetipskega in zelo močan občutek imam, da se tu dogaja nekaj zelo pomembnega za svetovno zavest. Neznansko veliko energije je tukaj, toliko učiteljev prihaja sem, toliko osupljivih ljudi. Nekaj zelo posebnega in drugačnega je na tej deželi. Tega ne govorim kar tako – nikjer drugje nisem govoril teh besed; nekaj je, česar nikjer drugje ne čutim tako močno kot v Sloveniji. Tu se dogaja nekaj zelo nenavadnega. Tak primer so besede in dejavnosti nekaterih vaših politikov (pokojnega Drnovška, op. p.), ki so odmevale v svetu in pustile neizbrisne sledi. Vpliv, ki ga ima Slovenija na Evropo in svet, je osupljiv. Slovence sem srečeval povsod po svetu, na vseh celinah, po vsem svetu potujete in sprožite veliko dogodkov. Vsakič, ko pridem z zahoda z zavestjo sodobnega zahodnega sveta, se v Sloveniji srečam s preprostimi in tako zelo pomembnimi stvarmi, kot so gostoljubje, velikodušnost, temeljna preprosta prijaznost, čutim tok ljubezni. Za vas je to nekaj normalnega, samoposebiumevnega, ni si vam treba prizadevati za prijaznost in ljubezen, ni vam treba tega igrati, ker je to preprosto v vas, to ste vi. Toda za nekoga, ki prihaja iz druge dežele, je to nekaj izjemnega! To je vse učenje in zdravljenje na enem kraju, tukaj in zdaj. Danes zjutraj sem se pogovarjal z nekom iz Nizozemske, ki redno prihaja v Slovenijo in dejal je, da je izkušnja Slovenije kot stapljanje z ljubeznijo. Druge zahodne države dajejo občutek hladnosti, ostrine, pristopa s hladnim, analitičnim razumom. Slovenija pa vas sprejme s toplino in skrbjo. In to je to, kar je izgubljeno v zelo veliko drugih deželah, in ljudje to pogrešajo.

 

Na svoji zdravilski poti ste se ukvarjali s številnimi metodami in načini zdravljenja, od tradicionalne kitajske medicine do psihične kirurgije. Ko ste se poglabljali vanje, ste verjetno ugotovili, da imajo kaj skupnega. Kako uporabljate to znanje danes?

Ko sem se poglabljal v različne metode zdravljenja, sem si prizadeval, da bi zajel bistvo vsake metode in opuščal, kar je bilo zunanje, dodano z racionalnim umom. Te bistvene stvari sem nato povezoval med seboj. Tradicionalna kitajska medicina je zelo obsežen študij, v pet tisoč letih se je nabralo neizmerno veliko znanja. V začetnem obdobju sem poglobljeno študiral teorijo, veliko časa sem namenil razmišljanju in postavljanju diagnoze. V poznejšem obdobju delovanja pa je moje delo z zdravljenci postajalo čedalje bolj intuitivno in energijsko, dokler nisem sploh prenehal premišljevati. Ko je zdravljenec ležal pred mano, mi je njegovo telo samo povedalo, kako moram zdraviti. To je imelo zelo malo opraviti z racionalnim umom, včasih si svojega početja sploh nisem znal racionalno razložiti, a uspehi so bili presenetljivi. Danes lahko rečem, da je bilo preveč teorije in premišljevanja pravzaprav omejujoče. Lotil sem se učenja drugih tehnik, da bi še bolj opustil um. To me je pripeljalo do osupljivega spoznanja, kako je vse med seboj povezano in kako me vse to presega. Takrat sem popolnoma opustil zdravilstvo, nehal sem se istiti s svojim poklicem zdravilca in prizadevati, prenehal sem uporabljati svoj razum in svojo energijo. Ko sem se jaz umaknil, je vstopil Veliki duh in začel delovati. Spoznal sem, da manj ko Ger dela, več lahko stori On. To je bilo razodetje: zdravilec nisem jaz, tega ne počnem jaz! To me je pripeljalo nazaj k molitvi in prošnji – preprosto prosil sem, potem pa sem se umaknil in pustil, da se je zgodilo. In takrat se je začelo res globinsko zdravljenje. Seveda še vedno uporabljam znanje, ki sem si ga pridobil, vse to je še vedno dragoceno in potrebno, toda moja vloga se je spremenila – pustim, da Duh ali Višja inteligenca pride skozme in opravi delo. Dobiti njeno pomoč je tako preprosto kot prositi za kozarec vode.

 

Kakšne vrste prošnje pa so uslišane?

Uslišane so najvišje molitve, ki prihajajo iz vaše duše.

 

Torej želje ega ne bodo uslišane?

Lahko da bodo, vendar če ne prosite tega, kar res potrebujete, zelo pogosto ne bodo uslišane ali pa boste to sicer dobili in tudi zelo hitro izgubili. To se zgodi zelo pogosto. Želje ega in zahteve so pogosto v nasprotju s potrebami duše. Molitve in prošnje so stvar duše – molite iz svoje duše, ne iz osebnosti ali ega. Naše prošnje bodo uslišane, ko se bo osebnost uglasila z dušo.

 

Stvari včasih niso takšne, kot se zdijo. Včasih je pomoč prav zavrnitev prošnje za pomoč. Kako prepoznate takšne položaje?

Pomembno je razlikovati med zdravo podporo in nezdravim reševanjem nekoga. To zadnje je pravzaprav jemanje moči temu človeku. Na primer: prijateljica želi narediti nekaj dobrega zase, nameni se v telovadnico in me prosi za prevoz. Ker imam avto, jo bom odpeljal, mogoče celo pospremil po stopnicah, ne bom pa dvigoval uteži namesto nje, kajti če bom storil to, bo ostala šibka in namesto nje se bom krepil jaz. Pomembno je prepoznati, s čim se ljudje krepijo, bodisi telesno, čustveno, mentalno ali duhovno in to prepustiti njim, pomagati pa jim, da do teh krepitev lahko pridejo – potem pa – stop! Anthony DeMello je to opisal v prelepi zgodbici o gosenici, ki se je spreminjala v metulja. Zabubila se je in ko je po določenem času začela lesti iz bube, jo je opazil dobrosrčen človek. Gosenica se je le počasi in mukoma izmotavala iz ovojev in človek ji je sklenil pomagati. Nežno je razprl ovoje. Metulj je razprl krila, dolgo je mahal z njimi in se opotekal, a ni mogel poleteti in je umrl. Trud in čas, ko metulj počasi mukoma leze iz bube, sta namreč zelo pomembna – tako se požene kri po mišicah, mišice se oskrbijo s kisikom, okrepijo in pripravijo na polet. Brez tega polet sploh ni mogoč. Kot predan zdravilec resnično želite pomagati in včasih je težko ostati ob strani in opustiti dejavno pomoč. Učenje, kako pomagati ljudem, je zapleten in dolgotrajen proces, ki poteka vzporedno z zdravilskim delom.

 

Razumska nadvlada nas, zahodnjake, pogosto odtujuje od celotnega občutenja samih sebe in posledično tudi ovira zdravljenje. Kaj bi jo razrahljalo in pomagalo bolj zaupati intuiciji? Ljudje v naši razumsko usmerjeni kulturi so namreč pogosto označeni kot »malce čez les« ali »za luno«.

Ja, to je pa za zahodnjake »ta velika« tema! Pri tem je najboljše, da si dovolite preprosto – »biti za luno!« (Smeh.) Ja, kar bodite za luno! Seveda tako, kot je najbolje mogoče. (Zresnjeno in nato spet v smehu.) Veste, tudi naši največji učitelji so bili malce, nekateri pa kar popolnoma čez les. Krišna je bil z našega zornega kota popolnoma »ubrisan«, in takih je bilo še veliko drugih po vsem svetu. Okolica jih je tako videla, tako sodila in jim nalepila takšne oznake. Toda to je neke vrste božanska norost, odprtost božanskemu in intuiciji ter izražanje neposrednega božanskega.

 

Hvala! To se pa res dobro sliši!

Kajne? Sproščujoče, čudovito! Vsi bomo nekoč umrli, tukaj smo samo za kratek čas. Ničesar ne bomo vzeli s sabo, zakaj torej ne bi živeli tako polno kot je le mogoče, tukaj in zdaj, z vsem svojimi možnosti? Slavni stari škotski bojevnik William Wallace je rekel: »Umremo vsi, toda le nekateri med nami resnično živijo.« Pogosto nas je strah narediti korak, ki si ga močno želimo, izraziti neko zamisel, slediti intuiciji. V ozadju vseh strahov je strah pred smrtjo. Zaradi strahu nismo resnično srečni, obtičimo in smo pravzaprav že mrtvi – zgodi se prav to, česar se najbolj bojimo. Namesto da bi se z vso močjo in strastjo predali življenju, ga objeli – to pomeni biti popolnoma živ! Zavedanje smrti je pomembno – ne v mračnem, morbidnem občutku, temveč kot zavest o tem, da se nam ni treba ničesar bati, da ni razloga, zakaj bi v življenju prestrašeni obtičali.

 

Tudi do smrti ima zahodna civilizacija nesproščen, zelo obremenjujoč odnos.

Smrt je del življenja. Smrt in rojstvo nista patološka. Nobeden od teh dveh dogodkov ne sodi v bolnišnico. To sta dva sveta, prelepa prehoda. Ti dve izkušnji bi se morali zgoditi v svetišču, ne pa v bolnišnici. To sta najbolj naravna in čudovita dogodka. Ženska je v trenutku otrokovega rojstva boginja v najsvetlejšem trenutku stvarjenja. Naslednji najlepši in najsvetejši trenutek je, ko otrok zapusti telo in odide v duhovni svet. No ja, saj je razumljivo, da gredo ženske v porodnišnico – za vsak primer, če gre kaj narobe. Toda vseeno mislim, da bi morale biti v svetišču. Saj bi bilo lahko svetišče tik ob bolnišnici! (Smeh.)

 

Zdravite tudi z uporabo psihične kirurgije. Izmed vseh področij vašega obsežnega znanja, je to sorazmerno redko in precej zavito v skrivnost.

»Posega« ne izpeljem sam, v prošnji se povežem s psihičnimi kirurgi kot duhovnimi bitji in ti opravijo delo. Osupljivo in popolnoma resnično. Pogosto ljudje povedo, da so se počutili tako, kot da bi bili na običajni fizični operaciji. Dogaja se, da po psihični operaciji odidejo k zdravniku, da bi preverili, ali je težava odpravljena. Na ultrazvoku ali rentgenu so vidne brazgotine ali sledovi rezov, bolnega tkiva pa ni več in tudi na površini telesa ni videti ničesar. Psihične kirurgije sem se naučil na Filipinih in v Braziliji. Ko sem v Manili povprašal po nekom, ki bi imel resnično, avtentično znanje psihične kirurgije, so mi povedali za človeka, ki je deloval v zakotni uličici revne mestne četrti. Hiša je bila videti kot nekakšna majhna stara kapela. V skrajno preprostem prostoru je bila navadna večja lesena miza, prekrita z belim prtom. Sobo so napolnjevali ljudje z raznovrstnimi zdravstvenimi težavami, tudi zelo hudimi, in njihovi sorodniki. Prišli so z ulice. Ko je psihični kirurg vstopil skozi vrata, sem ga med stotinami ljudi takoj prepoznal po izjemni svetlobi, ki je razsvetlila ves prostor. Najprej je sedel na rob mize in se potopil v meditacijo, nato so njegovo telo preplavili krči in tresavica. Bilo je očitno, da je vstopil v njegovo telo duh, spremenil se je. Videti je bilo nenavadno, skoraj smešno – kot da telo nekako ne bi bilo čisto prav duhu. Imel je več pomočnikov, ki so mu energijsko stali ob strani. Ko je zdravljenec legel na mizo, ga je prešel z mezincem, potem pa na hitro nekaj napisal na list papirja in ga predal asistentki. Ta ga je odnesla k navzoči množici. To so bila namreč navodila za njihove molitve ob operaciji. Nato je začel delati, brez instrumentov se je z rokami približeval telesu, kot da bi res posegal vanj, čeprav na zunaj ni bilo opaziti ničesar, nobene rane.

V tistem času mi je delala težave leva ledvica. Ko sem prišel na vrsto in legel na mizo, je šel naravnost k bolni ledvici, čeprav mu o težavah nisem niti črhnil. Čutil sem, da nekaj prodira v moj hrbet in šari po predelu ledvice. Videl sem, da je jemal črnikaste koščke tkiva, strjene krvi in podobne stvari in jih metal v skledico. Najbolj otipljivo in osupljivo je bilo, ko me je povabil zraven, ko je odstranjeval ciste z jajčnikov neke ženske. Z rokami je potisnil jajčnik in odstranjeval ciste drugo za drugo, nato pa jajčnik potisnil nazaj v telo.

 

Ali ste to videli samo vi, ker ste bili morda navzoči na poseben način, ali tudi drugi ljudje v sobi?

Vsi! Vladalo je prav posebno ozračje. Ustvaril ga je zdravilec z izjemno močno energijo. Pri tem so mu pomagali pomočniki. Bila je izredno visoka vibracija in močna resonanca. Ko se je z rokami približal telesu, se je zdelo, kot da se tkivo redči in mehča, tako nekako, kot bi se zmehčalo maslo in bi z roko lahko segel vanj. Lahko ste celo slišali zvoke luščenja, cmokajoče zvoke mehkega in vlažnega tkiva. Osupljive so bile operacije oči – s prsti je deloval na najobčutljivejših in drobnih predelih.

 

Iz izkušnje vem, da tako doživetje zahodnega človeka temeljito pretrese. Kako ste se počutili po tem?

Več tednov po doživetju svoje psihične operacije v Manili se nisem počutil normalno, moj um je bil popolnoma zbegan, divjal je vsenaokrog. To, kar sem menil, da je resnično, se je zdaj zdelo neresnično, in to, o čemer nisem imel pojma, da lahko sploh obstaja, se je kar nenadoma pokazalo kot otipljiva resničnost.

 

Ali se je psihične kirurgije mogoče naučiti ali za to potrebujete poseben dar?

Oboje. Nekateri ljudje so zelo nadarjeni, nekateri pa vložijo v učenje veliko časa in truda in se tudi veliko naučijo. Velja enako kot za vsako drugo stvar – glasbo, na primer. Zame velja oboje. Rodil sem se s posebnim darom, a sem v pridobivanje in razvijanje zdravilskega znanja vložil zelo veliko časa in energije, temu sem pravzaprav posvetil vse življenje. Ko so se mi v mladosti začele kazati nekatere sposobnosti zaznavanja in čutenja energij, najprej nisem imel pojma, kaj naj bi sploh počel z vsem tem. To me je spodbudilo, da sem strastno in vztrajno začel iskati poti in načine, kako delovati. Na začetku sem hodil vsepovsod, bil sem kakor reka brez bregov, ki se razliva po pokrajini. To ima nekatere dobre strani, a moč je v osredotočenju. Rad bi poudaril, da sem v vseh letih delovanja po vsem svetu spoznal, da pojem neozdravljivo v resnici ni utemeljen. Vsak se lahko ozdravi, drži pa, da se nekateri (podzavestno) nočejo. Tudi poklic zdravilca ni za vsakogar, gre za močan klic – pri meni se je pojavil že v zgodnji mladosti –, ki se mu ni mogoče upreti. To je bilo ves čas močno povezano s hrepenenjem po božanskem. To ni zaposlitev, temveč bistvo mojega obstoja, nekaj, kar je neločljiv del mene – to sem. Pri tem sem seveda povsem navaden človek, čutim pa močan klic, naj ljudem pokažem pot, neposreden stik z božanskim.

Katarina Trontelj, objavljeno v reviji AURA, julij 2009, št. 239

Fotografija: Ger Lyons, posnela Katarina Trontelj