Ali ljudje zares vemo, kaj je naše najvišje dobro?

Da, strinjam se, vsak človek ima pač svojo izvirnost v lastnem dušnem in tudi telesnem ustroju. Toda nekaj je, nekaj obstaja, kar nas vse skupaj povezuje. Nekaj, kar so mnoge svetovne vojne, mnogi nerazumni posegi v človeka in njegovo sveto pravico do življenja skušali preprečiti in nas ločiti od Vira. Pa ne samo od Vira, predvsem tudi od tega, kar je človekovo najvišje dobro. Nekaj, kar nas dela enake, nekaj, po čemer hrepeni vsako živo bitje.

Hlepenje po moči in imetju

Že stoletja se neka, dokaj majhna, nam skoraj neznana skupina ljudi trudi nadzirati druge ljudi. Imeti moč človeštva v svojih rokah! Kajti samo to stanje, imeti moč v svojih rokah, jih v njihovi nekoliko temni, nenavadni notranjosti izpolnjuje in daje vedno znova novih strasti, izprijenih hotenj do podrejanja človeških misli, moči in usmerjanja energij, ki so do neke stopnje vodljive, ukrotljive in upogljive. Stoletja smo bili ljudje vodljive, krotke kreature v rokah teh sivih eminenc, toda prej ali slej se vsaka igra konča, in tudi ta gre počasi k zadnjim dejanjem. Konec te igre je neogiben.

Vtepli so nam v glavo, da je imeti edino dobro, edino prav. Torej materializem se je v nas naseljeval počasi, premišljeno, kot najpočasnejši rak, se razširjal in naseljeval v vsako celico našega bivanja.

Če imam, torej sem. Toda kaj? Če imam kaj? Imeti kaj me bo izpolnilo, da se po treh porcijah golaža, riža, makaronov in še česa ne bom počutil še vedno lačnega kot najbolj sestradan in večkrat ranjeni pes po mednarodni vojni?

Ali je dovolj imeti družino, partnerja, otroke, hišo, avtomobil, ne enega, dva, celo tri? Tehnologijo z vsemi priključki v hiši, torej, robotika opravlja za nas že več kot 80 odstotkov našega dela. Računi na bankah morajo biti polni ali še raje se vidi, da niso, da so naše položnice plačljive po obrokih, da so naše materialne dobrine kupljene s posojili in se človek samo še teže spoprime s svojo svobodo, radostjo, izpolnjenostjo.

Mir v duši

Kdaj smo nazadnje občutili mir v duši? Imamo vse, uspešni smo v službi, imamo hišo, opremljeno po zadnjih napotkih svetovnih arhitektov, imamo zadnji tip avtomobila evropskega trga, imamo omare polne oblek z mednarodnimi oblikovalskimi imeni, imamo parterja(ico), ki ima visok družbeni položaj, otroci zmagujejo na mednarodnih turnirjih plesa, govorništva, maček zmaguje na mačjih razstavah, pes s pedigrejem najvišjega ranga nosi okrog vratu že par zlatih odličij, gospodinjska pomočnica je končala kuharsko akademijo z odliko, skoraj z doktoratom, v rokah imamo kozarec francoskega, rdečega vina letnik 53, v drugi roki ročno izdelano havanko, pred seboj pa tako sijajno očiščeno ogledalo, da nas kar zmrazi ob srečanju s svojimi lastnimi očmi … zakaj? Ker kljub temu vsemu temu, kar imamo, še vedno nismo srečni, nismo zadovoljni. Ne občutimo miru v duši in se živčno oziramo po nečem, po nečem, po nečem … pa kaj je to, kar še nimamo, da nas tako bega? Kaj smo storili s svojo močjo, komu in kdaj smo jo razprodali, dali? Jo podarili za prgišče nasmehov, pogledov in objemov, za katere smo slepo pričakovali, da nas bodo izpolnili, a so nas jutri pustili še bolj prazne, kot smo že bili …?! Kaj smo storili z močjo, ki nam je bila dana ob rojstvu, kot velika in neodtujljiva pravica upravljati jo in z njo izoblikovati svojo osebnost v še popolnejšo bit, kot je prišla z rojstvom v neko zemeljsko družino? S čim so nam napolnili naše glave, s čim zamenjali naše osebne sanje? Zakaj in sploh kdaj jim je to uspelo? Le kdaj smo izpustili vajeti iz svojih rok in jih predali nekomu drugemu, da nas vodi? Ali si še upamo sanjati svoje sanje? Jih sploh še imamo? Kdaj se bomo spomnili, da je treba zamenjati eno samo besedo na svoji prednostni listi in se bo tisto »nekaj« kmalu prikazalo pred vrati našega notranjega vrta. Poskušajmo zamenjati besedo imeti z besedo biti.

Sanjajmo svoje sanje

Kmalu se bodo začele spremembe … kmalu se bodo med spanjem spet oglasile sanje, ki bodo dišale po gozdnih jagodah, ki bodo lahkotne kot metuljček citronček; kmalu bodo zorele češnje, sočne kot pomladno jutro na vasi. Kmalu bo žito zorelo in dišalo bo spet po dimu bukovih drv in iz krušne peči, po krhkih orehovih rogljičkih, po svežem domačem kruhu, po marmeladi iz borovnic in domači smetani in ob svatovanju se bo pilo domače vino, otroci pa malinovec. Kmalu bodo polja obarvana z zeleno-zlato koruzo in rumeno oljno repico, palačinke s slivovo marmelado pa bodo zamenjale pico. Leseni klopotec na hribčku bo zamenjal brezžični telefon in še vedno preganjal in odganjal ptice roparice in dal vedeti, da se je življenje vrnilo k naravi. Celo srake bodo morda vrnile ukradeno zlatnino, ki so jo pogrešale že naše babice in osumile vnuka, ki je želel čisto nov računalnik in predvajalnik mp3 …

Kmalu bo otroški smeh postal jasnejši, zardela lica bodo spet prepletena z iskrenimi, radostnimi vzkliki in pozdravi pticam, ki bodo v sončnem jutru na drevesu v miru pele pesmi jutranji rosi, soncu, toplemu vetrcu v čast. In bo muc, čisto navaden, domač, kmečki muc veselo zamijavkal, se nam ovil okrog nog, pa če bo dobil za to medaljo ali ne, in nam dal vedeti, da se nas nič več ne boji ter potem gibko odšel na vrt ulovit kakega voluharja in nam s tem izkazal svojo naklonjenost. In kuža se bo podil z otroki po polju, polnem kadulje, marjetic, rmana, modrih zvončnic in rdeče detelje, in kislica bo spet okisala mala otroška usta in nakremžila obrazke pogumnih otrok, ki bodo vedeli, kaj raste na polju, kaj živi v potoku in kdo gnezdi v brinju; kdaj zori hruška viljamovka in čemu so steklenice obešene na drevesu že od prvih pomladnih cvetov. Vedeli bodo, o čem čebljajo lastovke in da krave niso vijoličaste, vedeli bodo, da je krt v vrtu koristna žival in vedeli bodo, da rože žametnice in zelišča šetraj, timijan in majaron, nasajeni okoli vrta, odganjajo mrčes in so najboljša naravna ograja vsakega domačega vrtička. Vedeli bodo, da je kopriva najboljša v špinači, in da regratov med še vedno uspešno preganja prehlad, smrekovi vršički pa ozdravijo pljučnico in bronhitis, ki bi ju morda staknili, ko bi namesto videoigric postavljali sneženega moža na domačem dvorišču malo pred božičem. In vedeli bodo tudi, da je zima čas za počitek vsega živega in da je takrat dobro in lepo postaviti ptičnico na drevesu in poskrbeti za ptice, da niso lačne, pa čeprav so to čisto navadni, domači sivi vrabčki. Nič ni samoposebiumevno, nič. In prav te ptice se nam bodo v pomladi oddolžile s petjem veselih melodij narave, ki preganjajo stres, ki preganjajo utrujenost v kosteh, ki preženejo osamljenost, ki vse bolj in bolj pesti vse ljudi, ki smo se ločili od narave, ločili od ljudi, ločili od sebe samih.

Kaj je tisto, kar nas nahrani in vzradosti

In spet se je dobro vprašati, ali sploh še vemo, kaj je naše najvišje dobro? Kaj je tisto, kar nas vedno znova nahrani in vzradosti, poživi in znova poveže z naravo, naravo zunaj nas in naravo lastnega bitja? Nekoč so nam povedali, da če imaš tri stvari v življenju, potem si bogat za vse večne čase. Če imaš vero, upanje in ljubezen. Da, lepo je imeti vse tri, toda če se držimo našega načela, prej omenjenega: bolje biti kot imeti, potem je res edina, večno trajna sreča in neodtujljivo bogastvo tista tretja. Brez nje vse, kar imamo, vse, kar smo dosegli, je nič, brez nje v srcu smo preprosto nič. In prav ona je naše najvišje dobro. Da, ljubezen.

Postati Ljubezen sama, biti Ljubezen, je edino, kar nam resnično lahko da popolno vrednost, varnost in izpolnjenost, popolno zadovoljstvo in mir, popolno in dokončno radostno bivanje, sobivanje in soustvarjanje z vsemi in z vsem, kar na tem planetu živi, je živelo in še bo. Ljubezni se ne da kupiti, Ljubezni se ne da ukrasti, Ljubezni se ne da prodati, Ljubezni se ne da naučiti, ne da se je vkleniti, z njo gospodariti, beračiti, se z njo pogajati. Ljubezen lahko samo si ali pa nisi. In Ljubezen izbere samo svobodno srce in se v njem dokončno naseli in takrat postanemo z njo eno. In ni ga na tem svetu, ki bi nam lahko omogočil, nadomestil to zlitje, to alkimijo vseh alkimij, to sveto poroko, ki se zgodi, ko osvobodimo naše srce vseh želja, vseh pričakovanj, predsodkov, vseh obsodb, vsega in vseh … to je Ljubezen, ki si, ki sem, ki smo.

Želim nam, da bi v tem letu preobrazbe, korakanja v različne smeri, navznoter in navzven, čim večkrat prišli do mističnih, svetih točk krajev, kjer smo se v nekih daljnih potovanjih naših duš skozi čas poročali in tako zbrali vse osebne, poročne šopke ter jih darovali temu jutru in večeru ZDAJ, ki bosta zaokrožila in poljubila našo izpolnjeno, radostno, večno živo in navzočo LJUBEZEN, s katero smo in brez katere sploh nismo.

 

Dea Cosmica, objavljeno v reviji AURA št. 223, marec 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com