Ko je izumitelj dinamita Alfred Nobel dojel, kaj bo povzročilo njegovo odkritje, ga je vest očitno tako zelo pekla, da je večino svojega 31 milijonov švedskih kron vrednega premoženja zapustil v sklad, iz katerega podeljujejo nagrade, poimenovane po njem. Ko je Aleksander Fleming odkril penicilin, pa zanesljivo ni pomislil, kako zelo pogubno utegne postati njegovo odkritje za planet. Pravzaprav večina sveta še danes ne ve, da smo na robu katastrofe, v katero nas bo pahnila prav naša poraba antibiotikov.

Sprašujete, kaj je narobe z antibiotiki? Nič, le da jih uporabljamo nekritično in odločno preveč in nam zato bolj škodujejo kakor koristijo.

Antibiotiki sodijo med najmočnejša zdravila, kar jih imamo na voljo. So naša zadnja obrambna črta in kot taka so bili tudi mišljeni, ko so jih ustvarili. Mi pa jih uporabljamo tudi za malenkosti: za zdravljenje aken, ob prehladih, za »vsak primer«, »da se viroza ne bi razvila v kaj hujšega«, pri reji živali pa so antibiotiki v ZDA celo prehransko dopolnilo.

Tako porabi naša civilizacija 50 000 ton antibiotikov na leto, to pa ustreza petim milijardam povprečnih zdravilnih kur.

Kot pravi imunolog Richard H. Bennett, Ph. D., predpišejo samo v ambulantah v ZDA vsako leto več kot 150 milijonov receptov za antibiotike. Raziskovalci ugotavljajo, da je kar tretjina ali 50 milijonov receptov izdanih neprimerno: ali so antibiotik predpisali za vnetje, ki ni bilo bakterijsko, ali pa je bil recept izdan za bakterije, ki niso bile dovzetne za predpisani antibiotik.

Vsak po nepotrebnem izdani in zaužiti antibiotik je veliko več kot le strošek za domačo ali državno blagajno. Vsaka kura z antibiotiki za nekaj mesecev prizadene normalno delovanje črevesne flore in s tem oslabi delovanje imunskega sistema. Hkrati pomeni tveganje, da bo naše telo mogoče razvilo proti temu antibiotiku odpornost in nam torej naslednjič ne bo pomagal.

Kolikšne so razsežnosti težav, ki nastanejo zaradi porušene črevesne flore, ugotavljam že dve leti, ko sem se začela ukvarjati z razbohoteno kandido in vsemi izpeljankami tega problema, kot so vnetja nožnice, glivice na raznih delih telesa, napenjanje in vrsta drugih težav.

O drugi razsežnosti problema, ki jo predstavlja pridobljena odpornost proti antibiotikom, se mi ni niti sanjalo, dokler nisem srečala nekaj ljudi, ki so v bolnišnicah dobili MRSA (proti antibiotikom odporna različica bakterije iz rodu Staphylococcus).

Podatki o MRSA so zelo nepopularna statistika, ki bi jo vsak zdravstveni sistem najraje prikril. Podatki (stari nekaj let), ki jih pozna le malokateri Slovenec, kažejo, da skoraj dvakrat več ljudi zgubi življenje zaradi MRSA, kakor v prometnih nesrečah. O vsaki prometni nesreči javna občila veliko poročajo. Zaradi varnosti na cestah in v želji, da bi ohranili vsako življenje, smo celo prisiljeni plačevati kazni, ki so med najvišjimi v Evropi. O tem, da bi kdo namenil pozornost problemu, ki nas stane dvakrat več življenj, pa ne slišimo nič. Se vam zdi to logično?

Ali ste kdaj slišali, da ima tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) odpornost proti antibiotikom za »poglavitni zdravstveni problem v razvitih in razvijajočih se državah v svetu« in svetuje izpeljavo socialnih in raziskovalnih programov za zmanjšanje uporabe antibiotikov?

Avtoritete iz zdravstva v Sloveniji tudi trdijo, da je kandida namišljen problem. Ne priznavajo je kot diagnozo in nam tako onemogočajo, da bi vedeli, koliko je zares razširjena. Pri MRSA pa bi morali vedeti in povedati naglas … Pri MRSA ni dvomov, ko gre za diagnozo. Obstaja celo uradna dolžnost, da se primeri evidentirajo in prijavijo.

Zakaj potem tega ni v naših poročilih? Zakaj o tem ne veste nič? Če bi bili ljudje o tej problematiki poučeni, bi bili mogoče tudi pri uporabi antibiotikov razumnejši. Zakaj so nekateri povzročitelji smrti vredni pozornosti javnosti, o drugih pa niti besede?

 

Ko MRSA dobi mlade

Farmacija nenehno razvija nove antibiotike – ne zato, ker bi ji bilo dolgčas. Poglavitno gibalo je to, da so bakterije pametne in vse hitreje mutirajo in razvijajo odpornost proti antibiotikom, ki se že uporabljajo. Ne razumite me napak. Sami smo se vmešali v to igro mačke in miši in s čezmerno uporabo antibiotikov sprožili mutiranje bakterij.

Dr. Stuart Levy, raziskovalec z univerze Tufts v Bostonu, pravi, da je trenutni položaj brez primere v človeški zgodovini in da danes obstajajo nove, proti antibiotikom odporne različice vseh vrst patogenih bakterij, ki povzročajo bolezni.

Katera se bo lotila vas, je odvisno od naključja. Grozi nam celo tuberkuloza, ki smo jo, kot se je zdelo, premagali z antibiotiki. Dandanes ima vsak sedmi, oboleli za tuberkulozo, to nesrečo, da gosti bakterijo TBC, ki je odporna proti antibiotikom.

Tudi MRSA ne domuje več samo v bolnišnicah. V ZDA je MRSA dobila razsežnosti, ki jo po številu povzročenih smrtnosti postavljajo pred aids. Po podatkih objavljenih v Journal of American Medical Association, je bilo leta 2005 z MRSA okuženih 100 000 oseb, 19 000 pa jih je umrlo.

Prvo različico te okužbe so opazili leta 1960. Prizadela je predvsem starejše bolnike z oslabljenim imunskim sistemom. V ZDA imajo zdaj opraviti z veliko bolj agresivno obliko MRSA, ki ni več posebnost bolnišnic.

Njene žrtve so tudi mlade in zdrave osebe, ki še nikoli niso bile v bolnišnici. Iskanje njenega izvora je raziskovalce pripeljalo do farm za množično rejo živali, kjer je uporaba antibiotikov še bolj množična kakor v bolnišnicah.

Združenje zaskrbljenih znanstvenikov je tako ugotovilo, da se 70 odstotkov porabljenih antibiotikov v ZDA uporabi na živalskih farmah. V nemogočih življenjskih razmerah vzdržujejo živali v »neobolelem stanju« prav po zaslugi antibiotikov. Ob tem je treba povedati, da je veliko uporabljenih antibiotikov enakih kot v pripravkih, namenjenih človeku. Prej ali slej se bo na farmah razvila oblika bakterije, odporne proti nekemu antibiotiku, in takrat bo večina naših zdravil postala neuporabna.

Ali je ta čas že prišel? Pred nedavnim dokončane študije v Evropi in Kanadi so pokazale, da so farme prašičev dobesedno gojišče MRSA. V Evropski študiji so tako na 60 odstotkov farm, na katerih so uporabljali antibiotike, našli na MRSA pozitivne prašiče. Za primerjavo: tam, kjer niso uporabljali antibiotikov, je bilo le 5 odstotkov farm okuženih z MRSA.

Iz Zavoda za varovanje zdravja in preventivo so decembra 2007 objavili podatek, da je MRSA, ki izvira iz živalskih farm očitno že dospela do ljudi, zato je zbolelo na Nizozemskem 20 odstotkov zaradi okužbe z MRSA.

Tudi Kanadčani so pregledali stanje na 20 farmah in ugotovili, da je MRSA na devetih farmah. Našli so jo tudi pri 20 odstotkih pregledanih kmetov.

Čeprav zaradi MRSA umre toliko ljudi, se ameriškim oblastem ne mudi s preiskavami. Ko je koalicija za učinkovito rabo antibiotikov (Keep Antibiotics Working coalition) zahtevala od FDA poročilo, kaj se dela na tem področju, agencija ni imela veliko povedati. Uradniki so se opravičevali, da bi pri tem potrebovali sodelovanje živilske industrije, ta pa nad tovrstnimi dejavnostmi ni navdušena.

Primerjajte to nevarnost z nevarnostjo ptičje gripe in ugotovili boste, da je očitno nekaj hudo hudo narobe. Zaradi naše miselnosti, da je najbolje gojiti monokulture in mnenja, da lahko uničimo vse, kar nam ni všeč, lahko propademo.

Druga pot?

Tako kot se je v agroindustriji več moči in denarja namenilo uničevanju vsega, kar nas ovira na poti do doseganja cilja, je tudi pri iskanju rešitev na področju zdravja prevladal antibiotični model oziroma pot uničevanja nasprotnikov, kot so jo zasnovali Pasteur in njegovi nasledniki. O tem, da so v istem času delovali tudi raziskovalci, ki so od začetka zagovarjali probiotični model, vemo zelo malo. Še manj vemo, da se je s tem ukvarjal celo Nobelov nagrajenec Elie Metchnikoff, ki je že pred stotimi leti svetoval jogurt kot dodatek bakterijski terapiji, da bi tako izboljšal človekovo zdravje in podaljšal njegovo življenje.

Takšen način zdravljenja temelji na zamisli, da lahko hrana ali prehranska dopolnila, bogata s »prijaznimi bakterijami«, preprečujejo nastanitev patogenih bakterij v črevesju in tako zmanjšujejo tveganje za bakterijska, glivična in druga vnetja. V zadnjem desetletju, ko antibiotični model doživlja vse večjo krizo, se raziskovalci vse bolj ukvarjajo s probiotiki.

Kako zmanjšati porabo antibiotikov smo objavili tudi izsledke raziskav številnih priznanih znanstvenikov. Študije so pokazale, da lahko probiotična bakterija na različne načine ovira patogeno bakterijo in tako veliko koristi – zdravi drisko pa tudi nadzira Candido albicans in bakterijo Helicobacter pylori, izboljša sindrom vzdraženega črevesja in tudi zavira nastajanje kancerogenih snovi, ki jih ustvarjajo patogene bakterije. Probiotiki neposredno in posredno aktivirajo imunski sistem, preprečujejo in zdravijo rakasta obolenja na želodcu in črevesju, zmanjšujejo preobčutljivost za hrano, izboljšujejo avtoimunske bolezni, zmanjšujejo možnost za nastajanje bolezni srca in žilja, nadzirajo krvni tlak in holesterol ter ustvarjajo pomembne vitamine, encime, antioksidante in druge bioaktivne snovi.

 

Vsi mikroorganizmi niso enako pomembni

V človekovih prebavilih je kakih 500 različnih vrst mikroorganizmov, vendar večino (99 odstotkov) flore sestavlja kakih 30 do 40 vrst. Kljub stabilni flori pa se ljudje zelo razlikujejo po tipu in številu bakterij.

Različni mikroorganizmi lahko delujejo v prebavilih ugodno, nevtralno ali negativno.

Negativne učinke povzročajo mikroorganizmi sevov klostridija, ešerihije koli in stafilokokov.

Nevtralni so streptokoki, bakteroidi, enterobakter, peptokoki, fuzobakterija in evbakterija, ugodno pa učinkujejo laktobacili, bifidobakterije in enterokok.

Tudi med koristnimi bakterijami lahko razlikujemo med igralci glavnih in epizodnih vlog. Ločevati moramo predvsem med »prebivalci« in »turisti« v črevesju.

Med turiste, ki so v našem črevesju le na popotovanju, sodijo:

Lactobacillus bulgaricus

Lactobacillus casei

Streptococcus thermophilus

 

Domačini pa so sevi iz družin:

Bifidobacteria bacterium

Lactobacillus acidophilus

Lactobacillus salivarius

Enterococci

pri otrocih najdemo še:

Bifidobacteria bifidum

Bifidobacteria infantis

 

1. casei ali L. bulgaricus, ki ju zelo pogosto oglašujejo, sodijo med probiotike. Ti samo potujejo skozi naše telo in se v njem ne morejo naseliti. Zato takšni pripravki delujejo le omejen čas in jim moramo, če želimo trajne učinke, redno uživati (to je tudi namen izdelovalcev).

Zato je pomembnejše, da s hrano zaužijemo čim več bakterij, ki lahko v našem črevesju pridobijo »stalno bivališče«. Kljub veliki mikrobiološki raznolikosti v človeškem gastrointestinalnem traktu pripada večina bakterij v debelem črevesju rodovom Bacteroides, Lactobacillus in Bifidobacterium. To pomeni, da lahko z vnosom omenjenih rodov v črevesje naselimo »novo prebivalstvo«, in to črevesno floro trajno stabilizira.

Znanstveniki menijo, da je prirojena rezidenčna črevesna (intestinalna) flora, na splošno kar stabilna in novorojenčku (in pozneje odraslemu) zagotavlja učinkovito obrambo pred vdorom patogenih bakterij ali razraščanjem tistih, ki so že v telesu.

Ta teza pa glede na vse večje težave z zdravjem otrok postaja vse bolj dvomljiva. Zelo razširjena uporaba antibiotikov že od zgodnjih let očitno pride do živega tudi rezidenčni črevesni flori, in imunski sistem otrok vse bolj slabi. Zato je še posebno pomembno, da odločno zmanjšamo porabo antibiotikov in si tako ohranimo »džokeja«, ki nam bo mogoče nekega dne reševal življenje.

 

Kdaj antibiotikov ne potrebujemo

Zmotno je mnenje, da vsaka okužba zahteva antibiotik.

Študija, objavljena v reviji British Medical Journal, ki jo navaja Patrick Holford v knjigi 100-odstotno zdravi je pokazala, da antibiotiki ne ozdravijo vnetega grla. »Več kot sedemsto bolnikov z vnetim grlom so razdelili v tri skupine: ena je prejemala antibiotike 10 dni, druga skupina je dobila antibiotik po treh dneh, če se vnetje ni izboljšalo, tretja pa ni dobila ničesar. Ugotovili so, da med skupinami ni bilo nobene razlike niti v številu oseb, ki so se po treh dneh počutile bolje, niti v dolžini trajanja bolezni.

Tudi pri vnetju mehurja lahko bakterije hitro »prelisičijo« antibiotike, zato veliko bolj pomagajo snovi, ki jih najdemo v izvlečku ali soku brusnice, saj delujejo bolj inteligentno. Namesto da bi bakterije uničili, le obložijo sluznico in jim tako onemogočijo, da bi se pritrdile. S tem jih dobesedno »odplaknejo« iz telesa.

Tudi pri virusnih prehladih ne čakajmo na sekundarno okužbo, ampak lahko z majhnimi naravnimi ukrepi preprečimo njen nastanek.

Najbolj nesmotrna je uporaba antibiotikov pri okužbah prebavil. Pri tovrstnih težavah bodo probiotiki zagotovo opravili delo veliko bolje in brez neželenih posledic.

S pravilno uporabo hidroterapije, aromaterapije, zeliščnih pripravkov, ustrezne diete ter z masažo in akupresuro lahko uspešno obvladamo težave s prebavili, dihali, sečili in ušesi. To so naši predniki uspešno počeli tisočletja. Premagovanje bolezni po naravni poti bo telo še okrepilo, antibiotike pa si prihranimo za res hude čase.

Sanja Lončar, objavljeno v reviji AURA št. 227, julij 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com