Katarina Trontelj je biologinja, znanstvenica, alpinistka, duhovna popotnica, učiteljica, zeliščarica in še kaj. Po diplomi iz biologije na biotehniški fakulteti je nekaj let delala kot raziskovalka, nato jo je pot zanesla med domorodna ljudstva severne Amerike. Skoraj dve leti je preživela v indijanskem rezervatu plemena Navaho, s tem plemenom ostaja v stiku še danes prek svojih otrok in nečesa v njej sami. V pogovoru za revijo je spregovorila o svojih izkušnjah, spoznanjih in tudi o delu zeliščarice.

 

Je biologinja, znanstvenica, alpinistka, duhovna popotnica, učiteljica, zeliščarica in še kaj. Po diplomi iz biologije na biotehniški fakulteti je nekaj let delala kot raziskovalka, nato jo je pot zanesla med domorodna ljudstva severne Amerike, s katerimi ostaja v stiku še danes prek svojih otrok in nečesa v njej sami. Pogovarjali sva se hladnega in vetrovnega novembrskega dne v gostišču ob Blejskem jezeru, skozi okno se je videlo, kako jezero valovi.  

Slišala sem, da ste povezani z Indijanci iz plemena Navaho.  

Res je, moj partner je bil Indijanec iz tega plemena. Skoraj dve leti sem preživela pri njem v indijanskem rezervatu v Ameriki, v Arizoni, v tistem času sem šla sicer dvakrat za krajši čas domov. Potem sem se z otrokom vrnila v Slovenijo, čez čas je za nami prišel tudi on in smo živeli tukaj.

Slovenka in Indijanec, sliši se nevsakdanje in romantično.

Bili so lepi, globoki trenutki, vendar je bila to tudi precej zahtevna življenjska preskušnja za oba. Imava tri krasne otroke, partnerstvo pa se ni obdržalo.

So vam že rekli, da ste videti kot Indijanka: dolgi močni temni lasje, temne oči, olivna polt in izrazite poteze …?  

Mogoče. (Se nasmeji.) Tudi Indijanci so bili presenečeni nad mojim videzom.

Kako ste se pravzaprav znašli v Arizoni?

Takoj po diplomi sem prišla na podiplomski študij na Fakulteto za elektrotehniko, kjer so proučevali vpliv električnega toka in električnih polj na celjenje ran, na zdravljenje raka, tumorjev in na imunski sistem. Kot mlada raziskovalka sem za dva meseca odšla v Arizono, da bi opravila nekatere poskuse, ki jih pri nas takrat še nismo mogli opraviti. Ti so dobro uspeli in do odhoda domov mi je ostal dober teden. Do takrat Amerike, razen laboratorija in mesta Phoenix, nisem videla veliko, zato sem premišljevala, kako bi čas, ki mi je še ostal, najbolj učinkovito porabila. Zdelo se mi je, da če ne bom videla, kako živijo Indijanci kot prvobitni prebivalci tiste celine, Amerike pravzaprav ne bom poznala.

Vas je indijanska kultura privlačila že prej?

V stik z indijanskimi ljudstvi sem prišla že v Peruju, kjer sem bila pred tem na alpinistični odpravi. Priznam, da so me zelo prevzeli. Po drugi strani pa me je ta kultura zelo pritegovala že od malega, zato je bilo to več kot newagevsko sanjarjenje. Že prvič, ko sem videla pokrajino Kanade in Aljaske v nekem filmu na televiziji – stara sem bila osem ali devet let –, sem si zaželela, da bi živela tako kot živijo oni.

In odločili ste se obiskati indijanski rezervat?

Moj ameriški mentor mi je to odsvetoval, toplo pa mi je priporočil obisk Velikega kanjona (Grand Canyon). Rekel je, da v rezervatih ni tako, kot si mogoče naivno predstavljam. Nič ni imel proti Indijancem, me je pa posvaril, da veliko pijejo, da ni javnega prevoza in zato ne veš, kdo te bo peljal, da so nesreče tam pogoste in tako naprej. Ko sem sedla na avtobus proti severu, nisem niti natančno vedela, kam sem namenjena. Odpravila sem se proti Velikemu kanjonu, hkrati pa so tam tudi indijanski rezervati. Odločila sem se, da se bom prepustila trenutnemu navdihu.

Ali tudi sicer ravnate po intuiciji?

Vzgojena sem bila v zelo racionalni družini, vsi so bili naravoslovci, znanstveniki, nihče se ni ukvarjal z alternativo. Tudi sama sem po naravi bolj naravoslovka. Zlahka premislim in si razložim stvari, sem sistematična, težko se prepustim. Hkrati pa imam tudi močan občutek, da včasih, ko slutim, da je »nekaj zadaj« in da moram nekaj preseči, slutnja pretehta racionalni del. Tudi tistikrat se je tako zgodilo.

V avtobusu je k meni prisedla Indijanka Navaho. Pogovarjali sva se in odkrito sem ji povedala, kaj so mi svetovali. Smejala se je in rekla, da naj jih kar pridem pogledat, saj so krasni ljudje, naj pa se res ogibam pijanih, to pa se tako ali tako takoj opazi. Odločila sem se, da bom šla v njihov rezervat – in stvari so se zgodile, kot so se.

Ali je rezervat ograjen?

Ne, ne. Tisto območje je rezervirano samo za Indijance, imajo svojo zakonodajo, urade, šole, drugače pa ni ograjeno. Območje je v lasti določenega plemena. Belci tam ne morejo kupiti zemlje, zato se tam težko naselijo, razen, če imajo zelo dober razlog za to. Včasih so to zdravniki ali medicinsko osebje. Indijanci Navaho živijo v največjem rezervatu Severne Amerike. Sami se imenujejo Dine (ljudje).

Kaže, da je bilo vajino srečanje zapisano v zvezdah …

Bilo je v času sončnega plesa (eden najpomembnejših indijanskih obredov v dneh poletnega solsticija op. p.). Verjetno je bilo vse skupaj tudi pod vplivom tega. Zdi se mi, da so taka globoka duhovna doživetja nekaj, kar omogoča, da presežemo vsakdanje danosti, da se zavest nekako odpre ali usmeri na pot, na katero se človek sicer racionalno sploh ne bi podal. To pa ne pomeni, da bo na tej poti lahko ali da bo ta pot tista, ki jo bomo na vseh področjih prepoznali kot »pravo.« Ko sem se morala vrniti v vsakdanje življenje in odločati o vsakdanjih zadevah ter izpeljati vsakdanje stvari, od najosnovnejših, eksistenčnih, se je bilo treba z vsemi temi stvarmi spoprijeti.

Med ljudmi, ki se zanimajo za duhovnost, je na Zahodu danes dokaj priljubljeno marsikaj, povezano tudi z indijanskimi ljudstvi, njihovimi obredi in šamanizmom. Kakšno je vaše mnenje glede tega?

Občutek, da nam je indijanska kultura blizu, še ne pomeni, da vemo, za kaj v resnici gre, in kako se s tem lahko povežemo. Šamanske tehnike so zelo prvobitne in univerzalno človeške. Po drugi strani pa kljub vsemu temeljijo na zelo dolgi tradiciji in na res velikem znanju, njihova izpeljava pa je zmeraj povezana z določenim ljudstvom. Tako je pri indijanskih ljudstvih in ljudstvih v Sibiriji, pri katerih je tradicionalni šamanizem še zmeraj živ. Vendar moramo ločiti med tem, kaj razkrivajo turistom in radovednežem, in med tem, česa ne. Posamezniki, ki te obrede izvajajo, imajo lahko indijanske korenine, ni pa nujno, da so res pravi šamani. Ti so navadno skriti, zdravijo svoje ljudi in belci oziroma zahodnjaki do njih zelo redko pridemo.

Ne dolgo nazaj me je neko dekle, ki se je udeležilo indijanskih šamanskih obredov spraševalo za nasvet, kaj naj naredi, saj ne more spati, ker jo je strah podob, ki se ji prikazujejo v sanjah.

V tem, kako skušajo posamezniki in novodobna gibanja priti v stik z indijanskim duhovnim svetom in šamanizmom se skrivajo pasti, ki se jih udeleženci, pa tudi izvajalci, verjetno premalo zavedajo. To sem zelo jasno videla, ker sem živela z Indijanci, bila v stiku z njihovo kulturo in hkrati lahko opazovala, kako se šamanizem prenaša v naše okolje. Videla sem, koliko je iluzij, napačnih poti, včasih tudi zelo nevarnih posnemanj in povzemanj šamanističnih obredov, ki se prenašajo v našo zahodno kulturo.

Ste kdaj srečali prave indijanske šamane?

Da, ko sem bila v indijanskem rezervatu in sem bila zaradi otroka verjetno bližje tistim ljudem, saj sem bila z vsakdanjim življenjem bolj vpeta v njihovo kulturo. Čeprav je izraz »šaman« bolj znan, pa takšnim osebam rajši rečejo »medicine man« (duhovni zdravilec). Ti se nikoli ne izpostavljajo in zelo redko obravnavajo belce. Princip šamanske obravnave človeka je namreč zelo poseben, povezan z njihovim načinom življenja in dojemanjem sveta in ni usklajen, uglašen z zahodno kulturo. Glede tega se verjetno marsikdo ne bo strinjal z mano in mi bo nasprotoval, vendar je res – tako pravijo sami in jaz jim verjamem.

Ali vas prav razumem, da indijansko šamansko zdravljenje in obredi niso primerni za pripadnike zahodne kulture?  

Da, in nasprotno – zahodnjaki se ne moremo zares uglasiti s temi obredi. Če ima človek v rezervatu neko težavo, gre k duhovnemu zdravilcu in ga prosi za pomoč. Obred se začne tako, da se vibracija tistega človeka – oni to imenujejo njegova pesem ali pesem njegove duše – uskladi z vibracijo obreda. Zadeva se prenese v neko duhovno polje in tam, na duhovni ravni, poteka zdravljenje. Vendar namen šamanizma ni lebdeti v teh svetovih, namen je zdravljenje in povezava spodnjega, srednjega in zgornjega sveta, in šamani so predvsem duhovni povezovalci teh svetov. Zato je treba človeka spet pripeljati nazaj in mu pomagati, da te stvari poveže z vsakdanjim življenjem. Pri tem je bistven stik človeka s šamanom in skupnostjo – vse to mora biti nujno povezano. Za nekoga z Zahoda teh povezav s skupnostjo in z običajnim življenjskim okoljem ni, pri prvobitnih prebivalcih pa je, saj sta oba – tako šaman kot zdravljenec pripadnika iste kulture. To šamanu omogoča, da Indijanca pripelje nazaj v njegovo skupnost, belca pa ne more. In šele ko zdravljenca pripelje nazaj, je zdravljenje lahko uspešno končano.

Kako to veste?

To so poudarjali vsi indijanski šamani in šamanke, s katerimi sem se pogovarjala, brez izjeme. Belci delamo napako, ko mislimo, da nas bodo indijanski šamani lahko ozdravili. Pomemben del šamanskih obredov so na primer pesmi. Da bi prišel v resonanco z njimi, je premalo, da se poskušaš zgolj naučiti besedila, v sebi moraš imeti tudi pravo vibracijo, ki pride v resonanco s tisto pesmijo. To se morda do neke mere lahko celo zgodi, vendar je treba potem ta obred prenesti na raven vsakdanjega življenja. Tukaj mora biti kontinuiteta, drugače lahko stvari »obvisijo« v nekem prostoru. Če človeka pripelješ v polje, v katerem šamani delujejo, in ga potem povsem ne pripelješ nazaj, postanejo stvari nevarne. Mislim, da se je to zgodilo tistemu dekletu.

V slovenski ljudski tradiciji so bili posamezniki s posebnimi zdravilnimi močmi, ki naj bi imeli stik z bitji narave, višjimi svetovi in predniki in tudi dandanes je tako. Kako pa je v tem primeru?

Drugače, saj je to naše, ni indijansko, čeprav ni dvoma, da imajo te stvari veliko skupnega. Trdno sem prepričana, da so šamanske prakse prvobitno človeške in da so v tem smislu enake ali vsaj zelo podobne pri nas, v Osrednji Aziji, Južni ali Severni Ameriki. Verjetno tudi v Afriki, čeprav mi je ta še najbolj tuja. Načini, kako so te prakse vpete v vsakdanje življenje, pa so različni in se ne smejo zanemarjati. Če se zgodi, da šamanski obred »obvisi v zraku«, ostane človek v nekem vmesnem, duševnem, duhovnem, astralnem prostoru, ki presega človekov racionalni del, in če se to zgodi, smo ljudje razmeroma nemočni. Tukaj se skrivajo nevarnosti teh šamanskih praks in z njimi imajo ljudje potem lahko hude težave, saj jih nihče ne zna zares dobro »potegniti nazaj«. Zakaj? Ker to ni mogoče, če šamanizem ni vpet v življenje skupnosti. Kot če bi splezali na goro po eni strani, potem bi pa hoteli po drugi, prepadni, sestopiti z nje. To ne gre in obvisiš sredi poti.

Neki duhovni učitelj je rekel, da so odgovori na naša duhovna vprašanja in iskanja zmeraj v kulturi, v kateri živimo.

S tem se zelo strinjam.

In vendar je res tudi, da v formalni zahodni duhovni tradiciji številni duhovni iskalci ne najdejo odgovorov, zato jih iščejo v Indiji, Tibetu, pri prvobitnih ljudstvih – tudi indijanskih.

Res je, da tako lahko dobimo dragocena spoznanja. To zelo spoštujem, saj sem šla po enaki poti. In Indijanci so mi rekli: Vrni se nazaj. Dobila si, kar iščeš, zdaj se vrni. Pri njih se mi je izkristalizirala informacija, občutek za to, kaj pravzaprav iščem. Poiskati in zares spoznati pa sem morala doma.

In kaj je to?

Neki globlji stik z naravo in s seboj. Način, na katerega lahko narava človeka ozdravi. Kako se lahko v tesni povezanosti z njo v duhovnem smislu harmoniziraš, poiščeš mir v sebi. Odraščala sem v mestu, vendar sem že kot otrok vsako leto z babico in dedkom po več mesecev preživela na otoku Braču, kjer smo imeli hišico. Tam sem bila pravo gozdno dete, sama sem raziskovala okolico, gozdiček s cipresami in borovci … Privlačijo pa me tudi Istra, gozdovi in hribi na Gorenjskem, kjer živim. Včasih se šalim, da so oddaljeni približek Aljaske.

Vam narava daje odgovore na vsa vprašanja?

Prej bi temu rekla duhovni vidik narave. (V gostinski prostor skozi vrata prileti vrabec in začne skakljati po tleh med mizami.) Ptiči, na primer, šamanom ponazarjajo duhovni vidik narave. Duhovni vidik narave in duhovni vidik človeka sta zelo močno povezana, se prepletata. Tega ne najdemo samo pri domorodnih ljudstvih, čeprav je to tam morda bolj živo navzoče. To lahko najdemo kjer koli, tudi pri nas. Na primer način, kako zdravilne rastline zdravijo, kako se z njimi povezati, jih začutiti – to sem očitno morala poiskati pri nas in ne pri Indijancih.

Kaj pa se je zgodilo z vašim zanimanjem za znanost?

Z delom sebe sem še zmeraj izrazita naravoslovka in raziskovalka, čeprav sem stopila s poti uradne znanosti. Ohranila sem radovednost in raziskujem naravo enako rada, kot raziskujem človeško psiho in globine človeške biti. Zelo me tudi zanimajo povezave med človekom in naravo, kako je človekov psihičen svet z energijami povezan z njo. Stvari, ki mi prihajajo naproti skušam pogledati in razumeti čim globlje. Sem tudi učiteljica biologije na Gimnaziji v Jesenicah. Učim nepolni delovni čas, in to mi omogoča, da se ukvarjam še z drugimi stvarmi, ki me zanimajo. Bralci Aure me poznajo po člankih o zdravilnih rastlinah, pa tudi drugih temah. Pripravljam tudi zeliščarsko šolo in delavnice.

Se je torej vaše zanimanje za zeliščarstvo in zdravilne rastline razvilo spontano?

Narava me je zanimala od nekdaj, zato sem tudi izbrala študij biologije. Potem so me začele zanimati širše dimenzije povezovanja z naravo. Hotela sem biti v stiku z njo bolj poglobljeno, po drugi strani pa tudi fizično. Jasno mi je bilo, o čem govorijo Indijanci, ko pravijo, da v mestu izgubijo del sebe. Kot da se v mestu ne more uresničiti ali udejanjiti del človekovega doživljanja. Ta del je povezan s srčno čakro. Če naj se izrazim malo bolj po indijansko, bi mogoče rekla: duša ima svojo pesem. Bolj tehnično bi temu lahko rekla vibracijo. Del te »pesmi-vibracije« prihaja v resonanco z naravo. Tudi narava ima svojo pesem: kamni, rastline, živali, vse jo ima. Te pesmi se med seboj povezujejo v orkester. Nekako čutim, da ko sem v naravi, moja duša poje skupaj z njo. Te pesmi v mestu ni slišati, in to v mestu zelo pogrešam. Šele v naravi zares čutim, da moja duša poje v polnosti.

Živite obdani z naravo, tako rekoč sredi planinskega raja.

Po vrnitvi iz Amerike sem si želela živeti v naravi. Hribi so me vedno privlačili, je pa bilo treba zaradi otrok, šole in obšolskih dejavnosti, pa tudi iz povsem socialnih razlogov poiskati kompromis. Izkazalo se je, da je vasica pod Golico takšen kraj. Živimo tisoč metrov visoko. Ko sem prišla, sem bila kar naenkrat obdana z rastlinami in gozdom in to vsak dan. Naravna potreba v meni, da začutim naravo, da njej in sebi dam priložnost, da se poveževa, tudi glede prehrane in zdravljenja, vse to je postalo mogoče. Glede na to kakšna sem, se je povsem spontano zgodilo, da sem začela nabirati rastline za čaj, jih spoznavati … Tako sem zdaj tudi zeliščarica. (Se nasmeji.)

Zeliščarstvo je prava znanost.

Dober zeliščar mora znati zelo veliko. Lahko veliko vemo o tem, kako se različna zelišča uporabljajo, ko pa gremo v naravo, moramo tam ta zelišča tudi prepoznati. Druga stvar je nabiranje: kako jih nabiramo, kateri deli so zdravilni, kdaj jih nabiramo in kje – to je tudi pomembno vedeti. Sledi sušenje in izdelava zdravilnih pripravkov. Če zelišče naberemo ob napačnem času ali ga nepravilno posušimo, lahko izgubi zelo veliko zdravilne moči in nasprotno. Poznati je treba še njegovo uporabo: v kakšne namene se uporablja in kdaj. Tukaj so lahko velike razlike. Morda je največje zeliščarsko znanje prav v tem, kako zdravilna zelišča med seboj kombinirati, dopolnjevati. Mešanice zdravilnih zelišč so namreč lahko bistveno učinkovitejše od posameznega zelišča.

V čem je razlika med zelišči, zdravilnimi rastlinami in »divjimi« rastlinami?

V laičnem jeziku so zelišča rastline, ki jih nabiramo, ker jih prepoznavamo kot zdravilne. Lahko jih gojimo doma ali nabiramo v naravi. Divja zelišča vsebujejo po navadi več zdravilnih učinkovin, zlasti tista, ki rastejo v težavnejših, skrajnih razmerah. Pri nekaterih zeliščih tudi ni jasne ločnice med živilom in zdravilom. Recimo regrat je odlična prehranska rastlina in zelo močno, učinkovito zeliščno zdravilo. Enako koprive in čemaž. Strogo biološko pa glede na habitus oziroma morfologijo rastline (zunanjo zgradbo in obliko op. p.) ločimo zelišča oziroma zeli (to so rastline, ki niso olesenele) in drevesa. V pogovornem jeziku se največkrat govori kar o zdravilnih zeliščih, in ta izraz zajema tudi drevesa ali njihove dele.

Nekateri pravijo, da mora dober zeliščar odraščati z nekom, ki ga  pouči o zdravilni moči rastlin.

Z rastlinami moraš biti »na ti«. Moraš jih poznati v konkretnem okolju, v različnih obdobjih dneva in različnih letnih časih. To se da spet povezati s šamanizmom. Ne morem iti v Istro in tam voditi zeliščarske delavnice, ker ne živim tam in zato ne poznam dovolj dobro tiste pokrajine in tamkajšnjih rastlin. Poznati pa ne pomeni zgolj obiskati delavnice o zeliščih ali iti nekajkrat na izlet, to znanje se pridobiva bolj počasi. Leto za letom je treba hoditi na neko območje, spoznavati moraš pokrajino, rastline, vedeti, kdaj iti tja, da bo neka rastlina cvetela … Ne rečem, da se ne da in da ne moreš, če nista bili tvoja babica in teta zeliščarici, spoznati rastlin v neki krajini. Saj se lahko priučiš, seveda pa tega ni mogoče doseči po nekaj delavnicah, tako hitro pa to le ne gre.

Katere so vaše tri najljubše zdravilne rastline?

Moje najljubše zdravilne rastline? (Se zamisli.) Rman bi gotovo uvrstila zelo visoko, ker ima vsestranske učinke, je neke vrste multipraktik med rastlinami. Izbrala bi tudi materino dušico ali timijan. Gojena na vrtu zraste lahko dokaj visoko, zlasti pa me navdušuje v hribih, kjer raste kot majhna, skromna rastlinica. Neverjetno je, kako lahko taka rastlinica premore toliko različnih snovi, ki se med sabo povežejo in imajo veliko zdravilno moč. Brezo bi izbrala kot tretjo. Videti je nežno žensko drevo, ima pa veliko zdravilno moč. Listi se dodajajo v mešanice spomladanskih čajev in tudi v kopeli za kožo in lase. V primerjavi z drugimi zelišči, ki tudi delujejo kot diuretiki, a lahko dražijo ledvice, deluje breza na ledvice zelo blago, vendar učinkovito. Zelo zdravilen je tudi brezov sok.

Kaj pa menite o uporabi zdravilnih rastlin, prehranskih dopolnil in začimb z drugih koncev sveta?

Glede tega je podobno kot s šamanizmom. Laže in bolj celostno se uglasimo s »pesmijo« ali »vibracijo« rastlin iz domačega okolja. Ne zdravijo nas samo biokemične snovi, ki jih vsebujejo rastline, čeprav nedvomno delujejo tudi na tej ravni. Ginseng in kurkuma prav gotovo učinkovito zdravita tudi nas, vendar na bolj subtilnih ravneh delujejo naše zdravilne rastline verjetno še drugače, laže se uskladimo z njimi.

Vendar se zdi, da naše zdravilne rastline v primerjavi z »eksotičnimi« ne delujejo tako hitro?

Na Zahodu in v Evropi večinoma hočemo vse doseči takoj, pri zdravljenju z zdravilnimi zelišči pa moramo biti potrpežljivi. Pomembno je, da pravočasno zaznamo, da imamo težavo. Še pomembnejše pa je, da je zdravljenje z zelišči le del tega, kaj vse moramo v življenju spremeniti, da ozdravimo. Velikokrat je treba spremeniti tudi prehrano. Če prehrane ob zdravljenju z zelišči ne spremenimo in ne naredimo vsega, da bo ustrezna, lahko z vnosom obremenjujoče in neustrezne hrane preprečimo zdravljenje. Potem ljudje rečejo: Ah, saj ti čaji pa ne delujejo! To ne drži, le nismo jih uskladili s svojim načinom življenja; kar smo z eno roko gradili, smo z drugo sproti podirali.

Včasih so se ljudje prehranjevali bolj tradicionalno in so uživali, kar so pridelali v nekem letnem času. Temu je bilo prilagojeno tudi zdravljenje z zelišči, danes pa ni več tako. Tradicionalna indijska veda o življenju in zdravljenju (ajurveda) ima glede tega imeniten in zelo učinkovit prijem, iz katerega se lahko slovenski zeliščarji zelo veliko naučimo. Pri tem ne mislim, da naj bi posnemali njihove postopke ali recepte, temveč naj bi prijem in splošna načela ajurvedske medicine sprejeli v našo zeliščarsko tradicijo. Zato ni nujno, da uživamo eksotična prehranska dopolnila. Prepričana sem, da v našem okolju dobimo vse, kar potrebujemo, da bi bili zdravi in da bi ozdravili. Z ustrezno prehrano in zdravilnimi zelišči lahko naredimo za svoje zdravje res veliko.

Kaj pa uživanje tablet?

Zdravilna zelišča ne delujejo tako kot sintetična zdravila, ki težave odpravijo na hitro, ne odpravijo pa vzrokov zanje in imajo lahko tudi nezaželene stranske učinke. Zdravljenje z zdravilnimi zelišči zahteva večjo spremembo življenja. Prehrano sem že omenila, lahko pa dodam še spremembo načina razmišljanja, zmanjšanje stresa, umirjanje, mogoče tudi zdravljenje na čustveni ravni in meditacijo – šele potem lahko pričakujemo spremembo. Rastline imajo izredno močne učinkovine, vendar nam zdravilna zelišča sama po sebi velikokrat ne bodo tako pomagala, kot bi radi.

Ali meditirate?

Da. Meditacija je zelo dragocena sopotnica v mojem življenju, pravzaprav si življenja brez meditacije sploh več ne predstavljam. Začelo se je še v času študija z meditacijami zen in taj čijem, tudi plezanje je bilo zame vrsta meditacije. Alpinizem je namreč zahteven šport, ki zahteva veliko psihično pripravljenost, ko greš do meja in prek svojih zmogljivosti. Pri tem se ne moreš ogniti duhovnim razsežnostim. Nekateri alpinisti se tega bolj zavedajo kakor drugi, vendar je to do neke mere navzoče v vseh. Zdaj ko živim sredi narave, meditiram največkrat v naravi. Najraje se v naravo odpravim sama, sedem na kakšen »moj prostorček« in meditiram. Zelo rada grem v hribe tudi z dijaki, toda to je nekaj drugega.

Že veste, kje boste preživeli božični čas in praznike?

Zelo verjetno doma, hrupna praznovanja me ne privlačijo preveč. Decembrski čas se mi zdi zelo mističen in če bi bilo mogoče, bi bila od sredine decembra do 6. januarja najraje doma. V tem času se rojeva svetloba s podaljševanjem dneva, prihaja do nove rasti in začne se prebujati novo življenje. To je priložnost, da se zazreš vase, mogoče tudi v tiste plati sebe, ki jih navadno človek ne opazi, ker ga je strah, pa kličejo po tem, da jih osvetlimo in sprejmemo v svoje življenje. Za to potrebujemo pogum in veliko časa, predvsem mirnega časa. To je tudi čas za poglobitev in obnovo stikov s prijatelji, sorodniki. Zdaj se novoletni mrzlici ne morem ogniti predvsem zaradi otrok in ker hodim še v službo. Si pa predstavljam, da bom, ko bom starejša, ta čas preživljala zelo mirno, se posvečala sebi in vnučkom brala stare zdravilne pravljice in pripovedke.

 Barbara Škoberne, objavljeno v reviji AURA, januar 2016

Na sliki Katarina Trontelj, fotografirala Barbara Škoberne