Več let sem uspešno redil evropskega risa. Odpeljal sem sem v Flachgau in hotel za risovo prehrano kupiti sto kokoši. Na mojo grozo sem tam našel samo napol oskubljene stare kure iz baterijske reje (tj. intenzivne zaprte reje). Ker sem bil že tam, sem jih vzel. Z njimi sem hotel nahraniti svoj risji par, ki je imel takrat štiri mladiče.

Ko sem prišel domov, sem takoj vrgel tri kokoši v oboro. En ris jih je bliskovito umoril in odvlekel proč. Hranjenje je bilo ta dan zame opravljeno. Naslednji dan sem za rise načrtoval post. To je pomembno, saj morajo podoživljati naravo, kjer tudi ne ulovijo plena vsak dan. Dan po tem sem šel pogledat, ali so vse kure požrli, saj nič ne bi smelo razpasti. Morebitne ostanke sem vedno odstranil. Vedenje risjega para in njunih mladičev je nakazovalo, da so bili že precej lačni. Preiskal sem oboro, kajti mislil sem, da morajo biti nekje ostanki kur ali vsaj še nekaj peres. Ugotovil sem, da so risi vse tri kure na nekem kraju napol zagrebli v tla in pokrili z listjem in travo. Niti grižljaja niso naredili, temveč so kure le ubili in zagrebli. Takoj sem dojel vzrok: lahko je bilo krivo le, da so kure zaradi hrane in baterijske reje, pri kateri so prišle v stik z vsemi mogočimi kemikalijami, risom premalo dišale, tako da jih zaradi naravnega nagona niso prepoznali kot primerno hrano. Hitro sem šel k nekemu mesarju v Tamswed po nadomestno hrano, in to so risi nato pogoltno popadli.

Druge kure sem hranil v veliki volijeri več tednov z neoporečnim lastnim žitom, s kuhinjskimi odpadki in svežo krmo. Vsak teden sem risom poskusno prinesel eno kuro. Na začetku se je zgodilo vedno enako: raztrgali so jo in jo zakopali. Šele po petih tednih so pojedli prvo. Risi, a tudi lisice in kune oporečnih kur iz baterijske reje niso žrli. Na podlagi močnega naravnega nagona so si hrano izbrali sami in pustili vse, kar bi njihovemu zdravju utegnilo škoditi. Raje stradajo, kot da bi požrli kaj neprimernega.

Ljudje bi se lahko z opazovanjem živali zelo veliko naučili. Precej naravnega nagona smo že izgubili in ne preverjamo več, kaj jemo. Moji poskusi s svizci, poljskimi zajci in srnami so pokazali, da živali solate iz tradicionalnega zelenjadarstva niso jedle. Zavračajo tudi repo, korenje ali zelje iz takšne pridelave, dokler se lahko pasejo v naravi. Živali odpadke od solate in druge zelenjave iz biološke pridelave sprejmejo v celoti, celo ovenele, skupaj s stebli ali koreninami, raje kot bi se dotaknile nečesa svežega iz samopostrežne trgovine. Divja žival, ki se lahko naravno hrani, si z vsemi močmi prizadeva prehranjevati kar se da zdravo. Če te možnosti nima več, so posledice vidne takoj, na primer pri pticah perje izgublja lesk. Zveri sicer jedo šibke ali bolne živali, ampak ne kemično oporečnih.

Iz knjige: Sepp Holzer Uporni kmet, objavljeno v reviji AURA, junij 2009, št. 238

Fotografija: Bigstockphoto.com

.