Nanodelci? Večina ljudi pravzaprav niti ne ve dobro, kaj so nanodelci, saj je to izraz, ki se uporablja šele nekaj zadnjih let. Še manj vedo, da so prodrli že skoraj na vsa področja življenja.

Veliki so kakor atom, lahko celo stokrat manjši od virusa, v nanotehnologijah se uporabljajo delci, veliki do nekako 100 nanometrov. Lahko so v zobni pasti, s katero si vsak dan umivate zobe, v kremi za sončenje, s katero se v počitniških dneh skušate zavarovati pred soncem. In seveda tudi v kečapu, ki ga iztisnete na testenine, saj mu prav nanodelci omogočajo, da je tako lepo gosto tekoč. Tudi oblačil prav zaradi nanodelcev ni treba prati, saj se očistijo kar sama. Seveda pa so tudi v telesnih vsadkih, zobnih implantih, umetnih kolkih, zdravilih, diagnostičnih testih, medicinskih tehnologijah in marsikje drugje.

Poznamo dve vrsti nanodelcev. Naravne, ki nastajajo ob ognjeniških izbruhih ali obsežnih požarih, in umetne, ki jim je dodana neka kemična lastnost. Te lastnosti omogočijo, da se hrana dlje časa ohrani, da je ovojnina prijetnejša na otip in videz, da se sol ne sprijema, ampak je lepo sipka in podobno.

Domneve o škodljivosti nanodelcev

Čeprav so se nanodelci že namnožili v različnih stvareh, pa še zmeraj ni predpisa, ki bi določal, da je treba na ovojnino napisati, da izdelek vsebuje nanodelce, − to pa bi bilo smotrno označevati predvsem pri živilih. Zaskrbljeni ljudje so že začeli opozarjati, da bi nanodelci utegnili biti nevarni. Tveganje je večje zato, ker so ti delci zaradi majhnosti veliko bolj strupeni in lahko zavzamejo večjo površino ali pa dobijo druge fizikalne in kemične lastnosti kakor enaka snov v večjih dimenzijah. Poleg tega se lahko povežejo z drugimi organskimi in anorganskimi materiali, če so izpuščeni v okolje.

Oglejmo si nekaj primerov. Titanov dioksid se uporablja v kozmetiki, predvsem v kremah za sončenje (na koži pušča značilen svetlokovinski lesk) in tako zaide tudi v človeško telo. Ko je v telesu, ga skoraj ni mogoče odstraniti. Morda prav njegovo kopičenje povzroča spremembe v možganih, ki bi jih lahko primerjali z znamenji Alzheimerjeve bolezni.

Leta 2009 je pozornost javnosti zbudil primer s Kitajske: zbolelo je več delavk, ki so imele opraviti z nanodelci v tovarni barvil. Vdihavale so nanodelce barvil ter si hudo in trajno poškodovale pljuča. Zbolele so za pljučno fibrozo, boleznijo, pri kateri tkivo vse bolj otrdeva in bolnik čedalje teže diha. Raziskave so pokazale, da so bila bolezenska znamenja pri njih drugačna kakor pri bolnikih, ki so vdihavali barvila brez nanodelcev.

Enaka nevarnost se pojavlja pri avtomobilskih pnevmatikah. Na to opozarja švicarski profesor histologije na bernski univerzi Peter Gehr. Japonski izdelovalci pnevmatik vdelujejo vanje nanoogljikove cevčice. Pnevmatike se z vožnjo obrabljajo, ob tem pa se sproščajo nanoogljikove spojine in po dihalnih poteh lahko zaidejo v človeški organizem. Poskusi na miših, ki so jim v trebušno votlino vstavili nanodelce ogljika, so pokazali rakaste spremembe. Svetovna zdravstvena organizacija WHO je lake in tonerje, ki vsebujejo ogljikove nanodelce, že uvrstila na seznam mogočih povzročiteljev raka.

Poskusi na živalih so pokazali, da te snovi nemoteno prodirajo skozi tkiva in celice in se s krvjo odlagajo v telesu. Žal danes še nimamo ustreznih metod, s katerimi bi določali raven strupenosti teh delcev za biološke organizme in za okolje, in to morda še najbolj zaskrbljuje.

Kako se zavarovati pred nevidnimi delci? Kupujmo ekološka živila, če je le mogoče, pridelajmo si tudi kaj sami. Kupujmo oblačila iz naravnih vlaken, zobne paste brez titanovega dioksida in ne uporabljajmo krem, ki ga vsebujejo. Nemški virolog dr. Stefan Lanka celo zatrjuje, da so nanodelci tudi v zdajšnjih cepivih.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA, avgust 2011, št. 264

Fotografija: Bigstockphoto.com