Ko opazujemo, kaj se dogaja okoli nas, in tudi sami sodelujemo v dogodkih, zelo pogosto uporabljamo besedo »naključje«. Malokdo pa se vpraša, kaj naključje sploh je. Če malo razmislimo, ugotovimo, da izraz »naključje« uporabljamo za dogajanje, katerega vzrokov in mehanizmov ne poznamo.

Tudi v svetu sodobne znanosti, zlasti fizike, je vse manj prostora za naključje, ker nenehno odkrivajo nove, do razrešitve neznane vzročno-posledične odnose med pojavi. Kvantna fizika je recimo ugotovila, da je neko do nedavnega nerazložljivo vedenje subatomskih delcev, ki je bilo videti naključno, pravzaprav posledica trenutnega »prenosa informacij« iz drugih delcev

.Pazljivi opazovalec pa bi lahko ugotovil, da številna »naključja« povzročijo prikrite parapsihološke sposobnosti, ki se v takšnih položajih sprožijo nezavedno in izrazijo tudi pri ljudeh, ki sicer za to niso nadarjeni.

Takšen pazljivi opazovalec je znani ameriški parapsiholog dr. Rex G. Stanford, profesor psihologije na univerzi v Teksasu, v Austinu, in avtor več znanih knjig o parapsihologiji. Proučeval je veliko takšnih okoliščin in leta 1974 izumil model parapsihološkega delovanja, ki predstavlja tovrstne dogodke s povsem drugačnega zornega kota. Model je poimenoval »Psi mediated instrumental response«, ali skrajšano PMIR, v prevodu »parapsihološko posredovano instrumentalno odzivanje«. Veliko bolj zanimivo pa je tisto, kar se skriva za tem skrajno neinventivnim izrazom. Prevedeno v razumljiv jezik bi parapsihološko posredovano instrumentalno odzivanje pomenilo približno: pomagati samemu sebi s parapsihološko pogojenim vedenjem. Drugo preprostejše ime za ta pojav je »nenamerni parapsihološki pojav«. Izsledki številnih proučevanj pa kažejo, da je ta pojav ne samo mogoč, temveč tudi zelo pogost.

Gre za model vsakdanjega parapsihološkega delovanja, ki ga uporabljajo navadni ljudje, ki nimajo kakšne izrazitejše parapsihološke sposobnosti ali morda zanje sploh nikoli niso slišali. Razumljivo: gre za nezavedno delovanje, zato človek najpogosteje niti ne sluti, da njegovo vedenje uravnavajo skrivne parapsihološke sposobnosti, ki vplivajo na druge ljudi in okoliščine, hkrati pa človeku koristijo.

PMIR ima dve temeljni značilnosti: prva – oseba deluje v svojo korist, takšno delovanje ji torej koristi; druga – pri tem koristnem delovanju je posrednik parapsihološki dejavnik.

Odkritje tega modela kaže tole: zmotno je ukoreninjeno mnenje, da so parapsihološke sposobnosti zelo redke in se izražajo samo pri posebno nadarjenih osebah. Parapsihološke sposobnosti naj bi imel vsakdo, vendar so pri večini ljudi speče, zato jih je težje opaziti.

Na to so že zdavnaj opozorili tako imenovani kvantitativni parapsihološki eksperimenti, pri katerih so s statističnimi metodami dokazali obstoj parapsiholoških sposobnosti pri navadnih, torej parapsihološko nenadarjenih ljudeh. Takšni eksperimenti temeljijo na številnih poskusih uganjevanja, na primer vrstnega reda kart, v znanost pa jih je v prvi polovici prejšnjega stoletja vpeljal slavni ameriški parapsiholog Joseph Banks Rhine. Toda takšni poskusi so daleč od vsakdanjega življenja, zato je laike, v kakovosti njihovih izidov težko prepričati. Parapsihološko posredovano instrumentalno odzivanje pa se kaže prav v vsakdanjem življenju; njegovega delovanja ne ponazarjajo zapletene statistične preglednice, ampak se kaže v praktičnih učinkih, ki jih lahko opazi vsak.

 

Uporaba nezavednega parapsihološkega delovanja

Izsledki proučevanja Rexa Stanforda so pokazali, da je takšno vedenje lahko zelo raznovrstno, od nezavednega telepatskega vpliva na druge ljudi, – pri tem se prejemalec informacije ne zaveda paranormalnega procesa – pa do pridobivanja informacij z ekstrasenzorično percepcijo ali zunajčutnim opažanjem, pa do fizičnega vpliva na okolje z latentno psihokinezo, sposobnostjo, da se zgolj z mentalno močjo povzročajo fizični učinki.

Pogosta oblika nezavednega parapsihološkega delovanja je, da prav tedaj, ko nameravate navezati stik z neko osebo ali intenzivno mislite nanjo, to »naključno« srečate na cesti. V sodobnem času pa je najpogostejša oblika takšnega delovanja »telefonsko parapsihološko posredovano instrumentalno odzivanje«. Le malo ljudi tega še ni skusilo. Gre za položaj, ko intenzivno mislite na neko osebo ali jo nameravate poklicati po telefonu, tedaj pa zazvoni telefon in oglasi se prav ta oseba. Še izrazitejša oblika nezavednega parapsihološkega delovanja je tale pojav: prijateljeva številka je kar naprej zasedena, to vas razburi, in jo prenehate klicati. Tedaj pozvoni telefon in na drugi strani slišite prijateljev glas, ki je hkrati klical vas, in ga zato niste mogli priklicati.

Zanimiv primer nezavednega telefonskega parapsihološkega delovanja, ki pa zajema tudi hoteno okoriščanje s tem pojavom, omenja Julian Isaacs, Anglež, ki piše o parapsihologiji. Ima prijatelja Endyja, ki živi odmaknjeno, v stanovanju nima telefona, zato uporablja javno telefonsko govorilnico.

»Vsakič, ko začutim resnično potrebo, da bi se pogovoril z njim, me pokliče,« piše Isaacs. »Sčasoma je to postalo že tako očitno, da sem ga začel v mislih priganjati, naj me pokliče. In res je poklical, to pa kaže, da ne gre za naključje.«

Iz tega sklepamo, da se nezavedno parapsihološko delovanje, čeprav je v bistvu nehoteno, lahko uporabi tudi namenoma, če se zavedamo njegovega obstoja. Tako ga je uporabil tudi britanski parapsiholog Joseph Friedman. Zelo ga je razburilo, ker je vsako jutro moral dolgo čakati na avtobus, da se je lahko odpeljal v službo. Odločil se je, da bo izrabil nezavedno parapsihološko delovanje. Namesto da bi šel od doma kot po navadi, je odhod odlagal, dokler ni začutil nezadržne potrebe, naj pohiti, da bo ujel avtobus. Pogosto je prišel na postajo, tik preden je pripeljal avtobus ali pa ga je čakal le kratek čas.

 

Navzkrižna pisma

Naslednja zelo pogosta različica nezavednega parapsihološkega delovanja so tako imenovana »navzkrižna pisma«. Po daljšem času se odločite, da boste nekomu pisali, in preden ta oseba dobi vaše pismo ali celo preden ga utegnete poslati, že dobite pismo prav te osebe.

V novejšem času, ko si ljudje dopisujejo po elektronski pošti in pisanje pisem ni več v modi, se dogaja podobno tudi z elektronsko pošto. Avtorju tega prispevka se je velikokrat zgodilo, da je nekomu poslal elektronsko pošto, potem pa v vhodni pošti odkril elektronsko sporočilo prav od te osebe.

Stanford meni, da gre v tem primeru za telepatijo. Pravi, da že sam namen, da bi radi nekoga srečali, ga poklicali po telefonu ali mu pisali, ustvarja telepatsko povezavo. Po dolgotrajnem proučevanju je dognal, da se je v takšnem vedenju mogoče izuriti. Pri tem je temeljno načelo prožnost vedenja in prepuščanje vzgibom, za katere ni racionalnega razloga.

 

Nenadoma spremenjeno vedenje

Eden od razširjenih vidikov nezavednega parapsihološkega delovanja, ki ga je skusilo veliko ljudi, je »instinktivna« sprememba vedenja; to je glede na cilj, ki ga želi nekdo doseči, videti kot napaka ali zmota, prav ta pa pravzaprav pripomore k želenemu izidu. Vzrok napake je na prvi pogled »raztresenost« ali »odsotnost«, toda posledica takšnega ravnanja pokaže, da je deloval nezavedni parapsihološki dejavnik. Naj navedem značilen zgled.

Neki prebivalec New Yorka se je s podzemno železnico nenapovedano odpravil na obisk k prijateljem na drugi konec mesta. V 14. ulici bi se moral presesti na drug vlak, namesto tega pa je zatopljen v misli, izstopil iz vlaka in šel na ulico. Takoj je ugotovil, da se je zmotil, toda namesto, da bi šel znova na podzemno železnico,se je odločil, da bo nekaj ulic, ki so ga še ločevale od prijateljev, prehodil. Čez nekaj trenutkov je na ulici srečal prav zakonca, h katerima se je odpravil. Izkazalo se je torej, da mu je prav »napaka« omogočila srečanje s prijateljema, ki ju je nameraval obiskati. Če se ne bi bil zmotil, ju ne bi dobil doma.

 

O pravem trenutku na pravem kraju

Naslednja pogosta oblika nezavednega parapsihološkega delovanja je, da se nekdo nezavedno znajde o pravem času na pravem kraju in tako dobi informacije, ki jih išče. Stanford navaja primer zakoncev vegetarijancev, ki sta se na nekem potovanju znašla v kraju, v katerem doslej ni bil še nobeden od njiju. Nameravala sta na kosilo, toda nista vedela, kje je kakšna vegetarijanska restavracija. Vprašala sta nekaj mimoidočih, vendar ti niso vedeli, zato sta se odpravila kar v prvo okrepčevalnico ob poti.

Kmalu zatem, ko sta sedla, je za sosednjo mizo prišla družba in se začela pogovarjati o vegetarijanskih restavracijah v mestu. Zakonca sta nehote prisluhnila njihovemu pogovoru in tako dobila ne le natančne informacije o tem, kje so posamezne vegetarijanske restavracije in kaj ponujajo, ampak sta tudi izvedela, da je v bližini indijska vegetarijanska restavracija, v kateri strežejo prav specialiteto, ki sta jo imela posebno rada in se v Združenih državah Amerike dobi le redko. Nezavedno parapsihološko delovanje jima je torej omogočilo, da sta kot na krožniku dobila potrebne informacije.

 

Opravljeni eksperimenti

Pojav nezavednega parapsihološkega delovanja so potrdili tudi izidi eksperimentov. V laboratorijih so tovrstni poskusi pogosto prikriti: poskusne osebe mislijo, da gre za izpit znanja ali test spomina. Tako so poskusne osebe, ne da bi vedele, statistično pomembno izrazile latentne parapsihološke sposobnosti.

Včasih so eksperimenti zasnovani tako, da so videti kot klasični kvantitativni testi za raziskovanje parapsiholoških sposobnosti, njihov cilj pa je ugotavljati obstoj nezavednega parapsihološkega delovanja, katerega temeljna značilnost je, da poskusni osebi prinese neko korist, to pa se v klasičnih primerih izražanja parapsiholoških sposobnosti ne ugotavlja. V enem takšnih eksperimentov so študentom namenoma dali dolgočasno nalogo: predvideli naj bi naključno premikanje svetle točke po nepravilni orbiti na posebnem zaslonu. Poskusna oseba, ki je sedemkrat uganila pravilno, je dobila nagrado – zanimivejšo nalogo. Razvrstiti je morala kup fotografij pomanjkljivo oblečenih žensk.

Po zakonu verjetnosti bi morali biti v prvem poskusu od 40 udeležencev eksperimenta uspešni največ trije. Toda v resnici je naloga uspela kar osmim. Izid je kar dvakrat presegel raven verjetnosti, in to očitno po zaslugi nezavednega parapsihološkega delovanja. Študentje so nezavedno uporabili svoje speče paranormalne sposobnosti, da bi se znebili dolgočasne naloge in se posvetili zanimivejši.

 

»Naprednejši« primeri nezavednega parapsihološkega delovanja

Obstajajo tudi »naprednejši« primeri nezavednega parapsihološkega delovanja, ki pa niso tako pogosti kakor tisti s telefoni in pismi. Oglejmo si primer, ki ga navaja Stanford.

Gospa Jones, ki je bila znana po tem, da se je znala stilsko za vsako priložnost primerno obleči, se je nekega dne nenadoma odločila, da bo uredila omaro z oblekami, kar že mesece ni storila. Ko je razvrščala klobuke, si je nadela takšnega, ki je bil primeren za poroke, in rekla možu, da že dolgo nista bila na kakšni poroki. Naslednjega dne ju je hči presenetila s sporočilom, da se je zaročila. Na njeni poroki je gospa Jones nosila prav tisti klobuk.

Ob neki drugi priložnosti je gospa Jones spet pregledovala obleke v omari in pritegnila jo je črna obleka, ki je že dolgo ni oblekla. Odločila se je, da jo preveri, ali ji še zmeraj pristaja. Pomerila je samo to obleko in nobene druge. Naslednjega dne je izvedela, da ji je umrla mati.

Očitno je gospa Jones nezavedno uporabljala parapsihološke sposobnosti za dogodke, ki so se šele morali zgoditi.

V drugem Stanfordovem zgledu se je nezavedno parapsihološko delovanje pokazalo kot nezavedna psihokineza. Neki profesor na kolidžu je opazil, da vsako leto, prav takrat, ko je imel največ dela s popravljanjem izpitnih nalog, njegova kosilnica noče delovati. Zato je lahko upravičeno zavrnil ženino prošnjo, naj pokosi travo.

Ko so proučevali omenjenega profesorja, so ugotovili, da kosilnica ni bila edina naprava, ki se je kvarila pod njegovim vplivom. Če je bil profesor preveč zaposlen, so se kvarile še druge naprave. Svojo sposobnost psihokineze je lahko celo dokazal pod laboratorijskimi pogoji z zvijanjem kovinskih predmetov, sposobnost, ki se je vse dotlej ni zavedal.

Kvarjenje različnih naprav pod vplivom delovanja nezavedne psihokineze so parapsihologi potrdili tudi pri raziskovanju poltergeistov. Izraz poltergeist dobesedno pomeni »strah ropotač«, sproži pa se, ko neka oseba zaradi notranjih napetosti v sebi nezavedno psihokinetično deluje na okolje.

 

Nezavedno rešuje življenje

Ko se je na semaforju prižgala zelena luč, je neki invalid zaman poskušal znova pognati svoj elektromotorni invalidski voziček. Čeprav je bil voziček tehnično brezhiben, ni ubogal njegovih ukazov.

Medtem ko je na semaforju še gorela zelena luč za pešce, je v križišče z veliko hitrostjo pridrvel tovornjak in prevozil prehod za pešce, na katerem bi bil tedaj invalidski voziček, če bi ga lahko lastnik premaknil. Prav to, da vozička ni mogel pognati, mu je rešilo življenje.

Nezavedno parapsihološko delovanje je že velikokrat rešilo življenje – tudi Ivu Daneuu, ko je zamudil na letalo za Ajaccio na Korziki, to pa se je potem zrušilo, slavni pisatelj Eugèneu Ionescu pa je nezavednemu parapsihološkemu delovanju življenje dolgoval celo večkrat.

Tudi meni, avtorju tega prispevka, je nezavedno parapsihološko delovanje večkrat pomagalo.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sem z avtom potoval iz Beograda v Koper. Vozil sem, ob meni je sedel prijatelj, zadaj pa najini prijateljici. Vozili smo po dolgem, ravnem cestnem odseku. Pred nami in za nami ni bilo nikogar, le na nasprotni strani vozišča se je premikala dolga vrsta avtomobilov. Bilo je vedro, sončno poletno popoldne. Nenadoma je prijateljica na vso moč zakričala: »Pazi!«. Prestrašen sem začel naglo zavirati, čeprav nikjer nisem nikogar videl, in se skoraj ustavil na desni strani. Tik preden sem nameraval nadaljevati, pa sem zagledal, da proti nam drvi mercedes, ki je prehiteval nasprotno kolono. Če ne bi bili tako upočasnili, da smo skoraj stali, bi nas prav gotovo zadel in čelnemu trčenju se ne bi mogli ogniti.

Poznavanje nezavednega parapsihološkega delovanja odkriva novo razsežnost povprečnih, parapsihološko nenadarjenih ljudi. Celo več, nezavedno parapsihološko delovanje je pomembno, ker ga lahko namenoma uporabimo in urimo. Tako bo ta skrivni dejavnik, o katerem smo samo brali ali poslušali, postal naš dragoceni pomočnik, morda celo rešitelj.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA št. 232, december 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com