NAJSREČNEJŠI SMO, KO SMO Z VSEMI USKLAJENI – Pogovor: Ringu Tulku Rinpoče
Priznani budistični učitelj Ringu Tulku Rinpoče, ki je pri nas predaval o budistični umetnosti življenja, pravi, da smo lahko mirni in srečni vsak trenutek: »Najprej moramo dojeti bistveno: Vsi skupaj smo zgolj ena družina, skupaj si delimo življenje, srečo in žalost. Vedeti moramo, da drug drugemu lahko vedno pomagamo, kajti vsi si želimo biti ljubljeni, sprejeti, pomembni. Vendar se moramo pri tem vprašati: Kako naj bomo ljubljeni, če ne ljubimo? Kako naj se čutimo pomembne, če ne naredimo za druge ničesar?«
Vsi se naprezamo za boljše življenje. Kako z upoštevanjem budističnih naukov pripomoremo k srečnejšemu, mirnejšemu in uspešnejšemu življenju?
Bistvo budističnega izobraževanja in urjenja je namenjeno ukvarjanju z našimi čustvi. Ne gre zgolj za učenje o tem, kako naj postanemo srečni, marveč predvsem za to, kako naj se spoprijemamo z vsakršnimi čustvi. Da se zmoremo na čustva, ki se porajajo v nas, ali pa na čustva drugih ljudi, odzvati tako, kot je najkoristneje. Zato ob upoštevanju budističnih naukov lahko ustvarjamo stanje, ki pripomore k naši notranji ubranosti, harmoniji – tako se počutimo bolj pozitivno usmerjene, prijaznejše, uravnotežene in ubrane. Tako smo tudi z drugimi zmožni ustvarjati bolj harmonične in pozitivne odnose.
Ali nam lahko pojasnite, kako deluje spoprijemanje s čustvi v našem vsakdanjiku – še posebno, ko se srečujemo z medosebnimi težavami v družini?
Najprej moramo dojeti bistveno: Vsi smo zgolj ena družina, skupaj si delimo življenje, srečo in žalost. Vedeti moramo, da drug drugemu lahko vedno pomagamo. Zavedati se moramo, da mož in žena nista dva različna, ločena človeka, temveč da sestavljata eno (družino). Ko to dojamemo, lahko vidimo stvari drugače in nič več ne mislimo takole: Jaz opravljam svoje delo, on(a) pa svoje. Med partnerjema ni več tekmovalnosti, marveč dopolnjevanje – če se žena počuti slabo, ji mož priskoči na pomoč ter jo podpre, in nasprotno, ko ima on težave, ga podpre žena.
Takšen je torej odnos, v katerem vlada sodelovanje in takšno naj bi bilo skupno življenje – sebe in svojega partnerja smo sposobni videti kot celoto, in ne kot dva različna človeka. Prav zato partnerja nič več ne obtožujemo, češ on(a) ni opravil(a) svojega dela. Ne razpravljamo več o tem, ali sem jaz opravil(a) več dela kot on(a) ipd. Namesto tega vidimo stvari drugače – vsako delo, ki ga opravimo v skupnosti, opravimo ne le zase, ne le zanj(o), marveč za oba, za skupno korist. Takšno razumevanje je torej najpomembnejše za vsak odnos in družino.
Ko to dojamemo in nastane v partnerstvu kaka težava (na primer, ko je eden od partnerjev vznemirjen), se zavemo: Zdaj je čas, ko moram partnerja podpreti, biti potrpežljivejši, strpnejši, obzirnejši do nje(ga). Če pa sem vznemirjen ali nesrečen jaz, mora moj partner misliti prav tako in se vesti do mene podobno. Ko oba zakonca delujeta tako, sta vedno usklajena.
Če pa mož in žena delujeta nasprotno, nista ubrana: kadar je vznemirjena žena, se mož razburja in si misli, le zakaj se žena vznemirja … Njeno vedenje ga razjezi, ona postane le še bolj jezna in tudi mož se še bolj huduje in nato se spreta. Zato se njune težave še povečajo, te potem stežka rešujeta, saj se vsak od njiju trdno oprijema svojega prepričanja, oba sta nepopustljiva – zato nastanejo zakonske težave. Bistveno je torej, da moramo drugega podpreti prav takrat, ko je razburjen ali žalosten.
Ali menite, da je za Slovence in zahodnjake sploh mogoče, da bi gojili takšen način odzivanja v medosebnih in drugih odnosih?
Da, je mogoče. Nekdaj je že bilo tako po vsem svetu. Le danes se je nekaj spremenilo – v sodobnem razmišljanju in izobraževanju je vse preveč tekmovalnosti. Ves čas jo čutimo, včasih jo opazimo celo v družinah. Zato ljudje niso več sposobni videti družino kot skladno celoto; namesto tega ima vsak družinski član svoje zakone, vodila.
Vendar družinsko življenje ni tekmovanje. Če se mati na primer posveča otroku ali dela doma, nikakor ne tekmuje z možem, ki ureja zadeve zunaj hiše. Če stvari ne vidimo kot tekmovanje, marveč kot celoto – kot eno družino – vse deluje pravilno. Vsak družinski član opravlja drugo delo, ima posebno odgovornost, obveznosti in vsakdo s svojim delom podpira druge. Le s takšnim razmišljanjem se v naše družine lahko povrne harmonija.
Če delujemo nasprotno, pa v družini ali med zakoncema nastaja tekmovanje, med njima se pojavi preveč sebičnosti in samoljubja, vsak od njiju se osredotoča le nase (najpomembnejše je tisto, kar hočem jaz, in ne to, kar potrebujemo mi ali midva). Če živimo s partnerjem, v družini ali družbi, ne bi smelo biti najpomembnejše tisto, kar potrebujem jaz. Pomembno mora biti tisto, potrebujemo mi ali midva, in tisto, kar lahko jaz naredim za skupnost, s čimer gojim v njej pozitivno usmerjenost.
Bi bili takšni načini razumevanja, razmišljanja in čustvenega odzivanja primerni za ves svet?
Seveda! To je najpomembnejše. Kajti vsakič, ko postavimo v središče sebe in nas zanima le tisto, kar si želimo mi, z nami nihče ne more v resnici sodelovati. Če pa vsi sedemo v krog in v središče postavimo vizije, ki so koristne za vse, za družino ali skupino, ni prepira in tako vsak od nas lahko živi z drugimi harmonično.
Ni torej modro, če postavimo v središče sebe in ovrednotimo le sebe kot pomembno osebo. Večina ljudi sicer meni, da niso dovolj pomembni, če niso vedno v središču … Menijo, da to zanje ni dobro. V resnici pa je dobro! Zakaj? Ker so takrat usklajeni z drugimi, z vsemi. Kajti najsrečnejši smo, ko smo usklajeni z vsemi. V sodobnem svetu včasih primanjkuje tega razumevanja, zato nastajajo v družinah, v družbi in pri posameznikih hude težave. Ljudje se zaradi tega počutijo osamljene … Toda osamljeni so zato, ker so si to ustvarili sami. Če bi bili z drugimi usklajeni, ne bi bili osamljeni.
Nekateri bi vam morda rekli, da je takšen model vedenja uresničljiv le v samostanih, ne pa v vsakdanjem sodobnem načinu življenja …
Mislim, da je takšen model vedenja uresničljiv tudi v sodobnem vsakdanjiku. Kajti vsi si želimo biti ljubljeni, sprejeti, pomembni. Vendar se moramo pri tem vprašati: Kako naj bomo ljubljeni, če ne ljubimo? Kako naj se čutimo pomembne, če za druge ne naredimo ničesar?
Če želimo biti ljubljeni, sprejeti, potrebni …, moramo tudi mi gojiti prav takšno usmerjenost do drugih. Potem bomo ljubljeni, potrebni in pomembni za ljudi. Če pa mislimo, da je najpomembnejše le tisto, kar si želimo mi, drugi pač ne želijo, da bi nas ljubili, potrebovali in mislili na nas. Medsebojna odvisnost je med ljudmi nadvse pomembna, zato je res potrebno, da jo razumemo globlje.
Ali so vse stvari, ki ste jih povedali, del Budovega nauka?
Po Budovem nauku sta bistvena sočutje in modrost. Vsi naj bi razvili sočutje – to je univerzalna ljubezen, ko ljubimo vse in vsem želimo dobro in do vseh tako tudi čutimo. Kolikor bolj sočutni smo, manj imamo slabih čustev: sovraštva, jeze, ljubosumja, pohlepa, poželjivosti. Kajti ta čustva so sočutju nasprotna. Modrost pa pomeni, da zmoremo stvari videti takšne, kot so v resnici, in da razumemo njihov globlji pomen – kdo smo v resnici, kakšna je resničnost. Stvari skušamo videti in razumeti zelo jasno, zato ne živimo v slepilih, zmotah in zablodah, niti v nevednosti. Buda je dejal, da bosta ti dve stvari zjasnili naše čustvovanje in nas osvobodili trpljenja, saj si to povzročamo prav z ustvarjanjem slabih čustev.
Ali se navaden človek težko priuči sočutja in modrosti?
Da, zelo težko se ju priuči.
Zakaj?
Ker nismo vajeni takšnega razmišljanja, razumevanja. Bolj smo vajeni misliti le nase in na svoje želje. Ne mislimo pa veliko na tisto, kar lahko opravimo za druge. Poleg tega v nas prevladujejo negativna čustva in navadno se vedno znova odzivamo prav z njimi, ne pa z modrostjo ali z globljim razumevanjem.
Torej ne moremo nikoli postati resnično srečni?
Seveda smo lahko zelo srečni in uravnoteženi, vendar se moramo naučiti, kako se to doseže.
Ali je sreča odvisna od zunanjih stvari, imetja, okoliščin?
Zunanje reči niso nepomembne. Pomembno je, v kakšnem življenjskem položaju smo. Če imamo opraviti le z nesoglasjem in revščino ter s slabimi stvarmi, lahko postane naše življenje izjemno težko in nam prinaša veliko bolečine in bridkosti. Zunanje stvari so torej pomembne, niso pa edino, kar je v življenju pomembno. Lahko smo namreč zelo nesrečni, čeprav v našem življenju vse poteka dobro in imamo vse, kar potrebujemo.
Zatorej je v življenju zelo pomemben prav naš način odzivanja in uravnavanja čustev ter način, kako stvari vidimo, ovrednotimo. Če znamo res pravilno delovati in čustva ovrednotiti, smo najbrž lahko srečni tudi tedaj, ko imamo težave, ko nam gre vse narobe. Morda sredi hudih težav nismo ravno najbolj vzhičeni, lahko pa smo vseeno srečni. Zakaj? Ker vemo, kako naj se težav lotevamo. Videl sem na primer umirajoče ljudi – smrt je najhujši življenjski položaj – pa so bili srečni. Če je oseba v sebi usklajena in ve, kako naj se s stvarmi spoprime, se lahko tudi med umiranjem počuti dobro. Če se torej res znamo pravilno spoprijemati z notranjimi čustvenimi stanji, če znamo pravilno razmišljati, se lahko počutimo zelo dobro tudi takrat, ko naše zunanje stvari niso popolnoma urejene.
Takšno je pravo razumevanje. Kajti vse stvari se spreminjajo. Že naslednji trenutek se lahko počutim drugače, kakor zdaj. Ko nas zajame slab občutek – ko smo na primer žalostni, ali se počutimo slabo – navadno razmišljamo o tem občutku tako, kot da bi bil navzoč ves čas. To pa vsekakor ne drži. Zato moramo občutek opustiti – nanj nehamo misliti in si dovolimo, da nas preplavi nekaj drugega. Če ne storimo tega, si zelo otežimo življenje. Ko pa zares dobro razumemo naravo svojega uma, čustev in izkušenj, lahko dosežemo tudi notranji mir.
Torej se ne smemo nikoli odzivati čustveno?
Čustva se porajajo v nas zaradi našega pogleda na stvari. Če je na primer kdo jezen ali vznemirjen, navadno razmišljamo takole: Le zakaj je jezen …?! Ne bi smel biti takšen, ni dober in mi nasprotuje …! Če razmišljamo tako, se tudi mi kmalu ujezimo. Če pa se odzovemo na isto osebo drugače in jo drugače vidimo, ovrednotimo, si rečemo: O, ta oseba pa res doživlja hude čase, trpi … Kadar osebo, ki je jezna, ovrednotimo tako, se nam nanjo ni treba jeziti, saj vemo, da oseba trpi, zato smo do nje sočutni. Čustvo namreč ni nekaj končnega, saj temelji na našem pogledu na položaj. Zatorej se moramo naučiti pravega načina gledanja, vrednotenja in razumevanja stvari. Potem se naša čustva ne bodo porajala tako, kot navadno.
Bi se bilo dobro naučiti, kako naj stvari prav vidimo, ovrednotimo, razbiramo, opazimo?
O vsem moramo dobro premisliti in ovrednotiti reči jasneje, jih bolje razumeti. Potem pa se moramo seveda tudi uriti, vzgajati. Večji del časa se namreč odzivamo tako, kot smo vajeni. Nekaj se zgodi in mi se takoj odzovemo tako, kot smo se vedno, že iz navade. In to ni pravilno. Zato moramo sebe vedno znova opomniti, da odzivanje, ki smo ga vajeni, ni pravilno. Potem pa se moramo umiriti. Za takšno urjenje potrebujemo kar nekaj časa. Predvsem pa moramo stvari pravilno razumeti.
Morda bi se številni ljudje radi naučili pravilnega odzivanja, vendar niso budisti …?
Budizem ni sistem verjetja, temveč urjenje. A ko nekateri ljudje slišijo, da je takšno urjenje budistično, postanejo zavrti … Pravijo, da gre za drugo vero … To jih zavira pri sprejemanju omenjenega prijema in urjenja. Vendar pa moramo vedeti, da dandanes budistične prijeme s pridom uporablja že veliko ljudi …, pri tem pa ne vedo, da ti prijemi in vaje izvirajo iz budizma. Številni ljudje si s temi prijemi zelo pomagajo. Menim, da je to izjemno dobro, je dober prispevek budizma k psihologiji, znanosti, terapiji, izobraževanju, ekonomiji itn.
Zahodnjaki torej zelo dobro sprejemajo budistične nauke, če ne omenjamo, da so budistični?
Da. Sicer pa omenjanje budizma sploh ni pomembno. Budizem namreč ne pomeni, da se lahko v budistični praksi urijo le tisti, ki postanejo budisti. To ne drži. Vsak del budističnih naukov lahko uporablja kdor koli, pomembno je le, da mu koristi. Ljudje se navadno bojijo le zato, ker ne vedo, kaj je budizem …
Kaj je torej budizem?
Je tovrstno urjenje. Dalajlama imenuje to tudi znanost o umu. To urjenje tudi raziskujejo – ugotavljajo, kako budistična praksa deluje na um.
Ali se Tibetanci izurijo hitreje kot zahodnjaki?
Tibetanci imajo prednost, a le zato, ker nimajo težav s sprejemanjem budističnih naukov. Nikakor pa niso vsi Tibetanci res izurjeni vaditelji. V budizmu namreč potekajo stvari drugače … Ni dovolj, da budizem le sprejmemo in mislimo, da bo šlo potem samodejno vse dobro … To ne deluje. Bistvo je v razumevanju naukov in urjenju. Če si budist, a se ne uriš, je enako, kot da ne bi bil budist. Tudi Tibetanci se prepirajo s partnerji, jezni so, sovražni. Niso boljši kakor drugi ljudje. Kajti vsi Tibetanci se ne urijo in ne razumejo naukov. Nekaj pa se jih uri in zato so morda boljši ljudje.
Rekli ste, da potrebujemo za urjenje nekaj časa. Si moramo zanj vzeti več ur na dan?
Duhovno prakso res laže dojamemo, če ji namenimo več časa. Vendar pa ni vse odvisno od tega. Najprej moramo nauke razumeti, jih proučevati, seveda pa za to potrebujemo čas. Za opravljanje duhovne prakse pa ne potrebujemo veliko časa. Najprej se moramo naučiti le to, kako naj pravilno delujemo, potem pa moramo to delovanje uporabljati v vsakdanjem življenju. Tako kot smo se naučili, moramo torej tudi delovati. Kadar smo jezni, žalostni ali vznemirjeni, se moramo spomniti, kako naj se pravilno odzivamo – in prav to je duhovna praksa. To je disciplina, zbranost. In pomeni, da se takrat, ko imamo opraviti s slabimi čustvi, zavemo, kaj se dogaja v nas. Spomnimo se, kaj naj v teh okoliščinah (ko smo npr. jezni itn.) storimo in kako naj se nanje pravilno odzivamo.
To je torej najboljša budistična praksa?
To je edina budistična praksa!
xxx
Ringu Tulku Rinpoče je tibetanski mojster in pripada redu kagyu. Poučevali so ga številni ugledni tibetanski mojstri, med njimi tudi njegova svetost šestnajsti Gyalwang Karmapa. Uril se je v vseh šolah tibetanskega budizma. Formalno se je izobraževal na Namgyal Institute of Tibetology v Sikkimu in v Sampurnananda Sanskrit University v Varnasiju (obe izobraževalni ustanovi sta v Indiji). V Indiji je petindvajset let deloval kot pisec učbenikov in profesor tibetanskih študij. Od leta 1990 potuje po svetu in poučuje budizem in meditacijo na univerzah, inštitutih in budističnih središčih po Evropi, v Združenih državah Amerike, Kanadi, Avstraliji in Aziji. Napisal je tudi več knjig. O svojem življenjskem poslanstvu pravi: »Moje poslanstvo je, da živim življenje, ki je povsem osmišljeno in koristno. To pomeni, da – kot le morem – delujem v korist drugih. Da živim, kolikor je le mogoče, harmonično in radostno.«
Rojen je bil leta 1952 na Tibetu, v pokrajini Kham, šestnajsti Gyalwang Karmapa pa ga je prepoznal kot inkarnacijo enega izmed tulkujev (tulku – reinkarnirani, prepoznani lama) iz tradicije kagyu, iz samostana Rigul: »Moj primer je poseben: zelo majhnega so me prepoznali kot inkarnacijo lame, ko sem imel morda le leto ali dve, so me posvetili v meniha. Pri dvajsetih sem postal povsem posvečen menih. Že od malega so me usposabljali, urili, vzgajali, vendar mislim, da sem res začel razumeti dharmo (Budov nauk) šele, ko sem bil star približno devet, deset ali enajst let, takrat sem dharmo resnično študiral. Ne trdim, da sem dober praktik dharme, saj sem zelo len, vendar čutim, da mi je koristila. Zelo dobro sem živel. Čeprav moje otroštvo ni bilo lahko, bilo je napolnjeno s trpljenjem – iz Tibeta sem s starši pribežal v Indijo kot begunec – sem imel dobro življenje, ne pritožujem se, vedno sem bil dobro.« pravi lama.
Bralcem Aure sporoča: »Menim, da je prav zdaj potrebno, da vsi, verni in neverni, bolje razumejo drug drugega. Zelo slabo je, če razmišljamo takole: Sem musliman, hindujec, katoličan itn., zato mislim pravilno, drugi pa mislijo nepravilno … Prav zato se moram drugače verujočih ogibati. Zakaj? Vsi se lahko učimo od drugih, saj imajo vse vere svoj namen in vsebujejo dobre stvari. Bolj ko razumemo drug drugega in med seboj sodelujemo, bolj se spoštujemo, razumemo. Če želimo, da bi naš svet postal skladen, brez navzkrižij in se spremenil v prostor, v katerem bomo lahko dobro živeli, moramo drugačnost sprejeti. Razumeti moramo, da drugačnost ni nekaj slabega, temveč dobrega (nekaj, kar je primerno zame, morda ni za drugega, in kar pomaga meni, ne pomaga vedno drugemu). Zato vse verske tradicije in poti vsebujejo nekaj dobrega za nekoga … Ne moremo torej reči: Le ena vera je dobra, druge pa so slabe. Vse vsebujejo prijeme, ki lahko izboljšujejo življenje posameznikov in družbe ter pripomorejo k nastajanju ljubečega in ustvarjalnega sveta.«
Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, julij 2011, št. 263
Fotografija: Elena Danel