Kot čudež ali čudežno ozdravitev obravnavamo navadno dogodek, ki ga ni mogoče razložiti z naravnimi fizikalnimi zakoni. Z verskega stališča pa je čudež nadnaravna manifestacija božje ali božanske moči, ki obstaja in deluje onstran naravnih fizikalnih zakonov. Čudežne ozdravitve se namreč dogajajo onstran znanstvenih sklepov in dognanj o sposobnostih človekovega avtoimunskega sistema. Navadno so te ozdravitve povezane z velikimi svetniki, s svetimi kraji, kot je na primer Lurd, ali pa z molitvami za ozdravitev.

 Morda je bila največja sodobna čudežna ozdravitev prav ozdravitev Gabriela Gargama, ki se je zgodila konec devetnajstega stoletja v romarskem Lurdu. Gargam, ki je bil od leta 1899 hrom od pasu navzdol, se je poškodoval v nezgodi, v kateri sta trčila vlaka. Le v osmih mesecih po nesreči je izgubil toliko telesne teže, da je bil podoben okostnjaku. Ni se več mogel hraniti z navadno, trdno hrano, zato so ga hranili po cevki. Kmalu so ga domači pripeljali v Lurd – tam so ga odnesli v bazen, napolnjen z lurško zdravilno vodo. Zaradi neznanskega napora, ki ga je ob tem doživljal, se je v bazenu zgrudil in videti je bil kot mrtev. Ko pa je šel mimo duhovnik, ki je prav takrat z monštranco (priprava, v kateri je v zastekljeni odprtini vidno nameščena posvečena hostija op. p.) blagoslavljal vernike, je blagoslovil tudi Gargama. In potem se je zgodil neverjetni čudež …

Njegovo z vodo pokrito telo, ki je bilo videti kakor mrtvo, se je nenadoma začelo premikati. Potem je, na veliko presenečenje navzočih, »telo samo od sebe sedlo«. Njegovi domači, zbrani okoli njega, in tudi drugi, naključni gledalci so bili povsem osupli. Na začudenje vseh pa je takrat Gabriel Gargam na vso moč zavpil, da želi vstati. Ob tem so vsi mislili, da gre za predsmrtni delirij … Skušali so ga pomiriti, vendar ga ni bilo mogoče zadržati. Vstal je in se vzravnal. Naredil je še nekaj korakov in nato rekel – da je ozdravljen. Avgusta leta 1901 je Gabriela Gargama preiskalo kar šestdeset uglednih zdravnikov in ti so izjavili, da je popolnoma ozdravljen.

 

Zoglenelo telo je ozdravelo

Eno od večjih sodobnih čudežnih ozdravitev, ki je dobro dokumentirana, opisuje v svoji knjigi z naslovom Zadela me je strela kolumbijska zobozdravnica dr. Gloria Polo. Gospa, ki jo je leta 1995 zadela strela, je bila tako rekoč mrtva –hudo je bila poškodovana in je ležala v komi, saj so jo pri življenju ohranjale le medicinske naprave. Gloria bi umrla, če bi zdravniki, ki so nad njo že skoraj obupali, naprave izklopili. Živa je ostala samo zato, ker je njena sestra, zdravnica, vztrajala, naj medicinske naprave pustijo delovati. In pozneje je Gloria tudi čudežno ozdravela.

Zobozdravnica opisuje, kako je maja, leta 1995, skupaj z nečakom in možem šla proti fakulteti za zobozdravstvo. Z nečakom sta hodila skupaj pod majhnim dežnikom, mož, ki je imel nepremočljiv plašč, pa je šel posebej. Ko sta se z nečakom približala drevoredu, ju je zadela strela, in sicer tako močno, da sta oba zoglenela. Nečak je bil takoj mrtev, Glorii Polo pa je strela ožgala vse telo, znotraj in zunaj: »Vse moje meso je bilo po tem silnem udarcu strele zoglenelo. Mojih prsi ni bilo več. Predvsem na levi strani, tam, kjer je bila prej dojka, sem imela veliko luknjo. Na meni ni bilo več mesa. Rebra, trebuh, kot tudi moje noge, so bili popolnoma zogleneli. Ledvice so prizadele močne opekline, prav tako pljuča in jajčnike. Jajčnika sta bila močno opečena – bila sta tako majhna kot dve vejici suhe vinske trte. Srce mi je zastalo in bila sem tako rekoč brez življenja. Moje telo je drhtelo in vibriralo zaradi električnega udarca, ki ga je povzročila strela.«

Glorii niso mogli pomagati takoj, zato so jo šele po dolgotrajni ustavitvi bitja srca lahko priključili na umetno srce in pljuča. Kljub temu je dolgotrajno komo prestala brez možganskih poškodb. Čez čas so začele čudežno delovati tudi njene zoglenele ledvice in pljuča. Zobozdravnica meni, da je tudi obnovitev njene kože pravi čudež: »Vse moje telo je bilo, potem ko so odstranili opečeno kožo, in jo pošteno postrgali, ena sama živa rana. Videti je bilo le mišičevje. Bolečine so bile neznosne. Vse me je bolelo, le nog nisem več čutila. Bile so podobne zoglenelim lesenim podpornikom in povsem črne.«

Zdravniki so Glorii rekli, da ji morajo noge odrezati. Tedaj se je odločila, da bo zbežala iz bolnišnice in si tako rešila noge. Ko so zdravniki zapustili njeno bolniško sobo, je vstala s postelje, da bi pobegnila. Noge je niso držale, že pri prvem koraku je padla na trebuh. Ko so jo pobrali, so jo preselili v drugo bolniško sobo, in tam je srečala žensko, ki so ji noge že odrezali … Potem je nenadoma začutila noge. »Bilo je v petek. Od petka do ponedeljka so postajala moja ‘črna vretena’, ki so bila brez življenja in videti kot kozarec temne limonade z mehurčki, popolnoma rdečkasta in svetla. Razločno sem čutila, kako krvni obtok vedno bolj prevzema nadzor nad mojimi nogami. Čedalje bolj sem občutila svoje noge. Ko so v ponedeljek prišli zdravniki k moji bolniški postelji, da bi opravili še zadnji pregled pred amputacijo, so strmeli, ko sem vstala s svoje postelje in se postavila na noge, ki so me tudi držale,« piše kolumbijska zobozdravnica.

Čeprav je po nesreči ostala brez dojk, so ji zrasle tudi te. Čez poldrugo leto je tam, kjer so bile prej prsi in je koža pokrivala le rebra, Gloria Polo začutila, da se je koža napela in vzbočila. Začelo jo je boleti. Kmalu je dobila nove prsi. Zobozdravnica meni, da jih je dobila zato, ker se je zgodil še en čudež – bila je namreč noseča – kljub posušenim jajčnikom! Rodila je zdravo deklico in jo lahko dojila. Potem se ji je uravnala tudi menstruacija in jajčnika sta spet normalno ustvarjala jajčeca.

 

Kdo čudežno zdravi?

Številne sodobne večje čudežne ozdravitve, ki so tudi dobro raziskane, gotovo pripisujejo nekaterim znanim sodobnim svetnikom: svetemu patru Piju iz Italije, sveti mali Tereziji in svetemu arškemu župniku (oba sta iz Francije). Zanimivo pa je, da so vsi trije omenjeni svetniki trdili, da čudežev niso storili sami, ampak so jih naredili bodisi Jezus ali Marija ali morda kateri drug svetnik ali svetnica, h kateremu so bili molili za ozdravitev tistih hudo bolnih ljudi, ki so se obračali nanje v težavah.

Najbolj znani sodobni svetnik in čudodelnik je gotovo pater Pij (1887–1968), ki je prvič čudežno ozdravil nekoga že ko je bil pater še majhen deček in ga je oče peljal v romarsko svetišče svetega Pelegrina. V polni cerkvi se je takrat pojavila tudi revna ženska z zelo bolnim otrokom in prosila svetega Pelegrina za otrokovo ozdravitev. Ker njena prošnja ni bila uslišana takoj, je sina položila na oltar in rekla: »Če ga ne ozdraviš, ga imej ti; jaz ga nočem!« Prihodnjemu svetniku, takrat še malemu Francescu, tako se je takrat imenoval pater Pij, se je ženska zasmilila in začel je moliti za otrokovo ozdravitev. Čez čas se je zgodil čudež: otrok je ozdravel – skočil pokonci in začel, na začudenje navzočih, klicati mamo.

Znana svetnica, ki jih pripisujejo veliko čudežnih ozdravitev, je sveta Terezija deteta Jezusa ali mala Terezija (1873–1897) iz Francije. Pravzaprav menijo, da je največja svetnica sodobnega časa. Mala Terezija je že pred svojo smrtjo napovedala, da bo po smrti na zemljo trosila nebeške rože in delala ljudem dobro. Takoj po njeni smrti se je njena napoved uresničila: prva čudežna ozdravitev se je zgodila ob njeni mrliški postelji – sestra redovnica, ki je že dolgo hudo bolehala, je sklonila svoj obraz k nogam mrtve male Terezije in bila v trenutku ozdravljena. Temu prvemu čudežu so takoj sledile še številne čudežne ozdravitve ljudi, ki so se za pomoč obračali k tej svetnici, ki jo imenujejo tudi mala Cvetka.

Tudi znani sveti Janez Maria Vianney ali arški župnik (1786–1859), ki ga lahko še prištevamo med sodobne svetnike, je bil velik čudodelnik. Živel je v Franciji v obdobju francoske revolucije in Napoleonovih vojn. Njegovi življenjepisci navajajo več čudežnih ozdravitev, ki jih je dosegel ta svetnik, znan po postu in molitvah. K njemu, v majhno vas Ars, so se zgrinjale množice ljudi, ki so iskali telesno ali duševno ozdravitev – prihajali so iz Francije in iz drugih dežel. Med drugim je ozdravil jetično redovnico, nad katero so zdravniki že obupali, in ta je zapustila Ars popolnoma zdrava. Arški župnik je ozdravil tudi dečka, ki je bil od pasu popolnoma hrom in ga je mati k njemu prinesla v naročju. Svetnik ji je dejal, da je deček prevelik, da bi ga nosila, mati pa mu je odvrnila, da je deček hrom in da ne more napraviti niti koraka. Vianney ji je nato dejal, da bo deček že zmogel hoditi in naj mati zaupa v sveto Filomeno. Naročil ji je, naj ga ne nosi več v naročju in naj gresta molit k oltarju svete Filomene. Res sta odšla in nekaj časa molila pri oltarju svetnice Filomene. Ko sta prenehala moliti, je deček sam vstal in začel hoditi …

 

xxx

Tri vrste nadnaravnih ozdravitev

Čudežne ali nadnaravne ozdravitve, ki so se dogajale pred tisočletji in stoletji, so resnične, in takšne se dogajajo še dandanes. Morda ste čudežno ozdraveli tudi sami? Te ozdravitve se dogajajo na tri načine. Lahko so prvič, povezane z velikimi svetniki – ti so čudežno ozdravljali v času svojega življenja in tudi po smrti. Morda je največji čudodelnik sveti Frančišek Pavelski (1416–1507) iz Italije. Ozdravljal je številne bolnike in celo obujal mrtve. Ko svetniki umrejo, Cerkev za njihovo kanonizacijo zahteva enega ali dva tovrstna čudeža, ki jih tudi medicinsko razišče.

Drugič, čudežna ozdravitev je lahko povezana s svetimi mesti in svetišči, romarskimi središči, kot sta na primer Lurd ali Medžugorje. V Lurdu je na primer dokumentiranih na stotine velikih čudežnih ozdravitev in vse so medicinsko raziskane. Tretjič, nadnaravne ozdravitve so povezane z molitvijo – za ozdravitev bolnega. Zanj moli oseba, ki ni svetnik(ca), vendar pa ima tako imenovani dar ali karizmo ozdravljanja. Nekateri posamezniki, ki so obdarjeni z darom ozdravljanja, lahko torej z molitvijo (in s polaganjem rok) pripomorejo, da nekdo čudežno ozdravi.

Papež Benedikt XIV. je leta 1700 vpeljal merila za raziskovanje tako imenovanih čudežnih ozdravitev. Določil je namreč, da kot čudežno ozdravljeno bolezen lahko obravnavamo le neko večjo ali resno bolezen; da mora obstajati objektivni dokaz o tej bolezni, pa tudi dokazilo o tem, da z vsemi drugimi načini zdravljenja te bolezni niso mogli ozdraviti; in da je bila čudežna ozdravitev nenadna, da ta še traja ter da je znanstveno ne moremo razložiti.

Alma Cvety, objavljeno v reviji AURA, februar 2010, št. 246

Fotografija: Bigstockphoto.com