Številnim obiskovalcem iz Slovenije so piramide v Bosni neverjetno priljubljene. Videti jih, doživeti, začutiti delovanje tamkajšnjih energij – to so poglavitni razlogi, zaradi katerih se podajajo v Visoko, mesto, približno trideset kilometrov oddaljeno od bosanskega glavnega mesta Sarajeva.

Koprenasti oblaki, ki so na najdaljši dan v letu zakrivali sonce, so se proti večeru razkrojili in razveselili več kot petsto obiskovalcev z vsega sveta, zbranih na vrhu bosanske piramide Sonca. Na praznovanje solsticija, ki postaja že tradicionalno, so poleg organiziranih skupin iz Slovenije, Nemčije, Turčije in Avstrije, prišli še obiskovalci iz Velike Britanije, Brazilije, Irana, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije, Švedske, Francije, Norveške, Švice, Belgije, Litve, Slovaške, Češke, Rusije, Avstralije, Makedonije, Bolgarije in celo s Karibov.

Zbrane je pozdravil dr. Semir Osmanagić, vodja projekta za raziskovanje bosanskih piramid. Govoril je o pomenu kraja, na katerem smo se zbrali, in je tesno povezan s temelji državnosti Bosne in Hercegovine. Hrib Visoćica, za katerega Osmanagić trdi in z raziskavami dokazuje, da je največja piramida na svetu, so si v različnih zgodovinskih obdobjih različna ljudstva izbrala za domovanje in postojanke: Iliri so postavili na vrhu naselbino, Rimljani opazovalnico, v srednjem veku pa je bila tam prestolnica bosenskih kraljev, in na to še vedno opozarjajo ruševine trdnjave in rekonstruirani zidovi.

Sledil je kulturni program. Prvi so nastopili obiskovalci iz Slovenije na posebnem, ročno izdelanem glasbilu, potem pa smo vsi skupaj zapeli pesem legendarne švedske skupine Abba, Angeli živijo. Bila je zelo lepa izkušnja. Sledilo je živahno petje indijskih nabožnih pesmi kirtanov ob glasbeni spremljavi ansambla Hare Krišna, ki je prej istega dne sodeloval na koncertu, ki ga je priredila indijska ambasada v Bosni in Hercegovini.

Vrhunec programa je bil koncert znane turške pevke Sede Bagcan, ki je priletela iz Istanbula. V svoji karieri je prepevala v operi v Ankari, izbrana je bila tudi za predstavnico Turčije za pesem Evrovizije. Zadnja leta se ukvarja z duhovno glasbo, v kateri usklajuje tradicijo sufijev in vzhodnjaške tradicije. Sama tudi sklada in piše besedila v turščini in angleščini, in ima veliko občudovalcev po vsem svetu.

Lepi glas Sede Bagcan in njenih spremljevalnih vokalistk ter ritem glasbe so pričarali posebno ozračje. Pevka je zbrane povabila, naj preproste mantrične besede prepevajo z njo in jih spremljajo z gibi rok in telesa. Za nekaj trenutkov se je zdelo, da smo vsi na vrhu piramide Sonca postali eno, in da se je sporočilo ljubezni in prijateljstva prelivalo med zbranimi ter se širilo v svet.

Ob koncu koncerta se je dr. Osmanagić zahvalil Sedi Bagcan, da je zbrane počastila s svojim »božanskim glasom« in jo povabil, naj prihodnje leto spet pride, kar je z veseljem sprejela. Ostalo je še nekaj trenutkov za opazovanje sončnega zahoda, preden se je množica mirno spustila z vrha na plato pod piramido.

***

Dr. Semir Osmanagić je direktor Centra za arheologijo na Ameriški univerzi v Bosni in glavni raziskovalec bosanskih piramid. Odkril jih je pred desetimi leti in ustanovil fundacijo Bosanski park piramida Sonca. Njegov oče, prof. dr. Muris Osmanagić, je bil prvi doktor montanistike v nekdanji Jugoslaviji, prejemnik najvišjih znanstvenih priznanj, minister v vladi Bosne in Hercegovine in član jugoslovanskega parlamenta. Semir Osmanagić je v Sarajevu končal študij na dveh fakultetah − fakulteti za družbene vede in fakulteti za ekonomijo, iz ekonomije je tudi magistriral. Doktoriral je na fakulteti za družbene vede, s temo o civilizaciji Majev. Tudi ob tokratnem obisku v Visokem smo izvedeli nekaj novih zanimivosti o piramidah. Oglejmo si, kaj je dr. Semir Osmanagić povedal v kratkem pogovoru za AURO.

Barbara Škoberne; celoten članek lahko preberete v reviji AURA, avgust 2015, št. 311