Siv, turoben, deževen dan. Postopam po hiši in urejam razne malenkosti. Nimam niti idej niti volje, kaj naj bi sploh počela. Lotevata se me tesnoba in strah, ki me že dolgo zasledujeta in me vse pogosteje preplavljata v zadnjih treh letih. Vedno iste misli in občutki, da gre življenje mimo, medtem ko jaz stojim ob strani, čeprav ves čas nekaj počnem in migam, le da bi bilo videti, kot da zares živim – v resnici pa je vse prazno, sterilno in ni »ta pravo«.

Peklenska gugalnica

Pred leti sem še načrtovala, kaj bom počela in kako bom živela, da bi bilo moje življenje uravnoteženo in smiselno, saj bi tako dobila občutek miru in radosti. Mislila sem, da moram to obvezno doseči in življenje preživeti v teh lepih občutkih, sicer se bom izgubila in bom življenje kar zapravila. Nekaj časa sem se še držala svojega načrta in bila s seboj tudi zadovoljna. Vendar je bil ta občutek zadovoljnosti s seboj bolj podoben tistemu iz otroštva, ko so me kot »ustrezno« pohvalili starši in učitelji, ker sem bila takšna, »kot moram biti in se pravilno vedem«. Kmalu pa me je isti občutek začel poniževati. Čutila sem, kot da me nekdo, ki je bil prej zunaj mene in je potem postal del mene, izrablja, mi nekaj narekuje, nekaj pričakuje od mene, jaz pa pri tem sploh nisem pomembna. Zato je polagoma začel drugi del v meni vse močneje in glasneje protestirati, postal je prav pubertetniško uporen; tako sem padla v drugo skrajnost, vendar mi tudi ta ni prinesla pravega zadovoljstva, razen na začetku, ko se mi je še zdelo, da sem se znebila svojega nadzora in teže svojih pričakovanj. Tako sem počasi lahko počela »neprave« stvari, jedla raznovrstno nezdravo hrano, igrala računalniške igrice, gledala vso noč televizijo ali pa sem bila preprosto pasivna. Vendar so posledično prihajali občutki krivde, ker sem tako škodovala svojemu zdravju, zapravljala čas in s tem tudi življenje. Ti občutki so naraščali in pritiskali, dokler se nisem spet pognala v drugo skrajnost te »peklenske gugalnice«. Sčasoma sem že kar omagala od nenehnih vzponov in padcev, zato sem se odločila, da bom živela bolj sproti ter počela samo še to, kar mi narekuje vzgib kakšne trenutne želje.

Ampak tudi tokrat se ni pravzaprav nič spremenilo. Še vedno sem imela občutek, ki je prehajal v grozo, da sploh ne vem več, kako in kaj je s tem mojim življenjem, da živim tja v tri dni, da zapravljam svoj dragoceni čas, da gre življenje mimo mene in da počasi odteka, da ne občutim niti življenja v sebi niti sebe v življenju, še manj pa občutim mir ali radost. Obupno! Preskusila sem že veliko zaposlitev, zdaj pa sploh ne vem več, kam naj bi se usmerila, saj nobena stvar ne deluje kaj prida, ali pa samo začasno. Kot že velikokrat prej, sem še naprej vročično iskala izhod in rešitev. Glavo mi je hotelo raznesti od nešteto že preskušenih idej in nazadnje sem bila popolnoma izčrpana; obtičala sem raje na mestu, ne da bi se sploh še lahko kam premaknila.

Izkušnja ameriškega duhovnika

Spomnila sem se, da sem nekoč gledala televizijsko oddajo o ameriškem duhovniku, ki je tri noči zapored sanjal vedno enake sanje, da igra golf na pomembni tekmi, kjer je šlo tudi za veliko denarja. Vsakokrat je imel žogico že čisto zraven luknje in bi moral samo še zadnjikrat udariti – ampak, ko je udaril, je žogica vedno odletela mimo ali pa se ustavila prav na robu luknje. Ko je enako sanjal že tretjo noč, se je zbudil in zaznal, da mu občutki v teh sanjah pravzaprav kažejo na njegov problematičen položaj v družini, ki ga že dolgo ne more razrešiti. Vprašal se je torej, kaj naj naredi, in pojavil se je odgovor, naj se samo spet mirno zlekne in sanja, da je žogica končno padla v luknjo. Sam sebi se je čudil, kako naj sam usmerja svoje sanje, ampak upošteval je svoj notranji glas, naj sanja še naprej, v sanje pa doda še vizualizacijo in naj samo opazuje, kako bo žogica tokrat zadela cilj. Tako je tudi naredil. V naslednjih tednih se je vse v njegovem življenju razpletlo in uredilo tako, kot je bilo zanj in za vse okoli njega najboljše. Enako je potem dobival sporočila, kako naj pomaga ljudem znova pridobiti zdravje in urediti zadeve na drugih življenjskih področjih. Način je bil zmeraj enak: kar je videti kot »problem«, naj se preimenuje v »položaj, ki ga je treba rešiti«, naj se torej »težava« ne obravnava kot nekakšen Bog nad seboj, saj bi to pomenilo priznanje, da je težava močnejša od človekovih zmožnosti, od človeka, ki samega sebe in druge pomiluje, sebe in druge zaznamuje kot šibke revčke, ki niso sposobni rešiti svojih nalog. Saj če se neka naloga pojavi, to pomeni, da je človek dovolj zrel in sposoben, da jo reši sam. Vedno, ko je kdo prišel s kako »težavo«, ga je ta duhovnik najprej samo poslušal, potem pa mu svetoval, naj si vizualizira in v sebi natančno začuti stanje, ki ga želi doseči. Tako je duhovnik dosegal neverjetne uspehe, pomagal je več tisoč ljudem. Oddaja je bila zelo prepričljiva in navdušujoča, vendar se takrat še nisem zavedala, kako naj te izkušnje uporabim tudi jaz.

Podoba mojega življenja

Sedem na kavč in opazujem svoje slabe občutke. Vidim se, kako stojim na miru, kot da bi bila okamnela ali zmrznjena. Izgubljena sem in zmedena, moje življenje drsi mimo mene. Nenadoma ga zagledam kot vlak, ki drvi mimo mene, v glavo mi šine spomin na duhovnika iz tiste oddaje in na njegovo žogico, pomislim, da bi si lahko predstavljala, kako vstopam na vlak, ki se mi je prikazal. Že več let poprej se mi je vedno znova pojavljala ta slika z vlakom, spremljali so jo vedno enaki občutki, ampak nisem se zavedala, da vendar lahko izbiram in se lahko sama odločim, da vstopim na ta vlak. Torej si začnem predstavljati, kako vanj vstopam… Hodim skozi vagone, nočem sesti v kakšen sodoben vagon, privlači pa me vagon, kakršni so v filmih z Divjega zahoda, kot lepa soba, razkošen in udoben, s starinskim pohištvom, oblečenim v vinsko rdeč žamet, na sredini stoji lep naslanjač in vanj se udobno namestim. Občutek je čudovit, ne stojim več izgubljena zunaj pred drvečim vlakom, zdaj sem notri, v samem središču, v svojem vagonu, in se peljem tja, kamor je treba. Loteva se me občutek miru, ni mi več treba vsako minuto vročično razmišljati, kaj naj storim in kam naj grem, ali bi bilo zame prav, da naredim korak v levo ali raje v desno, in kaj bo, če naredim korak v eno smer, da bi to morda ne bilo prav, da bi torej samo izgubljala čas; in če to ni prav, kaj je potem sploh prav, na koncu pa raje sploh nič ne naredim, ali pa nekaj naredim in potem dvomim. Zdaj pa mi nenadoma ni treba več razmišljati, kam naj grem, saj me vlak pelje po svojih tirnicah in ve, kam gre, ni se mi treba več obremenjevati s tem. Ta čudoviti občutek se je pojavil kar sam od sebe, ne da bi ga bilo treba priklicati, saj ga prej še poznala nisem.

 

Istega dne se navzven ni nič spremenilo. Dan je še naprej siv in deževen. Enako kot prej ne počnem nič genialnega ali zelo koristnega, niti zase niti za človeštvo nasploh. Pač nekaj urejam v hiši, pospravljam, pripravljam hrano − le občutek je popolnoma drugačen, ker čutim, da je to moje življenje, da sem sredi njega, da sem na pravem kraju, nisem sama sebi odveč. Čutim, da je to to, pa čeprav se ne dogaja nič posebnega, nobene posebne ekstaze ni, niti ni vse prepojeno z radostjo in mirom, in tako je tudi prav. Z ničimer se več ne obremenjujem. Me pa ne priganja več, tako kot prej tisti stalni občutek, da bi morala nekam napredovati in nekaj doseči. Samo tukaj sem, v svojem življenju, v njegovem središču. Vem: ko bo treba, se bo moj vlak ustavil na postaji, kjer me čaka kakšna naloga. Ni mi treba več razmišljati, kakšna bo ta naloga, in ali je sploh potrebna za moj napredek. Bo, kakor bo.

Notranji vodnik

Vlak pa se je ustavil že ta večer, ko sem dobila gromozansko, zapleteno in večplastno »težavo«. Potrebovala sem kar nekaj časa, preden sem si opomogla. Sicer sem se zavedala, da gre za izkušnjo, vendar se mi je zdela naloga tako zapletena, da sploh nisem vedela, kje naj začnem. Najprej sem ravnala zelo čustveno, napisala sem jezno in osorno pismo tistemu »nesramnežu«, »izdajalcu«, »kršitelju dogovora« in »povzročitelju« vse te zmede (v teh trenutkih so se mi porodila še čisto druga poimenovanja za to osebo, ki jih slovenščina niti ne premore − imam pa srečo, da obvladam še drug jezik s primernejšimi izrazi, da si lahko dam duška). Ampak glej: moj računalnik je stavkal in tega pisma nikakor ni hotel odposlati, kar nekajkrat je zablokiral. Premislila sem tisoč načinov, kako naj bi rešila položaj in napisala sem pismo še v več različicah, vendar nobene od njih nisem poslala, ker me je nekaj znova in znova ustavljalo. Ko sem šla spat, sem bila še vedno vznemirjena in potrta, vendar sem se spomnila, da lahko vprašam svojega notranjega vodnika za nasvet in pomoč. Tega v prejšnjih časih nisem dostikrat počela, pa tudi če sem, zadeve nisem jemala preveč resno, saj sem bila nekje globoko v sebi prepričana, da moram vse rešiti sama. Zdaj se mi je precej hitro porodila zamisel, ki je bila zelo preprosta, vendar se ni niti malo ujemala z mojimi prejšnjimi načrti, rekla bi, da jim je bila celo nasprotna. Vendar, ko sem pomislila na to možnost, sem dobila občutek, da sem olajšana, osvobojena, pomirjena. Naslednji dan se je pokazalo, da bo ta rešitev razvozlala ne samo del položaja, temveč vse njegove dele sočasno.

Najboljše pa je to, da me ves ta čas ni zapustil občutek, da sem na tistem vlaku, da sem sredi svojega življenja in da je vse prišlo tako, kot je prav in najbolje zame in tudi za druge okoli mene. Poleg tega pa se zavedam, da pred nalogo ne bom nikoli več sama.

Anželika Medved; objavljeno v reviji AURA, junij 2013, št. 286

Fotografija: Bigstockphoto. com