Ali je mogoče, da bolniki v sanjah vidijo svojo ozdravitev od hude bolezni? Ali hipnoza lahko ozdravi tudi telesne bolezni? Ali bolniki ozdravijo, če jim zdravilec polaga roke na telo? Kakšna je vloga duha in duše pri zdravljenju?

Oglejmo si nekatere izkušnje z alternativnim zdravljenjem in ozdravitvami v Nemčiji ter ugotovitve, do katerih so prišli nemški zdravniki in znanstveniki.

Sanje potrdijo izbiro

Armin Schütz je imel kožnega raka in metastaze so se že razširile po vsem telesu. Potem ko so ga večkrat operirali, mu zdravniki niso mogli dati več upanja, da bo dolgo živel. Toda ne glede na črne napovedi je Armin ozdravel.

Dve leti se je Armin z vsemi sredstvi uradne medicine bojeval z rakom. Ko so mu kot zadnjo možnost ponudili še dodaten ciklus kemoterapije, jo je zavrnil, saj se je bal, da takšnega posega v svoje telo ne bo preživel, in se odločil poiskati pomoč alternativne medicine. Na dan, ko se je to odločil, je ponoči sanjal zanimive sanje. Pravi, da so bile tako resnične in žive, kot še nikoli prej. Sanjal je, da brezciljno tava skozi neznano pokrajino, ko ga je nenadoma presenetil drveči vlak. Zadnji trenutek je odskočil. Nato se je počutil razbremenjenega, prevzel ga je občutek, da se mu ne more zgoditi nič nevarnega več. V sanjah se je potem začel vpenjati po stopnicah, ki so se prikazale na drugi strani njegove poti, zdelo se mu je, da je povabljen na zabavo, ki so jo priredili prav zanj. »Na podlagi sanj in intuicije sem vedel, da sem se prav odločil,« je pozneje pripovedoval Armin, »in da moram po poti, določeni zame. Prepričan sem bil, da bom na poti dobro zavarovan in se mi ne bo zgodilo nič hudega. Kako se bo pot končala, pa nisem vedel.« Na lastno odgovornost je nato nadaljeval zdravljenje na alternativni kliniki v Bad Mergentheimu. Tam so v njem umetno sprožili visoko vročino, postopek, ki ga uradna medicina ne prizna, čeprav so prav zdravniki opazili, da visoka vročina pri hudih okužbah ustavi rast rakastih celic. Terapija z vročino je le eden od temeljev, na katerih počiva zdravljenje v omenjeni kliniki. Druge terapije so namenjene zdravljenju bolnikove duše. Tako je tudi Armin s podporo psihologov začel notranje potovanje k sebi in odkril osebni vidik svoje bolezni. »Jasno mi je postalo, da rak ni nič tujega, da ne prihaja od ne vem kod, temveč, da sem rak jaz sam. Zato sem poskusil s svojimi rakastimi celicami skleniti premirje, saj če bom umrl, bodo umrle z menoj.« Ozdravel je.

Na kliniki v Nürnbergu skušajo zdravniki ugotoviti, zakaj nekateri neozdravljivi bolniki kljub neobetavni diagnozi ozdravijo. To počnejo pod pokroviteljstvom nemškega združenja za pomoč bolnikom z rakom. Zanima jih, ali imajo ljudje, kot je Armin, morda kakšne posebne sposobnosti? Ali različne medicinske primere morda povezuje kaj skupnega? Proučili so 25 dobro dokumentiranih primerov, med njimi tudi primer Armina Schütza. Onkolog dr. Markus Horneber je ob koncu preverjanja izjavil: »Med bolniki nismo našli skupnega imenovalca, vsak bolnik je bil zgodba zase.«

Če bi vse teklo tako, kot bi moralo, bi se celice, ki jih telo ne potrebuje, ali imajo kakšno napako, morale že takoj uničiti same, vprašanje pa je, zakaj pri raku ta mehanizem odpove? In zakaj pri nekaterih bolnikih začne nenadoma spet delovati?

Armin Schütz doživlja zgodovino svoje ozdravitve kot posledico notranje preobrazbe, kot jasno sporočilo svoje duše, saj ta navsezadnje odloča, kaj se bo dogajalo v telesu in z njim.

Dr. Markus Horneber: »Ne smemo podcenjevati duše, notranjih slik in lastnih predstav, saj lahko te vplivajo tudi na fizične procese v telesu. Takšne predstave so dragocene. Dobre sanje, ljubeč odnos in sprejemanje s strani drugih ljudi, intenzivna meditacija, vse to lahko človeku pomaga, zato je treba podpreti vse, kar v človeku vzbuja upanje in mu pomaga prebroditi bolezen. Če se rak zaradi tega umakne, nam to kaže, kakšno moč imajo notranje slike, ne glede na to, da se to ne zgodi pri vsakem bolniku.«

Moč polaganja rok

Gabriel Stobbe je bil star devet let, ko je nenadoma omedlel. Peljali so ga v bolnišnico, kjer so mu zdravniki ugotovili nevaren tumor v možganih, in ga tudi takoj operirali. Zahteven poseg je uspel. Toda ko se je Gabriel prebudil iz narkoze, je opazil nove neprijetne pojave: hude glavobole in omedlevico. Po odhodu iz bolnišnice se stanje ni izboljšalo, bilo je tako slabo, da ni mogel več obiskovati pouka. Zdravniki novih simptomov niso znali zadovoljivo pojasniti, le tolažili so starše, da bodo sčasoma prenehali. Gabriel je dve leti trpel zaradi teh težav, potem pa je mati izvedela za zdravnico v Frankfurtu, ki v primeru hude bolezni zdravi tudi z rokami.

Dr. Fela Maria Winkler je malemu bolniku trikrat polagala roke. Gabriel je povedal, kaj se je dogajalo: »Prvič nisem čutil ničesar, le rahlo izboljšanje, drugič je bilo veliko boljše, po tretjem zdravljenju pa so simptomi izginili.« Dr. Fela Maria Winkler pa pojasnjuje: »Kako deluje zdravljenje z rokami, še ne znamo pojasniti. Številni pacienti lahko to mojo moč tudi zaznajo, nekateri jo opisujejo kot mravljinčenje, drugi pravijo, da so čutili toploto, tretji videli svetlobo.« Kako pa je takšno zdravljenje občutil Gabriel: »Ko mi je zdravnica polagala roke, sem pri zaprtih očeh videl nekakšne rumene črte in različne odtenke modre barve, potem pa je bilo bolje.« Dr. Fela Maria Winkler o uspešnosti svojega zdravljenja s polaganjem rok pravi: »Če po treh ali najpozneje petih takšnih terapijah zaznam, da bolniku ni bolje, z zdravljenjem preneham, včasih pa tudi že v začetku razločno zaznam, da terapija ni smiselna. Potem to tudi odkrito povem bolniku. Za to so lahko različni razlogi: ali takšna terapija za osebo ni primerna, ali so morda potrebne še dodatne diagnostične preiskave, ali pa bodo bolniku pomagali le ukrepi uradne medicine.«

Vrnitev leve strani telesa

Thomas Mienert je poklicni glasbenik. Pri triintridesetih letih se je nenadoma zgrudil. Kap. Po kapi se je Thomasu zdelo, kot bi bil razdeljen na dva dela, da leve strani telesa nima več, prav tako ni več zaznaval leve strani sveta okoli sebe. Njegov kratkoročni spomin je bil blokiran, umske sposobnosti pa na ravni majhnega otroka. »Prebujanje iz kome je bilo nekaj groznega. Nisem se mogel orientirati, izgubil sem levo stran ne samo telesa, temveč tudi prostora. V moji zavesti se je zgodila velikanska sprememba.« Sledilo je šest mesecev rehabilitacije, vendar je kljub temu ostal navezan na invalidski voziček in tudi njegova sposobnost, da bi svet videl kot celoto, se ni več vrnila.

Njegova družina je izvedela za kliniko v Heidelbergu, na kateri neka psihoterapevtka zdravi s hipnozo in bolnike »vrača k sebi«. Hipnoza je neposredna metoda vplivanja na zavest in se uporablja tudi v medicinske namene. Ko je telo uspavano, je pacientov um buden, in kot v sanjah lahko prebira slike iz svoje duše. Na kliniki so že večkrat obravnavali bolnike s podobnimi simptomi, kot jih je imel Thomas. Tako je terapevtka tudi Thomasa vpeljala v hipnotično zamaknjenost. Vse globlje se je pogrezal v globine svoje duševnosti, v plasti, ki človeku normalno niso dostopne. Kažejo se kot notranji prostor, kot osebno središče. »Videl sem fontano s tremi ravnmi in pozneje zvedel, da je to simboliziralo duha, dušo in telo. Intuitivno sem levo roko potisnil v vodo v domišljijski fontani in nekaj začutil. Od tistega trenutka sem čutil nekaj po vsej levi strani telesa. Imel sem občutek, da nisem več sam, da še vedno imam sebe, vendar je leva stran ostajala nefunkcionalna, celo v hipnotičnem stanju je nisem mogel obuditi.« Zdravniki so domnevali, da bo tako zaradi možganske okvare tudi ostalo. Po nekaj hipnotičnih seansah, se je Thomas naučil slediti glasu svoje terapevtke in pozornost namenil svoji levi strani, izgubljenemu delu sebe. In zgodilo se je. Njegovo vidno polje se je razširilo, začel je opažati tudi levo stran prostora, povrnile so se mu intelektualne sposobnosti. Danes telesno še ni povsem ozdravljen, toda lahko samostojno hodi. Okulist mu je dejal, da v svoji praksi še ni videl stoodstotnega izboljšanja vidnega polja. Kar je Thomas izkušal in videl v hipnotični zamaknjenosti, se je v možgane zapisalo, kot da bi bil resnični zunanji svet. Za dušo je namreč resnično oboje: tako nekaj stvarnega, kot tudi domišljijska predstava o tej stvarnosti.

Hipnoza je bila uspešna tudi pri Carolin Barth, ki ji je počila mrežnica na desnem očesu in se rana nikakor ni hotela zaceliti. Ker ji uradna medicina ni mogla pomagati, je poiskala pomoč hipnoterapevta. Ta jo je prestavil v blažjo zamaknjenost in po seansi je odšla domov. Ponoči je imela zelo hude bolečine, kot bi ji v oko zabadali igle. Ko se je naslednje jutro zbudila, so bolečine izginile, od takrat z očesom ni imela več težav.

 Tudi ortopedi zdravijo z rokami

Hepatitis C povzroča virus in se prenaša s krvjo. Lahko privede do ciroze jeter, bolezni, ki ogrozi življenje. Ali človek s to boleznijo lahko trajno ozdravi? Pacientka, ki svoje bolezni ni razkrila niti svojim domačim, se je vse leto zdravila zaradi hepatitisa C. Zelo je shujšala, ni mogla spati, noge in roke so jo srbele, ni mogla jesti, ni bila sposobna delati dlje časa. Po letu dni medicinskega zdravljenja se je pokazalo, da zdravljenje ni pomagalo. Predlog zdravnikov, da bi čez čas spet nadaljevali z zdravljenjem, je zavrnila. Nato je izvedela za zdravnika ortopeda, ki zdravi s posebno metodo, pri kateri zdravi z usmerjanjem zavesti in polaganjem rok, in se odločila, da poskusi z zdravljenjem pri njem.

Dr. Wolfgang Bittscheidt je ortoped, ki dolgo ni cenil alternativnega zdravljenja, dokler nekega dne ni zbolel in mu medicina ni mogla pomagati. Pomoč je poiskal pri zdravilcu. Ta ga je ozdravil, nato pa se je dr. Bittscheidt odločil, da se bo te metode zdravljenja naučil tudi sam in jo začel uporabljati pri bolnikih.

Ko se je po zdravljenju z rokami pri dr. Wolfgangu Bittscheidtu pacientka s hepatitisom C vračala domov, je bila zelo utrujena, toda že naslednji dan, še bolj pa prihodnje dni, je v sebi čutila čedalje več moči. Nekaj tednov po omenjeni terapiji je odšla na kliniko na kontrolni pregled. Laboratorijski izvidi so pokazali, da virusa ni več, tudi izvidi vseh preiskav jeter so bili v mejah normale. Prav težko je verjeti, da bi lahko takšna metoda neposredno ubijala viruse, vendar se je zgodilo prav to. Morda pa je zdravljenje pri dr. Bittscheidtu tako okrepilo pacientkine samoozdravitvene moči, da je telo dobilo nov zagon in se ozdravilo samo, zmoglo tisto, česar zdravila niso.

Številne teorije, nobena ni potrjena

Na Inštitutu za biofiziko v Neussu v Nemčiji skušajo z znanstvenimi metodami odkriti neznane procese pri zdravljenju. Ugotovili so, da ko zdravilec med zdravljenjem na bolnika polaga roke, se začnejo v bolnikovem telesu dogajati temperaturne spremembe. In ne samo to.

Zelo znani biofizik, prof. Hans Albert Popp, pravi: »Ko se v telesu zgodi sprememba, ki jo je mogoče meriti, to še ni nujno tudi znamenje ozdravljanja, temveč le kaže, da se v telesu nekaj dogaja.« Dr. Popp je že pred desetletji ugotovil, da žive celice sprejemajo svetlobo iz okolice in jo vanjo spet vračajo. In prav to so ugotovili tudi znanstveniki na omenjenem inštitutu. Ko začne zdravilec zdraviti, se poveča svetloba v celicah bolnikovega telesa. Vendar pa nobeno zdravljenje ni zgolj zdravljenje posamezne celice ali posameznih molekul, temveč je to zmeraj proces, ki zajame vse telo. Za potrditev domneve, da lahko zdravilec vpliva na celice bolnika, bi morali opraviti še dodatne poskuse na zelo velikem številu oseb.

Vedno več zdravnikov v Nemčiji sodeluje z zdravilci, pri nekaterih zdravnikih so zdravilci zaposleni celo v njihovih ordinacijah. Ko zdravijo zdravilci, se dogaja nekaj podobnega, kot so ugotovili že kvantni fiziki: Človekova zavest vpliva ne samo na fizikalne modele, temveč tudi na drugega človeka. Zdravilec bolniku prenese informacijo, ki povzroči, da bolezen izgine.

V svetu vsakdanjika, materije, so ljudje in stvari jasno ločeni med seboj, in zavest ne vpliva zlahka na materijo. Toda če pogledamo v svet nevidnega, v svet najmanjših gradnikov materije, pa tam veljajo druge zakonitosti. Prostor in čas izgubita svoj vpliv in ju lahko oblikuje zavest. Na univerzi v Freiburgu delajo poskuse z mislimi. Zanima jih, ali morda zdravilec in bolnik med zdravljenjem ustvarita en sistem, se nekako povežeta na globlji ravni. Prof. dr. Harald Walach, medicinski psiholog, pojasnjuje: »Postavili smo teorijo, da to, kar so kvantni fiziki ugotovili za subatomske ravni, morda velja tudi za druge ravni. Da se namreč elementi nekega sistema, ki sodijo skupaj, nekako skrivnostno povezujejo. Zdravilec lahko s svojim obredom vpliva na bolnika ali nanj nekako prenese podobe svojih notranjih slik, in to se potem odrazi na zdravju. Neka zdravilka je celo rekla, da si predstavlja, kako bi moralo biti, in tako se potem tudi zgodi.«

Ali ima vsak človek moč samozdravljenja? Če jo ima, zakaj jo lahko nekateri ljudje uporabijo, drugi pa ne? Morda bolnik potrebuje neko zunanjo spodbudo, kot je na primer zdravilec, da to moč prebudi v sebi, potem pa zdravljenje steče samo od sebe? V dobrem terapevtskem odnosu, v primernih razmerah se tako ustvarijo možnosti, da bolnik najde stik s tem, kar je globoko v njem, potem pa se zgodijo čudežne in neverjetne reči: sreča prave ljudi, v pravem trenutku je sprejemljiv in dobi tisto, kar potrebuje, pravo milost ob pravem trenutku. Vse to so sicer teorije, vendar je nekaj kljub temu zanesljivo: da dušo, zavest in notranjo moč v človeku v medicinskih krogih podcenjujejo, vendar je napočil čas za spremembo. Prihaja čas, ko ne bodo več ločevali duše in telesa in tedaj bo zdravljenje še bolj napredovalo.

Rafko Novak, objavljeno v reviji AURA št. 305, januar 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com