Dr. Manca Košir je včasih, predvsem na začetku duhovne poti, ko je bila še članica prve slovenske skupine za duhovna gibanja, veliko meditirala in študirala predvsem vzhodnjaške filozofije. Potem se je zavedela, da se želi z Absolutnim povezati tudi simbolno, ne samo v svoji duši, zato se je krstila in povezala različna duhovna izročila v upanje in zaupanje Presežnega. Guruja nima, saj misli, da so njeni »duhovni učitelji« prijatelji, znanci, sorodniki in drugi ljudje, zato pravi, da imamo vsi duhovne učitelje, le da se morda tega ne zavedamo …

Manca, kdaj je v vas prvič vzniknila misel, da bi bilo prav, če bi se začeli zanimati za duhovnost?

Začelo se ni z zanimanjem za duhovnost, temveč z branjem, ki me je prebujalo v zavedanje, da je človek celostno bitje, torej telesno, duševno in duhovno. Ko mi je moj dobri bralski vodnik, ljubi pokojni oče, ponudil v branje Andre Gida Ozka vrata in sem ta roman prebrala, sem bila pretresena. Do takrat sem namreč mislila, da obstaja le ljubezen med ljudmi, tedaj pa sem uvidela, da obstaja tudi ljubezen do Boga in da hrepenenje po združitvi z Njim lahko presega ljubezen med moškim in žensko. Glavna junakinja se ni odločila za moškega, ki jo je ljubil, temveč za Boga, ki ga je ljubila bolj, zato se ni poročila, temveč je odšla v samostan. Takrat sem si rekla, deklica drobcena, s predolgim vratom in izbuljenimi očmi, presuha zase in za svet, da bom, ko bom velika, tudi jaz nuna … No, nuna k sreči nisem postala – oj, le kaj bi jaz brez mojih hčera in vnukov, če bi sploh še bila, bi bila reva uboga – sem pa odkrila, da v meni obstaja duša, ki hrepeni po preseženem. To hrepenenje me je vodilo v življenju in me pripeljalo tudi do »ukvarjanja« z duhovnostjo.

V gimnaziji sem si za maturitetno nalogo izbrala temo Religija v Indiji in zaradi te je imel moj profesor sociologije kar nekaj težav. Leta 1965 pisati o religiji, in to še v Indiji, je bilo ne samo nenavadno, ampak skoraj prepovedano. Moja prva seminarska naloga na fakulteti je imela naslov Pojem smrti v džainizmu, budizmu, hinduizmu in judaizmu. Naloga je bila okorna, prišla sem namreč na fakulteto (učiteljica matematike in fizike) in nisem obvladala družboslovnega aparata in njegovih metod. A tema je bila odlična! Kajpada sem bila tudi med prvimi Slovenci, ki smo s prvo poskusno vožnjo Adrie Airways potovali v Indijo. Kako pretresljivo doživetje je bilo takrat zame srečanje z revščino in mrliči, med katerimi so bili tudi otroci, ki so jih ravnodušno metali na vozila in jih odpeljali … Ne, Indija ni moja duhovna domovina, sem si rekla takrat, in po vrnitvi začela študirati še druge reči: teozofijo, razprave o življenju po smrti, okultizem, mističnega mojstra Eckharta, svetega Frančiška …

In kdaj ste zavedno in z zavedanjem začeli delovati duhovno?

To je bilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo pri takratni ZSMS ustanovili prvo skupino za duhovna gibanja na Slovenskem. Marko Pogačnik, Andrej Detela, Andrej Ule, Igor Jerman, Metka Zupančič, škof Grmič, včasih se nam je pridružil profesor Lev Milčinski in še kdo … Redno smo meditirali in razpravljali o duhovnosti v svoji zaprti družbi. Potem se je meni zazdelo, da moramo delovati duhovno tudi navzven, se odpreti javnosti, imeti delavnice … In so fantje predlagali, naj kar začnem. Pa sem, preplašena, zmedena, spregovorila o ljubezni in se pogovarjala z občinstvom o tem v dvorani Pionirskega doma. Spominjam se, kako so se mi tresle noge, kot bi bilo včeraj …

In takrat se je pri meni začelo. Doumela sem, da je treba duhovnost živeti v vsakdanjem življenju, biti ljubeč in sočuten, razumevajoč in sprejemajoč. Izstopila sem iz skupine, ki je tako rada razpravljala o tem, kaj je duhovnost in kaj ni, in v izstopni izjavi zapisala citat meni ljubega Krišnamurtija: Resnica je dežela brez poti … Od takrat stopam po tej deželi bolj po svoje. Najbrž sem edina od te skupine, ki sem se v zrelih letih krstila. To je bila moja globoka notranja potreba, da pokleknem pred Presežnim in Absolutnim tudi simbolno, ne samo v duši. Moj takratni partner mi je predlagal, naj se krstim v tujini, ker če se bom v Sloveniji (bili smo leta 1990!), bo to zame, profesorico na FSPN, »nevarno«, zaradi svojega krščanstva bi lahko imela težave. Pa sem mu rekla: »Če si ne upam krstiti se sredi Ljubljane, vsem na očeh, krsta sploh vredna nisem!« In sem se krstila v stolnici, pod roko in z molitvijo čudovitega človeka, nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, s katerim sem navezala prav poseben odnos. S prijateljem, pokojnim pisateljem Marjanom Rožancem, sva ga obiskala tudi zaradi osamosvojitve Slovenije, še pred tem je na mojo veliko prošnjo napisal odlično besedilo o novinarski etiki za posvetovanje v Cankarjevem domu; pripravljala sem ga s kolegi, ki smo hoteli spremeniti etični kodeks in izbrisati marksizem in leninizem z njegovih strani. Dr. Alojzij Šuštar je zelo vplival na moje versko življenje! Njegova knjižica Kako prav živeti?, ki mi jo je podaril, je še danes moj navdih. Na nezavedni, duhovni ravni je prav on dal naslov moji zadnji knjigi kolumen Žareti upanje. Vpeljuje jo njegova misel, ki jo je izrekel na Štihovem večeru leta 1988: »Vzgoja k upanju je ena temeljnih etičnih vrednot.« Da naša Cerkev ne govori o dr. Alojziju Šuštarju, ne oznamuje njegovega rojstva in smrti, vsaj javno ne tako, da bi prišli ti prazniki med verne in manj verne (nevernih po mojem tako ni!) ljudi, nekaj pove o stanju Cerkve kot institucije, mar ne?

Je duhovnost nekaj dobrega?

O duhovnosti kot ločeni od človekove celotnosti tako ne moremo govoriti. Torej ne moremo reči, ali je dobra ali ne, lahko pa ugotavljamo, ali je človek bolj ali manj etičen ali pa etičen sploh ni, torej ali je bolj ali manj dober, ali pa je celo slab, ker namesto svetlobe v sebi goji temo in zlo. Kot pravi stara indijanska zgodba o dedu in vnuku, ki se pogovarjata o človeku: V nas prebivata in se bojujeta dva volkova − dober in slab. Dober je tisti, ki je sočuten, potrpežljiv, se ne jezi, ne sovraži, ampak ljubi itn., slab pa je njegovo nasprotje. In vpraša vnuk dedka: »Kateri volk pa zmaga?« Ded odgovori: »Zmaga tisti, ki ga hraniš.«

Sama si večino življenja prizadevam najti dobremu volku ustrezno hrano: družim se z lepimi, zavestnimi ljudmi, ki ne lažejo in ne kradejo. Berem knjige, ki me navdihujejo. Gledam filme in hodim na koncerte, obiskujem razstave in gledališke predstave, ki me polnijo s smislom. Sprehajam se po čudoviti naravi, objemam drevesa in božam listje, strmim v jezera in hrepenim po horizontu morja … Verujem. Zaupam. Verjamem, da je vse za kaj dobro, zato ne sprejemam samo lepega, ki mi ga življenje prinaša v obilju, temveč tudi bolečino in trpljenje, saj je tudi to življenje. Hvaležna sem, da bivam. Hvaležna sem in vsak večer se zahvalim, ker diham. Hvaležna sem in zahvaljujem se večkrat podnevi in ponoči, ker imam čudovita otroka in krasne vnuke in prijatelje in delo, ki ga rada opravljam, in …

Vem, še kako dobro vem, kaj je uziral ljubljeni sufijski mistik Hafis, ko je zapel pesem (hvala ti, draga Barbara Škoberne, za prevod v slovenščino!) Božansko povabilo:

 Povabljeni ste bili na srečanje

         s Prijateljem.

 Nihče se ne more upreti Božanskemu povabilu.

 Tako se vse naše izbire omejijo

         samo na dve:

 K Bogu lahko pridemo

oblečeni za Ples,

 ali pa nas v njegovo bolniško sobo

prinesejo na nosilih.

 

Jaz se napravljam v plesna oblačila, na smrtni postelji bi bila rada nevesta Ljubljenega!

Komu bi priporočali »nekaj žlic duhovnosti« na dan, in komu (sploh) ne?

Hm, draga Elena, težko vprašanje. Moj pedagoški eros – saj ga poznate, draga moja nekdanja študentka! – bi rad sipal duhovne bisere vsakemu in vsem. Potem pa odprem Sveto pismo in preberem: Ne meči biserov svinjam! In se globoko zamislim in nisem več tako radodarna, kot bi hotela moja pretiravajoča narava, in že znam obmolčati, obdržati biser globoko na dnu srca, da ga ne bi kdo umazal, morda celo popljuval …

Ste kdaj skušali koga prepričati, naj si tako ali drugače (v stiskah ali v vsakdanjiku sploh …) pomaga z duhovnostjo, z nekaterimi duhovnimi praksami, knjigami itn.? Kakšen odgovor ste dobili?

Na domačem dvorišču pa pretiravam, da je joj! Po računalniku razpošiljam zapise o knjigah – več jih je tudi na moji spletni strani www.mancakosir.com, vzemite, prosim … Redno telefoniram mlajši hčeri Tini, voditeljici televizijske oddaje Knjiga mene briga, ah, to moraš prebrati, poslušaj to pesem, ali ni čudovit odlomek, a bi dala to knjigo v oddajo, in me ima včasih poln »kufer«; to mi tudi zabrusi mirno, tako smo navajene, da si pač vse povemo, tri Žvajze Koširjeve. Če me kakšna knjiga presune, jih zagotovo kupim več in jih potem podarjam, redno pišem kot prostovoljka v revijo Bukla, v kateri imam rubriko Knjiga meseca, vsak mesec napolnim s knjigami tudi strani Beremo z Manco Košir v reviji Poslovna asistenca, pa v edini pravi meščanski kavarni Union v Ljubljani imam vsak drugi četrtek v mesecu večere z enakim naslovom, da o študijskih krožkih Beremo z Manco Košir, ki so zelo razširjeni po Sloveniji niti ne govorim. Če prav premislim, ne poznam Slovenke ali Slovenca v tej državi, ki bi s tako strastjo in toliko ljubezni promoviral knjige …

Ko sem se pripravljala na praznovanje svojega šestdesetega rojstnega dneva, sem se odločila, da ne bom le sprejemala daril, temveč jih tudi podarjala. Za vse udeležence slavnostnega kosila sem kupila enako knjigo, Johna O’Donohuea Anam Cara (kar po naše pomeni prijatelj moje duše) in jo brala z očmi tistega, ki mu jo bom darovala. Potem sem po intuiciji izbrala odlomek in ga prepisala na prvo stran ali ga na določeni strani podčrtala in zapisala stran ob posvetilo. Vsi so presenečeni ugotavljali, da sem našla pravi odlomek za njihovo dušo … Ker rojstni dan slavim v ožjem družinskem krogu, sem v kolumni v reviji Obrazi obvestila znance, naj mi za ta rojstni dan ne podarjajo rož in tudi ničesar drugega, temveč naj nakažejo denar na slovensko društvo Hospic za Mančino knjižnico. Takrat smo že vedeli, da bo na Hradeckega 20 pod Golovcem zrasla prva slovenska hiša hospica in sem tako zbrala okrog 4000 evrov za njeno postavitev. Iz kolumen, izbranih iz vseh treh knjig – Otoki svetlobe, Objemi srca in Žareti upanje – prihaja avtorski honorar na ta tekoči račun za Mančino knjižnico in zdi se mi, da se je nabralo že dvakrat toliko kot za šestdeseti rojstni dan, hura! Hvala vsakemu posebej, ki donira hospicu, hvala iz srca. Država nam namreč za obratovanje te nujno potrebne prijazne hiše za umirajoče ni dodelila ne koncesije in dala niti evra …

Ah, kako mene hitro odnese, kajne? Naj vam raje povem še nekaj odlomkov iz Anam Cara, te lepe knjige modrosti iz (tudi našega!) keltskega sveta. Kaj ni poučna tale misel: Prava lepota je svetloba, ki žari iz duše. Pa tale o starosti, ni čudno, da sem samo sebe razglasila za ambasadorko radostnega staranja: Staranje je lahko krasen čas zorenja, ko dejansko srečamo samega sebe, morda celo prvikrat. (…) Starost nas obdari z modrostjo. (…) V starosti, v somraku življenja, zagledamo mnoge zaklade, ki jih v času življenja nismo opazili, postanejo nam dostopni. (…) Svoboda je lahko eden od sočnih sadežev starosti. Podpišem z vsem svojim bitjem, z lastno krvjo!

Imate kakšne prav posebne duhovne tehnike, vadite kakšno redno prakso?

Kot sem vam že povedala, Elena, smo včasih veliko meditirali. Pred leti sem kakšne tri leta vadila vsak večer jogo nidro in se polnila z mirom v duši. Zdaj pa se samo zazrem v daljavo, se umirim ob zbranem dihanju, se raznežim na sprehodu, kot prostovoljka hospica držim za roke umirajočega in gledam smrti v oči, se vržem na kolena pred modrostjo svoje petletne vnukinje Tese, se čudim zrelosti sedemnajstletne Taje in igrivosti štirinajstletnega Tina, poslušam življenjske zgodbe znanih in neznanih mi ljudi, berem njihova izpovedna pisma, ki mi jih vsak dan pošiljajo na elektronski naslov, poslušam notranji Glas v samoti in tišini, kamor se redno odpravljam, berem … in že me ni. Ni mojega ega, zato ni ne časa ne prostora, ni skrbi, ni tuhtanja, kaj je bilo in kaj morda bo … Ah, tega smetja res skorajda ni več v moji duši, Bogu hvala!

Nikoli nisem imela guruja, imam pa kar nekaj vodnikov in kajpada angele varuhe, ki me vodijo skozi življenje po poteh, ki si jih sama ne bi mogla ne zamisliti ne izmisliti, so preveč čudovite. Saj so vendar božanske! Ko nas vodi Življenje, in ne naša volja ali – Bog ne daj! – potreba po moči in oblasti, ne potrebujemo več posebnih tehnik za duhovno prebujanje, se mi zdi. Pod pogojem, da se zavedamo, da smo na svetu zaradi drugih, in ne zaradi sebe. Nismo se rodili zaradi sebe! Brez tega nujnega pogoja, ki se izkazuje v vsakdanjem življenju in v medosebnih odnosih, je tako vsaka duhovnost poza!

Imela sem »duhovnega učitelja«, mojega ljubega prijatelja Marjana Rožanca, pa botra, poeta in duhovnika Rafka Vodeba, pa še marsikoga, saj so po svoje naši učitelji vsi, s katerimi smo v intenzivnem odnosu. Moja najboljša duhovna učiteljica zdaj je skoraj osemindevetdesetletna mama, zahtevna sostanovalka, s katero živim. Hčerka Tina pravi, da so moje duhovne vaje z njo v potrpežljivosti in zaupanju veliko težje kot najtežje v kakšnem ašramu … Se kar strinjam, ja. Potemtakem mislim, da imamo vsi duhovne učitelje, vprašanje je le, ali se tega zavedamo in ali smo pripravljeni jemati učne lekcije, zaradi katerih nam je karma prinesla na pot prav te in take učitelje …

 Nekateri pravijo, da duhovnosti ni mogoče praktično uporabljati v svetu ali pri delu, družinskih razmerjih itn. Kaj bi jim odvrnili?

Da ne vedo, kaj je duhovnost. Ta se pokaže v naši etični drži v vsakdanjem življenju, v tem, kako sočutni zmoremo biti in kako velik je naš objem za ljudi in svet, ki v njem konkretno živimo.

 Ali z leti opažate, da postaja vaša duhovna pot vse bolj radostna, ali nasprotno?

Vsak dan sem bolj radostna, svobodna, vesela, lahkotna, odprta, radoživa in iskriva, to pa zagotovo. Le kam to pelje, ha ha … Pa da ne boste mislili, da nimamo v družini težav in hudih reči, a z zaupljivim srcem, ki veruje globoko, nimajo take teže, da bi zmogli zadušiti polnino radostnega bivanja.

 Vaš duhovni nasvet za bralce!

Ponavljam kar svetega Janeza (1 Jn 4,16): Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem! Ali, kot je poudarjal dragi Rabindranath Tagore: Kar nam je potrebno, da bi bili svobodni, je ljubezen; ljubezen ima moč, da z radostjo nosi bremena sveta. Ker tako zelo verjamem v povedano, me eden od prijateljev kliče kar Ljubezničarka, ha ha … A kaj bi sploh hotela biti drugega?

xxx

Prof. dr. Manca Košir je delala in še dela marsikaj. Je diplomirana učiteljica matematike in fizike, nekdanja novinarka, izredna profesorica na Fakulteti za družbene vede, avtorica šestnajstih knjig in številnih člankov. Dve desetletji je bila članica uredništva Nove revije, z največjim veseljem je večletna prostovoljka hospica, ambasadorka šolskih ekovrtov, ustanoviteljica študijskih krožkov Beremo z Manco Košir, mama dveh hčera in babica treh vnukov. Pa seveda ustanoviteljica in predsednica Gibanja za trajnostni razvoj Slovenije TRS. Tega je s somišljeniki ustanovila prav zaradi etičnih, duhovnih vzgibov – da bi skupaj ohranili planet in življenje na njem našim zanamcem.

Manca, stara štiriinšestdeset let, ima še veliko drugih življenjskih vlog in obveznosti, dela ji ne zmanjka in za lenarjenje nima časa, vendar je kljub »večni zasedenosti« še boljšega videza in bolj žareča, kot je bila pred dvajsetimi leti. V čem je njen »eliksir mladosti«? Pravi, da je to zaradi »energije«. Če je to zaradi »energije« ali »Svetega duha«, torej tega, kar jo poživlja od znotraj, je to še bolj pohvalno, kajti resnično je in vedno tudi bo (kot pravijo modri ljudje), da smo lepi le toliko, kot je lepa naša duša …

Duhovnost moje sogovornice je za marsikoga morda »preveč preprosta«, ni zapletena in ni oddaljena od vsakdanjega življenja. Manca svojo duhovnost živi in razdaja vsak dan in z ljudmi, ker se, kot meni, med njimi izkažemo, koliko smo dobri, sočutni, etični. Drugače je duhovnost le prazna teorija … Duhovnost je zanjo tudi hvaležnost za to, da biva. Velikokrat je hvaležna za vse, kar ji življenje prinaša, lepo in hudo, da je vse del življenja. Čeprav si je v otroštvu ob branju knjige Ozka vrata zaželela postati nuna, ji ni nikoli žal, da ima zdaj družino, saj ne bi zmogla živeti brez otrok in vnukov. Pravi, da so najbližji, zdaj še posebno njena mati, njeni največji duhovni učitelji. Dodaja, da smo ljudje svobodni, in sicer tudi glede tega, ali bomo delovali duhovno, ali neduhovno, ali bomo slabi ali dobri – sami se moramo odločiti, kateri del sebe bomo bolj »nahranili«. Manca Košir se je že zdavnaj odločila, da bo »hranila« dobri, duhovni del svojega bitja, zato ta tudi napreduje, se razvija, raste. Čeprav, kot pravi, tudi njej življenje ne prizanaša s težavami, pa te vidi kot del življenja, in ne kot nekaj a priori negativnega. »Kajti,« dodaja, »vse je odvisno od našega pogleda na stvari, dogodke, ljudi …«

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, maj 2012, št. 273

Fotografija: Elena Danel