NA PRAGU SMRTI – PRIČEVANJA
Ljudi, ki so bili klinično mrtvi in potem znova oživeli, je veliko več, kot misli večina ljudi. Ameriška raziskava je pokazala, da je takšnih samo v Združenih državah Amerike vsak dan okoli 800 (navedba v televizijski oddaji Dr. Oz). Zato ne preseneča, da lahko o njihovih pričevanjih beremo v časnikih, revijah in knjigah ali pa slišimo njihove izjave po radiu, televiziji ali spletu.
Za večino takšnih pričevanj so značilna nekatera skupna doživetja: izhod iz poškodovanega ali umirajočega telesa, okrepljene sposobnosti čutil, predor, močna svetloba, občutek brezpogojne ljubezni in sprejetosti, hiter prikaz vseh dogodkov iz življenja umirajočega, srečanje z umrlimi ali bitji luči. Za te vrste doživetij se je uveljavil izraz izkušnje bližine smrti ali s tujko »near death experiences«. Med pričevanji so tudi takšna, ki se razlikujejo od splošnega vzorca. Oglejmo si jih nekaj.
Tamara Laroux
»Kot petnajstletnica sem bila prepričana, da nikakor ne morem živeti srečno in da zato res ni vredno živeti. Začelo se je z ločitvijo staršev, po kateri sem se počutila zavrženo. Počutila sem se krivo za njihovo razvezo, saj nisem razumela odraslih, vse bolj se mi je zdelo, da sem drugim samo v breme, vse nedolžne pripombe drugih sem razumela, kot da se nanašajo name, in jim pripisovala še tisočkrat večji pomen. Čedalje več sem premišljevala o svoji nevrednosti in sklenila, da bi bilo najboljše, ko ne bi več živela. Šla sem v materino sobo, vzela iz omare njeno službeno pištolo, zavpila ‘Bog, odpusti mi’ in se ustrelila v srce.«Tako je danes odrasla Tamara Laroux v svoji knjigi Delivered (Izročena) opisala svoj obup pred poskusom samomora in nato svojo izkušnjo, ko je njeno telo smrtno ranjeno ležalo v sobi, sama pa je, kot pravi, odšla nekam drugam.
»Ko sem sprožila, sem se začela zavedati, da umiram. Čutila sem, kako mi kri zaliva pljuča, smrt se je plazila po telesu, oslepela sem in oglušela. Medtem ko je moja duša zapuščala telo, sem se začela premikati hitreje kakor svetloba in padati vse globlje in globlje. Nato je nekaj v meni eksplodiralo, začutila sem, ko da bi me ovijala goreča žveplena kislina, bilo je nekaj tako nagnusnega in grozljivega, tako strašansko bolečega in gorečega, da tega ni mogoče izraziti z besedami. Doživela sem pekel, kot ga opisuje Sveto pismo, in to, kar sem čutila, je bil peklenski ogenj. Pogledala sem naokrog; ne samo da sem bila na kraju, kjer prebiva smrt, temveč sem smrt postala. Bila sem na kraju totalnega trpljenja in totalnega terorja. Bilo me je tako strah, da sem strah postala sama. Bitje strahu. Sveto pismo pravi, da je smrt ločenost od Boga, in kadar si ločen od Boga pomeni tudi, da si ločen od vsega dobrega. Tvoja duša se preobrazi v bitje strahu, bitje bolečine, bitje, ki je povsem izolirano. Strah je namreč nasprotje ljubezni.« Okoli nje je bilo neznansko veliko ljudi, morda na milijone, vendar se ni mogla sporazumevati z nikomer. Vsi so bili nekakšne brezoblične tvorbe, ki so grozljivo vpile, se zavedale, da totalnemu trpljenju in terorju ne bo konca. In kadar je pogledala kakšno osebo, je v trenutku vedela o njej vse − za vsak njen prekršek, vse njene misli, čustva, vse, kar je kdaj počela, kakšno voljo ima, prav vse. Kar jo je zanimalo, je izvedela takoj. V tem stanju totalnega gorenja in skrajnega trpljenja je začela hudo obžalovati, se sramovati in čutiti veliko krivdo, da se ni nikoli izročila gospodstvu Jezusa, in je verjela laži in prevari. In ne le to. Vsi ljudje tam in tudi ona niso želeli, da bi še kdo izkusil, kaj takega, kar izkušajo sami. Želeli so se vrniti na zemljo in opozoriti ljudi, naj ne nasedajo laži. In v tej agoniji se je od zgoraj spustila nekakšna roka in jo dvignila iz brezna. Spoznala pa je tudi, da ni tam zato, ker se je ubila, temveč zato, ker ni sprejela Jezusa kot svojega gospoda. Ko je njegovo gospodstvo v sebi sprejela, jo je roka prenesla čez območje niča, ki je delilo pekel od območja, ki ga Sveto pismo opisuje kot raj, kot območje brezpogojne ljubezni. Odšla je iz območja skrajnega trpljenja in teme v območje svetlobe in ljubezni. Doživela je božjo celostnost, božjo ljubezen, milost in usmiljenje. Bolečine in muke so izginile. Potovala je skozi veličastje nebes, nato jo je božja roka vrnila nad hišo in poslala v telo, in spet je videla, slišala in čutila.
Dr. Donald Whitaker
Fizik dr. Donald Whitaker je v pogovoru, ki so ga predvajali na ameriški televiziji, novinarju opisal svojo izkušnjo klinične smrti, ki jo je doživel februarja 1975. Tedaj je bil hud alkoholik, poleg tega je jemal še mamila. Družil se je s številnimi znanimi osebami, med njimi tudi z Ringom Starom iz skupine The Beatles. Morali bi oditi na televizijsko snemanje v bližnji kraj, dr. Whitaker pa se je odločil, da gre z njimi, ker si je obetal obilo zabave, alkohola in mamil. Tam mu je nekako po štirih dneh nenadoma postalo slabo, čutil je hude bolečine v trebuhu in se vrnil domov, nemudoma pa je moral v bolnišnico. Takoj so mu morali dati številne infuzije, da so vsaj malo popravili obupno stanje telesa. Po treh dneh so ga operirali, dali v sobo za intenzivno nego in na respirator. Bil je v komi, vendar se je povsem zavedal vsega, kar se je dogajalo okoli njega in kar so se pogovarjali zdravniki in drugo zdravstveno osebje. Strinjali so se, da ne bo preživel, saj z diagnozo, kakršno je imel, ne preživi skoraj nihče – imel je namreč akutno hemoragično nekrotično vnetje trebušne slinavke. Zdravniki so njegovima sinovoma sporočili, da ne bo dočakal jutra.
V tistem času je bil prepričan ateist, v Boga sploh ni verjel, še manj v vstajenje ali brezmadežno spočetje, temveč zgolj v vesolje in tisto, kar je lahko videl z očmi in priznaval za znanstveno resnico. Imel pa je vernega prijatelja, in ta ga je vsake toliko časa, ko sta se srečavala, opozarjal na številne verske resnice. Ni mu sicer verjel, kar mu je pripovedoval, toda ker je prijatelj živel v skladu s svojo vero, ga je spoštoval. Toda zdaj, ko je ležal na smrtni postelji, se je začel nenadoma spraševali, ali ima morda prijatelj vendarle prav, in kaj, če res obstajata nebesa in pekel. Zaželel si je, da bi prav ta njegov verni prijatelj prišel in mu pomagal umreti, saj je bil povsem prepričan, da bo umrl. Noč, ko je čakal na prijatelja, je bila najdaljša v njegovem življenju. Začel se je izgubljati in se pri tem pogrezati v temo. Tema je bila nepopisna, začela je prežemati vse njegovo telo, tudi ko je izstopal iz telesa, je izstopal v temo in se nato vračal v telo. Videl ni nobenega predora niti svetlobe, ni občutil neskončne ljubezni, doživljal je le temo in nekaj, kar bi še najbolje opisal kot brezpogojni teror. V globini svojega bitja je vedel, da če bi nadaljeval po tej poti in dovolil, da bi se po poti navzdol pogreznil do konca, mu ne bi bilo več rešitve. In tako se je s tem stanjem bojeval vso noč, saj je hotel ostati, moral je živ zjutraj dočakati prijatelja. Obupen hlad se mu je že začel plaziti po spodnjem delu telesa in se počasi širil navzgor. Vsa ta doživetja so bila najgrozljivejša, najstrašnejša izkušnja, kar jih je kdaj doživel. In zjutraj je prišel prijatelj. Vprašal ga je, kaj so mu napovedali, in Donald je odgovoril, da le smrt. In prijatelj ga je prosil, naj za njim ponavlja preprosto »grešnikovo molitev«. Donald je za njim ponavljal to molitev in postopno ga je začel prevevati mir. Mir, kakršnega še ni občutil, mir, ki ga je nekdaj iskal v alkoholu, mamilih, ženskah, znanosti, in drugje. Še zmeraj je bil sicer prepričan, da bo umrl, ker se je zavedal svojega hudega zdravstvenega stanja, da s to diagnozo ni mogoče preživeti, vendar je preživel. Prepričan je, da samo zaradi svoje tedanje vere in zaupanja v Jezusa. Danes živi povsem drugače kakor je pred usodno boleznijo.
Vita E. Ventra
»Imela sem prometno nesrečo in vrglo me je iz avta. Čutila sem strašne bolečine, saj sem imela veliko zlomov in tudi zlomljeno čeljust. Nato sem omedlela. Čim močnejša je bila bolečina, tem plitvejše je postajalo dihanje. Ob vsakem izdihu sem postajala vse bolj omrtvičena, dokler nisem preprosto izletela iz telesa in zalebdela nad njim. Toda tedaj se še nisem zavedala, da sem pravzaprav zapustila telo, le čutila sem, da me nič več ne boli in da je nekaj drugače. Ko sem se začela zavedati, da sem zunaj telesa, sem bila visoko nad telesom in zagledala plešastega človeka, ki je z rjuho pokril moje telo. Ko sem bila zunaj telesa, sem spoznala, da nisem več Vita, da nisem ne ženska ne moški, bila sem brez oblike, barve in vonja, nekakšen plin. Začela sem eksperimentirati z zrakom okoli sebe. Čim bolj sem šla navzgor, tem bolj sem postajala del zraka. Ko sem se dvigovala, se mi je sluh izredno izostril, kakor da bi stala neposredno ob viru zvoka. Ko je prišla policija, sem dobro slišala, kaj so govorili, ko so stresali moje telo. Zagledala sem svetlobo, bila je popolna brezpogojna ljubezen. Tisti trenutek, ko sem se odločila, da se bom vrnila, je svetloba izginila, sunkovito sem se vrnila v telo in spet začutila nepopisno bolečino.
Valerija Markovič; objavljeno v reviji AURA št. 289, julij 2013
Fotografija: Bigstockphoto.com