Multipla skleroza vsako leto prizadene najmanj dva milijona ljudi na svetu, v Sloveniji pa približno 120 bolnikov na 120 000 ljudi. To pomeni, da je pri nas okoli 2500 bolnikov s to boleznijo. Njena dobra stran je, da ni dedna, ni nalezljiva, ne skrajšuje življenja, zelo pa prizadene kakovost življenja.

Beseda multipla (številni dejavniki) to bolezen še najbolje označuje. Nastaja iz številnih vzrokov, kaže se na številne načine, prizadene številne funkcije v telesu, ob njej se porajajo tudi številna vprašanja. Del imena (skleroza) pa je dobila po otrdeli beli snovi, ki jo najdejo na uničenih območjih v možganih ali hrbtnemu mozgu.

Razvije se kot posledica poškodovanja ali izginjanja maščobnega tkiva, imenovanega mielin, ki obdaja dolga vlakna (aksone) živčnih celic v možganih in hrbtenjači. Raziskave, opravljene v zadnjem času, pa so pokazale, da lahko nastane tudi zaradi neposredne prizadetosti dolgih živčnih vlaken, posledica tega pa je delno ali popolno prenehanje različnih telesnih funkcij.

Večina raziskovalcev in zdravnikov je prepričana, da je multipla skleroza predvsem avtoimunska bolezen. V članku, objavljenem 23. 12. 2011 v The Quarterly Review of Biology, pa dr. Angelique Corthals, forenzična antropologinja in profesorica na John Jay Collegeu of Criminal Justice v New Yorku trdi, da to ne drži. Meni, da nastaja multipla skleroza zaradi okvarjene presnove lipidov (maščob) in je bolj podobna arterosklerozi (otrdevanju arterij) kakor avtoimunskim boleznim. Prav obravnavanje multiple skleroze kot bolezni presnove naj bi bolje razložilo številne nepojasnjene vidike te bolezni, med drugim tudi, zakaj prizadene dve tretjini žensk in tretjino moških in zakaj je bolnikov z multiplo sklerozo po svetu vsak dan več. Ta novi pogled nanjo bo morda omogočil uspešnejše zdravljenje in tudi ozdravitev, ki do zdaj ni bila mogoča.

Okvara presnove lipidov

Prof. dr. Corthals je prepričana, da je poglavitni vzrok za nastanek multiple skleroze treba iskati v prepisovalnih dejavnikih v celičnem jedru, ki nadzirajo lipide (maščobe in maščobam podobne snovi) v telesu. Motnja v teh proteinih, imenovanih PPAR (peroxisome proliferator-activated receptors), povzroči nastajanje škodljivega stranskega proizvoda − »slabega« holesterola LDL, ki se nalaga v prizadetem tkivu, kopičenje oblog pa sproži imunski odziv, ki pripelje do brazgotinjenja mielina. To je v bistvu enak proces, ki povzroča tudi aterosklerozo, brazgotinjenje koronarnih arterij. »Če presnova lipidov v arterijah ne poteka pravilno, dobite aterosklerozo,« pravi dr. Corthalsova, »če se to zgodi v možganih in hrbtenjači, pa multiplo sklerozo.« Po vsem svetu narašča uživanje sladkorjev (ogljikovih hidratov) in živalskih maščob, to pa pogosto povzroči visok holesterol LDL. Ker moški in ženske presnavljamo maščobe različno, prizadene porušenje presnove lipidov pri ženskah bolj verjetno tvorbo mielina in osrednje živčevje, pri moških pa vaskularno tkivo, zato je več ateroskleroze pri moških.

Poleg visokega holesterola poslabšajo delovanje PPAR še drugi dejavniki, kot so patogeni (Epstein-Barr virus), travma, ki zahteva obsežnejšo obnovo celic, in nekateri genski profili. Dr. Corthailsova pravi, da samo eden od teh dejavnikov večinoma ne poruši presnove lipidov, več kot eden pa že pomeni resno tveganje.

Zakaj se razvije multipla skleroza

Virusna okužba

Obsežne raziskave so pokazale, da so bili številni bolniki izpostavljeni kakšni hujši virusni okužbi, in to že pred petnajstim letom. Zaradi te okužbe se imunski sistem začne napačno odzivati, ne zmore več razločevati med svojimi in tujimi celicami in začne napadati ene in druge.

Genski zemljevid

Očitno pa vsak, ki je bil izpostavljen virusu kot otrok, pozneje ne zboli za multiplo sklerozo. Študije so pokazale, da mora obstajati tudi genska dispozicija, vendar je ta bolj spremljajoči dejavnik kakor poglavitni povzročitelj. Pri ljudeh v severni Evropi, zlasti pri Skandinavcih, se multipla skleroza pojavlja pogosteje kakor pri drugih etničnih skupinah. Pogosteje zbolevajo ženske kakor moški, in kjer je v družini po materini strani bolnik z multiplo sklerozo, je verjetnejše, da bodo zboleli tudi družinski člani.

Vpliv okolja

Da se multipla skleroza pogosteje pojavlja na severu kakor na jugu, kaže na vpliv okolja. So pa tudi izjeme. Raziskovalce bega, zakaj je toliko bolnikov z multiplo sklerozo na Sardiniji, saj se pojavlja tam pogosteje kot na severu. Na splošno velja, da vitamin D varuje pred multiplo sklerozo, zato naj bi je bilo na jugu tudi manj, saj so tam ljudje deležni več sonca.

Med bolniki z multiplo sklerozo je tudi veliko kadilcev, zato domnevajo, da pospešuje to bolezen tudi kajenje. Svoje prispevajo še hrana in kemične snovi, ki nas čedalje bolj ogrožajo, in tudi zdravila, npr. prepogosto jemanje antibiotikov, ki uničujejo koristne bakterije v črevesju.

Raziskave na Japonskem in Tajskem so pokazale, da je profil te bolezni tam drugačen kakor na Zahodu.

Poškodovana krvna zapora v možganih

Krvna zapora v možganih postane iz različnih vzrokov prepustna in dovoljuje, da aktivirane imunske celice zaidejo v osrednje živčevje. To je podrobno proučeval dr. Roy Swank in na podlagi svojih ugotovitev tudi razvil posebno dieto proti multipli sklerozi. Ugotovil je, da ljudje z multiplo sklerozo ne presnavljajo dobro maščob in zato nastajajo mikroskopsko majhni krvni strdki. Ti pritiskajo na najmanjše krvne žilice v možganih in povzročijo luknjice v krvni zapori, da postane prepustna tudi za nezaželene snovi.

Poglavitna znamenja bolezni

Posledice demielinacije so različne, odvisno od naloge, ki jo opravljajo prizadete živčne celice, simptomi pa so pri vsakem bolniku drugačni. Najbolj splošen simptom je nenavadna utrujenost, nekakšna »multisistemska odpoved«, ko človek telesno, čustveno in miselno ne more dobro delovati, ob tem pa se počuti povsem brez energije. Izpušča reči iz rok, pada, se spotika, opoteka, občuti vrtoglavico, ni zmožen prav razmišljati ali se spominjati, morda celo jasno govoriti, ne vidi ali ne sliši dobro, brez pravega vzroka izbruhne v jok, jezo ali frustracijo. Čuti veliko potrebo po ležanju, saj ne more početi nič drugega.

Vsi bolniki pa nimajo enakih simptomov, niti enako izrazitih, nekateri so skoraj brez njih. Med pogostimi simptomi so:

• občasna zamegljenost v osrednjem vidnem polju, ki prizadene le eno oko, lahko jo spremlja tudi bolečina ob premikanju očesa,
• dvojni vid,
• poslabšanje ali celo izguba vida ali sluha,
• neprijetni občutki v nogah, rokah, prsih, obrazu, kot so mravljinčenje ali odrevenelost. Ohromi lahko le ena stran obraza (Bellova ohromelost), lahko se pojavi občutek, kot da bi tekla elektrika vzdolž hrbtenice in po udih (Lhermittejevo znamenje),
• tresenje, predvsem rok, lahko tudi vratu in glave,
• slabitev moči v rokah ali nogah,
• težave v logičnem razmišljanju, poslabšanje govora, težave s spominom, ohranitvijo znanja, sprejemanjem odločitev, usmerjanjem misli,
• občutljivost za toploto (simptomi se poslabšajo, če je bolnik izpostavljen vročini, celo prhanju z vročo vodo), nekateri so občutljivi na hlad,
• izguba spretnosti, okornost,
• težave z gibanjem in ravnotežjem, bolnik celo ne more sedeti ali stati,
• težave z nadziranjem blata ali urina,
• težave z erekcijo,
• glavobol, lahko samo v enem delu glave ali povsod,
• čustvene težave, nihanje razpoloženja brez vidnega vzroka, smejanje ali bes brez razloga, potrtost, klinična depresija,
• nenavadna utrujenost.

Potek bolezni se spreminja in ni predvidljiv. Pri nekaterih bolnikih se začne z občasnim izbruhom bolezni, temu sledijo obdobja navidezne normalnosti. Z napredovanjem bolezni se razvije profil simptomov, značilen samo za posameznika. Nekatere raziskave kažejo, da ima vsaka oseba z multiplo sklerozo v življenju vsaj šest ali sedem različnih simptomov.

 Kako jo ugotoviti

Vsak bolnik z multiplo sklerozo bo prav gotovo obiskal veliko zdravnikov, preden bodo ugotovili, da je zbolel za to boleznijo. Diagnoze namreč ni mogoče postaviti na podlagi posamičnih simptomov, saj so enaki simptomi značilni tudi za številne druge bolezni, po drugi strani pa ni metode, s katero bi bilo mogoče multiplo sklerozo zanesljivo prepoznati. Zdravniki postavijo diagnozo z eliminacijo drugih bolezni, na primer borelioze, možganskega tumorja, vkleščenega živca, diabetičnega nevritisa, motenj ščitnice, psiholoških težav, odziva na zdravila, periferne nevralgije, pomanjkanja vitamina B, če omenimo samo nekatere od možnosti. Za postavitev prave diagnoze je torej potrebno veliko časa.

Zdravniki natančneje ugotavljajo multiplo sklerozo z magnetno resonanco, preiskavo cerebrospinalne tekočine ali testom evociranih potencialov. Vse te preiskave so koristne, imajo pa tudi svoje senčne strani, saj je lahko ugotovljeno posledica tudi drugih bolezni. Za ugotavljanje multiple skleroze, še zlasti v njenem začetku, torej ni zanesljive diagnostike, ker je ne povzroča virus, nima genskega ali kemičnega markerja v krvi ali česar koli značilnega samo zanjo.

Novejši napredek v elektronskem mikroskopiranju omogoča natančnejše proučevanje poškodb, ki jih povzroča ta bolezen. Na grobo jih lahko razdelimo v štiri kategorije. Analize teh štirih kategorij pa so pokazale, da nastanejo poškodbe mielina različno. Pri bolnikih iz prve in druge kategorije je mielin poškodovan zaradi vnetnih procesov, pri tistih iz tretje in četrte pa zaradi poškodb oligodendrocitev (celic, ki sestavljajo mielinsko ovojnico), in sicer toksično, virusno ali ishemično (pomanjkanja krvnega pretoka). Kadar je bolezen posledica uničenja aksonov ali kopičenja drugih celic ali tkiv, tega z diagnostičnimi pripomočki, ki so na splošno na voljo, ni mogoče ugotoviti.

Štiri kategorije bolnikov z multiplo sklerozo

1. Benigna oblika. Bolniki s to obliko imajo lahko samo en izbruh bolezni, ki se lahko kaže v motnjah vida in/ali otrplosti in neobčutljivosti okončin, vendar ti simptomi kmalu izzvenijo in se ne ponovijo, ali pa izrazitih simptomov celo nikoli nimajo. V to kategorijo sodi približno dvajset odstotkov bolnikov. Ameriška akademija za nevrologijo označuje za benignega bolnika z multiplo sklerozo tistega, ki ni imel nobenih simptomov te bolezni, ko umre, pa pri obdukciji odkrijejo poškodbe živčevja, značilne za multiplo sklerozo. Za te bolnike je bolj značilna blaga prizadetost umskih funkcij kakor pa telesni simptomi.
2. Vračanje bolezni.
3. Pri tem tipu multiple skleroze se po nepričakovanem izbruhu bolezni ta za dlje časa umiri, enak vzorec se potem ponavlja, vnovičnega izbruha bolezni pa ni mogoče napovedati. V to kategorijo sodi 24 odstotkov bolnikov. Bolnike s to obliko bolezni zdravniki zdravijo z različnimi zdravili, skušajo zmanjšati vnetje osrednjega živčevja, ko se izrazijo prehodni simptomi. Ta tip bolezni se po navadi razvije v sekundarno progresivno obliko.
4. Ponavljajoča se progresivna ali sekundarno napredujoča oblika. Pri bolnikih s to obliko multiple skleroze se posledice izbruhov kopičijo in povzročajo okvare ali izpade funkcij. Obdobij brez simptomov ni. Ta oblika multiple skleroze je tudi najpogostejša, saj sodi v to kategorijo kar 40 odstotkov bolnikov.
5. Kronično napredujoča ali primarno progresivna oblika.
6. Ob prvem izbruhu bolezni se pokažejo tudi simptomi, ki pa ne izginejo, temveč se nadaljujejo vse do odpovedi funkcij. Takšnih bolnikov je le 15 odstotkov in ta oblika multiple skleroze je tudi najmanj raziskana.

Kako si lahko pomagajo bolniki sami

Za zdaj je multipla skleroza neozdravljiva bolezen, z zdravili je mogoče njeno napredovanje le zavirati oziroma blažiti simptome. Bolniki pa lahko veliko storijo zase že z ustrezno prehrano. Dr. Roy Swank že štirideset let proučuje bolnike z multiplo sklerozo in jih zdravi zgolj z dieto, ki je bistvena za ohranjanje njihovega telesnega zdravja in dobrega počutja. Veliko bolnikov si je z njo celo obnovilo izgubljene sposobnosti.

Pet nevarnih skupin živil

Z jedilnika je najprej treba odstraniti vsa živila, za katera je že ugotovljeno, da škodijo bolnikom z multiplo sklerozo, ker sprožajo njene simptome. Kljub temu mora vsak bolnik prisluhniti odzivom svojega telesa in se pri izbiri hrane ravnati predvsem po njih.

Bolniki se morajo ogibati mleku in mlečnim izdelkom, žitom, ki vsebujejo gluten, stročnicam, jajcem in kvasu. Opozoriti je treba tudi na previdnost pri uživanju sladkorjev in nasičenih maščob. Vsi bolniki niso enako občutljivi za vseh pet skupin živil, nekateri ne prenesejo le katerih od njih ali njihovih kombinacij.

Uživanje mleka in mlečnih izdelkov stopnjuje simptome pri skoraj vse bolnikih z multiplo sklerozo, prav tako tudi žit, ki vsebujejo veliko glutena: pšenica, rž in ječmen. O ovsu so mnenja različna, nekateri bolniki so zanj občutljivi, drugi ne. Še najvarnejša je ajda, saj ne vsebuje glutena.

Bolniki pa morajo biti posebno pozorni na že pripravljena živila, saj lahko vsebujejo škrob, ki je pogosto pripravljen iz pšenice; tudi tofu ne ustreza marsikateremu bolniku, v marsikateri jedi so tudi jajca in kvas. Zato je treba pazljivo prebirati nalepke na ovojnini pripravljenih jedi.

Če ste zboleli za multiplo sklerozo, začnite za vsako živilo preverjati, kako ga prenašate. Uživajte manjše količine razmeroma varne hrane in ob tej zaužijte še hrano, za katero domnevate, da bi vam lahko škodovala. Začnite tako, da ne uživate jedi iz pšenice teden dni ali dva in opazujte, ali se bo vaše počutje izboljšalo in se bo potek bolezni upočasnil. Če se simptomi ublažijo, potem dlje časa ne uživajte te hrane. Nato se odpovejte mleku in mlečnim izdelkom, postopno še jajcem, stročnicam in kvasu. Sčasoma se že pokaže, kako se telo odziva na kakšno hrano, to je težje ugotoviti le na začetku, ker telesni odziv ni takojšen, ampak se lahko pokaže čez nekaj ur ali po enem dnevu. Če po jedi začutite otrplost, zvenenje, mravljinčenje, zbadanje, krče, motnje vida ali podobna znamenja, že lahko ugotovite, da vam tisto, kar ste pojedli, ne ustreza. Vsak dan zapisujte, kaj ste zaužili, da boste imeli pregled nad tem, kaj jeste, in boste opazili, kaj vam škoduje.

Omeniti je treba še tako imenovano adiktivno alergijo (zasvajalno alergijo), ko si posameznik želi prav hrane, za katero je preobčutljiv. Človek je namreč lahko alergičen na neko hrano, ker jo nepopolno presnavlja. Telo za svoje normalno delovanje potrebuje nekatere sestavine, zato pošlje možganom signale, da te sestavine potrebuje, čeprav so morda prav v hrani, ki človeku škoduje, in tako se simptomi multiple skleroze še stopnjujejo.

Tudi nasičene maščobe in sladkorji stopnjujejo simptome multiple skleroze, ker poškodujejo krvno zaporo v možganih. Dr. Roy Swank je raziskoval, kako nasičene maščobe vplivajo na mikrocirkularni ravni, saj je domneval,da bolniki z multiplo sklerozo ne procesirajo nasičenih maščob dovolj učinkovito. V njihovi krvi nastajajo maščobni strdki in pritiskajo na mikrocirkularni sistem, kar poškoduje krvno možgansko zaporo. Od zgodnjih petdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja je dr. Swank proučeval bolnike, ki so uživali njegovo dieto z malo maščob in veliko olj. Po njegovih ugotovitvah lahko bolnik z multiplo sklerozo zaužije na dan največ 15 gramov ali čajno žličko nasičene maščobe, to pa pomeni, da mora rdeče meso črtati z jedilnika. Dr. Swank dovoljuje le en majhen obrok rdečega mesa na teden, bolniki pa lahko uživajo perutnino in ribe.

Vedeti je treba, da celo čajna žlička najbolj zdravega olja navadno vsebuje vsaj gram nasičene maščobe. Zato je treba upoštevati vse morebitne skrite vire nasičenih maščob, na primer 2 grama pri običajnem obroku oljčnega olja ali nekaj gramov nasičenih maščob pri pesti mandljev.

Dr. Swank je ugotovil tudi, da so pri bolnikih pomembne esencialne maščobne kisline, ki jih vsebujejo najbolj zdrava olja. Priporoča, naj bi bolniki zaužili štiri do deset čajnih žličk nenasičenega in mononenasičenega olja na dan. Takšna olja so na primer: ribje, laneno, sončnično olje, olje iz grozdnih pečk, orehovo in oljčno olje.

Osebam, pri katerih so se šele začeli kazati simptomi multiple skleroze, lahko že hrana z omejenim vnosom maščob in uživanjem zdravih olj povrne zdravje ali vsaj omili simptome. Na splošno je priporočljivo, da uživajo hrano z veliko vlakninami, sestavljeno iz sadja, zelenjave in oreškov. Hrana z več vlakninami bo tudi laže prehajala skozi prebavila.

Roger MacDougall je ugotovil, da pri bolnikih z multiplo sklerozo stanje poslabšajo tudi sladkorji. Ti poškodujejo stene kapilar − to je dobro znano že pri bolnikih z diabetesom. Za bolnike z multiplo sklerozo je bistveno, da ohranjajo pravo količino sladkorja v telesu, saj preveč sladkorja sproži simptome.

Poleg teh ukrepov je dobro, da se hrana temeljito prežveči. To pomaga prebavilom, saj imajo z bolj zmleto hrano manj dela, hkrati pa spodbudi izločanje sline, v kateri so encimi, s katerimi se prebava začne. V slini je tudi encim, ki varuje in zdravi črevesje.

xxx

Mielin, leta 1854 ga je odkril Rudolf Virchow, sestavlja ovojnico aksonov eferentnih živčnih celic in je temeljnega pomena za ustrezno delovanje živčevja. Sestavljen je iz vrste podpornih glijalnih, tako imenovanih Schwannovih celic. Pri človeku začne mielin nastajati v štirinajstem tednu zarodkovega življenja. Novorojenček že ima nekaj mielina, z razvojem pa je mielinizacija vse hitrejša in se nadaljuje tudi v adolescenci. Schwannove celice zagotavljajo mielin za periferne nevrone, oligodendrociti, zlasti interfaskularnega tipa, pa mielinizirajo aksone osrednjega živčevja. Mielinizirani aksoni so bele barve, zato jih tudi imenujemo bela snov v možganih.

Mielin je na splošno sestavljen iz 40 odstotkov vode, njegova trdna snov pa je iz približno od 70 do 85 odstotkov lipidov in približno od 15 do 30 odstotkov proteinov. Poglavitna naloga mielinske ovojnice je, da varuje aksone in povečuje hitrost prenašanja elektro-kemičnih živčnih dražljajev (akcijskega potenciala) vzdolž mieliniziranih vlaken. Po nemieliniziranih vlaknih se prenašajo dražljaji kontinuirano kot valovi, po mieliziranih pa s preskakovanjem (saltatorno prevajanje) od enega Ranvierjevega zažetka do drugega in to tudi do stokrat hitreje kot v nemieliniziranih vlaknih. Mielinizacija tudi preprečuje, da bi električni impulzi zapustili akson.

Poškodbe mielina poslabšajo prenos živčnih dražljajev ali ga celo ustavijo. Po dozdajšnjih ugotovitvah so poškodbe nemieliziranih vlaken in mieliniziranih aksonov osrednjega živčevja trajne, se jih torej ne da popraviti, čeprav se je v nekaterih raziskavah pri poskusih regeneracije vlaken optičnih nevronov na miših pokazalo, da bi morda lahko bilo tudi drugače.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA, januar 2012, št. 269

Fotografija: Bigstockphoto.com