MOLITEV NAJ POSTANE VSAKDANJA NAVADA – POGOVOR: Marko Klasinc, prof.

Marko Klasinc pravi, da sta vsakdanja molitev in meditacija zanj hrana. Vendar meni, da je razumevanje duhovnih tehnik bolj zapleteno, kot bi si mislili: »Duhovne tehnike lahko izjemno namagnetijo okolje, ljudi in naravo. Kot nosilke moči čistijo, hranijo in izravnavajo človekovo miselno, čustveno in fizično telo. Imajo pa neugodno lastnost – z njihovo pomočjo ne moremo tudi resnično prestopiti v višjo zavest. Duhovne tehnike torej pripravijo človekova telesa na novo posvetitev; vendar pa se mora za posvetitev v novo stanje zavesti človek vendarle odločiti sam.«

Čeprav ste profesor slovenščine, vas je želja po duhovnem delovanju nagovarjala že iz mladosti. Zakaj?

Najprej je bila duhovnost, čeprav tedaj še nisem vedel, da se lahko tako imenuje. Sprva sem jo zamenjeval za psihologijo, filozofijo, politiko, poezijo … Že kot otrok sem razbiral znamenja, kadar sem se moral kaj odločiti. In pri štirinajstih me je nekega jesenskega večera na dvorišču pred hišo močno presvetlila vizija sestave vesolja. Ta občutek je bil tako radosten in intenziven, da bi skoraj šel na cesto in ljudem govoril: »Ne bojte se, ne bojte se, vse je prav, za vse je poskrbljeno!« Odtlej redno prevajam podatke duhovne narave, tako da je v tridesetih letih nastalo neznansko veliko napisanega gradiva, ki se zdaj vse bolj zaokrožuje v obliko ezoteričnega džotiša (vedske astrologije).

Pri duhovnem delovanju združujete tradicionalno vedsko modrost in prakso ter ezoterično znanje. Je to res združljivo?

Vede so kulturno sicer povezane z izročilom indijske podceline, vendar se pridružujem mnenju, da so tam samo zapisane in kot take prilagojene tamkajšnji kulturi, sicer pa so sestavni del duhovne kulture vsega človeštva. Bistveno je, da sem v njih odkril navdih za svoje povezovanje z notranjim znanjem. Pa tudi konkretno moč. Večkrat sem se lahko prepričal o izjemni moči sanskrtske pudže, povezane s čaščenjem grah (planetov) in Ganeša. Pudža je obredna molitev, pri kateri se izbranemu božanstvu ponudi tudi sadje in cvetje. Zame je to izjemno navdihujoča tehnika, ki me usmerja pri uravnotežanju celotnega bitja.

Tradicionalnega džotiša sem se sicer učil pri A. Kezeletu. Džotiš je vedska astrologija, eden izmed šestih delov vedskega znanja, »očí v telesu Ved«. Vendar sem džotiš – če sem ga hotel zares videti – kmalu moral predrugačiti glede na sodobni (pro)teozofski pristop in se začeti ukvarjati z vprašanjem služenja kot temelja duhovnega razvoja, pomena dob, določanja stopnje posvečenosti in osebne žarkovne strukture, zaslepljenosti itn.

Predvsem vas navdušujejo dela Alice Bailey. Zakaj?

Slovenci njenih modrih knjig, ki v svetovnem merilu veljajo za najtemeljitejši sistem novodobne duhovne misli, še nimamo prevedenih. Nastale so po telepatskem nareku mojstra modrosti Džvalkula. Sama avtorica (1880 – 1949), katere avtobiografija že tudi čaka na knjižno objavo v slovenščini, je bila zanimiva oseba, v zgodnji mladosti celo samomorilna, pozneje v življenju pa tudi pogosto na posteljo priklenjena bolnica. Čeravno so v teozofskem društvu oporekali verodostojnosti njenega dela in se je tudi sama sprva upirala pisanju knjig po Džvalkulovem telepatskem nareku, je vendarle vztrajala in nato z možem vodila okultno Arkansko šolo, ki deluje še danes, njeno bogato duhovno zapuščino pa upravlja založba Lucis Trust. Modre knjige so literatura, ob prevajanju katerih me preplavita ponižnost in hvaležnost.

Gotovo vaše poglobljeno duhovno delovanje zahteva tudi molitev, meditacijo, kontemplacijo … ?

Meditacija je zame kot nujna hrana. Meditiram dvajset let dvakrat na dan po dvajset minut. Zadnjih deset let se je temu pridružila še pudža Ganešu in graham (planetom), ki jo opravljam zjutraj in popoldne, skupaj z mantrami za grahe, gajatri mantro in mantrami za sveto družino, Ganeša, Šivo in Parvati, ki je zame oblika svete trojice. V zadnjem času opravljam še poznovečerni obred, ki poleg drugega zajema tudi različne mantre pred podobo Maitreje ter očenaš in zdravamarijo pred Jezusom in Marijo. Zdi se morda veliko in nepotrebno, toda zame je to nujno, če skušam slediti sebi in svojim potrebam – to pomeni ostati usklajeno povezan z vsem, kar zaznavam.

 Sodobnemu človeku, morda celo »duhovnežu«, so molitev, meditacija in kontemplacija tuje. Čemu bi jih priporočali ljudem?

Ne bi se strinjal, molitev in meditacija, tako kot v vsaki, tudi v novodobni duhovnosti doživljata razcvet. Nekaj je odpora zaradi občutka prisile krščanske dogme, toda novodobni služilec lahko napreduje le tako, da išče dobro, ne slabo. Krščanstvo skriva velike skrivnosti, tudi stanja samadija niso tuja menihom nekaterih samostanov, to, kar se kaže navzven, pa je nujno razredčena duhovnost, žal pač primerna množicam, ki bi zahtevnejšo duhovno oskrbo sicer zavrnile.

Praktične izkušnje mojih svetovancev potrjujejo, da so premiki v njihovi zavesti pomembno povezani z vpletanjem molitve ali meditacije v njihovo vsakdanje življenje. Učinkovite so: »Rad(a) se imam …« Louise Hay, očenaš, zdravamarija ali »Om namah Šivaja« – najpomembnejša ni sama tehnika, temveč dnevna rutina, seveda po lastnem občutku, brez prisile.

Opozoril pa bi na omejenost duhovnih tehnik, čeprav jih podpirajo deve. To so bitja, katerih duša prebiva v svetovih, iz katerih so sestavljena naša fizičnost, čustva, predstave, misli in – pri angelih (in demonih) – tudi »nadčutne« zaznave. Čeprav duhovne tehnike izjemno namagnetijo okolje, tako ljudi kot naravo nasploh, pa samega prestopa v višjo zavest ne morejo opraviti namesto nas. Posameznik je namreč samozadostno bitje, ki v potrjevanju svoje božje narave lahko izhaja le zavestno iz svoje volje, svoje izbire. Tudi človek vodnarjeve dobe, usmerjen k skupinski zavesti. Odločitev se sprejema na dnu, najnižje, tam, kjer se bitje zaznava iz svoje šibkosti, ne iz svoje moči – veriga namreč drži samo toliko kot njen najšibkejši člen. Zato se Jezus ni razsvetlil po svojih slovitih čudežnih močeh, temveč po svoji človeški šibkosti, izraženi v jezi nad trgovci v templju in dvomu: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?«

Ali je za duhovno razširitev vedno treba nekaj izgubljati ali trpeti?

Ne gre toliko za izgubo ali korist, temveč za odločitev, ali se sprejemamo kot celostno, samozadostno bitje ali ne. To je bistvo duhovne rasti. V skušnjavah in stiskah se s seboj soočimo neposredno, brez pomoči duhovnih tehnik, za katerimi stojijo angeli, mojstri, vodniki, ki so nas navdihovali, nevsiljivo usmerjali in učili. Tedaj se vidi, koliko smo pripravljeni pokazati dobro voljo in se odločiti zase, se sprejeti kot nepopolni, grešni, krivi.

To je preskus ljubezni do svoje božje narave, zato sploh ni čudna misel, da je sebi najtežje odpustiti. Ali pa si dovoliti biti ljubljen, bodisi od druge osebe bodisi od sebe. Bo kar držalo, da se človek od vsega najbolj boji ljubezni. Najbolj se bojimo biti celostna bitja, ki zaupamo svoji božji naravi, se z njo povezujemo, ji sledimo. To lahko preverimo samo v stiski, ki se nam zdi kot zarota okolja v obliki bolečine, bolezni, krivice, pa tudi v skušnjavi, ki vabi k nečemu, česar v resnici ne potrebujemo (več). V tej zapuščenosti se pogosto ustrašimo, da si vse skupaj samo domišljamo, in se nato odločamo, kot da smo odvisni, nevredni, krivi in da bo rešitev namesto nas sprejel nekdo drug. Premišljevanje o tem je izjemno dragoceno, saj pomeni premik od iskanja Boga zunaj sebe k iskanju Boga v sebi, sčasoma pa tudi k uravnoteženemu istenju z njim.

Takšne odločitve gotovo niso lahke … Ali je človek, ki se ustraši in zbeži pred takšno odločitvijo, strahopetec?

Kolikor vidim, je pritisk večji, kadar sami bolj pritiskamo na življenje. Ko sem denimo znancu, ki mu že več let tudi priložnostno duhovno svetujem, zaostril neki položaj in mu dejal: »Zdaj se bo izkazalo, iz kakšnega testa si!«, je tudi mene že čez nekaj dni doletel podoben položaj, v katerem sem moral dokazati svoj pogum. Seveda si nisem upal stopiti naprej, v neznano, preveč me je bilo strah morebitnega trpljenja, kljub ponudbi, ki se pokaže praviloma le enkrat v življenju. Toliko o pasteh zaostrovanja! In to še ni vse. Sredi samozaničevanja, da sem reva in strahopetec, me je čudežno srečanje z dvema osebama poučilo o nujnosti ljubezni do sebe s sporočilom: »Ne skrbi, najpomembnejše je, da radostno in lahkotno opravljaš to, kar imaš rad.«

Kako lahko molitev in meditacija pomagata sodobnemu človeku pri njegovih vsakdanjih stiskah, na primer pri osebnih, družinskih, materialnih težavah?

Duhovne tehnike nas pripravljajo na izpit iz ljubezni do sebe. Navdihujejo nas, da hodimo za svojo ljubeznijo, zaupamo, se povezujemo, vključujemo, si odpuščamo krivdo. Razkrivajo nam razsežnosti naše božje narave, našo čudežno, notranjo povezanost, našo neminljivo živost. Včasih tudi kot pomoč pri osebnih, družinskih in gmotnih stiskah – vendar ne nujno. Včasih so stiske že sestavni del »izpita iz ljubezni do sebe«. To začutimo tako, da nenadoma ostanemo povsem sami, ko se moramo odločiti, ali bomo sprejeli stisko, v kateri smo se znašli, ali pa se bomo kar jezili. Zato ne izgubljajmo zaupanja vase, če v stiski ostanemo sami, nasprotno! Ostati sam pomeni, da smo že pripravljeni na izpit iz ljubezni do sebe in da smo že toliko močni, da se zmoremo ponosno odpovedati vlogi žrtve. To je najpomembnejše, drugo se uredi pravzaprav samo od sebe, če sledimo notranjemu vodstvu, ki se po tej odločitvi še jasneje oglaša.

Spomnim se pretekle zime, ko sem se za nekaj dni iz notranje jeze in naveličanosti uprl opravljanju duhovnih tehnik ter začel intenzivneje sanjariti o pregrešnostih razkošnega življenja. Nenadoma so se začeli kvariti aparati in avto, zajela pa me je tudi močna vrtoglavica in občasna slabost, in to je trajalo dober mesec. Bil sem nemočen, na tleh, a sem se nekako vendarle odločil, da bom raje kakor zavrnjeni ljubimec ravnal kot opazovalec, in to je tudi utišalo mojo jezo nad življenjem. Zmagal sem. Odločitev, da v stiski »do konca ne popenim«, mi je nato čudežno odprla nova vrata milosti delovanja v fizičnem svetu.

Pri meditaciji uporabljate mantre. Kaj je mantra? Kdo jih lahko opravlja?

Uporabljam mantre za posamezne grahe (planete), gajatri mantro, mantri za Ganeša in Šivo ter še dve posebni mantri. Mantra je starodavna povezava zvokov, ki v obliki devskega (angelskega) posredovanja ustvarja, uravnoteža in uničuje posamezne ravni resničnosti oziroma človeškega bitja. Mantre so v sanskrtu in se (glasno) ne izgovarjajo v prevodu, saj je pomembna zavest zvočnega, ne (morebitnega) pomenskega pretoka. Mantra lahko človeka zgolj pripravi na še neznano, višje stanje zavesti, tako da mu ga da okusiti, začutiti, ne more pa se namesto njega tudi odločiti za njegov dokončni prestop v to stanje.

Koliko časa naj si torej v vsakdanji naglici vzamemo za molitev in meditacijo?

Toliko, kolikor zmoremo. Sam potrebujem najmanj dvakrat na dan po uro in pol do dve uri, s tibetanskimi vajami vred. Duhovne tehnike so z menoj na vsakem koraku tudi sicer. Z njimi je življenje veliko preprostejše, odprto. Duhovna vibracija mi izredno ustreza, saj se mi brez nje miselno, čustveno in fizično delovanje dozdeva nesmiselno, izpraznjeno in prepočasno. Izkušnje pač človeku pokažejo, kaj mu ustreza, zato se jih ne bi smeli braniti.

Kaj je duhovna izkušnja, kaj človeku ponuja?

Moj cilj je, da bi bila vsaka moja izkušnja duhovna. Da bi duhovno zaznaval vsako raven resničnosti, bodisi fizično, čustveno ali miselno, bodisi nadmiselno, nadčustveno, metafizično. Zame je pomembnejši kot sam dogodek odnos do njega. Če bi bil duhovno povsem odprt, ne bi bil denimo dogodek, ki sem ga na začetku pogovora omenil kot prelomno doživetje vizije sestave vesolja, nič bolj duhoven ali čudežen kot denimo ta trenutek, ko se mučim, kako v kar najmanj besed razumljivo stlačiti kar največ pomena.

Dokler si želim predvsem čudežnih duhovnih izkušenj, na primer srečanja z mojstri modrosti ali celo z Bogom, jasnovidnosti in drugih posebnih moči, torej izkušenj zunaj navadnih zaznav, kažem prestrašeno hlastanje duhovno podhranjenega razuma. Primerno nezaslepljena duhovna hrana je povezovanje, študij ezoterike, služenje, molitev, mantranje, vegetarijanstvo … predvsem pa vztrajanje pri resnici. Lahkotno, seveda – če je duhovna izkušnja čudežna, še ni treba da postane cirkuška točka.

Kaj storimo, ko imamo zgolj dozdevno duhovno izkušnjo, in kako jo prepoznamo?

Vsi se kar bojimo vročih glav, ki so v imenu božjega glasu nasilne do drugih ali sebe. Ne obsojam jih, menim celo, da je na duhovnih ravneh marsikaj dogovorjeno in da so – morda se motim – napake oziroma napačne poti z duhovnega zornega kota navidezne. Dokler nismo tretjeposvečeni, smo bolj ali manj obsojeni na svoje privide, s katerimi si pač moramo pomagati kot z letvami, po katerih se vzpenjamo po lestvi duhovnega razvoja.

Kaj menite o drugih molitvah, na primer krščanskih in iz drugih ver? Ali tudi te človeka izboljšujejo?

Sam vsak dan uporabljam očenaš in zdravamarijo, saj mi ustrezata. Navsezadnje, čez Dravo prisluhnem zvonjenju cerkve sv. Jožefa na Studencih, v Šambali pa stojita tudi Jezus na križu in Marija. Molitev, mantra, invokacija … Moje izkušnje kažejo, da bistvene razlike ni. Je pa res, da so iz nekega notranjega, meni neznanega razloga pudža in rase moja osnovna duhovna tehnika; tega ne pripisujem njihovi moči, temveč svoji poklicanosti. Menim, da duhovna tehnika poišče človeka, ne nasprotno.

V Mariboru ste ustanovili svetišče in duhovno središče Šambala. Kaj je Šambala, na kaj vas spominja?

Vse bolj tudi v novodobnem izročilu Šambala postaja prava prestolnica planeta, sicer pa po svojem namenu duhovno oporišče, nepresahljiv izvir volje do duhovnega zaznavanja in osebnega samopreseganja. Zame je tudi beseda z najlepšim zvenom, ne glede na pomen (kolikor je to mogoče ločevati, seveda).

Čeprav bi se komu lahko (upravičeno) zazdela uporaba svetega imena Šambala dokaz zaslepljenosti ali privida o lastni veličini, sem trdno prepričan, da si vsak kraj na tem planetu zasluži svojo Šambalo. Takšno ali drugačno. Tudi Ljubljana že ima svojo Šambalo, tradicionalnejšo, zvesto tibetanskemu izročilu. A če nas povezuje skupni namen, lahko obstajamo v različnih oblikah, kajne?

Pogovarjala se je Elena Danel, objavljeno v reviji AURA št. 234, februar 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

 

 

 

 

 

 

Več ...