Na kozmodromu Plesecki v Rusiji, se je 18. oktobra 1992 šest vojakov zastrupilo s pesticidom etilen glikolom, prepričani so namreč bili, da pijejo domače žganje. Smrtonosni odmerek etilen glikola znaša približno 100 mililitrov, vsak vojak pa ga je spil od 400 do 500 mililitrov. Preden so jih prepeljali najprej v lokalno bolnišnico in nato še z letalom v vojaško bolnišnico v Moskvi, je minilo veliko časa in strup se je vojakom že razširil po vsem telesu. Umirali so, saj so prejeli petkratno smrtno dozo. Zato so tako, kot je v navadi ob umirajočih bolnikih, zdravniki takoj obvestili svojce, naj se pridejo poslovit od njih. Prišli so iz različnih krajev Rusije in s seboj pripeljali tudi znanega duhovnika. Ta je zmolil nad bolniki, jih na hitro izpovedal in jih obhajal. Naslednji dan zjutraj so pri vseh vojakih, ki jih je obhajal duhovnik, začele ledvice znova samostojno delovati in vojaki so ozdravili.

Ali bi lahko vojaki ozdravili po naravni poti, brez pomoči molitve? Lahko bi. Toda sodeč po njihovem stanju, kot so ga ocenili zdravniki, bi bilo to skoraj nemogoče. Duhovnik in svojci so zanje goreče molili, verjeli, da bo molitev pomagala in tako se je tudi zgodilo.

Molitev kot duhovno povezanost z višjimi silami poznajo vsa svetovna verstva in vsa ljudstva sveta. Združevala je celo vojake sovražnih armad in ljudi med hudimi katastrofami, tolažila in dajala upanje. Vsi verniki so prepričani, da ima molitev čudežno moč. Njihova vera temelji na tisočletni izkušnji človeštva, vendar v današnjem času prevlade znanosti, mora biti vsaka reč tudi znanstveno dokazana. In prav s proučevanjem vpliva molitve se zadnjih nekaj desetletji ukvarjajo znanstveniki po vsem svetu.

Molitev spremeni delovanje možganov

Prof. dr. Andrew Newberg, direktor Centra za integrativno medicino Myrna Brind Center of Integrative Medicine na univerzi Thomas Jefferson University and Hospital v Združenih državah Amerike, je nevroznanstvenik, ki skuša dognati, kaj se dogaja v možganih med različnimi mentalnimi stanji. Je pionir nevrološkega raziskovanja religioznih in duhovnih izkušenj, nove vede, tako imenovane nevroteologije. Da bi ugotovil, kaj se dogaja v možganih med molitvijo, meditacijo, obredi, stanjem zamaknjenosti in drugimi duševnimi stanji, s sodobno računalniško tehnologijo že več kot deset let opazuje človekove možgane. Uporablja predvsem tehniko SPECT (single photon emission computed tomography – enofotonsko računalniško tomografijo), ki omogoča merjenje krvnega pretoka v možganih. Čim močnejši je, tem dejavnejši so določeni možganski predeli. Najbolj dejavni se obarvajo rdeče, manj dejavni rumeno, še manj dejavni pa zeleno, modro ali črno. V njegovih raziskavah sodelujejo izkušene osebe, ki molijo vsak dan in to najmanj že petnajst let − samostanske sestre svetega Frančiška in tibetanski menihi. Njihove možgane so znanstveniki spremljali pred meditacijo, med njo in po njej.

Izidi so dokazali, da je med molitvijo in spremembami v možganih močna povezava. Dogajanje je znanstvenike zelo presenetilo. Pri vseh poskusnih osebah se je namreč med molitvijo znižala dejavnost v parietalnem delu možganov. Prav ta del možganov je tisti, ki človeku omogoča orientacijo v prostoru in času ter zavedanje sebe kot osebe. Ko človek sebe več ne dojema kot osebnost, se šele lahko združi z vesoljem ali Bogom. Tako so tudi znanstveno potrdili, da so navedbe ljudi, da v poglobljeni meditaciji ali molitvi izgubijo občutek za čas in prostor, resnične.

Pri religioznih doživetjih pa ima pomembno vlogo tudi temporalni predel možganov, v izkušanje vizij, globokih izkušenj, spomina in meditacij pa sta zajeta predvsem amigdala in hipokampus. Dr. Andrew Newberg je prepričan, da mora frontalni predel sodelovati z drugimi možganskimi predeli, da lahko posameznik izkusi širok spekter duhovnih in verskih izkušenj. Rekel je, da če bi moral opredeliti neko točko ali del v možganih, ki bi ga lahko imenovali predel molitve ali stika z Bogom, bi bili to kar celotni možgani. Na molitev ali meditacijo se s spremenjeno dejavnostjo odzovejo vsi deli možganov, najbolj opazne spremembe pa so v parietalnem predelu.

Prve ruske raziskave in štiri stanja zavesti

Raziskave o vplivu molitve na možgane so opravili tudi ruski znanstveniki. Pionir tega proučevanja je nevrofiziolog, prof. dr. Valerij Slezin, z inštituta za proučevanje možganov V. M. Behterev. Leta 1986 je bil prvi, ki je pri duhovniku meril možgansko delovanje med molitvijo. Izsledki so ga pretresli. Ugotovil je, da se je dejavnost duhovnikovih možganov med molitvijo zmanjšala več kot nekaj desetkrat. Izginile so »hitre« frekvence. Možgani pri človeku namreč v budnem stanju delujejo s frekvenco 12 hercev, otrokovi možgani s frekvenco 4 herce, pri duhovniku pa so med molitvijo izmerili frekvenco 3 hercev. Takšna frekvenca pa je značilna za bolnika v nezavesti. To pomeni, da je molitev možgane nekako »odklopila«. Dr. Slezin je bil več kot presenečen, saj je do tedaj mislil, da ni mogoče, da bi človek pri polni zavesti dosegal tako nizko frekvenco. Še bolj nenavadno pa je bilo, ko so odkrili, da s frekvenco 3 hercev delujejo možgani novorojenčkov. »Bodite kot otroci in odrešeni boste,« naj bi po Svetem pismu pred 2000 leti rekel Kristus. Morda Kristusove besede niso zgolj metafora, temveč je molitev tisti pravi ključ, sredstvo, ki ga lahko vsak uporabi za svojo odrešitev. Dr. Valerij Slezin pravi, da molitev vrača odrasle v stanje otroštva, v primarno, praizvirno frekvenco, ko je človek poenoten z Bogom.

Dr. Slezin je ugotovil, da med molitvijo človek prehaja skozi različne faze. Sprva se dejavnost možganov okrepi, ritem se pospeši, potem pa se človek umiri, pojavi se alfa ritem, nato se pojavita še theta in delta ritem. Delta ritem je tisto četrto stanje, v katerem so možgani dojenčka, pomeni odklop od zemeljskih frekvenc, ki se pozneje pojavijo z dozorevanjem. Prej je znanost poznala samo tri stanja človekove zavesti: trdno spanje, sanjanje in budnost. Prav ruski nevrofiziolog Valerij Slezin je odkril še četrto, in ga imenoval molitvena budnost. Prepričan je, da če želimo vzgojiti normalnega človeka, mora ta razviti vse štiri oblike zavesti. Pri dojenčku materina ljubezen, zaželenost in ljubezen družinskih članov ohranjajo občutek bližine z Bogom. Ta občutek pozneje otrok lahko tudi izgubi, vendar ga z molitvijo zmeraj povrne. Z molitvijo se človek vrača k izviru. Med molitvijo se obnavlja njegov organizem, krepi živčevje in človek postaja vse bolj zdrav. 

Več kot le ena resničnost

Sodobna kvantna fizika je postavila revolucionarno domnevo: Svet, v katerem živimo, je le ena od številnih resničnosti, vse pa obstajajo hkrati! Sodobni znanstveniki so dokazali, da pri najmanjših mogočih delcih snovi, iz katerih je vse sestavljeno, veljajo drugačne zakonitosti, kot smo jih vajeni v vsakdanjem življenju. Kvantni delec v določenih razmerah ne zaseda le enega mesta v prostoru, kot je mislil Newton, temveč je lahko na več krajih sočasno. Za klasično fiziko je to nekaj nepredstavljivega, v kvantni mehaniki, kot se imenuje veja znanosti, ki proučuje najmanjše delce snovi, pa je to mogoče. Ob vsem tem se zastavlja logično vprašanje: zakaj ljudje zaznavamo le eno resničnost? Znanstveniki so prepričani, da se odgovor na to vprašanje skriva v naši zavesti. Zavest vidi vse resničnosti, ločene drugo od druge, subjektivno pa posameznik vidi le eno resničnost, druge zanj ne obstajajo. Vprašamo se lahko, ali je mogoč dostop do vseh resničnosti? Sodobni znanstveniki pravijo, da je, vendar je treba pri tem nekako izklopiti vsakdanjo zavest. V zgodovini človeštva so znani veliki preroki in svetniki, ki so to dosegli z molitvijo in duhovno prakso. Ko se vsakdanja zavest nekako izloči, izginejo pregrade med resničnostmi. Iz drugih resničnosti bi tako lahko pridobili tudi vse informacije.
Ali lahko povečamo verjetnost želenih dogodkov? Fizika pravi, da človek to zmore. Nujna pogoja za to pa sta močna želja in vera, da se neka želja lahko uresniči. Če človek veruje v Boga, veliko laže verjame v uresničitev svoje želje in zato se njegova želja tudi prej uresniči.

Kakšni smo, je odvisno tudi od tega, kako doživljamo Boga

Vera lahko v ljudeh spodbudi najboljše (ljubezen, velikodušnost, sočutje) in tudi najslabše (strah, sovraštvo, nasilje). Kaj bo spodbudila, pa je odvisno od tega, kako ljudje doživljajo boga, v katerega verjamejo, pravi dr. Andrew Newberg.

Izidi raziskav so dokaj jasno pokazali, da vera in duhovne prakse na splošno pozitivno vplivajo na psihično, čustveno in nevrološko zdravje posameznika. Ljudje, ki sodelujejo v verskih dejavnostih, laže prenašajo čustvene težave, manj so podvrženi odvisnostim in imajo boljše splošno zdravje. Morda celo živijo dlje kakor tisti, ki živijo bolj posvetno. Religiozni in duhovni posamezniki najdejo tudi več smisla v življenju.

Kot pravi dr. Andrew Newberg, so njihove raziskave, opravljene na Penn’s Center for Spirituality and the Mind (v sodelovanju s psihiatrom Markom Waldmanom) o učinkih različnih duhovnih praks, kot sta meditacija in molitev, pokazale, da se pri osebah, ki redno meditirajo ali molijo, pomembno izboljšajo spomin, kognitivne sposobnosti in sočutje, zmanjšajo pa anksioznost, depresivnost, razdražljivost in stres. Iz teh spoznanj bi lahko sklepali, da je biti religiozen ali duhoven človeku v korist. Toda raziskovalna skupina dr. Newberga je tudi odkrila, da so pozitivni učinki vere na ljudi odvisni od tega, kako doživljajo boga, v katerega verjamejo.

Če verniki doživljajo boga kot ljubečega, odpuščajočega, sočutnega in podpirajočega, to pozitivno vpliva nanje in okolje okoli njih. Če pa mislijo, da je njihov bog maščevalen in ne odpušča, pa to negativno deluje na njihovo fizično in duševno zdravje. Izidi raziskav so bili povsem jasni: Če gojimo negativna čustva (strah, jezo, maščevanje, zavist in podobna) spodbujamo možganske predele, ki se odzivajo pri negativnih čustvih in to prizadene druge dele telesa. Negativna čustva se prenesejo tudi na človekovo ravnanje, ki spodbuja strah, nezaupanje, sovraštvo in nasilje do ljudi, ki mislijo drugače ali celo nasprotno. Takšen človek začne prav kmalu misliti, da ima prav le on in njegova vera, drug človek in njegova vera pa ne. Na srečo so raziskave dr. Newberga pokazale, da sovražna prepričanja goji le manjši odstotek ljudi, vendar ta manjši odstotek zbuja tudi največ pozornosti v javnosti.

Dr. Newberg je pri delu v bolnišnici, kjer dela, tudi sam spoznal, da če ljudje mislijo, da so zboleli, ker jih je Bog kaznoval z boleznijo, niso tako pripravljeni poslušati zdravnikovih nasvetov, ne prihajajo redno na kontrole in ne zaupajo preveč zdravilom. Nekako izgubijo voljo, da bi si prizadevali za boljše zdravje, saj so prepričani, da bodo tako plačali za svoje grehe (karma). Njegove raziskave so potrdile, da ljudje, ki v sebi gojijo predstavo o kaznovalnem Bogu, prizadenejo svoj imunski sistem in duševno počutje in si podaljšujejo trpljenje zaradi bolezni. Obsesivna osredotočenost na katero koli obliko negativnosti – naj bo to religiozna, politična ali medosebna, škodi socialni empatiji in sodelovanju.

Vsa velika verstva spodbujajo pozitivna čustva, kot so veselje, mir in upanje in nas tako spodbujajo k pozitivnemu odnosu do sebe in sveta, vendar marsikateri vernik ravna tudi v nasprotju s tem.

xxx

Umirajoči otrok

Med molitvijo priteka močna energija, molitev je močna sila, ki človeku pomaga v hudi stiski, je prepričana Natalija Varlejeva, znana ruska igralka, ki je bila zmeraj obdana s slavo in prijaznostjo oboževalcev. Med porodom drugega otroka se ji je skoraj podrl svet. Otrok se je rodil prezgodaj, ni zajokal, in takoj so ga odnesli na intenzivno nego, kjer je začel vidno ugašati pred njihovimi očmi. Zdravniki so bili vznemirjeni, valili so krivdo na prezgodnje rojstvo in negativni faktor Rh, potem pa poklicali 26-letnega zdravnika neonatologa. Prišel je, takoj spoznal, kako hudo je z otrokom in naročil materi naj takoj začne moliti, saj se je otrok bojeval za življenje, materina molitev pa velja za najmočnejšo. Zdravnik je sicer naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, vendar se je dobro zavedal, da otrokovo življenje ni odvisno samo od njegovih sposobnosti in naprav. Natalija Varlejeva, ki ni bila verna in do tedaj nikoli ni molila, znala pa je očenaš, je v stiski začela moliti iz vsega srca in ob koncu vsakega očenaša dodala še, Gospod usmili se. Otrok je preživel. Pozneje je zdravnik postal pravoslavni duhovnik, mati pa je zdaj verna in trdno prepričana, da ji je prav molitev rešila otroka in da človek z molitvijo doseže vse. Ruski psihiater in psiholog Valentin Markov pravi, da človek, ki nikoli v življenju ni molil, začne ob kakšnem pretresu v življenju moliti, nato pa je presenečen, da mu je molitev pomagala. Kako se to zgodi ne ve, človek z molitvijo verjetno odpre neka vrata v svojem srcu in se poveže z Bogom.

Hudi požari v Rusiji

Molitev naj bi pomagala tudi ob hudih požarih leta 2010, ki so zajeli velik del Rusije. Tedaj je na tisoče ljudi v cerkvah, džamijah in sinagogah molilo za dež. Ruski patriarh Kiril je povabil vse vernike, naj molijo za dež. Na polju, kjer je že vse pridelke zažgalo sonce, je molil tudi človek, v katerega je vse upe polagalo na tisoče vernikov − pater Ilij, duhovni učitelj patriarha Kirila. Molil je tiho. Ob molitvi je bila navzoča tudi snemalna ekipa ruske televizije Rusija 1, nihče od članov ekipe ni bil prepričan, da bo starčeva molitev lahko pomagala, saj je bilo nebo brez oblačka, sonce pa že dneve in dneve neusmiljeno sijalo. Po dvajsetih minutah, ko se je ekipa že odpravljala, se je nebo pooblačilo, zapihal je veter in začelo je močno deževati.
Ljudstvo je bilo povsem prepričano, da je prav molitev omenjenega meniha najbolj zalegla. K njemu se v samostan v Optina Pusto, kjer živi, zatekajo ljudje iz vse Rusije. Želijo, da moli za njih. Zakaj moli za druge pojasnjuje s tem, da so ljudje včasih tako zlomljeni od žalosti, da nimajo dovolj duševne moči, da bi molili sami, ali si ne zaupajo. Pravi: »Bog obstaja, pa če nam je to prav ali ne. Z Bogom si delimo večnost, zato je v človekovem življenju najpomembnejša vera.« Tiha molitev tega umirjenega starca ima takšno neverjetno moč zato, ker se je očetu Iliju uspelo odpovedati svojemu jazu in je usmerjen v druge ter moli za njih, misli drugih ljudi pa se sučejo samo okoli njih samih.

xxx

HARVARDSKA RAZISKAVA »STEP« IZ LETA 2005

Dr. Herbert Benson, kardiolog z univerze Harvard, je opravil raziskavo zdravljenja na daljavo. V tako imenovani Study of the Therapeutic Effects of Intercessory Prayer (STEP) (Raziskava terapevtskih učinkov molitve po priprošnjikih) je skušal ugotoviti, ali molitev faranov pri bolnikih neposredno po operaciji srčnega obvoda lahko zmanjša zaplete po operaciji. Doslej je to najbolj obsežna raziskava o vplivu molitve drugih oseb na uspešnost zdravljenja. Vanjo so zajeli 1802 bolnika, pri katerih so opravili koronarni srčni obvod v šestih bolnišnicah po vseh Združenih državah Amerike. Razdelili so jih v približno tri enako velike skupine. Ena skupina ni bila deležna molitve, druga je bila, vendar so članom te skupini rekli, da bodo morda molili zanje ali pa tudi ne, članom tretje skupine pa so zagotovili, da bo njihova domača skupnost molila zanje in to štirinajst dni, začeli pa bodo že noč pred operacijo. Izidi raziskave so bili prav presenetljivi.

V skupini, ki je vedela, da bodo drugi molili zanje, je bilo 197 zapletov s srcem, v drugih dveh skupinah pa manj, 187 in 158. V skupini, pri kateri so za njene člane molili, vendar ti za to niso vedeli, jih je 18 odstotkov doživelo zelo hude zaplete, srčni zastoj in možgansko kap. V skupini, za katero ni molil nihče, pa je imelo hude zaplete le 13 odstotkov bolnikov.

Število umrlih v 30 dneh po operaciji je bilo v vseh treh skupinah podobno: 13 in 16 v skupinah, kjer so zanje moliti, in 14 v skupini, za katero niso molili.

Pokazalo se je še nekaj. Bolniki, ki so jim povedali, da bodo molili zanje, za druge pa ne, so bili bolj vznemirjeni, v krvi so imeli več adrenalina, kar je znamenje stresa. Raziskovalci so si takšne izide razlagali z domnevo, da so morda bolniki, ki so bili obveščeni, da bodo molili zanje, dobili občutek, da je z njimi veliko slabše kot z drugimi bolniki in tako sami zmanjšali uspeh zdravljenja.

Tudi druge dvojno slepe raziskave o učinkih molitve drugih oseb, na primer raziskava klinike Mayo ali raziskava MANTRA niso dale prepričljivih dokazov o pozitivnem vplivu molitve na izid zdravljenja, kar pa še ne pomeni, da molitev ne deluje, če molijo ljudje iz srca. Kajti molitev je lahko tudi prazna. Prava molitev doseže Boga, prazna, mehanična molitev le z ustnicami ali ko so človekove misli vsepovsod le pri molitvi ne, pa Ga ne doseže. Ko pa se zgodi nesreča ali kakšna druga huda stiska, to človeka prisili, da moli iz vsega srca in takrat tudi molitev doseže svoj namen.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA št. 315, oktober 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com