Leonardo da Vinci je verjetno najbolj vsestranski genij, kar jih pozna sodobna zahodna kultura. Bil je slikar, kipar, arhitekt, izumitelj, inženir, botanik, anatom, astronom in filozof. Skupaj z Botticellijem in Michelangelom pomeni vrhunec renesančne umetnosti. In vendar zaradi svoje vsestranskosti in različnih predmetov proučevanja močno presega pojem umetnika. Danes je splošno priznano, da še nihče doslej ni imel toliko zamisli kot prav Leonardo da Vinci.

 O delu Leonarda da Vincija je bilo napisanih zelo veliko knjig in razprav, veliko manj pa o njegovi osebnosti. Verjetno gre za najbolj skrivnostno osebo, kar jih pozna zahodna civilizacija. Zanesljivo je mogoče povedati edinole to, da je bilo njegovo življenje zelo nenavadno, kot je lahko nenavadno samo življenje genija, ki prehiteva duha časa. Bil je utelešenje renesančnega človeka, za katerega je značilno, da postavlja v ospredje naravno življenje, predvsem pa da celostno proučuje človeka in kozmos. V nasprotju z dobo, v kateri živimo, ki se nagiba k specializaciji in ločevanju posameznih področij življenja, se je renesansa zgledovala po antičnem idealu združevanja znanja z različnih področij. Le tako celotno, sintezno razumevanje kozmosa in človeka v njem nas lahko približa najvišjemu znanju.

 

Prva leta življenja

Rodil se je 15. aprila 1452 na kmetiji v Abchianu, tri kilometre od vasice Vinci pri Toskani v današnji Italiji. Njegov oče ser Piero da Vinci je bil iz bogate plemiške družine, ki se je že stoletja tradicionalno ukvarjala z notarstvom. Mama pa je bila revno kmečko dekle, po imenu Katarina, ki se zaradi družbenega položaja seveda nikoli ni mogla poročiti z njegovim očetom. Po nekaterih virih naj bi Leonardo prvih pet let življenja preživel z njo. Sicer se o njegovi materi ve le to, da se je več let pozneje poročila z nekim preprostim vaščanom. Tako je leta 1457 Leonardo odšel v Vinci in za sina je skrbel oče. Istega leta, kot se je rodil Leonardo, se je oče poročil z neko plemkinjo, s katero pa ni imel otrok. Morda je bil prav zato tako skrben in je imel svojega nezakonskega sina zelo rad. Ta se je igral z drugimi otroki, ki so živeli v dvorcu. Zaradi prikupnega videza, naravne očarljivosti in priljudnosti je bil med vrstniki zelo priljubljen. Znal je tudi čudovito peti in izvabljati iz glasbil čudovite melodije, ki jih je sproti improviziral.

Čeprav je bilo o tem prelito veliko črnila, v resnici ne vemo, kako je Leonardov rod (nezakonski sin) v resnici vplival nanj in na njegovo usodo. Zanimivo je, da se je Leonardo pod svoja dela vedno podpisoval z Io, Leonardo (jaz, Leonardo). Nikoli ni uporabljal očetovega imena, čeprav je bilo njegovo pravo ime Leonardo di ser Piero da Vinci.

V tistih časih, ko je živel, še ni bilo imen in priimkov, kakršne poznamo zdaj, ampak je bil priimek sestavljen iz imena očeta in kraja, od koder je ta izhajal.

Leonardo je obiskoval osnovno šolo v vasici Vinci. V vseh njegovih biografijah najdemo podatek, da je bil bister, vedoželjen učenec, ki je ob vsaki priložnosti spraševal in izražal svoje pomisleke, v veliko navdušenje svojih učiteljev. V šoli se je naučil osnov pisanja, branja, računanja, nekaj geometrije in nekaj malega latinščine.

Leonardo, slikar

Oče je kmalu zaslutil speče talente v svojem sinu, zato ga je že kot štirinajstletnika dal v uk slikarju in kiparju Andrei del Verrocchiu v Firencah. Ta je bil eden najboljših mojstrov tistega časa. Sprejemal je velika naročila, zlasti nabožne poslikave kapel mogočnih plemiških družin, na primer Medičejcev. Leonardo je hitro napredoval v učenju in tudi začel slediti svojim idejam. Tako je kmalu prekosil učitelja, kar se pri velikih genijih pogosto dogaja. Stari mojster je menda, tako navajajo pisni viri, jezen in užaljen zatrdil, da ne bo nikoli več slikal. Leonardo je namreč enega od angelov pri sliki Jezusov krst naslikal tako živo, tako prepričljivo, da je zasenčil vse druge mojstrove upodobitve angelov. Tudi laično oko je lahko razločilo, kaj je naslikal Leonardo, kaj pa mojster. In menda je le-ta res potem prenehal slikati.

Kmalu zatem, med letoma 1476 in 1478, je Leonardo v Milanu odprl svojo slikarsko delavnico in imel številne učence. V tem milanskem obdobju je nastala ena njegovih največjih mojstrovin, freska Zadnja večerja. Sicer pa je večina portretov in slik, naslikanih v tem obdobju, danes shranjenih v Louvru.

Eksperimentiral je z oljnimi barvami, tehniko, ki so jo poznali le v severni Evropi. Italijanski slikarji so tradicionalno slikali s t. i. jajčnimi barvami (barvila, zmešana z jajčnim beljakom ali rumenjakom), ki so se sicer hitro sušile, v njih pa so kmalu nastale razpoke.

S tem ko je Leonardo dodal pigmentom olje, je odkril obstojnejšo barvo, ki jo je bilo moč nanašati v plasteh. Mogoče je bilo tudi z vnovičnim nanosom čez barvo prekriti napake. Poleg tega je ta tehnika omogočala večjo globino in niansiranje barv pri slikah. To je bil začetek prave revolucije v slikarstvu. Poleg tega je temeljito proučil delovanje svetlobe in sence v naravi. Ta tehnika, znana pod imenom »chiaroscuro« (svetlo–temno), je dajala njegovim slikam dimenzionalnost, globino, mehkobo in vtis pristne življenjskosti. Do tedaj so namreč upodabljali telesa z obrobami, kar je dajalo vtis karikiranosti in sploščenosti.

Leonardo ni pretiraval z mišičastimi telesi tako kot sodobniki (npr. Michelangelo). Ko je leta 1503 dobil naročilo za poslikavo v Pallazo Vecchio v Firencah, je bil prisiljen sodelovati s precej mlajšim Michelangelom. Leonardo ga je zelo občudoval in se učil od njega, vendar je kot vedno sledil svojim zamislim.

Poleg Zadnje večerje je ena največjih Leonardovih mojstrovin portret Mona Liza, ki je hkrati verjetno najbolj znana slika na svetu. Portret Mona Lize (včasih imenovane tudi Joconda) je še danes skrivnosten in buri duhove. V resnici meri 77 x 53 centimetrov in je naslikan na topolovem lesu. Izvirno je bila slika večja kot danes, saj sta bila tako na desni kot na levi odstranjena dva stolpa. Zato si je težko predstavljati, da Mona Liza pravzaprav sedi na terasi. Še vedno pa je slika fascinantna, in sicer iz dveh razlogov: prvi je tehnika »sfumato«, po kateri se detajlirano ozadje izgubi v nejasnem, zastrtem ozračju, drugi pa je seveda skrivnostni, skorajda hipnotični nasmeh Mona Lize. Prav ta je povod za številne polemične razprave umetnostnih zgodovinarjev preteklih stoletij pa tudi navdih za številna literarna dela.

 

Leonardo, znanstvenik in izumitelj

Leonardo pa je znan tudi po številnih izumih, ki so bili pred svojim časom, a jih sam ni nikoli objavil. Poleg tega je zelo veliko prispeval k raziskavam o anatomiji, stavbeništvu, astronomiji, botaniki, celo kristalografiji in seveda filozofiji. Znanstveniki menijo, da so ti njegovi prispevki morda še pomembnejši od njegovega umetniškega delovanja. Leonardo je vsa svoja opažanja in skice zapisoval in tako je med njegovimi potovanji po Evropi. nastalo 13 000 strani zapiskov in risb, ki združujejo umetnost z znanostjo. Vse življenje je načrtoval veliko enciklopedijo, vendar je ni nikoli izdal. Ker ni imel formalne izobrazbe iz latinščine in matematike, so ga znanstveniki tedanjega časa večinoma prezirali in njegovih vizionarskih zamisli niso jemali resno.

Zanimivo je, da je bil Leonardo levičar in je vse življenje uporabljal zrcalno pisanje. Menil je, da je pero lažje vleči kakor potiskati in pri zrcalnem pisanju levoročni pisec vleče pero od desne proti levi.

Leonardo je verjel, da mora umetnik poznati ne le pravila perspektive, ampak vse zakone narave, če hoče biti v svojem slikanju realističen. Zato je temeljito študiral anatomijo. Temeljito je tudi proučeval razmerja človeškega telesa. Njegova najbolj znana študija se imenuje Razmerje človeškega telesa po Virtruviju, kjer je postavil temelje renesančnega ideala človeka. Njegovo znanje anatomije je bilo tako bogato, da je bila večina spoznanj splošno sprejeta šele 200 let po njegovih odkritjih. Proučeval je tudi rastline, živali, zlasti konja. Manj znano pa je, da se je poglobljeno ukvarjal tudi z medicino in vplivom kristalov na zdravje.

Proučevanje človeške anatomije ga je vodilo k zasnovi prvega načrta robota v zgodovini. Načrt, pozneje imenovan Leonardov robot, je bil verjetno narejen okoli leta 1495, znova odkrit pa šele v petdesetih letih 20. stoletja. Ni znano, ali je po načrtih kdo skušal izdelati delujočo napravo.

Veliko pozornosti je namenil tudi aerodinamiki, proučevanju leta ptic, in izdelal več načrtov za letalne stroje, med njimi za helikopter za štiri osebe ter lahko jadralno letalo. Leta 1496 je opravil neuspešen preskus svoje helikopterske naprave. Danes vemo, da je bil vzrok neuspeha v nepravi vrtilni količini, ki je povzročala, da se je letalo vrtelo okoli svoje osi. Načrtov lahkega jadralnega letala pa ni preskusil, čeprav so bili brezhibni in bi naprava zagotovo delovala.

Leta 1502 je Leonardo za turškega sultana Bajazita II. izdelal načrt za 240 metrov dolg most, ki bi v enem loku prečkal ožino Zlati rog v Istanbulu. Načrt ni bil nikoli uresničen, leta 2001 pa so po istem načrtu izdelali veliko manjši lesen nadhod za cesto E–18 pri kraju Ås na Norveškem.

Njegovi zapiski vsebujejo tudi številne izume na vojaškem področju, mednje prištevamo strojnico, oklepni tank na človeški ali konjski pogon, kasetne bombe ipd. V poznejših letih se je Leonardo uprl naročilom za vojaške izume, saj je trdil, da je vojna najnizkotnejša človekova dejavnost.

Med njegove izume sodijo še kroglični ležaj, podmornica, naprava z zobniki, ki so jo imeli za prvo mehanično računalo, ter avtomobil na vzmetni pogon. V letih, ki jih je preživel v Vatikanu, je načrtoval uporabo sončne energije, tako da bi z vboklimi zrcali segrevali vodo. Leonardo svojih zapiskov ni objavljal ali kakor koli drugače izmenjeval zamisli s sodobniki, zato niso neposredno vplivali na razvoj znanosti in tehnike, ampak so do 19. stoletja ostali neznani. Zadnji Leonardov zvezek, ki je zamenjal lastnika, je Codex Leicester, ki ga je novembra 1994 za 31,8 milijona dolarjev kupil ameriški multimilijarder Bill Gates.

 

Leonardova nenavadna osebnost

Leonardo se nikoli ni poročil, nikoli se ni zanimal za družinsko življenje. Radovednost do ustroja življenja, proučevanje narave in hrepenenje po lepoti so bili pri njem poglavitna življenjska gibala.

V letih, ko so divjale vojne, kuga, ropi in podobne nesreče, ki so mu vzele številne sorodnike in prijatelje, je ostal miren. Ne neprizadet ali malodušen, pa vendar je nekako stoično prenašal vse izgube. Tudi denar mu ni veliko pomenil. Zadnja leta je preživel brez prebite pare v žepu, preživel je le zato, ker je imel dobre odnose s francoskim dvorom.

Javna obtožba homoseksualnosti

Osmega aprila 1476 je bil Leonardo skupaj še s tremi možmi javno obtožen homoseksualnosti. V tistem času je bila navada, da so ljudje anonimne obtožbe vrgli v posebno leseno škatlo (imenovano tamburo), ki je visela pred staro sodno palačo. Neki anonimnež je Leonarda obtožil, da je imel homoseksualno razmerje s svojim modelom po imenu Jacopo Saltarelli. Dokazov seveda ni bilo. Proces se je končal tako, da so bili vsi obtoženci oproščeni proti plačilu varščine. Ta zgodba je bila povod za domnevno Leonardovo homoseksualnost, madež, ki se ga mojstru vse do danes ni uspelo povsem znebiti. Mnogi avtorji menijo, da je bila v resnici ta obsodba zgolj poskus diskreditacije in javne osramotitve, povod zanjo pa je bila zavist sodobnikov. Povedano drugače: tako so ga obsodili zato, ker v njegovem delu niso našli ničesar neetičnega. Bil je preprosto preveč napreden za tedanjo mračno srednjeveško Evropo. V resnici namreč nikoli niso našli dokazov, da bi se Leonardo osebnostno zapletel s komer koli, z moškim ali žensko.

Srednjeveška cerkev je obtožila Leonarda, da je antikrist, okultist in hudičev odposlanec. Menila je, da so njegova dela polna neke nerazložljive magije in skrivnosti. Zlasti slike, ki kažejo, da je mojster videl ljudi drugače, v nekih povsem drugih razsežnostih, ki navadnim smrtnikom niso vidne. Obtožen črne magije je bil prisiljen zapustiti Italijo in poiskati zatočišče na svobodoljubnejšem dvoru pri francoskem kralju. Kralj François I. je povabil Leonarda, naj preživi svoja zadnja leta na dvoru v Amboisu. Za bivanje mu je namenil gradič Cloux med mestom in kraljevim gradom. V tem času Leonardo ni slikal, ampak je proučeval hidravliko.

 

Enigma ostaja

 Leonardo je umrl 2. maja 1519, star 67 let v Clouxu, v Franciji. Njegovo zdravje že nekaj časa ni bilo najboljše. Zadnji dve leti pred smrtjo je bil paraliziran po desni strani telesa, zadnje tedne pa zelo šibak. Zaslutil je, da bo umrl, in deset dni pred tem napisal oporoko.

Po legendi naj bi bil ob smrti ob njem sam kralj François I. To je navdihnilo številne umetnike, npr. Cesareja Mussinija, da je naslikal velikega mojstra, kako umira v kraljevem naročju. A resnica je bila drugačna: kralj se je medtem bojeval v eni od sosednjih dežel in zato ni mogel biti ob svojem ljubem umetniku. Sprva je bil Leonardo pokopan v samem osrčju kraljevega gradu, v samostanu svetega Florentina, ko so cerkev porušili pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v kapelo svetega Huberta.

Kdo je bil v resnici Leonardo da Vinci? Nedvomno velik genij, katerega duha ne bomo najbrž nikoli povsem doumeli. Že Sigmund Freud je zapisal: »Leonardo da Vinci je bil človek, ki se je prebudil prezgodaj v temi, medtem ko so vsi drugi še spali.

Vesna Paulin, objavljeno v reviji AURA št. 234, februar 2009