Pomislite za trenutek, kako deluje na vas preprosta besedica hvala. Ko komu kaj podarite, mu pomagate ali preprosto opravite svojo dolžnost in se vam oseba za vaše dejanje zahvali, vas preplavijo pozitivna čustva. Človek se počuti spoštovanega, cenjenega in opaženega. Storil je dobro delo. Njegovo dejanje ni bilo zaman, saj je nekomu seglo do srca. Preprosta besedica hvala ima torej tolikšno moč. Ko pa smo hvaležni tudi navznoter, ne samo navzven, in ko smo hvaležni celotnemu vesolju, ne samo enemu človeku pa se moč hvaležnosti še podvoji.

Najpreprostejša in najbolj temeljna oblika hvaležnosti je hvaležnost za to, da obstajamo. Kot učijo duhovni modreci, človeško življenje ni samoumevno, temveč si ga je treba prislužiti. Fizična dimenzija je dimenzija dvojnosti, nasprotij, ki so za človeka sicer naporna, ampak hkrati osvobajajoča. Ljudje lahko namreč izbiramo in vedno lahko izberemo svetlobo namesto teme, ljubezen namesto sovraštva. Hvaležnost, da smo, vsebuje hvaležnost do Boga, če vanj verjamemo, ker nam je podaril življenje, ter hvaležnost do naših zemeljskih staršev, ki so nas rodili, skrbeli za nas in nas vzgojili.

Hvala, ker sem

Afirmacija Hvala, ker sem, spodbuja našo ponižnost pred veličino vesolja. Spodbuja nas, da se priklonimo višji sili, ki ureja naše življenje, in ji dopustimo, da nas vodi. Hvala, ker sem, vsebuje tudi hvaležnost do vsega, kar nam fizična dimenzija omogoča – predvsem čudežni svet petih čutov. V fizični dimenziji lahko okušamo, vonjamo, se dotikamo, opazujemo in poslušamo. Kaj je boljše od okusa pravkar pečenih žemljic, ki se topijo v ustih? Ali pa vonja spomladanskih cvetlic in pravkar pokošene trave. S petimi čuti je treba uživati in izrabiti možnosti, ki nam jih ponujajo. Pri tem moramo biti pozorni na to, da jih ne zlorabljamo in da ne postanemo odvisni od njihovega zadovoljevanja.

Pri vseh stvareh, tudi pri čutnih užitkih, je namreč najpomembnejša zmernost ali srednja pot, kot je učil Buda. Hvaležnost, da smo, povzroči, da vsakdanje postane čudežno.

Hvaležnost za osebe v našem življenju

V zadnjem času je v moje življenje vstopilo veliko mladih ljudi, starih okoli trideset let, ki so iz različnih razlogov izgubili enega od staršev ali celo oba. Nekateri zaradi bolezni, drugi zaradi starost, tretji zaradi prometne nesreče. Ob pogovoru z njimi sem se prvič zares močno zavedela, da to, da imam še vedno oba starša, čeprav sem še mlada, ni samoumevno. Ko razvijamo hvaležnost za osebe v svojem življenju, ugledamo te ljudi v povsem drugačni luči. Pomislimo samo na starše, ki nam nenehno stojijo ob strani, ne glede na naše življenjske odločitve in ne glede na to, da včasih že veliko pred nami vidijo, da drvimo v prepad, ko pa pademo vanj, nam hitro in potrpežljivo ponudijo roko. Tu so še naši prijatelji in sorodniki. Nekateri prijatelji so večni in vztrajajo z nami od zgodnje mladosti. Te vezi so tako močne, da jih nič ne more razkleniti. Preštejte svoje dobre prijatelje, opomnite se, zakaj so nekaj posebnega, in se zahvalite vesolju, da lahko z njimi delite to življenjsko izkušnjo. Potem so tu seveda še naši partnerji in otroci. Smisel partnerstva lepo opiše tale nemški pregovor, ki pravi: »Izberite svojo ljubezen. Ljubite svojo izbiro.« Partnerstvo je lahko nekaj najlepšega ali pa nekaj najhujšega, kar nas lahko doleti. Odločitev je naša. Če v partnerju ves čas iščemo samo napake, jih bomo tudi našli in tako zastrupili ozračje v družini. Prevzemanje odgovornosti za to, kar sami prinašamo v partnerski odnos, je najpomembnejše. Če prinašamo svetlobo, ljubezen in pozitivno energijo, nam bo to nedvomno povrnjeno.

Ko partnerja v celoti sprejmemo in ga vzljubimo natanko takega, kakršen je, se razcveti in zasije. Tu je nato še hvaležnost za to, da smo dobili otroke. Koliko žensk dandanes ne more zanositi in si ne more izpolniti globoke želje po otroku. Koliko otrok je bolnih ali imajo kakšno drugo težavo. Zahvalite se torej za svoje majhne in malo večje štručke, pomislite na čas, ko ste jih nosili po srcem, na njihove prve korake in prve besede. Oglejte si, v kakšne čudovite osebe so se razvili, in bodite hvaležni, ker so.

Hvaležnost za zdravje

Vsi se zavedamo, kakšna neprecenljiva dobrina je naše zdravje, pa vendar ne skrbimo zase tako, kot bi morali. Prvi pogoj dobrega zdravja je zdrava prehrana in dovolj gibanja. Če želimo biti zdravi, moramo za to tudi kaj storiti. Vsi vemo, kako se počutimo po sprehodu v naravi na svežem zraku in kako, če ves dan preležimo v postelji pred televizijo. Prav tako zelo dobro vemo, kakšen občutek imamo v želodcu, če pojemo kaj mastnega, pregretega, ali pa, če si privoščimo skledo sveže solate. Za zdravje torej lahko postanemo hvaležni šele, ko zanj poskrbimo. Kako pa zdravje ohranjati?

Ameriška duhovna učiteljica in promotorica zdravega življenja Louise L. Hay priporoča, da se vsak dan v mislih sprehodimo po telesu in se zahvalimo vsakemu izmed svojih organov, ker nam nesebično služi. Če bi bili sposobni opazovati svoje telo od znotraj, koliko samodejnih in samoohranitvenih odzivov sprožijo naši organi, da črpajo kri, hranijo celice ter pošiljajo kisik po telesu, potem bi se svojemu telesu ponižno poklonili kot kakemu božanstvu. Telo nam služi noč in dan, povrnimo mu malce njegove ljubezni. Priskočimo mu na pomoč z zdravo hrano, z veliko zelenjave in sadja, poskrbimo, da bo dobilo dovolj tekočine in veliko zdravega, umirjenega gibanja. Bodimo hvaležni za vsak dan, ki nam ga ni treba preživeti v bolnišnici ali z vročino v postelji. Ko skrbimo za zdravje, si izkazujemo ljubezen. In ko skrbimo za zdravje drugih, ko zdravo kuhamo in člane družine spodbujamo k preživljanju prostega časa v naravi ali pri katerem izmed športov, prispevamo svoj delež k boljšemu zdravju celotnega planeta.

Hvaležnost za čisto okolje in naravo

Skoraj šestdeset odstotkov Slovenije pokrivajo gozdovi. V njih na tisoče listavcev in iglavcev ustvarja kisik in skrbi za to, da vsak dan v naša pljuča neštetokrat vdihnemo sorazmerno čist zrak. Le-ta je namreč dandanes postal razkošje. Vsak, ki je kdaj obiskal katero izmed večjih svetovnih prestolnic kot so Mexico City, Buenos Aires, New York ali New Delhi, vam bo znal povedati, da je onesnaženost v teh mestih skoraj nevzdržna. V Indiji zaradi koprene smoga, ki se zbira nad velikimi mesti, skoraj ni več videti sonca, viden je le skozi sajasto kopreno. V Mehiki se turisti načrtno ne zadržujejo predolgo na ulicah, ker jim smog prodira v nosnice, usta in se jim v črnih plasteh nabira na koži. Kdor še ni skusil tolikšne onesnaženosti, si težko predstavlja, da je človeštvo svoj planet že toliko izrabilo, da na nekaterih koncih sveta preprosto ni več mogoče živeti. Čisto okolje in narava, ki nas obdajata sta dobrini, ki ju moramo ceniti in ohranjati. To, da živimo v deželi, kot je Slovenija, in ne kje drugje na svetu, bi lahko primerjali z zadetkom na loteriji, vendar se zdi, kot da smo pozabili vnovčiti zadetek. To, da živimo v lepi in zeleni deželi, nam namreč nič ne pomaga, če te dežele ne raziskujemo in če pozabimo zaužiti njene darove. Hvaležnost do okolja in narave, ki nas obdaja, boste torej najbolje občutili prav v gozdu, na travniku ali v morju. Narava čaka, le podvizati se moramo v njen objem.

Učinki hvaležnosti

V zadnjem času vse več duhovnih učiteljev in terapevtov navaja dobrodejne učinke hvaležnosti. Priporočajo, naj hvaležnost vadimo vsak dan, in sicer tako, da preprosto sedemo v tišino, zapremo oči, se v sebi nasmehnemo in izgovarjamo besedico hvala. Hvaležnost je že sama po sebi afirmativno dejanje, torej dejanje, polno pozitivnih vibracij, sprejemanja, čudenja in ljubezni. Ko vadimo hvaležnost, sprejemamo s pogledom, usmerjenim navzgor. Sprejemamo življenje takšno, kot je. Ko se zahvaljujemo za tisto, kar že je, odvrnemo pozornost od stvari, za katere menimo, da jih v našem življenju primanjkuje. Hvaležnost torej zmanjšuje občutek pomanjkanja. Če bomo gojili iskreno in globoko hvaležnost za vse, kar imamo, bomo spoznali, da je naš občutek pomanjkanja večinoma zgolj namišljen.

Zaradi hvaležnosti se počutimo, kot bi imeli vsega dovolj. Pomemben učinek hvaležnosti je tudi spoštovanje. Ko se zavemo, kaj vse imamo, in si ogledamo vse čudovite ljudi okrog sebe, jih začnemo bolj spoštovati. Pustimo jim, da so, kar so. Hvaležnost nas vrača v zdajšnji trenutek. Hvaležni smo za tisto, kar je zdaj in se z mislimi ne mudimo toliko v preteklosti ali prihodnosti. In navsezadnje, najpomembnejši učinek hvaležnosti je, da se zaradi nje počutimo dobro. Pomaga nam videti širšo sliko nekega položaja. Iz naših misli se umakne tema in naredi prostor za svetlobo.

Ana Rozman, objavljeno v reviji AURA, marec 2011, št. 259

Fotografija: Bigstockphoto.com