MOČ DUHOVNE POEZIJE

Poezija je tista neulovljiva literarna zvrst, ki nas lahko popolnoma prevzame ali pa nas pusti ravnodušne. Pri kakšni pesmi imamo občutek, da je pesnik popolnoma izrazil naše notranje občutje, kot bi videl v našo dušo in na papir izlil vse, kar je v njej. Zgodi se tudi, da kakšne pesmi preprosto ne razumemo, besede se nam zdijo naključno nanizane druga zraven druge, ne da bi imele globlji pomen. Je pa tudi poezija, ki gane skoraj vsakogar ne glede na to, kateri literarni usmeritvi pripada, kako je zapisana in kdaj je nastala. Takšna je duhovna poezija, ki skuša ubesediti neubesedljivo, tisto, kar je onkraj.

 

Poezija kot nagovor božanskemu

Človek je ustvarjalno bitje. Že od davnine čuti močno notranjo potrebo, da svoje občutke, misli in notranja doživetja izrazi različno. Morda jih prelije v prelepo glasbeno simfonijo, jih zapiše na papir, jih ubesedi z glasom v pesmi ali pa uprizori z gibom in plesom. Ustvarjanje je človekova primarna in najbolj notranja potreba. Zdi se, ko da zares pride v stik s svojimi občutki šele potem, ko pridejo na plano. Ko jih iztisne iz sebe in spravi na površje. Ko si ogleda samega sebe v svoji umetniški stvaritvi kakor v ogledalu. Nemalokrat se zgodi, da nam šele pogled iz druge perspektive razkrije resnico o tem, kdo smo v resnici in kaj čutimo. Zato je vsakršna umetnost duhovna hrana in prav poezija je tista, ki najbolj neposredno vstopa v dimenzijo duha. Ko govorimo o skrivnostni moči poezije, lahko rečemo, da so v poeziji pomembnejši prostori med besedami kakor same besede. Če so ti napolnjeni s tišino, poezija spodbudi nastanek tišine v nas. Nagovori tisti neskončni prostor, kjer odzvanja glas Boga. S pesmijo, z enim samim verzom lahko odpotujemo v neskončnost in se zavemo, da smo veliko več kakor naša fizična, mentalna in čustvena pojavnost ter da smo v resnici nekaj, kar je onkraj vsega tega, zavest, ki presega fizično razsežnost in vstopa v območje svetlobe, ljubezni in miru. Ni mogoče razumsko razložiti, zakaj je neka pesem dobra in zakaj učinkuje na nas blagodejno. Da je pesem dobra, se namreč ne da razložiti z besedami, lahko se le občuti.

Ni besed, ki bi zmogle zaobjeti resnično moč poezije. In vendar so prav besede tiste, s katerimi človek vsakič znova skuša opisati neopisljivo. Neprenehoma, stoletje za stoletjem si prizadeva, da se bo nekoč vendarle približal popolnemu izrazu za ubeseditev neskončnega, da bo našel tisti popolni verz, ki bo odseval svetlobo božanske zavesti. Poznamo veliko pesnikov, ki so to poskušali. Nekateri so bili bolj, drugi manj uspešni. V nadaljevanju predstavljamo nekaj tistih, ki so se s poezijo ne samo približali Bogu, temveč so božansko zavest s poezijo tudi razvijali v svojem srcu. Njihovi verzi so se za vedno zapisali v zakladnico človeške duhovne dediščine. Čeprav so njihove pesmi nastale pred več tisočletji, jih pozna in prebira na milijone ljudi po vsem svetu. Te pesmi so namreč kakor velika mogočna vrata. Ko stopimo skoznje, prestopimo prag fizične dimenzije in vstopimo v dimenzijo duha.

 

RUMI

Perzijski pesnik Jellaluddin Rumi je živel v 13. stoletju na območju današnjega Afganistana. Idejno-filozofsko je pripadal izročilu sufizma, ki se je kot mistična smer v islamu razvil med 10. in 14. stoletjem. Sufiji so poudarjali pomen doživetja mistične izkušnje, zamaknjenosti, v kateri se je človek povsem izgubil v božanski navzočnosti. Zamaknjenost so doživljali z glasbo in plesom in prav Rumi je z ognjeno liriko, polno mistike in folklore, približal tovrstno izkušnjo ljudem. Ustanovil je bratovščino plešočih dervišev, samotarskih potujočih redovnikov, in ti so si s plesom prizadevali za neposredno izkušnjo boga. Med plesom so se v popolni predanosti in ekstazi vrteli okoli svoje osi kot simbola vračanja k središču, k svojemu izvoru. Zraven so izgovarjali molitve ali poezijo kot nagovor najvišjemu, nevidnemu in nedoumljivemu stvarniku. Svoj ples z božanskim je Rumi ubesedil z besedami:

 

V tvoji svetlobi se učim ljubiti;

v tvoji lepoti ustvarjati pesmi.

Plešeš v mojih prsih,

kjer te nihče ne vidi,

razen včasih jaz.

Tedaj je ta prizor največja umetnost.

 

DASA KABIR

Indijskega mističnega pesnika Dasa Kabirja različna duhovna izročila označujejo za svetnika. Častili so ga muslimani, hindujci, sufiji in sikhi, sam pa se ni istil z nobenim od omenjenih izročil, še več, odkrito je zavračal kakršno koli obliko institucionalizirane religije. Boga je razumel onkraj duhovnih tradicij, dojemal ga je osebno in ponotranjeno ter ga tako tudi opisoval.

Kabir je bil preprost človek, po poklicu tkalec. Vse življenje naj bi bil preživel v indijskem svetem mestu Benaresu. Brati in pisati ni znal, legenda pravi, da je znal napisati le eno besedo, in sicer Rama (ime Boga). Zato je ustvarjal pesmi ob glasbeni spremljavi. Pel je v preprostem ljudskem jeziku in se priljubil navadnemu ljudstvu. Njegova beseda je imela v vsej severni Indiji velik vpliv. Pel je iskreno in predano, njegove pesmi pa so izražale očaranost nad veličino božanske ljubezni. Podobno kot pozneje Mahatma Gandhi, ki se je zgledoval po Kabirju, je ljudem skušal približati zavest o tem, da so božji otroci. Kabir še danes slovi kot največji indijski mistik in svetnik, njegove pesmi pa veljajo za najtrdnejše pesniško in glasbeno izročilo Indije.

 

K sebi si privabil mojo ljubezen, o učitelj!

Spal sem v tvoji kamri in Ti si me s svojim glasom prebudil, o, učitelj!

Utapljal sem se v globinah oceana tega sveta in Ti si me rešil.

S svojo roko si me potegnil ven, o, učitelj!

Le ena beseda – še ne sekunda

in odsekal si vse moje vezi, o, učitelj!

Kabir pravi: »Združil si najini srci, o, učitelj!«

 

KHALIL GIBRAN

Libanonski pesnik in pisatelj Khalil Gibran se je rodil leta 1883 in že kot mladenič s starši emigriral v Združene države Amerike. Leta 1923 je napisal svoje najznamenitejše delo z naslovom Prerok, filozofsko in duhovno navdihnjeno esejistično delo, prvo te vrste v takratni literaturi. Gibran je v njem izrazil svoj vseobsegajoči duhovni nazor, ki zajema prvine krščanstva, islama, sufizma, hinduizma in teozofije. Prepričan je bil, da so vse veroizpovedi zgolj različne manifestacije enega in edinega Duha, in to resnico je s poetično tankočutnostjo neutrudno opisoval v vseh svojih pesmih, esejih in kratkih zgodbah. Prerok še danes velja za klasiko novodobne literature. Preveden je bil v vse večje svetovne jezike in bil ničkolikokrat ponatisnjen. Največkrat navajana Gibranova misel govori o otrocih in nas spominja na to, da je lastništvo česar koli v našem življenju iluzija.

 

Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina. Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v sanjah ne morete obiskati. (Odlomek)

 

HAFIS

Največji perzijski pesnik in mistik Hafis je živel v 14. stoletju v današnjem Iranu. Že kot otrok je bil po svoje čudežen – imel je izreden spomin, zlahka si je zapomnil besedilo celotnega Korana in tako naj bi bil dobil svoje ime. V arabskem svetu so namreč človeka, ki je znal Koran na pamet, poimenovali s časnim naslovom hafiz ali hafez. Hafis v svojih pesmih Boga pogosto intimno nagovarja, ga moleduje, naj se mu razkrije, naj ga blagoslovi z nežnim občutjem pričujočnosti. S skromno ponižnostjo ga nagovarja z izrazi, kot so: Ti Edini, Ljubljeni, njegove pesmi pa izražajo globoko duhovno modrost islama. Pisal je o enosti z Bogom, o različnih skušnjavah, s katerimi se človek srečuje na življenjski poti, ter svetoval, kako jih premagati. V življenju je imel kar nekaj sovražnikov in ob njegovi smrti, tako govori legenda, ga niso pustili pokopati kot muslimana. Hafisovi sledniki so kljub temu vztrajali in se z njegovimi nasprotniki dogovorili, da o tem povprašajo samega Hafisa. Njegove pesmi iz zbirke Divan so zapisali na lističe in jih dali v vrečo, nato pa iz nje na slepo potegnili verz. Verz, ki so ga izvlekli, se je glasil: »Ne hodi stran od Hafisovega groba, saj, čeprav pokopan pod napakami, potuje v raj«. Odslej so ljudje zbirko Divan uporabljali kot prerokbo za iskanje odgovorov na različna vprašanja. Hafis je vse do dandanes ostal eden najbolj priljubljenih mističnih pesnikov, navdihoval je tudi številne znamenite pisatelje, pesnike in filozofe kot so Goethe, Puškin, Emerson, Nietzsche in Lorca.

 

Zjutraj, ko sem se začel prebujati,

se je spet zgodilo.

Tisti občutek, da si Ti, Ljubljeni,

celo noč bedel ob meni in pazil name.

Tisti občutek, da si se takoj, ko sem se v spanju začel premikati,

s svojimi ustnicami dotaknil mojega čela

in prižgal sveto svetilko

v mojem srcu.

Ana Rozman, objavljeno v reviji AURA, april 2012, št. 272

Fotografija: Bigstockphoto.com

Več ...